Umetnostna smer v solski interpretaciji

Literarnoteoreticni in literarnozgodovinski ucbeniki in tovrstna strokovna literatura poimenujejo dogajanja v umetnosti, posebej v literarni umetnosti, na razlicne nacine, npr. kot struja, slog, stil, literarna smer, knjizevna smer, knjizevno gibanje, literarno gibanje, literarni tok, kar ima v literarni zgodovini konkretna imena; to so imena obdobij in njihovih delov, npr. romantika, realizem.

Silva Trdina se v svoji Besedni umetnosti (1958) odloci za literarne smer: »Najbolj vidne literarne smeri so: barok, romantika, realizem, naturalizem, impresionizem, simbolizem, ekspresionizem.« (str. 65). Nato pa zgosceno opise umetnostne lastnosti posamezne literarne smeri. Priblizno desetletje kasneje (1964) sta v Zagrebu Aleksander Flaker in Zdenko Skreb izdala knjigo Stilovi i razdoblja, se desetletje kasneje Matjaz Kmecl Malo literarno teorijo (1976) in Janko Kos Ocrt literarne teorije (1983).

Novejsi avtorji ne poimenujejo vec tako enotno kot Silva Trdina. Tako npr. Matjaz Kmecl uporabi v Mali literarni teoriji naslednja poimenovanja: naturalizem --- umetnostni slog (str. 41), dekadenca --- ena izmed evropskih literarnih »struj« (43), impesionizem --- knjizevno gibanje (45), barok --- oznaka za slogovno obdobje (47), prosvetljenstvo --- evropsko duhovno gibanje (47), moderna --- oznaka za knjizevno dogajanje (49), surrealizem --- zgodovinski slog (51), ekspresionizem --- podaljsek tistih tezenj v umetnosti, ki so znane ze iz nove romantike (51), realizem --- nezgodovinsko: stvaren odnos do sveta, upostevanje dejstev in realnih razmerij (53), romantika --- nezgodovinsko: custvujoce, domisljijsko, idealizirajoce razmerje do sveta --- v literarni zgodovini vseevropsko literarno/duhovno gibanje (59), dadaizem --- je umetnisko gibanje (63), futurizem --- eden izmed »izmov«, to je literarnih tokov (69).

V Ocrtu literarne teorije se Janko Kos z umetnostnimi smermi ne ukvarja, predstavi pa jih v delu Knjizevnost (ucbenik literarne zgodovine in teorije). Uporablja predvsem izraza knjizevna smer in stilna smer. Tako razvrsti »...nove knjizevne smeri ob koncu 19. stoletja: naturalizem, nova romantika, dekadenca in simbolizem« (str. 231), medtem ko impresionizem razvrsca v stilno smer in ga podobno kot druge smeri tudi definira: »Impresionizem iz fr. --- impression (vtis, odtis), ime za francosko slikarsko stilno smer v letih 1860 --- 1890, uveljavila je zabrisano slikanje predmetov, ki jih zastira ozracje, zato se na platnu sestavljajo iz barvnih lis in tock; s tem je poudarila subjektiven nacin gledanja.« (str. 239). O impresionizmu v knjizevnosti pa v definiciji --- nicesar.

Glede na to, da sola ze po tradiciji najpogosteje uporablja izraze doba, obdobje, smer, ali pa nadpomenko kar izpusca in uporabi samo ime, npr. romantika, ekspresionizem itd., in glede na izrazje v ucbenikih sta najprimernejsa izraza za najsirse pojmovanje (knjizevno) umetnostno obdobje in (knjizevna) umetnostna smer. To najsirse in najsplosnejse poimenovanje pa lahko vsebuje vse finese smeri, stilov, slogov, struj, gibanj, obdobij, tezenj, tokov in kar je se izrazov v strokovni literaturi, ki zaznamujejo dogajanja v knjizevnosti in v drugih umetnostih. Zato v pricujocem prispevku uporabljam izraz umetnostna smer.

Umetnostna smer in literarnozgodovinsko obdobje se pogosto prekrivata, sta enotni v poimenovanju in casu. Vcasih pa seveda ni tako, saj v kakem litararnozgodovinskem obdobju hkrati nastopa vec umetnostnih smeri. Poleg tega literarna zgodovina lahko kako obdobje casovno omeji z zacetkom in koncem, pri cemer se opira predvsem na pomembne dogodke ali umetnostna dejanja. Da to ni tako preprosto, kaze ze bezen pogled v literarnozgodovinske knjige zadnjih desetletij, v katerih so obdobja razlicno poimenovana in tudi razlicno casovno omejena. Umetnostnih smeri in umetniskega ustvarjanja pa se ne da preprosto omejiti, zakoliciti, saj umetniki ustvarjajo neodvisno, dostikrat mimo tradicionalnih ali trenutno najvidnejsih tokov. Prav to pa mocno otezuje natancnejse dolocitve zacetkov in koncev literarnozgodovinskih obdobij. Tako je bilo npr. tezko dolociti naturalizem, saj so umetniki ustvarjali naturalisticno v dosti daljsem obdobju, kot pa so tista stiri leta, ki jih je naturalizmu vcasih dodelila literarna zgodovina. In realist Tavcar je nekatera svoja pomembna realisticna dela (npr. Visosko kroniko) ustvarjal v casu, ki ga literarna zgodovina ze zdavnaj ni vec namenjala realizmu, saj so bili takrat vidnejsi in mnozicnejsi drugacni umetnostni tokovi. Vse to pa kaze, da v solski praksi ne moremo in ne smemo istiti obdobij in smeri, temvec je treba strokovno, natancno dolociti oboje. Sedanja praksa --- z ucnimi nacrti, ucbeniki in izrocilom --- je bolj naklonjena literarnozgodovinskim obdobjem kot pa umetnostnim smerem. Vzrok je morda tudi v tem, da teorija pouka --- metodika knjizevne vzgoje --- bolj poudarja obdobje kot smer (npr. Rosandic' v svoji Metodiki knjizevne vzgoje v poglavju Metodicni pristop k obdobju in smeri, str. 681-693, ceprav obdela romantiko kot obdobje in smer in simbolizem kot smer). Vendar pa je ta del metodike na Slovenskem manj znan, ker ni preveden.

Za uspesen pouk katere koli sestavine knjizevne vzgoje ucitelj potrebuje vrsto znanj, ki jih lahko uporabi za nacrtovanje in izvajanje ucnih ur oziroma pouka sploh. Ta znanja si pridobi z rednim in permanentnim izobrazevanjem, z lastnim izpopolnjevanjem, z organiziranimi oblikami izpopolnjevanja, s prakso v soli in se kako. Ker pa ucitelj v osnovni ali srednji soli ni znanstvenik, ki bi se lahko ukvarjal s posameznimi podrocji, ampak mora slovenscino (in se kak predmet) uciti v celoti, morajo za potrebna znanja (literaturo, predavanja ipd.) poskrbeti tisti, ki se s stvarmi znanstveno ukvarjajo. Za podrocje knjizevne vzgoje je potrebno zdruziti vsaj naslednje stroke: literarno zgodovino, literarno teorijo, estetiko, psihologijo, pedagogiko in metodike. Tako kako sestavino, npr. impresionizem, literarna zgodovina postavi v cas ter predstavi umetnike in njihova dela; literarna teorija impresionizem nadrobno doloci in opravi celovito znanstveno interpretacijo umetnostnih del; estetika ovrednoti (pricakovane) umetniske ucinke. Za vpeljavo v solsko prakso je treba pritegniti psihologijo, da ugotovi ustreznost znanj in spoznanj za posamezne stopnje sol, in pedagogiko, da spremlja druzbene zahteve in druzbene potrebe. Metodika pa isce potrebne poti in sredstva za uresnicevanje postavljenih smotrov. Niti v osnovni niti v srednji soli ni mogoce obdelati vsega, kar je v znanosti spoznanega npr. o impresionizmu. Zato opravijo najprej izbor iz znanj. Tak izbor uvrstijo v ucne nacrte, ucbenike in strokovne prirocnike. Toda ali so pri tem zdruzene sile vseh nastetih ved? Opraviti izbor, ki ustreza sposobnosti otrok in danemu casu ter zagotavlja dovolj temeljito poznanje kakega pojava, je eno najzahtevnejsih in najtezjih dejanj.

Z umetnostno smerjo se srecajo ucenci ze v osnovni soli. Ceprav je pouk knjizevne vzgoje nacrtovan tako, da ucenci v posameznih razredih spoznavajo predvsem knjizevna dela oziroma odlomke iz njih in knjizevnike, v osmem razredu pa naredijo sintezo in literarnozgodovinski pregled, se ne morejo izogniti poznanju najbistvenejsih zakonitosti umetnostnih smeri. To upostevajo tudi ucbeniki, saj berila vodijo ucence k spoznavanju razlicnih ravnin knjizevnih del, torej tudi k bistvenim posebnostim umetnostnih smeri. Sinteza takih spoznanj pa je izrazena z definicijami. Tako najdemo v osmem berilu --- V nove zarje --- in v ucbeniku Slovensko slovstvo skozi stoletja (oboje avtorjev Gregorja Kocijana in Stanka Simenca) enako definicijo npr. za impresionizem: »IMPRESIONIZEM (lat. impressio = vtis): slogovna usmerjenost, ki skusa posneti osebni vtis o zunanjem in notranjem svetu; impresionisti zelijo ujeti trenutek, razpolozenje v najrazlicnejsih odtenkih, pri cemer izkoriscajo barvitost glasovnega slikanja in sploh zvocne ucinke glasov in besed, barvne ukrasne pridevke itd. V ospredju je custvo, medtem ko za razumske razclenitve ni prostora.« (Slovensko slovstvo skozi stoletja, str. 38.) V berilu so izhodiscne informacije o impresionizmu ob Murnovi pesmi V daljavi, definicija impresionizma pa je v poglavju Razlage nekaterih slovstvenozgodovinskih pojmov na 273. strani. V tem sklopu najdemo se definicije pojmov reformacija, barok, razsvetljenstvo, romantika, realizem, naturalizem, simbolizem, ekspresionizem in konstruktivizem. Za vecino teh pojmov se pricne definicija, da je to »umetnostno-slovstvena smer« ali »umetnostno-slovstveni slog«, kar prica o tem, da avtor tesno povezuje obdobja in smeri povsod tam, kjer je to mogoce. In najbrz tudi ucenci nimajo problemov s tem, da bi locevali obdobje in smer, dokler se ne pricnejo ukvarjati s slovensko moderno, ko se v istem obdobju pojavi vec umetnostnih smeri. Srednjesolska Berila ne vsebujejo zgoscenih informacij (definicij) o umetnostnih smereh, najdemo pa jih v Knjizevnosti, katero srednjesolci premalo uporabljajo (v nekaterih srednjih solah sploh ne, ceprav je knjiga na trgu dostopna).

Srednja sola se z literarno zgodovino in literarno teorijo ukvarja vec in bolj poglobljeno kot osnovna sola. Srednjesolci so ze bolj razgledani po umetnosti, razmisljajo kompleksno in vzrocno-posledicno, stevilni ucitelji jim namenjajo vec casa za knjizevnost in teorijo kot pa za jezik in sporocanje, bolj so ze usposobljeni za samostojno branje, stevilni ze imajo izdelan knjizevni okus. Zato lahko kriticno sprejemajo nova spoznanja in znanja, berejo tudi strokovno literaturo, primerjajo in vrednotijo razlicne vire.

Za pridobivanje novih pojmov sirsega pomena so se v srednji soli uveljavile tri razlicne poti: analiticna, sinteticna in analiticno-sinteticna. Po prvi spoznajo ucenci pojav najprej v celoti in ga pozneje nadrobneje razclenjujejo; po drugi spoznavajo najprej delcke pojava in jih zdruzujejo v celoto; po tretji oba procesa druzijo. V petdesetih letih so se pojavili ucbeniki, ki so postavili vsako umetnostno obdobje v zgodovinsko dogajanje in okvir, nato pa so bili predstavljeni najpomembnejsi avtorji in njihova dela. Pri nas so bila taka dela Janezeve in Ravbarjeve knjige, pri Belgijcih pa npr. Jacques Gob. V svoji knjigi Pages classiques des grandes écrivains français des origines a nos jours (1958) je predstavil zdruzeno poglavje o obdobju in smeri romantike z naslednjimi sestavinami: splosne poteze 19. stoletja; revolucija in cesarstvo; romantika; definicija; vplivi; romanticna doktrina; knjizevne vrste v obdobju romantike; pisci in dela (Rosandic': Metodika, str. 683). Najnovejsi cas pa se knjizevnosti loteva drugace. Prejsnjemu najbolj diametralno nasproten pristop je v Pogacnikovi in Cesarjevi knjigi Slovenska knjizevnost (Zagreb 1991), saj skoraj povsem opusca literarnozgodovinske podatke o knjizevnikih in njihovih delih ter interpretira posamezna dela, knjizevne pojave, gibanja, smeri, odmevnost.

Srednjesolski ucbeniki za knjizevno vzgojo so Berila in Pregled slovenskega slovstva in/ali Knjizevnost (Janko Kos). Berila so zbirke besedil domacih in tujih piscev po obdobjih; vsebujejo pa tudi zgosceno interpretacijo izbranih besedil in kratke opise zivljenja in dela izbranih ustvarjalcev. Tudi literarnozgodovinski ucbenik Pregled slovenskega slovstva je narejen po obdobjih. Vsako obdobje je postavljeno v zgoscen evropski slovstveni okvir, ima predstavljene smeri, zvrsti in oblike ter najpomembnejse slovenske pisce in njihova dela. O umetnostnih smereh razpravlja kot o ze znanem pojavu. Smeri, zvrsti in oblik ne razlaga, ne definira, temvec jih predstavlja kot dejstva. Bistveno drugacna pa je Knjizevnost, saj se ozira na Berila kot njihov prirocnik in pogosto razlaga knjizevne pojave ob istih besedilih, kot so v Berilih; nima pa zivljenjepisnih podatkov o knjizevnikih in ne zgodovinskih in gospodarskih druzbenih okvirov. Povsem drugacna razvrstitev snovi kot v klasicnih ucbenikih je morda tudi vzrok, da knjige stevilni slavisti ucencem ne priporocajo.

Berila za srednjo solo imajo pri vsakem besedilu metodicno spremljavo, ki z razlagami, nalogami, vprasanji in nalogami podajajo delno interpretacijo. S podrocja impresionizma so v Berilu 2 stiri Murnove pesmi: Nebo, nebo, Sneg, Vlahi in Pesem o ajdi. Pri njih so naslednje informacije o impresionizmu: »...tezisce Murnovega ustvarjanja je v podajanju razpolozenj, custvenih in miselnih stanj, s katerimi je izpovedal svojo konkretno eksistenco... Njegov pesniski izraz je prefinjen, melanholicen v melodiki in impresionisticen, kadar gre za podajanje vtisov iz narave. Med drugim velja Murn za najpomembnejsega slovenskega pesniskega impresionista. ...Ta tipicno impresionisticna pesem (Nebo, nebo) je nastala oktobra 1898 na Dunaju. ...Prva kitica (Sneg) podaja impresijo zimske pokrajine, ki jo zasipava sneg, druga kitica pa je refleksija, v kateri se pesnik sprasuje o smislu zivljenja in sveta --- njuna metaforicna slika je prva kitica. Ta dvojnost impresije in refleksije je v Murnovi poeziji pogosta. ...Enako ucinkovita (Vlahi) je zaradi impresije odtujenega, tavajocega zivljenja v praznem svetu kot zaradi otozne melodike verzov, ki se sklada s sliko nesmiselnega, brezciljnega tavanja. ...Pesem (Pesem o ajdi) podaja impresijo ajdovega polja, mesajo se vonji, barve in gibanje, na koncu pa se impresija iztece v simboliko smrti (zima).« (Vse na str. 59-61.) Ob uzavescenem pojmu, kaj je impresija (to naj bi ucenci vedeli iz osnovne sole!), dobijo ob teh stirih pesmih kar nekaj danosti o impresionizmu. To pa je tudi vse, kar zvedo v Berilu 2 o impresionizmu. Nekaj zvedo o impresionisticni ustvarjalnosti v Pregledu slovenskega slovstva, in sicer pri opisu moderne, pri Murnu in pri Kosovelu, vec pa v Knjizevnosti. Sinteza vseh spoznanj da dokaj celovito sliko o impresionizmu, simbolizmu, ekspresionizmu, reizmu... v besedni (in drugi?) umetnosti pri Slovencih in drugod po svetu. Toda kdo in kako naj opravi to sintezo? Pricakujemo, da ucenci pod uciteljevim strokovnim vodstvom. Ucitelj pa bi za tako delo poleg ucbenikov potreboval tudi prirocnik, v katerem bi bile celovite literarnozgodovinske in literarnoteoreticne interpretacije vsaj nekaterih izbranih besedil, podkrepljene z razlicnimi metodicnimi potmi in mogocimi sredstvi za dosego kar najboljsih izidov v soli. Zal takega prirocnika ni in dosti ucencev v srednji soli nima niti Berila, kaj sele Knjizevnost, ki je blizu prirocniku, tako da nimajo od kod crpati znanja.

Analiticno-sinteticna obravnava umetnostne smeri ima v srednji soli v grobem tako podobo:

1.  Ucenci dobijo temeljno informacijo o posebnostih neke smeri.
2.  Spoznajo delo ali odlomek iz dela, ki spada v to umetnostno smer.
3.  Ob interpretaciji spoznanega (prebranega, slisanega) dela ugotavljajo tudi posebnosti umetnostne smeri.
4.  Ob interpretaciji naslednjih knjizevnih del (v korelaciji pa tudi drugih umetnostnih del) spoznavajo se druge posebnosti umetnostne smeri.
5.  Hkrati spoznavajo knjizevnike in dela, ki pripadajo tej smeri.
6.  V sintezi povzamejo vse spoznane posebnosti umetnostne smeri in jih primerjajo s posebnostmi ze znanih smeri.

Temeljno informacijo ucenci lahko dobijo na razlicne nacine. Najpreprostejsi, najhitrejsi, vendar pa ne prevec ucinkovit nacin je ta, da ucitelj pove v temeljnih obrisih, kaj je npr. naturalizem, simbolizem, konstruktivizem, reizem. Definicijo je mogoce prebrati tudi iz ucbenika ali druge strokovne knjige, poiscejo jo lahko ucenci ze prej doma ali v knjiznici, napisemo jo lahko na tablo, prosojnico ali lepak; pred ucenci je lahko vso uro, vec ucnih ur ali samo nekaj trenutkov.

Po osnovni informaciji in motivaciji spoznajo ucenci besedilo. Ucitelj jim ga predstavi z lastnim interpretacijskim branjem, s posnetkom ali z ucencevim branjem, ce je ucenec na tako branje vnaprej pripravljen. Za temeljno obravnavo morajo biti besedila zbrana v berilih in vsem ucencem dostopna, kajti v naslednji fazi, pri interpretaciji, mora imeti vsak ucenec besedilo pred seboj, in sicer opremljeno z vrsto danosti in metodicne spremljave.

Solska interpretacija umetnostnega besedila mora biti cim celovitejsa, vendar pa so pri vsaki intepretaciji izpostavljeni posebni cilji, katerim posvetimo vec pozornosti. Ce je eden izmed ciljev interpretacije impresionisticne pesmi spoznavanje impresionisticnih prvin v pesmi, potem je potrebno vse te prvine najti, jih doziveti in razumeti ter doseci stik med temeljnimi zakonitostmi impresionizma in danimi prvinami. Mogoce bo kaj odstopalo od poglavitnih posebnosti; tedaj bomo spoznali razlicice teh posebnosti.

Pri obravnavi naslednjih besedil iste umetnostne smeri spoznajo ucenci se nove razlicice, spoznajo zakonitosti nadrobneje in dobivajo nove potrditve za temeljno spoznanje. Postavijo pa lahko tudi korelacijo z drugimi umetnostmi, kako je npr. v impresionizmu z ujetim trenutkom, razpolozenjem, barvitostjo ipd. v glasbi, slikovni ustvarjalnosti ali kjer drugje. Pri tem imajo pri sebi ves cas temeljne posebnosti umetnostne smeri --- bodisi da imajo to ze v zavesti in znanju bodisi da imajo kje zapisano in jim je dostopno.

Ob umetnostnih delih spoznavamo tudi njihove pisce, saj dela ne nastajajo sama, temvec jih mora nekdo ustvariti. Z izborom reprezentancnih del, primernih starosti ucencev in stopnji solanja, predstavimo avtorjevo ustvarjalnost. Z izborom reprezentancnih avtorjev kakega obdobja ali umetnostne smeri pa pridobimo dokaj celovito podobo obdobja ali smeri. Kadar je to izbor domacih in tujih avtorjev in del, dobijo ucenci razgled po domaci in svetovni knjizevnosti.

Na koncu obravnave kake snovi, npr. umetnostne smeri, se naredi sinteza. K temeljnemu izhodiscu so ucenci ze med nadaljnjo obravnavo dodajali nova spoznanja ali spoznavali nove razseznosti temeljnega. Spoznavali so tudi druge umetnosti in jih primerjali z besedno umetnostjo, spoznali so najpomembnejse knjizevnike in njihove temeljna dela, razgledali so se v zgodovinskem casu, spoznali so tudi druge umetnostne tokove istega casa. Zato lahko zdaj strnejo ta spoznanja in jih primerjajo z drugimi spoznanji, npr. z drugimi umetnostnimi smermi istega obdobja ali kakega drugega ze poznanega obdobja. V ucbenikih in drugih knjigah berejo razlage iste snovi raznih avtorjev ter zavzemajo svoja stalisca, ki so si jih pridobili pri branju in interpretaciji umetnostnih in kriticnih besedil. Tako pripravljeni nimajo tezav niti s preverjanjem in ocenjevanjem niti s prehodom na nov sklop spoznanj.

Kadar se odlocimo za sinteticno pot, sprejemamo delcek za delckom do tiste meje znanj in spoznanj, ki jo nacrtujemo. V takem primeru je zelo pomembna vloga motivacijskih spodbud, s katerimi pritegnemo pozornost ucencev, pa tudi dodajanje nove snovi mora biti organizirano, da lahko pelje k cilju. Rosandic' predlaga v svoji Metodiki sest moznosti za motivacijo pri obravnavi romantike po sinteticni poti:

• spodbujevalna beseda; na temelju spodbujevalne besede romantika pridejo do razlicnih sopomenk in raznih mnenj, kaj je romantika, romanticno, kaj je znacilno za romanticnost;

• domaca naloga; ucenci velikokrat govorijo o romanticnosti; doma naj opisejo kak romanticni motiv in branje domacih nalog bo spodbudilo razmisljanje o romantiki;

• metoda ankete; ucenci v t.i. bliskoviti anketi napisejo nekaj motivov, ki jih imajo za romanticne; ob pogovoru, zakaj imajo kak motiv za romanticen, se razvijajo uvodna spoznanja o romantiki;

• interpretacijsko branje; predstavitev kakega znacilnega romanticnega dela z interpretacijskim branjem zbudi romanticno razpolozenje, ki je podlaga za nadaljnja spoznanja (in dozivetja) o romantiki;

• glasba; ucenci najprej poslusajo npr. Glinkovo uglasbitev Puskinove pesmi Trenutek pomnim dragoceni, potem pa sporocajo svoja dozivetja te glasbe in lahko razclenjujejo tudi kompozicijo glasbe in pesmi;

• radijska ura; za uvod v romantiko lahko poslusamo radijsko uro o romantiki (ce seveda obstaja). Dodajmo k temu se moznosti, kot so gledanje video posnetkov in filmov, pripovedovanje in pogovor o ze prebranih romanticnih delih, ki so prisla kakemu ucencu ali vecini ucencev od zivega, proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, izbor slik Franceta Preserna, gledaliska predstava romanticnega dela, kaka romanticna ljubezen v razredu itd.

Pri novih tokovih v srednjem solstvu bo treba poskrbeti tudi za nove ucbenike. Ob njih pa bomo morali izdelati tudi strokovno neoporecne in po izboru bogate prirocnike za ucitelje.

Literatura

1. A. Flaker, Z. Skreb: Stilovi i razdoblja. Zagreb: Matica Hrvatska, 1964.

2. Matjaz Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: ZB, 1976.

3. Janko Kos: Knjizevnost. Ucbenik literarne zgodovine in teorije. Maribor: Zalozba Obzorja, 1989.

4. Janko Kos: Ocrt literarne teorije. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije, 1983.

5. Janko Kos: Pregled slovenskega slovstva. 10. popravljena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije, 1992.

6. Joze Pogacnik, Ivan Cesar: Slovenska knjizevnost. Zagreb: Skolska knjiga, 1991.

7. Dragutin Rosandic': Metodika knjizevnog odgoja i obrazovanja. Zagreb: Skolska knjiga, 1986.

8. Silva Trdina: Besedna umetnost. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1958.

9. Gregor Kocijan: Slovensko slovstvo skozi stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992.