|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in clanki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| France Zagar | UDK 808.63-56-73:028.02 |
Branje kot skladenjski problem
Vsak bralec se bolj ali manj zaveda, da je branje zapleten psiholoski proces in da so rezultati branja kaj razlicne vrednosti. Keith Rayner in Alexander Pollatsek ponazarjata branje z modelom iz treh enot:1. zacetni dekodirni (razvezovalni) proces z vzporednim fovealnim in parafovealnim zaznavanjem, tj. zaznavanjem crk in besed, na katere so oci uprte, in pridobivanje informacij od tega, kar je desno od uprtosti (fiksacije);
2. dolgotrajni spomin z osebnim slovarjem, predstavo o prebranem delu besedila in poznavanjem realnega sveta;
3. delujoci ali kratkotrajni spomin z razclenjevalcem sestave besedila, obdelovalcem tematike in notranjim govorom.
Zaznavanjem besedila sproza procese v delujocem in dolgotrajnem spominu, procesi v dolgotrajnem in delujocem spominu pa v nasprotni smeri delujejo na zaznavanje, tj. ocesne uprtosti in preskoke na desno (fr. saccades 'potegljaji') ali vzvratne gibe na levo (regresije).
V slovenskih razlagah branja imamo dovolj nadrobno predstavljeno zaznavno sestavino branja, medtem ko so sestavine delujocega in dolgotrajnega spomina podane bolj v grobih obrisih. V pedagoski literaturi je poudarjena prednost tihega branja pred glasnim oziroma hitrega pred pocasnim. Proces razvezovanja besedila in njegovega shranjevanja v spominu je precej nerazclenjen. Napredek v teoriji branja pa ne bo odvisen samo od atraktivnih konceptov branja, ampak tudi od tega, kako temeljito bodo razclenjene in raziskane njegove posamezne sestavine. V pricujocem clanku bomo vzeli v pretres samo en proces v delujocem ali kratkotrajnem spominu: kako med branjem stavke oziroma povedi razclenjujemo in strnjujemo (sintetiziramo) v vecje besedilne enote oziroma v besedilo.
V clovekovi pameti je velikanska kolicina informacij; v dolocenem trenutku lahko clovek priklice v zavest samo del tega. Kadar kdo hoce komu kaj sporociti, zameji doloceno temo in o njej nekaj pove. Sporocanje torej poteka kot povezovanje teme z novimi informacijami. Poglejmo to na preprostem primeru:
Piki je medved.Takega nenehnega ponavljanja (anaforicnosti), kot je v tem primeru, je pri sporocanju razmeroma malo. Eno glavnih nacel cloveskega sporocanja je nacelo gospodarnosti: nagnjenje, da s cim manj izrazi povemo cim vec. Stavke ali povedi najveckrat povezujemo samo s pomocjo ujemanja v spolu in stevilu. Na primer:
Piki ne stanuje v gozdu, ne v zivalskem vrtu, ne v cirkusu,
ne v trgovini.
Piki stanuje v bloku, v cetrtem nadstropju, na polici za igrace.
(K. Kovic)
Konj caka otroke vse dopoldne,Iz slovnicnih sredstev (morfemov) spoznamo, katere stare in nove informacije v besedilu so v medsebojni zvezi. V nasem primeru morfem za 3. os. mn. kaze, da se nove informacije nanasajo na otroke.
dokler so (otroci) v soli.
Potem pribezijo
in vsi (otroci) lahko posedejo na njegov (konjev) hrbet.
(E. Peroci)
Glavno sredstvo gospodarnosti pri sporocanju je pozaimljanje (pronominalizacija), tj. nadomescanje besed ali besednih zvez z zaimenskimi besedami. Oglejmo si to na primeru:
Branko se je ponosno vozil na raku Dolgokraku.Ce je razdalja med zaimenskim naslednikom (postcedentom) in samostalniskim, pridevniskim ali prislovnim prednikom (antecedentom) majhna, kot je v nasem primeru, ni tezav pri pomnjenju in razumevanju. Motnje pa nastopijo, ce je razdalja med prednikom in naslednikom velika, npr.:
Nad njim (Brankom) je po zraku letela vila z Darko.
ki (Darka) je kakor vila brnela s perutnicami.
Za njimi (Brankom, vilo, Darko) je bredel Brkonja Celjustnik.
Na glavi in ramah so mu (B. Celjustniku) sedeli skratje.
(B. Magajna)
Od vasi do vasi je potoval glas: »Brkonja Celjustnik je ugrabil najlepso deklico v dezeli.« Od vasi do vasi se je siril jok. In tako je tiste dni jokala vsa dezela.Tu je naslednik vec kot dve strani oddaljen od prednika. V takem primeru se lahko kaj hitro zgodi, da se bralec izgubi in ne ve vec, o cem bere.
(Dve strani vmesnega besedila.)
Dneve in dneve je Branko premisljeval, kako in na kak nacin bi jo (najlepso deklico v dezeli) resil.
(B. Magajna)
Pri distancnem navezovanju je pogosteje kot zaimek uporabljena ponovitev prednika ali kak sopomenski izraz:
Imeli smo lisjaka,Razumljivo je, da je navedba sopomenskega izraza v vlogi naslednika bolj prefinjeno jezikovno sredstvo kot samo ponovitev prednika. V danem primeru gre za navezavo podpomenke in nadpomenke (lisjak --- zival), tako istovetnost obeh besed ni tezko ugotovljiva. V nekaterih primerih pa je uporabljena tako umetelna sopomenka oziroma parafraza, da je istovetnost prednika in naslednika zamegljena, npr.:
zivel je priklenjen samo par dni.
V blizini njegove (lisjakove) kletke je lezal velik prazen sod.
Nekega jutra sem prisel pogledat,
zival (lisjak) je visela na svoji verigi preko soda,
mrtva in trda.
(I. Cankar)
Ob vrocih poletnih dneh, ko Mocilnik usahne, ko je temno Retovje skoraj prazno in ko mila zelena Ljubija sanja svoje tihe sanje pod vrbami, upade Ljubljanica za cel sezenj in osabna Vrhnicanka je samo se potok.Ali sta Ljubljanica in Vrhnicanka dve reki ali ena? Po navadnih izkusnjah bi clovek menil, da dve recni imeni kazeta na dve reki. Toda na podlagi zunajjezikovnih okoliscin, tj. poznanja razmer na Vrhniki, vemo, da je pisatelj kot velik obcudovalec rojstnega kraja dal reki kar dve imeni: Vrhnicanka, ker izvira na Vrhniki, in navadno ime Ljubljanica, ker tece skozi Ljubljano.
(I. Cankar)
V zvezi z razvezovanjem zgradbe besedila je treba opozoriti se na dve jezikovni sredstvi: na elipso (izpuscanje delov besedila) in paralelizem (ponavljanje delov besedila). Primerjajmo elipso in paralelizem:
Nenehno ponavljanje in povzemanje znanega ter dodajanje novega se ne kaze samo iz celotnega besedila, ampak pogosto tudi v sestavi enostavcnih ali vecstavcnih povedi. Te so velikokrat zgrajene tako, da je najprej dano (tema, izhodisce), nato pa sledi nova informacija (rema, jedro). To jezikovno znacilnost imenujemo clenitev pa aktualnosti (ces. aktuální clen
ní vypovdi) ali funkcionalna stavcna perspektiva (angl. functional sentence perspective). (Slovenscina je kot pregibnostni jezik zelo gibcna, zato lahko pogosto prihaja do prestopanja reme v polozaj teme in do gibljivega razvrscanja besed v stavkih.)
Preprost primer clenitve po aktualnosti je v temle besedilnem odlomku.
Nekoliko bolj zapleten primer:
Fantek je imel knjigo, v kateri so stanovali
/1/ rumena muca, /2/ crn pes, /3/ pisana racka, /4/ zelena zaba,
/5/ bel konj in srebrna riba.
/1/ Muca se je igrala z misko,
/2/ pes je cuval domacijo,
/3/ pisana racka ni mogla plavati, ker v knjigi ni bilo vode,
/4/ zelena zaba je regljala in je nihce ni mogel vec poslusati,
/5/ beli konj in srebrna riba pa sta bila tako lepa,
da sta se eden bolj kot drugi od lepote lesketala. (E. Peroci)
Podobno vlogo kot postavljanje reme (jedra) na konce stavka oziroma povedi ima lahko tudi stavcni poudarek (ces. d
raz). Primerjajmo remo in poudarek v naslednjih odgovorih na vprasanja:
Kdo je imel knjigo z zivalmi?Odgovora na prvih mestih imata, kot je navadno, novo informacijo na koncu. V odgovorih na drugih mestih pa je nova informacija na zacetku, vendar ce je zacetek v takem primeru prebran izraziteje, tj. s poudarkom, je tudi tak odgovor slovnicno sprejemljiv.
1. Knjigo z zivalmi je imel fantek.
2. FANTEK je imel knjigo z zivalmi.Kaj je imel fantek?
1. Fantek je imel knjigo z zivalmi.
2. KNJIGO Z ZIVALMI je imel fantek.
Tipicno sredstvo za zaznavanje razmerij med ubesedenimi dogodki in stanji so vezniske besede (konektorji, junktivi):
Minka je kar poskocila od veselja. Pravzaprav bi Gregorja najraje poljubila na celo. Toda ze naslednji hip se je seveda spomnila, da je pravzaprav to nadvse smesno. Kajti v cirkus je vendar prisla z namenom, da bi mu posteno prekrizala racune.Kot vidimo, vezniske besede opozarjajo na nasprotja, vzrocno-posledicna in druga razmerja med stavki oziroma povedmi. V vsakdanjih sporocilih je vezniskih besed razmeroma malo. Ce pa je sporocilo bolj premisljeno, podano ne samo ustno, ampak tudi pisno, je v njem vezniskih besed precej vec. Podrobnejse razpravljanje o vlogi vezniskih besed v besedilu bi vzelo v nasem sestavku veliko prostora. Lahko pa ga opustimo, saj se o tem dobijo v vsaki slovnici izcrpne razlage.
(F. Lainscek)
Doslej smo pretresali predvsem to, kar je v besedilu izrazeno. Sodobni psihologi branja ali teoretiki besediloslovja pa v svoji strokovni literaturi uporabljajo tudi izraz inferenca (angl. infer 'sklepanje'), tj. bralcevo dopolnjevanje besedila z informacijami, ki niso izrecno podane, ampak si jih bralec lahko pridobi s povezovanjem informacij. Oglejmo si to na primeru:
Doma smo imeli mlado psico,Iz sobesedila lahko bralec zanesljivo sklepa, da besedna zveza romarski kraj za vasovalce pomeni 'stevilne obiske okoliskih pasjih samcev pri mladi psici'. Posebno sporocilo, da je psicka spomladi povrgla pet mladicev, zagotavlja, da je ta razlaga obravnavane besedne zveze pravilna. Ce bi bila tretja poved drugacna, npr. V hisi je stanovalo troje deklet, godnih za mozitev, bi bralec seveda dobil predstavo vasovalcev drugacne vrste.
nezno gosposko zivalco s tankimi nogami in belim smrckom.
Nase dvorisce je bilo romarski kraj za vasovalce dalec naokoli.
Na pomlad je porodila: cetvero mladicev in eno psicko.
(I. Cankar)
Prav tako kot inferenca je v psihologiji branja in besediloslovju zelo uporaben pojem tudi shema, scenarij, nacrt; podoben temu je literarnoteoreticni termin fabula. To je okvirni vzorec casovno ali vzrocno si sledecih dogodkov ali stanj. V Cankarjevi zgodbi, iz katere je vzet odlomek, je podana usoda stirih pasjih mladicev in petega, ki mu je uspelo pobegniti pred cloveskim nasiljem. V Magajnovi zgodbi o velikanu Brkonji Celjustniku gre za popisovanje stevilnih ovir, ki jih premaguje Branko, ko resuje ugrabljeno Darko. V Pekarni Mismas Svetlane Makarovic gre za zaplet, ko se med ljudmi razve, da vaskemu peku pripravljajo testo za peko misi.
Take sheme pomagajo tako sestavljati kot tudi brati in spominsko shranjevati besedilo. Dojemajo in uporabljajo jih ze majhni otroci. Z razclenjevanjem otroskih obnov priljubljenih zgodb bi lahko ucinke teh shem proucevali tudi nadrobneje.
Iz vsega obravnavanega se vidi, da se v zelo kratkih besedah ali delih besed (v zaimkih, vezniskih besedah, prislovih, clenkih, morfemih) skriva zelo veliko pomembnih skladenjskih informacij. To je po eni strani gospodarno; po drugi pa nevarno, da se lahko mimogrede izgubi jasnost sporocila. Branje pri nas vecinoma poteka od leve proti desni, vendar je treba po spominu ali z vzvratnimi ocesnimi gibi dostikrat tudi v smeri od desne proti levi iskati navezave med nasledniki (postcedenti) in njihovimi predniki (antecedenti). O marsicem je treba sklepati na podlagi razmerij med sopomenskimi izrazi, razumevanja vezniskih besed ali logike.
Posamezne nacine strnjevanja stavkov oziroma povedi v besedilo smo proucevali na razmeroma idealnih besedilnih odlomkih iz otroske in mladinske knjizevnosti. V vsakdanjih besedilih je zadeva lahko neprimerno bolj zapletena: hkrati nastopa po vec nacinov ujemanja in navezovanja; temeljno zgradbo besedila zatemnjujejo zastranitve, pristavki, vrivki, nejasna razmerja med sopomenkami, paralelizmi, elipse; besedilo dostikrat ni tako dodelano, kot naj bi bilo. Tako se lahko kaj hitro zgodi, da beremo, ne da bi razumeli, kaj beremo. Poleg doslej uveljavljenih vaj za vecanje hitrosti zaznavanja pri branju bi bilo mogoce izdelati tudi vaje za poglabljanje razumevanja prebranega. Take vaje so ze ugotavljanje ujemanja med osebki in povedki ali navezovanja med predniki (antecedenti) in nasledniki (postcedenti); mogoce pa bi bilo zasnovati se veliko drugacnih vaj. Branje pogosto stejemo za preprosto, celo sproscujoco dejavnost; kot lahko spoznamo iz doslej povedanega, pa je branje z razumevanjem in pomnenjem prebranega zapleteno delo, pri katerem je treba veliko vaje in truda.
Literatura
R. A. de Beaugrande, W. U. Dressler: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park, 1992. 202 str.
D. J. Leu, Ch. K. Kinzer: Effective reading instruction in elementary grades. Columbus: Merril Publishing Company, 1987. 592 str.
V. Pecjak: Hitro in uspesno branje. Ljubljana: samozalozba, 1991. 143 str.
K. Rayner, A. Pollatsek: The psychology of reading. Englewood Cliffs: Prentice-Hall International, 1989. 529 str.
F. Zagar: Hitro branje. Jezik in slovstvo XVIII/1-2 (1972/73), str. 31-35.
