Sestava novele Blazena krivda Edvarda Kocbeka

Kocbekovi akterji vseh stirih novel se nahajajo v mejnih polozajih, v polozajih, ki jih karakterizira nasprotje strah --- pogum. To nasprotje je invarianta vseh fabularnih obrazcev in neposredno doloca akterjevo odlocitev. Akterji so izobrazenci, ki svoj polozaj v danem zgodovinskem trenutku skusajo razumeti in dejanja utemeljiti. Zato je njihova odlocitev za svobodo sad temeljitega premisleka, samoizprasevanja, moraliziranja in predvsem spora znotraj lastne individualnosti.

1.1   Recepcija zbirke v casu, ko je izsla, in kasneje je znana in omejena na idejno-politicno vrednotenje. Pricujoca studija je nastala, ker menimo, da novele »ponujajo« tudi druge moznosti raziskovanja.

1.2   Zaradi posebne Kocbekove strukture je novela Blazena krivda tip proze, v kateri je jasno izrazeno nagnjenje k esejisticnosti. Linearno pripovedno progresivnost novele namrec prekinjajo esejisticne in meditativne prvine, ki sicer nikoli ne prehajajo v daljse pasuse, vendar je njihov obstoj nesporen. V zvezi s tem je funkcioniranje celotne sestave in novela gotovo spada med pripovedna besedila, kjer je moc dolociti razliko med pripovedjo in refleksijo, med pripovednim in diskurzivnim.³

Kocbek se uvrsca med tiste slovenske pripovednike, ki so bistveno zaznamovali slovensko knjizevnost v drugi polovici 20. stoletja s tem, da so ustvarili tip intelektualisticne proze, v kateri svet ni oblikovan kot stanovitno zaporedje vzrokov in posledic, ampak kot nikoli razvozlana uganka in zivljenje v njem kot problematicno, od rojstva k smrti, od svobode k nesvobodi usmerjeno minevanje. Taksno razumevanje sveta vpliva tudi na novo sestavo pripovednih besedil, linearnost fabule zamenjajo v ospredje porinjene esejisticne digresije, analiza, refleksija, kontemplacija pa tudi pripovedovalcevo minuciozno sledenje akterjevemu cutenju.

Novela Blazena krivda je primer intelektualisticne proze, v kateri Kocbek oblikuje pripovedno besedilo tako, da na podlagi tematike NOB razclenjuje notranji svet posameznika, njegov bivanjski nemir in moralne dileme ter obcutek odgovornosti. Pripovedna optika je zozena na svet posameznika, na Damjanovo sprejemanje dejstva, da mora likvidirati domnevnega izdajalca Stefana.

2.0   Zaradi svoje sestave je novela v marsicem priblizana tipu esejizirane pripovedne proze. Izraz esejizirana pripovedna proza razumem kot oznako za tisto vrsto pripovedne proze, ki spaja lastnosti pripovedi z lastnostmi eseja. Taksna pripovedna besedila vsebujejo izraz casovnega razvoja dogodkov in pojavov, vendar je casovna logika naracije pogosto zamenjana z vzrocno-posledicnim nizanjem dogodkov, z analizo, dokazovanjem, dedukcijo, indukcijo... V njihovi osnovi sicer je pripoved, vendar le kot okvir, ki omogoca oblikovanje fabulativnih zapletov, katerih vloga je spodbujanje miselnih procesov ter intuitivnih in sinteticnih spoznanj.⁴

Esejizirana pripovedna proza piscu omogoca, da svoja filozofska, estetska in druga razmisljanja izraza posredno, kakor da so stalisca pripovednih oseb. V prozi take vrste obstajajo obsezni pasusi, v katerih je pripovedni tok ustavljen, njihova vsebina pa je abstraktno in posploseno premisljevanje, ki se pogostokrat popolnoma oddalji od pripovedovanega sobesedila.

Vse to je v najtesnejsi povezavi z obstojem miselnega subjekta, ki zamenjuje navadno epsko osebo, in interes pripovedovalca je »protokoliranje njegovih misli i pogleda«.⁵

Mislimo torej na besedila, ki epsko strnjenost in nepretrganost dogajanja prekinjajo z diskurzivnimi prvinami in jo s tem bistveno rahljajo.

3.0   Snov novele je druga svetovna vojna. Vendar Kocbeka vojna kot taka ne zanima, prav tako ne NOB. Oboje sprejema kot zgodovinsko nujnost, ki ne dopusca odlocanja za ali proti. Druga svetovna vojna oziroma NOB je le okvir novele, znotraj katerega mora posameznik najti svoj prostor. In prav ta posameznik, usodno vezan na drugo vojno in NOB, ter njegovo iskanje, sta v srediscu Blazene krivde.⁶

3.1   Ukaz, ki postavlja Damjana v polozaj, da mora likvidirati domnevnega izdajalca Stefana, njegov pogovor s komandantom in komisarjem cete ter Damjanova in Stefanova »patrola« predstavljajo prostor, znotraj katerega se odvijajo bivanjska stiska, moralna, verska in idejna nasprotja izobrazenca, ki se nahaja v mejnem polozaju. To je epski okvir novele. Casovna kontinuiteta je drugotnega pomena, dogajalni niz je namenjen ustvarjanju taksnih epskih polozajev, ki omogocajo razvoj misli, npr.

• komandant in komisar cete Damjanu povesta, da bo moral likvidirati domnevnega izdajalca Stefana,

• Damjan opazuje Stefana, ko ta cisti pusko,

• Damjan deli s Stefanom cigareto,

• Damjan opazuje Stefanovo oznojeno srajco...

Funkcija Kocbekovega akterja je torej v njegovem miselnem razmerju do sveta in dejanja. Damjan je duhovno dejaven, tudi polemicen. Njegova duhovna dejavnost in polemicnost sta del njegove dusevne sestave in se tam razvijata, saj nima miselno enakovrednega nasprotnika, ob katerem bi se lahko predvsem polemicno razvil. Komisar in komandant sta duhovno preprosti in predvsem prevec prakticni osebi. Oba sta tudi prekratek cas »v igri«. Tudi Stefan ni oseba, ki bi Damjanu miselno sledila.

3.3   Pripovedovanje je sled dolocenih dogodkov, ki jih povezuje casovna in vzrocno-posledicna logika.⁸ Akt pripovedovanja poteka po vnaprej postavljeni shemi, katere posebnost je v tem, da predvideva tudi morebitne nepripovedne prvine. Akt pripovedovanja je v osnovi Kocbekove Blazene krivde, vendar pripovedna shema obsega tudi prvine, ki linearni tok od casovno-logicnega zacetka k casovno-logicnemu koncu prekinjajo.

Narativna sestava novele vsebuje dve bistveni tocki, to sta ukaz kot zacetek in izpolnitev ukaza kot konec. Naracija poteka upostevaje casovno zaporedje dogodkov⁹ od tocke, ko Damjan zve, da bo moral likvidirati Stefana, do tocke, ko ukaz izpolni. Linearno napredovanje naracije prekinjajo diskurzivne prvine.

3.3.1   Vrhovna kategorija pripovedi¹⁰ je pripovedovalec: ta se v primeru Kocbekove Blazene krivde nahaja nad narativnim oziroma diskurzivnim. Njegova funkcija je tudi v pravilnem doziranju narativnega in diskurzivnega.

Vloga pripovedovalca v obravnavani noveli je posredna. Njeno posrednost izraza tretjeosebna pripoved, ki dokazuje, da pripovedovalec v pripovedi ni udelezen.¹¹

Kocbekov tretjeosebni pripovedovalec dobro pozna misljenje in obcutenje oseb, pozna preteklost, prihodnost in sedanjost:

Bili so do kraja izcrpani. Nemci so jih sest dni zapored neprestano gonili kakor divjacino. Vendar so se zdaj, ko je divji pritisk nenadno popustil, cutili skoraj bolj dusevno zmedene in telesno utrujene. Sovraznikova premoc jih je prisilila na golo defenzivo, odred se je moral razdeliti na posamezne cete, ki so se prebijale vsaka po svoje.¹²

Damjana je spreletela topa zalost, ko se mu je razodelo, da se je clovek razvil v svobodno bitje in da je kaca ostala obsojena na zaprto in nerazvito zivotarjenje.¹³

Pripovedovalec funkcionira po nacelu vseprisotnosti. Temeljna modalna postopka sta uprizarjanje in opisovanje.¹⁴ V nasprotju z logiko opisovanja, ko reproduciranje kaze bolj zunanjost kot notranjost, bolj pojav kot njegovo bistvo, bolj cloveka kot njegovo duhovno sestavo, je v Blazeni krivdi opazno zlasti opisovanje Damjanove notranjosti. Obstajajo sicer opisi, katerih optika je usmerjena v fizicno pojavnost, a v skladu s tendenco novele Kocbek tudi opisovanje (ne samo uprizarjanja) uporabi za reprodukcijo Damjanovih misli in obcutkov:

Spomnil se je otroske tesnobe, ki ga je prijela potem, ko je nekoc v vreci utopil macko. Ko se mu je sredi tihe in temne noci prebudila krivda in sedla nanj kot neznansko breme, ga je obsel neutolazljiv otroski jok. Takrat je prvic v zivljenju zacutil...¹⁵

Zdaj je prvic doumel, da morejo cloveku na svetu vse vzeti razen svobode do samomora. Njegova clovecnost se je zatekla v ta bridki ponos. Vedel je, da stoji na poslednji meji bitja... ¹⁶

Posebnost pripovednega besedila v 1. osebi v primerjavi s pripovednim besedilom v 3. osebi moramo iskati v polozaju pripovedovalca glede na pripoved, saj iz njega izhaja izbira gradiva, o katerem pripovedovalec pripoveduje. Pripovedovalec v prvi osebi je zaradi svoje udelezbe v pripovedi¹⁷ eksistencialno vezan na pripoved in zato eksistencialno motiviran. Pripovedna motivacija v primeru tretjeosebne pripovedi nasprotno nikoli ni motivirana eksistencialno, temvec literarnoestetsko.¹⁸

Kocbekov tretjeosebni pripovedovalec ima --- morda zaradi dejstva, da so sodobna evropska pripovedna besedila, katerih optika je naravnana na dozivljajsko-miselni svet oseb, veckrat pripovedovana v prvi osebi --- nenavadno vlogo. Pripoved, ki je naravnana na dozivljajsko-miselni svet ene osebe, bi svojo »izpovedno« moc lahko ucinkovito crpala iz strukturnih posebnosti prvoosebnega pripovedovalca, pripovedovalca torej, ki je v upovedenem svetu udelezen, ki je nanj eksistencialno vezan.

Menimo pa, da ima prav tretjeosebni pripovedovalec prostor v pripovednem besedilu, kakrsno je Blazena krivda. Njegovo strukturno pogojenost vidimo v poudarjanju literarno-estetske motivacije.

3.4   Ce se strinjamo s trditvijo, da je pripovedovalec vrhovna kategorija v pripovednem besedilu, potem lahko trdimo, da je pripovedovalec analizirane Kocbekove novele strukturiral pripoved tudi z razmescanjem dialoga in monologa oziroma tako, da obema doloca funkcionalno vrednost.

Dialog je sredstvo za reprodukcijo dejanskosti. Kot tak ima v pripovednem besedilu svoje tezko nadomestljivo vlogo. V besedilu pa, ki tezi v esejizirano naracijo, ima dialog poleg navadne se dodatno vlogo. Esejizirana naracija Blazene krivde je namrec trdno vezana na zivljenjski ritem, saj je v srediscu konkreten zivljenjski polozaj. Z dialogom je izrazena kriza Damjanove eksistence:

»Ne bojim se, nicesar se ne bojim, toda to je nekaj drugega, tega ne zmorem, na noben nacin ne zmorem. Vsa notranjost se mi upira. To ni bojazen, to je nekaj drugega, to je nepremagljiv odpor notranjosti. To dejanje mi je zoprno, studi se mi, in ta ogabnost je hujsa od bojazni. Na tak nacin ne morem nikogar usmrtiti, razumi me, Gaber, resnico ti govorim, ne zameri.«¹⁹

Dialog v noveli poglablja temo; v Damjanovem pogovoru z Gabrom in ko se s Stefanom v koncentricnih krogih priblizujeta (tudi oddaljujeta) resnici svoje »patrole«, motivira Damjanovo razmisljanje, cutenje, spoznavanje, priblizuje obe osebi v spoznanju, da je likvidacija neizogibna, in koncno noveli daje esejisticno naravo:

»Ne vem sicer, kaj te besede do kraja pomenijo, vendar ti zdaj ne morejo pomagati. Zdaj se bos resil z odlocnim dejanjem, Damjan. Tvoja misel in dejanje se nista v ravnotezju. Tvoja dejavnost se ni dovolj ucinkovita, Damjan, sebe in svet bos spoznal edinole v ravnanju, nikoli v premisljevanju. Vrednote se ne dosegajo avtomaticno iz drugih vrednot, temvec tako, da jih clovek ustvarja s tveganjem in s pogumnim izbiranjem tega, kar je mozno.«²⁰

Ker Damjan v pripovedi nima miselno enakovrednega partnerja, moznosti, ki jih dialog omogoca, niso popolnoma izrabljene. Menimo, da je bistvena vloga dialoga v pripovedni sestavi vezana na zacetek novele. Osredinjena je namrec okoli tocke, iz katere utripa vsebinsko jedro novele. To je tocka, ko dialog ni vec posnetek v sobesedilu snovi NOB vsebinsko pricakovanega pogovora med komandantom cete in borcem, ki je enak razmerju ukaz --- izpolnitev ukaza, temvec posnetek pogovora med komandantom in clovekom, ki se zave svoje oblasti nad zivljenjem in smrtjo.²¹ Ce Damjan ne bi bil to, kar je, oseba, ne bi bil »zacel« dialoga s komandantom in likvidacija domnevnega izdajalca bi bila samo logicna posledica ukaza, dejanje, ki je v razmerah doseganja »pravih« ciljev pricakovano.²²

Zaradi ze navedenega vzroka ima svojo pomembno vlogo tudi monolog. Z njim pripovedovalec neposredno reproducira Damjanovo dusevno stanje. Pogosto notranji monolog sledi opisu dusevnega stanja:

Izginjal je v podzavestni strasti, tonil je v besne kretnje, vedel je, da ga glusijo in delajo topega. Branil se je preproste omame in ni mogel nic zoper njo. Vedno bolj ga je razvezovalo, drobil se je in razpadal.

Pred njim je zazijalo vprasanje: ali bom mogel storiti? Kaj pa ce ne bom mogel niti roke dvigniti? Nic, oklenil se bom trenutkov, kakor si bodo sledili, zivel jih bom in izpolnil, kakor pada pesek v pesceni uri, tiho in brezbrizno...²³

3.4.1   Kocbekova naracija je sublimiranje klasicne naracije, a obstaja na ravni dialosko (monoloskega) --- analiticnega postopka. Damjanovo razclenjevanje lastne osebnosti v dialoski in monoloski obliki ustvarja posebno obliko kolokvialnega esejizma,²⁴ ki pa zaradi obsega ostaja na zacetni stopnji.

Dialog temelji na nasprotju²⁵ in prav to nasprotje daje moznost, da dialoski pari Gaber --- Damjan, Stefan --- Damjan, Damjan --- »Damjan« v esejisticnem smislu²⁶ najdejo resnico.

Dialoske pasuse trgajo daljsi in krajsi opisi, katerih pripovedna optika je usmerjena zdaj na predmetno pojavnost, zdaj v Damjanovo dusevnost. Totaliteto narativnega modusa tako sestavljajo enakomerno razporejeni prizori in opisi. Opisovanje temelji na klasicni pripovedi. Predmetna pojavnost ni podrejena zgolj Damjanovi subjektivnosti, temvec je prikazana kot samostojna, objektivna vrednost, ki bistveno zaznamuje Damjana, ki doloca njegovo individualno eksistenco.

3.5   Pomenljiva za raziskavo sestave Kocbekove Blazene krivde je razclemba razmerja narativno --- diskurzivno. Tako je namrec mogoce dolociti temeljne funkcionalne razlike med pripovedjo in refleksijo.²⁷

Novelo uvaja daljsi pripovedni odstavek. Za odstavek imamo skupino natancno dolocenih informacij, ki se nanasajo na neki predmet, polozaj, osebo... in imajo dolocen namen. Uvodni odstavek Blazene krivde reproducira polozaj, v katerem se nahaja ceta partizanov. Tvori ga skupina funkcij,²⁸ ki so med seboj vzajemno povezane in imajo svoj skladenjski izraz v zaporedju pripovednih povedi:²⁹

Tla na vse strani obseznega gozda so bila na tistem mestu stisnjena in zgrbancena v vozel, da so bila podobna majhnemu, pred davnim casom ugaslemu ognjeniku.³⁰

To je eden redkih cistih odstavkov. Pripovednost daje odstavku sled dogodkov:

ceta po hudih spopadih z Nemci pociva sredi gozda --- Cekan in Gaber zvesta, da je med njimi izdajalec --- ugotovita, kdo je --- odlocita se za likvidacijo --- za eksekutorja dolocita Damjana.

Nov odstavek se zacne, ko v prostor pripovedi vstopi Damjan:

»Najhujse rane sem za silo obvezal,« je govoril medicinec Damjan. »Poslednje gradivo sem porabil.«³¹

Iz zaporedja takih nadpovednih enot, kompozicijskih mikrostruktur, je sestavljen diskurz³² Blazene krivde.

Kocbekov pripovedovalec pripoveduje dogodke in jih osmislja skozi Damjanovo zavest. Skladenjski izraz tega odstavka so dikurzivne³³ in pripovedne povedi s svojim tipicnim diskurzivnim in pripovednim izrazom.

Posebnost Kocbekovega odstavka je vecji odstotek pripovednosti kakor diskurzivnosti. Diskurzivnost je vkljucena v dialoski obliki in je vsebina posameznih replik.

Odstavek, ki je v osnovi diskurza Blazene krivde, imenujmo integrativni odstavek. To je v osnovi pripovedni odstavek, v katerega so integrirani opazni diskurzivni izrazi, ki se nanasajo na enega od akterjev pripovedi (v primeru Blazene krivde na Damjana). Njihova vsebina tezi iz subjektivnosti v objektivnost, kar pomeni, da dobiva akterjeva (Damjanova) refleksija dogajanja objektivno vrednost:

Komisar je z nohti odtrgal kos skorje z lezecega debla in ga stisnil med prsti. Zacela ga je muciti misel: odkupiti se mora, prej ga ne izpustim. Odgovoril je:

»Hocem reci, da je morala relativna, ustvarjajo jo le pogoji nase dejavnosti. Ta primer nam otipljivo to dokazuje.

Relativna morala je v bistvu vecna morala, ki se razvija in napreduje. Toda napreduje v meni in v tebi, v clovekovi notranjosti, v vesti in nikjer drugje."³⁴

Isti clovek bom ostal, in vendar se bom spremenil. Se malo, pa bom clovek greha, pravi, resnicni clovek. Kakor da bi bral velike crke modrega stavka v stari knjigi, je govoril: zlo ima nalogo odresevati.³⁵

V integrativnem odstavku je izrazena socasnost dejanja in refleksije, vendar refleksija pri tem nima kakovostno, se manj pa kolikostno ni enakovrednega deleza, kakor je to v t.i. heterogenem odstavku.³⁶

Diskurzivni deli ne pripadajo dogajanju, njihova vloga ni v napredovanju dogajanja, to so staticni deli, ki potek upocasnjujejo. Njihova vloga je v objektiviziranju in poglabljanju teme.

V Blazeni krivdi diskurzivni deli postavljajo Damjanov problem v neposredno zvezo z nadrejenim filozofskim obrazcem, na nekaterih mestih celo v odvisnost od njega. Na tej ravni struktura funkcionira v smislu personalizma, kar se kaze v antagonizmu med moralno celovitostjo Osebe in zgodovinsko nujnostjo.

V noveli ni cistega diskurzivnega odstavka, ni odstavka, ki bi mu obstoj zagotavljala tema (vezana npr. na osnovno temo novele), ni odstavka, ki bi kazal miselne procese, razvijal in pojasnjeval na zacetku postavljeno tezo, analiziral, posredoval znanstvena spoznanja, vrednotil, razsojal...³⁷

Kocbekove novele Blazena krivda zaradi navedenega ne moremo uvrscati med esejizirano pripovedno prozo, lahko pa zaradi obstoja integrativnega odstavka ugotovimo, da ima novela nekatere izrazite poteze taksne proze.

3.6   Novela kaze pomembne premike v miselnem ustroju izobrazenca v mejnem casu. Damjan je clovek, ki je izgubil integriteto lastne osebnosti in se je zaradi tega znasel v prostoru, ki ga mora na novo spoznavati in se do njega na novo opredeliti. Zato je v marsicem prednik tistih oseb v slovenski knjizevnosti, ki kazejo bivanjske probleme »svojega« casa.

To kaze tudi pomanjkanje v obmocju dogajanja oziroma popreproscenost fabule. Ce »govorimo« o popreprosceni fabuli Blazene krivde, potem moramo popreproscenost ugotavljati v razmerju do moznosti, ki bi jih pripovedovalec glede na snov lahko izrazil in oblikoval v pripoved (a jih ni). Navedimo samo nekaj zapletov, ki bi fabulo postavili v cisto drugacno razmerje do snovi:

• Stefan se brani,

• Stefan skusa Damjana prelisiciti, nastavlja mu past,

• Stefan strelja,

• Stefan bezi,

• Stefan se skriva in napada,

• Stefan in Damjan se spopadeta z golimi rokami, z orozjem...

Analiza funkcijske ravni novele zato pokaze pomanjkanje osnovnih funkcij³⁸ in potrjuje trditev, da Kocbek tezi k ustvarjanju taksnih epskih polozajev, ki omogocajo poglabljanje teme.

Sestavo fabulativno-kompozicijske ravni novele torej lahko postavimo v neposredno razmerje do miselne vsebine novele.

Vendar, sublimiranje fabule je sele v zacetni fazi, zato ne obstaja nobena dejanska nevarnost, da bi osnovna prvina pripovednega besedila izginila. Linearna pripovedna progresivnost obstaja, le da je pretrgana z miselnimi zastranitvami, ki jo upocasnjujejo:

Damjana je spreletela topa zalost, ko se mu je razodelo, da se je clovek razvil v svobodno bitje in da je kaca ostala obsojena na zaprto in nerazvito zivotarjenje. Clovek je postal bitje svobode in ljubezni, kaca je ostala zapredena v temo in zlo. Zato sta kaca in clovek nemirna drug pred drugim, clovek se boji zla in se ga ne more resiti, kaca pa ga zavida za upanje na vrnitev v izgubljeni raj.³⁹

Na pripovedno progresivnost zaviralno delujejo tudi daljsi ali krajsi odlomki, ko se pripovedovalceva optika usmerja v Damjanovo cutenje likvidacije, v Stefana in samega sebe:

Okrog cela je zacutil obroce, ki so ga stiskali. Ni se mogel dotipati do jasnosti in razboritosti. Noben gibljaj misli ga ni razzivil, nobena telesna kretnja ni imela ucinka. Tiha in brezimna gozdna nabreklost ga je zadrzevala v sanjski poltemi. Sleherni dih ga je spajal z ravnodusnim mirom gozdne tisine, samota nemega stvarstva ga je zadrzano spremljala. Ni mogel pasti v obup niti planiti v besnost...⁴⁰

3.7   Pripoved Blazene krivde poteka v smeri ukaz --- izpolnitev ukaza. Casovnost pripovedi je v skladu z logicnim pojmovanjem casa. Krajse retrospektive je ne ovirajo toliko, da bi se v njih oblikovala posebna casovnost, ki bi bistveno ogrozala fabulativno.

Posebno sestavo novele dokazujejo digresije, ki v obliki diskurzivnih izrazov s svojo necasovnostjo pripoved ustavljajo. Navadno so v neposredni povezavi z reprodukcijo Damjanovega cutenja. Na nekaterih tockah pripovedne linije namrec obstajajo polozaji, ki intenzivirajo Damjanovo miselno in cutenjsko dejavnost:

• pogovor Gabra, Cekana in Damjana,

• Damjan pride do ranjenega Stefana, ki cisti pusko,

• pogovor Damjana in Gabra,

• Damjan in Stefan prideta do krizisca,

• prihod v gozd,

• glas strojnice ...

Graficni prikaz razmerja med casovnostjo pripovedne linije in necasovnostjo digresij ponazarja skica:

Ko je nasel Gabra, ga je prijel za roko in odpeljal na rob taborisca. Bitje mu je bilo polno novega mirnejsega spoznanja, ki je doslej skrito nemelo v njegovem srcu in mu sele zdaj prihitelo na pomoc. /.../

»Ne bojim se, nicesar se ne bojim, toda to je nekaj drugega, tega ne zmorem; na noben nacin ne zmorem.« /.../

»Gaber,« je dvignil Damjan svoje oci znova vanj, »ali ni zanimivo, da sem prav te odlocilne dneve, ko smo se divje in zagrizeno bojevali, obcutil naso dejavnost kot moralno hipotezo, ki vrtoglavo zabrisuje mejo med dobrim in zlim, med zivljenjem in smrtjo.« /.../

»Moja notranjost mi silovito govori, da moram ostati clovesko neodvisen in svoboden, ne samo zgodovinsko uporaben in koristen.« /.../

»Damjan, sebe in svet bos spoznal edinole v ravnanju. Vrednote se ne dosegajo avtomaticno iz drugih vrednot, temvec tako, da jih clovek ustvarja s tveganjem in pogumnim izbiranjem tega, kar je mozno.«⁴¹

Daljsi citat je za navedene trditve pomenljiv. Zacetno pripovedovalcevo neposrednost zamenja dialog⁴² med Damjanom in Gabrom. Poteka v razponu od zacetnih replik, v katerih Damjan izrazi svoje obcutke, prek tistih, v katerih skusa svoj odpor zoper likvidacijo osmisliti, do Gabrove, ki je zaradi svojega prehoda v objektivnost⁴³ v esejisticnem smislu najpomembnejsa.

3.7.1   Poglabljanje teme poteka na dveh ravneh, med katerima obstaja preplet. Gre namrec za Damjanovo miselno in cutenjsko odzivanje, katerega sinteza je koncno spoznanje, izrazeno v zadnji repliki pogovora med »zrtvama«:

Ne govori vec, to je moj greh.⁴⁴

3.8   Esejisticno usmerjenost novele dokazuje tudi neposredna primerjava z nekaterimi Kocbekovimi eseji, predvsem z naslednjima: Razumnik pred odlocitvijo, 1941, in Misli o cloveku, 1936. V njih najdemo misli, ki so v neposredni zvezi z mislimi, ki jih govorijo ali »mislijo« akterji Blazene krivde:

Razumnik danasnjih dni mora vedeti, da je tudi od njegove odlocitve veliko odvisno.⁴⁵

Ta modrost je zaupanje, ali krscansko povedano, upanje, ki ga clovek ze po naravi goji do zadnje bitne urejenosti in ki cloveka vzdiguje nad vrednost in ga izziva, da se ji bliza z drznostjo, to je z zmoznostjo, ki nekje pretrga krog neskoncne refleksivnosti in polozi odlocitev na en sam majhen trenutek, kar se imenuje tveganje.⁴⁷

Taksnih primerov je najti v besedilu seveda se vec. A ni nas namen sestevati, temvec ugotoviti, da navedena primera potrjujeta v clanku ze eksplicirano trditev --- Blazena krivda tezi v esejizirano pripovedno prozo. Primeri potrjujejo tudi enacbo, ki je v srediscu sestave pripovednega besedila:

esej : novela = objektivnost : (subjektivnost -> objektivnost)

S stalisca esejisticnosti je ta novela besedilo, ki se esejizirani pripovedni prozi priblizuje, a hkrati tudi oddaljuje. Priblizuje se ji predvsem zaradi ravnotezja, ki obstaja med skopostjo dogajanja in povecanim zanimanjem za miselne razseznosti akterja, zaradi tega, ker linearni tok pripovedi trgajo razlicne oblike akronije, oddaljuje pa zato, ker Kocbek ne ustvari razmerja, ki bi vzdolz celotnega besedila funkcioniralo v smislu teza --- antiteza, ter zato, ker niti polemicnost znotraj akterja ni izpeljana do konca

Na podlagi navedenih dejstev koncujemo studijo s trditvijo, da je celotna sestava Kocbekovega pripovednega besedila naravnana v prostor med pripovedjo in esejem, v vmesni prostor, ki je po svoji naravi tak, da dopusca »seganje naprej in nazaj«.

Opombe

¹

Prim. F. Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva (Maribor 1972), 105.

²

Prim. I. Cesar: Od rane proze Edvarda Kocbeka do straha i hrabrosti (Zagreb 1985), 16.

³

Glej K. Nemec: Pripovijedanje i refleksija, Umjetnost rijeci XXIX/2 (1985), 135.

⁴

Prim. J. Pogacnik: Sodobni jugoslovanski esej. Uvod v branje (Ljubljana 1980), 28.

⁵

K. Nemec: Poetika romana Proljec'a Ivana Galeba Vladana Desnice, Umjetnost rijeci XXX/3 (1986), 195.

⁶

Prim. F. Zadravec: n.d., 72, 105.
Prim. tudi A. Inkret: Pricevanje o brezumni slasti in o zadnji grozi. Studija v E. Kocbek, Strah in pogum (Ljubljana 1985), 375-381.

⁷

Prim. V. Bartol: Edvard Kocbek, Strah in pogum, Razgledi VII/2 (1952), 84.

⁸

Prim. K. Nemec: n.d., 85, 136.

⁹

Prim. E. Lämmert: Bauformen des Erzählens (Stuttgart 1970), 19.

¹⁰

Glej G. Peles: Poetika suvremenog jugoslavenskog romana (Zagreb 1966), 105.

¹¹

Prim. S. Rimmon Kenan: Narrative Fiction (New York 1983), 86d.

¹²

E. Kocbek: Strah in pogum (Ljubljana 1985), 71.

¹³

Prav tam, 130.

¹⁴

Prim. S Lasic': Struktura Krlezinih zastava (Zagreb 1974), 43.

¹⁵

E. Kocbek: n. d., 104

¹⁶

Prav tam, 123.

¹⁷

Prim. S. Rimmon Kenan: n.d., 82d.

¹⁸

Prim. F. Stanzel: Pripovjedni tekst u prvom i pripovjedni tekst u trec'em licu, Republika XXXX/2 (1984), 138.

¹⁹

E. Kocbek: n.d., 84.

²⁰

Prav tam, 87.

²¹

I. Cesar: n.d., 18.

²²

L. Sop: Um u ognju, Knjizevne novine, 664, (Zagreb 1983), 27.

²³

E. Kocbek: n.d., 105.

²⁴

G. Peles: n.d., 118.

²⁵

M. Damjanovic': Dialog i interes za istinu, Polja XXIX/27 (1983), 1.

²⁶

Prim. J. Pogacnik: n.d., 22.
Prim. tudi M. Kmecl, Mala literarna teorija (Ljubljana 1976), 308.

²⁷

Glej K. Nemec: n.d., 85, 135.

²⁸

R. Barthes: Uvod u strukturalnu analizu pripovjednog teksta, Republika XXXIX/7-8 (1983), 108.

²⁹

Prim. J. Toporisic: Slovenska slovnica (Maribor 1991), 430.

³⁰

E. Kocbek: n.d., 70.

³¹

Prav tam, 75.

³²

J. Culler: Prica i diskurz u analizi pripovjednog teksta, Republika XXXX/1 (1984), 130. G. Genette uporablja termin recit.

³³

J. A. Cuddon: A dictionary of literary terms (London 1979), 194.

³⁴

E. Kocbek: n.d., 86.

³⁵

Prav tam, 97.

³⁶

Glej K. Nemec: n.d., 85, 142.

³⁷

Prim. prav tam, 140.

³⁸

Prim. R. Barthes: n.d., 110.

³⁹

E. Kocbek: n.d., 130.

⁴⁰

Prav tam, 91.

⁴¹

Prav tam, 87.

⁴²

Prim. M. Damjanovic': n.d., 1

⁴³

Prim. J. Pogacnik: n.d., 29.

⁴⁴

E. Kocbek: n.d., 142.

⁴⁵

E. Kocbek: Razumnik pred odlocitvijo, v E. Kocbek, Svoboda in nujnost (Celje 1989), 14.

⁴⁶

E. Kocbek: n.d., 85, 89.

⁴⁷

E. Kocbek: n.d., 89, 36.

⁴⁸

E. Kocbek: n.d., 85, 87.