Metodoloski vidiki Paternujevih pripovednoproznih raziskav

Knjigo uvajajo tri studije, kjer so z bistvenimi poudarki osvetljena in strnjeno rekonstruirana nekatera pomembna razvojna vozlisca v slovenskem pripovednistvu. Prvo med njimi je reformacija; ta spada se v predzgodovino raziskovanega polja, saj je brez posvetne besedilne baze, z nekaj konstitutivnimi dejavniki pa je vendarle odlocilno speta z njim. Naslednja pomembna mejnika domace proze sta Levstikov Martin Krpan in osrednji Kersnikovi romaneskni deli: Ciklamen in Agitator. Recepcijsko zasnovano razpravo o Bartolovem Alamutu si lahko predstavljamo kot prehod v osrednji del knjige, k skupini besedil, ki jo sestavljajo na videz nekoliko partikularne razprave in eseji o novejsih, vecinoma povojnih, umetnisko relevantnih delih posameznih piscev (Kosmaca, Zidarja, Kavcica, Messnerja in Lipusa), s pritegnitvijo izbranih literarnozgodovinskih in literarnoteoretskih parametrov pa prerascajo v sinteticno napisane orise njihovih pripovednih opusov. Nekoliko drugacna je studija o »otroski perspektivi« v treh sodobnih romanih z vojno tematiko, vendar vseeno ostaja v sozvocju s Paternujevo vodilno temo o interakcijah tradicionalnih segmentov in inovacijskih prvin.

Se najbolj se od prejsnjih spisov oddaljujeta zadnja dva prispevka. Avtor je imel gotovo tehtne razloge za uvrstitev studije o ruski prozi, konkretneje o literarnih osebah v Dostojevskega romanu Bratje Karamazovi, v izbor, posvecen predvsem slovenskemu pripovednistvu, vendar pa je njegova odlocitev kljub temu vprasljiva. Neujemanje je sicer skusal premostiti s sumaricno evidenco odmevov Dostojevskega v dodatku, vendar je problematiko samo zarisal, ceprav je potrebna temeljitejse razclenitve. Knjigo sklepa ekskurz o metodoloskih vidikih slovenskega literarnega zgodovinopisja, navdihnjen s teorijami Haydna Whita o pripovedi kot veznem clenu med literarnim in zgodovinopisnim diskurzom. Paternu se navezuje na Whitovo v stevilnih objavljenih delih ponovljeno stalisce, da sta oba tipa diskurza besedno oziroma jezikovno strukturirana, da oba uporabljata iste strukture produkcije smisla; tudi zgodovinopisna razlaga je narativno diskurzivno, torej pripovedno posredovana, in nasprotno --- pripovedna posredovanost zgodovinopisja obsega pojasnjevanje in razlaganje oziroma je »odgovorna« za interpretativni vidik zgodovinopisnega prikazovanja. Zgodovinopisje je pac dalec od nevtralnosti formaliziranih diskurzov in se ne poteguje za scientisticno eksaktnost naravoslovnih ved. Iz te zasnove, se izostrene s tezo, da je »tekst pred kontekstom«, pa je White izpeljal zahtevo, da je treba tudi zgodovinopisno razlago oziroma zgodovinopisni diskurz podvreci tropoloski razclembi ter s semioticnimi (tudi z naratoloskimi) in neoretoricnimi metodami in instrumentarijem razclenjevati njegove prvine, ravni ter kombinatoricne postopke.

Paternu se v tropolosko razclembo po Whitovem zgledu pac ni spustil. Sledil je le izhodiscnemu delu njegovih metazgodovinskih zamisli, jih preusmeril v svojo, literarnozgodovinsko stroko in jih razumel predvsem kot opozorilo na posebno naravo duhovnih ved (med kakrsne pac literarna zgodovina spada); te svojo ireduktibilno historicno interpretativnost »odvajajo« kot narativizirajoci in literarizirajoci diskurz, torej kot (literarno) zgodbo ali pripoved. Toda prav na koncu je z opozorilom na povezavo pripovedi z »documenti vivi« in njihovimi dejstvi problem pripovedi v zgodovinopisju nepricakovano vrnil v izhodisce in tako morda mimogrede izrazil celo nekaj skepse do metazgodovinskega zasuka, ceprav svoje misli dejansko ni nadrobneje razvil. Lastno razgledovanje po »zgodbah« v delih slovenskih literarnih zgodovinarjev je zastavil izkljucno kot opredeljevanje temeljnih metodoloskih usmeritev ali prepleta razlicnih silnic v njih in ga dopolnil z osnovnimi vsebinsko opisnimi in literarnozvrstnimi oznacitvami; lotil se jih je torej, kakor je sam zapisal, »z njihove socioloske, duhovne, zvrstne in jezikovne strani« (str. 219).

Zgornja »pripovedna« zastranitev pa seveda nima namena odvrniti pozornosti od publikacije kot celote. Ta pomeni hkrati nadaljevanje Paternujevega dolgoletnega kontinuiranega raziskovanja slovenskega pripovednistva in po Slovenski prozi do moderne (1957) ter studijah v drugem delu Pogledov na slovensko knjizevnost (1974) tudi njegovo trenutno, ampak gotovo le zacasno zaokrozitev. Poglavitni raziskovalni podrocji ves cas ostajata --- poleg evidentiranja zacetkov posvetne proze in nekaj bolj izjemnih preskokov k drugim temam --- zlasti osrednji, literarnorazvojno visje ovrednoteni in v estetsko-umetniskem smislu cim bolj profilirani, po svoje torej elitni tok proznega pripovednistva do moderne z nekaterimi reprezentativnimi avtorji in njihovimi kanonicnimi deli, skupaj z besedili, ki reprezentirajo tako imenovano »protitradicijo« (Levstik, Jenko, Trdina, Jurcic, Kersnik, Tavcar, nekoliko manj Stritar in se manj ali pa sploh ne siroka reka substandardne oziroma trivialne literature), ter novejsa, najveckrat povojna pripovedna proza. Znacilno je, da imajo ze pri starejsi, sploh pa pri novejsi literaturi veckrat prednost avtorji in dela, ki so bili iz razlicnih razlogov odrinjeni na obrobje osrednjega literarnega dogajanja, ceprav so ga z raznovrstnimi odlikami --- in prav te skusa avtor tankocutno poudariti --- dejansko sooblikovali (npr. Jenkova proza, tako imenovana avantgardisticna proza in vecina v Razpotjih slovenske proze obravnavanih sodobnih pisateljev).

Taksen pristop ima tudi svoj povraten, zrcalni ucinek: je zagotovilo tudi za tehtnost, pomembnost in veljavnost lastnega pocetja, saj v scientisticnem smislu sámo prav tako ni nevtralno, temvec vrednostno opredeljeno in torej nacrtno in premisljeno »pristransko«, ceprav seveda ostaja v obmocju intersubjektivnih pragmaticnih diskurzov in »zgodb«. Ceprav Paternu ni napisal obsezne literarnozgodovinske monografije o slovenski pripovedni prozi, imajo njegova dela zaradi premisljene izbire tem, tipoloskih sistematizacij, zanesljivih primerjav ter vztrajanja pri bistvenem in pomembnem gotovo reprezentativno mesto med sodobnimi slovenisticnimi raziskavami s tega podrocja. Tako navsezadnje menita oba strokovna recenzenta, Janko Kos in Helga Glusic, v ocenah na zadnjih straneh knjige. Nic cudnega torej, da so bila Razpotja slovenske proze ze kmalu po izidu nadrobneje prekomentirana in (delno tudi kriticno) predstavljena javnosti.²

Namesto podrobnejsemu predstavljanju posameznih prispevkov se bom v nadaljevanju zato raje posvetila nekaterim metodoloskim vidikom Paternujevega ukvarjanja s slovenskim proznim pripovednistvom.³ Njegova dela je seveda mogoce umestiti v sirsi kontekst dogajanja v slovenski literarni stroki in metodoloskih renovacij, za katere se je zavzela skupina po vojni delujocih literarnih znanstvenikov, ko je izhod iz krize pozitivisticnega historicno-empiristicnega modela (nacionalne) literarne zgodovine iskala z zgledovanjem pri usmeritvah, zdruzljivih pod wellekovsko krovno oznako »notranji« pristop. Pred tem je literarna zgodovina vse od Copa in Prijatelj-Kidriceve »sole« naprej, podobno kot drugod po svetu, tudi pri nas izpolnjevala nacionalno konstitutivno in emancipacijsko poslanstvo, utemeljeno v ideji nacionalne literature, urejala in utrjevala je korpus kanonicnih del in avtorjev, zgradila impresivne stavbe biografskih, kulturnozgodovinskih ter druzbeno- in politicnozgodovinskih afiliacij in jih vdelala v monumentalne literarnozgodovinske sinteze ter monografije o zivljenju in delih vidnih avtorjev. Uporabljala je predvsem biografsko-psiholosko in kulturnozgodovinsko metodo, se ekstenzivno posvecala kronologiji, periodizaciji, biografiki in drugim »zunajliterarnim« okoliscinam, toda sprico prevlade empirizma se je tudi izgubljala v faktografskih nadrobnostih in se premalo posvecala literarnim besedilom kot takim oziroma njihovi estetski in umetniski strukturiranosti.

Njene pomanjkljivosti je skusal s preusmeritvijo k »znotrajliternim« parametrom samih literarnih del odpravljati idealni model novega tipa raziskav, paradigmatski v okvirih formalno-stilne in »delu imanentne« estetike; njen vpliv se je, delno se prek zgledov tako imenovane zagrebske »sole«, razsiril tudi pri nas in se npr. pri Paternuju in nekaterih drugih domacih proucevalcih literarature kazal v obnovljenem zanimanju za interpretacijo. Osrednji predmet proucevanja je postalo bolj ali manj avtonomno pojmovano literarno delo in njegova sestava oziroma strukturiranost ravni od jezikovno-zvocne, ritmicne, kompozicijske, zvrstne in stilne do z njimi spetih pomenskih in idejnih plasti ter metafizicnih in ontoloskih aspektov. Poleg zanimanja za interpretacijo se je okrepilo se zanimanje za formalno-stilne razclembe ter mocno zasencilo vlogo biografske, psiholoske, socioloske in kulturnozgodovinske razlage, pravzaprav empiristicno pojasnjevanje knjizevnih pojavov v smislu njihove zgodovinske procesualnosti sploh.

Toda Paternu je interpretacijo pri svojem oddaljevanju od empiricno zasnovane literarne zgodovine prepletel z literarnozgodovinsko razlago, ki jo je izvirno prilagodil menjavam literarnovednih paradigem in tako, ce malce poenostavim, zasnoval samosvoj presek obeh modelov. Prvega je apliciral v modernizirani, precej »zmehcani« razlicici, kar npr. nakazujejo naslednje lastnosti: opustitev kulturnozgodovinskih uvodov, specializacija za dolocena obdobja in zvrsti, drobljenje literarnozgodovinske materije na posamezne studije, ki zamenjajo kompletne prikaze literarnega gradiva v izbranem casovnem izseku, uporaba primerjalnih literarnozgodovinskih dognanj, prijemov in analogij ter njihov preplet z artikulacijskimi modusi (med slednje spadajo npr. »razvojni sunki«, os tradicije in inovacije, tako imenovana »obdobja upocasnjenega« in »obdobja pospesenega razvoja«) ter konstituiranje tipologij, s katerimi si je prizadeval iz gmote empiricnih literarnozgodovinskih rekonstrukcij ekstrahirati ter sistematsko urediti temeljne zunaj- in znotrajliterarne referencne topose nacionalne literature ter jih zajeti v logicno funkcionalno razlago posebnosti njenega razvoja. Pac pa je morda prav iz izrocila Prijatelj-Kidriceve »sole« prevzeta ideja nacionalne literature, ki iz predestetskih faz prehaja v visoko, estetsko in umetnisko literaturo, botrovala temu, da Paternu prakticno ne kaze zanimanja za substandardno literaturo; prav od dalec je morda nacionalni vidik nekoliko usmeril tudi njegovo zanimanje za literaturo na Koroskem in tamkajsnje slovenske pisce. Od prednikov je prevzel se prepricanje o moci genialnih osebnosti, zasluznih za vznik slovenske knjizevnosti, in njihovih izrednih sposobnosti, ceprav se je sam vseeno ukvarjal z vrsto manj vidnih, a upostevanja vrednih piscev, se posebej ce je »notranja evolucijska dinamika« njihovih del ustrezala zahtevnejsim propozicijam.

A tudi na drugi model se je navezal le selektivno, izogibajoc se pri tem meglenim sirjavam in nevarnim cerem filozofske interpretacije, vendar tudi odlocnejsemu uvajanju formalisticnih, semioticnih, informacijskoesteticnih in drugih scientizirajocih metod, analiticnih postopkov in nomenklatur, ceprav jih je sicer prouceval in v sedemdesetih letih nacelno podprl njihovo razsirjanje. Literarno delo je po zgledu formalistov, predvsem strukturalistov, verjetno pa tudi z upostevanjem Kayserjevih programskih zamisli, pojmoval kot bolj ali manj avtonomno estetsko pojavnost, v obravnavo pa je pritegoval tudi njegove eticne in spoznavne razseznosti. V primerjavi s predniki je morda najvidnejsi zasuk dosegel ravno v pojmovanju osrednjega predmeta literarnozgodovinske obravnave --- ta je predvsem literarno delo kot tako (ali vec del istega avtorja); singularnost literarnega dela je postala pri njem izhodisce in presecisce vseh drugih v obravnavi »aktiviranih« referencnih (literarnozgodovinskih in literarnoteoretskih) nizov. Metodoloski pluralizem je torej kar ustrezna krovna oznaka Paternujeve literarnovedne naravnanosti.

Razvojni lok slovenskega proznega pripovednistva, na katerega merijo njegove studije, je v tako postavljenih okvirih torej lahko le fragmentarno izrisan, toda fragmentarnost ima svojo metodolosko utemeljitev in podlago. Celotna Paternujeva skozi tri knjige potekajoca »pripoved« pa ima se svoj lastni duktus, ki bi ga bilo smiselno nadrobneje prouciti in hkrati povzeti se temeljne poudarke njegove lastne literarnozgodovinske razlage pripovednoproznega evolucijskega procesa; vendar naj tokrat od blize pregledam le obrise njegovih opornih konstrukcij in opozorim na pripovedno-analiticne nastavke avtorjevih interpretativnih vlozkov in njegov pripovednoteoreticni instrumentarij, kolikor ga je pac uporabljal in razvil. V Slovenski prozi do moderne so studije se grajene kot sinteticni prikazi celotne prozne ustvarjalnosti kljucnih pripovednikov, in vendar ze po novih metodoloskih nacelih literarnozgodovinskega pisanja analizirajo casovno, zanrsko in vrednostno urejene nize njihovih del. Sklepna studija v knjigi pa je s svojevrstnim, prek obravnavanega gradiva segajocim, zanrsko urejenim povzetkom in posplositvijo poprej napeljanih niti nekaksen prototip kasnejsih tipoloskih sintez in tipologij. Avtor je prakticno povsem opustil biografije avtorjev, toda biografsko-psiholoska metoda je zanj (funkcionalno) se povsem sprejemljiva, saj se njegove razlage literarnih del vcasih prepletajo s cistimi biografizmi. Od zunajliterarnih dejavnikov literarnorazvojnega procesa so pomembne se druzbenozgodovinske in morda nekoliko manj kulturnozgodovinske reference; skupaj z biografskimi so vkljucene v interpretacijo tematskih plasti literarnih del, soucinkujejo pa skupaj z znacilnostmi prejsnjega literarnega razvoja in drugimi znotrajliterarnimi dejavniki, kot so npr. literarna programatika, nazori, nacela, obzorja in umetniska izrazna moc piscev. Primerjanje avtorjev in njihovih del je analosko, poteka po nacelu podobnosti in kontrastov navadno tako, da hkrati uposteva le dvojico zaradi znacilnih posebnosti bliznjih piscev.

Pripovednoanaliticna plast Paternujeve razlage izhaja iz zgodbnega poteka; tega usmerjajo predvsem literarne osebe oziroma liki in njihova dusevna podoba oziroma psiholoske znacilnosti; razberljive so iz karakterizacije, prek katere »vstopajo« v besedilo tudi eticne in idejno-spoznavne sestavine. Razclembo torej najveckrat zacenja z razclembo karakterjev (z njihovimi literarnozgodovinskimi parametri vred), druge pripovedne prvine, kot so prizorisce, kompozicija, »stimunga« ali vzdusje ter dogodki in situacije, so upostevane sele naknadno in so manj razclenjene. Pomembna je se dolocitev zanra, jezikovni izraz in slogovne posebnosti. Toda na splosno njegov instrumentarij ne obsega nadrobneje razclenjenih pripovednoteoreticnih kategorij. Celo termin morfoloska struktura, ki daje slutiti Paternujevo informiranost o formal(istic)nih oziroma morfoloskih teoremih pripovedi, se pravzaprav nanasa le na opis vsebinske in formalne sestave besedila, brez nadrobnejse clenitve.

V Pogledih na slovensko knjizevnost obravnava prozo pravzaprav samo pet studij. Te zdaj, v sozvocju z zasukom stroke k »stvari sami«, postavljajo v sredisce posamezno delo nekega pisca, cikel njegovih del oziroma dela izbrane skupine piscev (npr. prozaistov Kataloga 2) in ne vec vsega njihovega proznega opusa, ali pa oblikujejo v bistvu antiteticne razvojne tipologije proznih struktur (Nastanek in razvoj dveh proznih struktur v slovenskem realizmu 19. stoletja) ter aktualizirajo manj znani, tradicijski pol Cankarjevih del po nazorskih, idejno-spoznavnih merilih in v literarnotipoloskem smislu --- kot (spet antiteticno) kontinuiteto protitradicije (Ivan Cankar in slovenska literarna tradicija). Toliksen pomen in vloga antitetike spada najbrz k funkcionalnim odmevom neomarksisticne dialektike. Spremenjeno tezisce studij pa ustreza tudi s strukturalizmom podprtemu pojmovanju literarnega dela kot strukture, ki jo na vseh ravneh (od zgodbe, oseb, zgradbe do jezika in sloga) prezema enotno konstrukcijsko nacelo. To nacelo je Paternu ze poprej, npr. v studiji o Tavcarju, se dolocneje pa seveda v Pogledih na slovensko knjizevnost, vecinoma artikuliral kot temeljno dvojnost raziskovalnih pripovedi (npr. realizma in romantike, izrocila vaske in mestne proze, dehumanizirajocega »reizma« in humanizma, verizma in simbolizma, igre in revolte itd.) ali kot eno od razlicic razpetosti med pola izrocila in inovacije. Tako je spretno razsiril doseg heterogenih, literarnovednih, antropoloskih, gnozeoloskih in drugih koncepcij, ki nadgrajujejo »empiricno« dognano oziroma interpretativno razbrano strukturiranost tematskih plasti. Izbrana besedila je v bistvu obravnaval kot dinamicne strukture, ki pa niso le del samorazvoja literature kot umetnosti, ampak so se vedno v interakciji z zunajliterarnimi okoliscinami (ceprav to bolj velja za besedila starejsih piscev) ali s sirsimi spoznavno-nazorskimi tokovi (humanizem, antihumanizem), ne pa npr. z drugimi vrstami umetnosti.

Pripovedna razclemba je sestavljena podobno kot v prvi knjigi: iz tematskih plasti, od zgodbe, oseb in motivacije ali motivacijskega sistema prehaja k zgradbi (analiticni ali sinteticni ali piramidasto stopnjeviti) oziroma kompoziciji (govori tudi o morfoloski kompoziciji, situacijah, kontrastnih prehodih in ritmu) in jezikovnemu stilu. Paternujev pripovednoteoretski instrumentarij ni sistematsko urejen in razclenjen. Ne pozna npr. kategorije pripovedovalca, vendar deskriptivno prepoznava njegovo simptomatiko in manevre, npr. avktorialne posege kot »tehniko romanticne ironije« pri Jurcicu, antipsihologisticni seligovski opis kot »oci kamere« ali »ukinjanje avtorjeve vsevednosti«; pojasnjujoca formulacija, da pisatelj (in ne pripovedovalec) tako »preneha biti bog svojega lastnega kozmosa«, pa celo nakazuje vez s Kayserjem. Opaziti je mogoce tudi nihanje pojmov. Pripovedni nacin enkrat zajema jezikovne in stilisticne poteze (Kersnikovih) besedil, pri analizi Seligovih besedil pa se isti pojem nanasa na nekatere pripovednoteoreticne kategorije, na (pisateljevo) perspektivo, predstavljeni prostor in cas ter hitrost pripovedi. V studiji Avantgardizem v navzkrizju struktur je Paternujev analiticni postopek najbolj dodelan in je zato se toliko ocitnejsa njegova hermenevticna kroznost ter interpretativna teleologija. Pripovednoteoreticna ekspertiza namrec se zdalec ni njegov koncni cilj, temvec prehaja v tako imenovano morfologijo oznacevanja oziroma v morfoloski ustroj pripovedi, ki funkcionira kot »prevodnik« duhovnih, spoznavno-nazorskih in eksistencialnih vsebin, zajame pa tudi kompozicijo in jezikovni slog in pri tem realizira temeljno, dvojnostno zasnovano strukturno nacelo dela, preliminarno razbrano iz tematskih plasti.

Tudi studije in eseji v Razpotjih slovenske proze so zasukani tako, da je v ospredju singularnost konkretnih literarnih del, ulovljiva v revidirane bazicne literarnozgodovinske koordinate in z njimi zdruzljiv razlagalni postopek. Druzbenozgodovinski okvir je mocno kondenziran; pri povojni literaturi je sicer manj ociten, vendar nezgresljivo ostaja njihov integralni clen. Podobno velja tudi za biografsko-psiholoske reference, medtem ko so stereotipni biografizmi diskretno zabrisani. Interpretativni postopek, deklarativno usmerjen k razbiranju vecpomenskosti, vsebinske gibljivosti besedil, in krsitev ustaljenih konvencij, merljivih seveda sele na ozadju izrocila, na prej opisani krozni nacin prehaja prek strukturnih ravni dela in prepoznava v njih temeljno, se vedno najveckrat dvojnostno zasnovano strukturno nacelo, ki pa ga skusa zdaj vcasih izraziti tudi z retoricnimi termini, npr. kot simbol (Martin Krpan) ali metaforo (Alamut) itd. Med uvrscenimi besedili ni vec razprav, ki bi dodelavale ali na novo razvijale razvojne tipologije pripovednih struktur, pac pa se avtor obcasno navezuje na njihovo poprej zacrtano tipiko. Na splosno se zdi, kot da nekateri momenti v knjigi izrazajo teznjo po ravnovesju: pri obravnavi starejsih obdobij, kjer je avtor lahko konsultiral literarnozgodovinske »arhive«, je pri ponovnem pretresu ze obravnavanih del in avtorjev (Levstika, Kersnika) predvsem razsiril interpretacijsko in teoreticno plast obravnave, pri novejsi literaturi pa je z biografsko in bibliografsko predstavitvijo dveh koroskih pisateljev (Messner, Lipus) in orisom literarnega zivljenja na Koroskem prispeval nove podatkovne zbirke. Novost pomeni predvsem literarnoteoretsko utemeljevanje obravnave romanov, npr. z abstraktnimi vsebinskostrukturnimi zanrskimi teoretizacijami, predvsem s teorijo in tipologijo romana (Schlegel, Lukács, Kayser, Goldmann, Robbe-Grillet, Bahtin, Adorno), ali obravnavanje jezikovnega sloga z Bahtinovim konceptom dialoskosti.

Iz povedanega se ze da sklepati, da Paternujev pripovednoanaliticni instrumentarij, razen izjemoma v studiji Problemi sodobnega slovenskega vojnega romana, tudi v Razpotjih slovenske proze ni bolj razclenjen kot v prejsnjih knjigah. Se vedno npr. ni izpeljal »imanentisticnega« razlocevanja med avtorjem in pripovedovalcem (govori le o avtorjevi navzocnosti in vsevednosti), ceprav je posredno natancno opisal podvojitev pripovedne instance oziroma pripovedovalca vlozne zgodbe kot pomembno strukturno sestavino umetniske konstitucije pripovedi (npr. v Martinu Krpanu ali v Baladi o trobenti in oblaku). Vendar pripovedovalec kot partikularen formalno-abstrakten aspekt pripovedi pri njem vseeno nikoli ne bi mogel postati izhodisce interpretativnega postopka, tako kot je npr. pri Kayserju (ta je sele prek opisa pripovedovalcevih »nastopanj« oziroma jezikovnih manifestacij in strategij prehajal k strukturam predstavljenega sveta in od formalnih struktur k smislu⁴). Razclemba formalnozgradbenih prvin je pri Paternuju bolj dodana, saj so njegova interpretativna prizadevanja namenjena predvsem »globlji semantiki« pripovedi in skusajo »aktivirati nadpomene« oziroma »razbirati notranjo idejo« dela. Tudi zaporedje obravnavanih ravni je ravno obrnjeno, saj Paternu praviloma izhaja iz tematskih plasti in se sele nazadnje posveti jezikovnemu slogu. Se najblizji je nemara Kayserju pri obravnavi Seligove proze v Pogledih. Svojo skepso do tehnicnega formalizma je v ze omenjeni studiji tudi neposredno izrazil s polemicnim »zagovorom« avtorjeve navzocnosti (str. 123):

Kolicina pisateljeve notranje navzocnosti pa v resnici ni odvisna od tega, ali je izbral za pripovedovanje prvo ali tretjo osebo, se odlocil za personalno ali avtorsko pripoved in se naselil v tem ali onem kotu znamenite Stanzlove ali katere druge geografije moznih pripovednih polozajev. O globlji semantiki v literarni umetnini ne odlocajo gramaticne tehnike. V vseh je zadosti prostora za avtorjevo notranjo navzocnost in nobena mu ne daje moznosti popolnega umika.

Opombe

¹

Boris Paternu: Razpotja slovenske proze. Novo mesto: Dolenjska zalozba, 1993. 231 str.

²

Prim. Ivanka Hergold, Znanstvenik je sam ujet v zgodbo, ki jo pise o literaturi. Delo, Knjizevni listi, 24. junij, 1993, str. 52; Silvija Borovnik, Cez trenutek v trajnost, Razgledi, 16. julij, 1993, str. 38

³

Pri tem se opiram zlasti na nekatere ugotovitve Janka Kosa v razpravi Razvojni premiki v slovenski literarni vedi po 1945, v: Razprave XIV, Razred za filoloske in literarne vede (Ljubljana: SAZU, 1991), str. 23-43. Paternujevo literarnozgodovinsko metodologijo pa podrobneje analizira Marko Juvan v clanku O teoreticnem »slogu« Paternujevih Obdobij in slogov, Delo, Knjizevni listi, 22. 2. 1990, str. 14-15.

⁴

Prim. npr. W. Kayser, Kleist als Erzähler, v: Die Vortragsreise (Bern: Francke, 1958), str. 169-183.