Vplivi na ljubezensko tematiko in erotiko v Ingolicevih predvojnih romanih¹

Anton Ingolic se je s svojimi predvojnimi deli ob Prezihovem Vorancu, Misku Kranjcu in Cirilu Kosmacu uvrstil med znacilne pisatelje socialnorealisticne proze. Po obsegu svojega dela spada med najplodnejse, vendar je vecina njegovih del izsla sele po vojni. Ker je predvojnih romanov le pet,² pa se teh ne pristevajo vedno k predvojnim --- Matevz Visocnik in Zeja sta namrec izsla sele po vojni --- so v literarni zgodovini delezni manj pozornosti. Pocasi tonejo v pozabo, njihovo mesto pa prevzema povojni opus, predvsem mladinska knjizevnost in besedila, ki obravnavajo izseljensko tematiko. Vsekakor pa zavzema vidno mesto med slovenskimi socialnimi realisti med svetovnima vojnama.

Anton Ingolic je svojo pisateljsko pot zacel tako, kot so jo pred njim ze stevilni, ki so kasneje postali velika imena narodnih knjizevnosti in svetovne literature. Svoje krajse spise je objavljal v raznih listih (Mladika, realcni list Prelom), vendar je kot sestosolec --- v solskem letu 1925/26 --- spoznal, kako pomembno je, da se cim vec nauci, da bodo potem njegovi literarni izdelki boljsi, jezik bolj tekoc. V svoji avtobiografiji Moje pisateljevanje pravi: »Kolikor bolj sem se poglabljal v branje zahtevnejsih domacih in svetovnih pisateljev, toliko bolj sem spoznaval, kako bedni so moji literarni izdelki, ne samo zaradi okornega izrazanja, pac pa tudi zato, ker sem premalo poznal zivljenje. Vse, kar sem dotlej napisal, so --- kakor zdaj gledam na tisto svoje pisanje --- bili zgolj skromni poizkusi, kako preliti v stavke, cesar je bilo prepolno moje za vse, kar se je dogajalo okoli mene in v meni, dovzetno srce.«³

Poslej se je se bolj posvetil branju in opazovanju zivljenja, ki ga je obdajalo. Recemo lahko, da so se ze tedaj v mladem fantu oblikovali zarodki »dokumentarno gradivske metode«⁴ in ta je kasneje postala ena izmed pomembnejsih metod, »s katero si pripravlja motivno podlago«⁵.

Leta 1932 se je lotil prvega daljsega besedila, avtobiografske povesti Mlada leta. Poleti se je z druzino preselil v Dornavo, oddaljeno le sedem kilometrov od Ptuja.

Dornava --- srce Lukarije. Dejstvo, ki nikakor ni brez zveze z Ingolicevim romanom Lukarji. Lukarsko zivljenje ga je privlacilo ze v otrostvu. Pogosto je opazoval moze in zene ter otroke, ki so na vozovih, podobnih ciganskim, po vaseh ponujali v vence spleteni luk. Prisluskoval je njihovi govorici, ceprav je ni dobro razumel, in si zelel, da bi se tudi on odpeljal z njimi po beli cesti kam dalec v neznano. Svoje privlacnosti lukarsko zivljenje ni izgubilo niti potem, ko je zazivel v njegovem srediscu. Se vec. Postalo je motivna baza Ingolicevega prvega vecjega proznega dela --- romana, ki je najprej nosil naslov Zemlja in ljudje, na predlog dr. Maksa Snuderla, urednika Tiskovne zalozbe, pa ga je nato preimenoval v Lukarje.

Ze iz naslovov Ingolicevih predvojnih romanov je razvidno, da se je loteval predvsem snovi, ki se niso bile literarno obdelane. Prvi je opisal zivljenje lukarjev in splavarjev. Bil je tudi med prvimi, ki so literarno upodobili svet haloskih vinicarjev (v romanu Zeja). Les mu je bil ze od otrostva blizu, saj je bil mizarjev sin. To biografsko dejstvo je bilo ena izmed spodbud za zasnovo cikla o lesu, kamor spadajo romani Soseska, Na splavih in Matevz Visocnik.

2.  Raziskovanje vplivov na Ingoliceve predvojne romane v slovenski literarni zgodovini in kritiki

Samo z vprasanjem vplivov na Ingoliceve predvojne romane se ni ukvarjala nobena studija, pac pa so na moznosti vplivanja namigovali nekateri kritiki ze ob izidih posameznih romanov.

V Slovencu leta 1939 je Tine Debeljak povezoval snov Lukarjev z naturalizmom Zolajeve Zemlje. Predvsem so z Zolajevim vplivom povezovali zasebno zivljenje junakov in njihovo erotiko (Pregelj v DiS, 1936, in T. Debeljak v Slovencu, 10. 1. 1937). Poleg Zolaja je po Pregljevem mnenju na Ingolicevo opisovanje erotike vplival tudi moderni ruski roman, vendar izrecno ne navaja nobenega naslova. Ko se govori o vplivih na Ingolicev predvojni roman, se najpogosteje pojavlja Reymontovo ime. Podobnosti med njegovimi Kmeti in Ingolicevimi Lukarji ter Sosesko ugotavljajo Pregelj v Domu in svetu, 1936, J. Liska v Ljubljanskem zvonu, 1937, J. Moder v Mladiki, 1939, kasneje pa se Slodnjak; sladnji pravi, da je Ingolic v Lukarjih na zacetku snov organiziral ob zgledu Reymontovih Kmetov, ki da so vplivali tudi na zasebno zivljenje kmetov v Lukarjih. Toda nobeden od navedenih piscev ne spregovori o kakem konkretnem motivu, kjer se kazejo vplivi. Tudi Zadravec v Zgodovini slovenskega slovstva ugotavlja Reymontov vpliv, predvsem ob prizorih, kjer so opisane delovne navade, in ob motivu clovekovega razmerja do zemlje. Tu pa je po Zadravcevem mnenju viden tudi vpliv Hamsunovega romana Blagoslov zemlje.

Konkretno o vplivu na katero literarno osebo spregovori le Legisa v Zgodovini slovenskega slovstva; opaza podobnosti med Cankarjevim Jernejem in Jernejem iz Lukarjev, vendar o tem ne spregovori nadrobneje.

O Ingolicevi navezanosti na Zolajev vzorec naturalisticnega kmeckega in proletarskega romana, vidni v pripovedni tehniki in dokumentarnogradivski metodi, na kratko spregovori tudi Janko Kos v Primerjalni zgodovini slovenske literature.

Te kratke izjave posameznih kritikov in literarnih zgodovinarjev o vplivih na Ingoliceve predvojne romane tega vprasanja niso izcrpale, marvec so dale le iztocnice za nadaljnje raziskovanje.

3.  Vplivi na ljubezensko tematiko in erotiko v Ingolicevih predvojnih romanih

Ob izidu Lukarjev je katolisko kritiko najbolj zbodla erotika, ki da je nemoralna in neprimerna za roman. Verjetno se jim je zdel zelo nemoralen in neprimeren motiv ljubezni med bratom in sestro, ki ga najdemo na prvih straneh Lukarjev.

Nana in Tomaz sta bila kocarja. On je bil slaboten in bojec fant, ki je napravil tisto, kar mu je narocila sestra. V koci sta zivela sama. Osamljenost ju je pripeljala do spolnega razmerja. O tem so ljudje v zacetku veliko govorili, zupnik jima je celo prepovedal ziveti pod isto streho, a se je z leti stvar pomirila. Po spovedi in opravljeni pokori sta brzdala svojo strast, vendar je znova zagorela neke noci, ko so se vracali s sejma.

»Zivo se je /Tomaz/ spominjal, da sta mnogokrat, ko sta se tod vracala ponoci domov, zavila v gozd. Tudi Nani se je zbudilo v spominu. Ze prej, ko je sedela na vozu, je mislila ves cas na to. Toda njena obljuba na Svetih gorah jo je begala. A cedalje manj. Ko jo je Tomaz potegnil za seboj, mu je voljna sledila.« (Lukarji, 46)⁶

Motiv ljubezni med bratom in sestro najdemo tudi v Zemlji. Javna skrivnost, o kateri vsi govorijo, nihce pa ne ve, ali je resnicna, je, da imata Palmyre in Hilarion spolno razmerje. Hilarion je umsko nezrela oseba, vendar ni poslusen in miren brat, kakrsen je Tomaz. Krvoskrunsko razmerje se pri Zolaju zgodi zaradi sestrinega usmiljenja in zrtvovanja za brata.

»/N/a dnu temacne razumnosti brezpravnih prizemeljskih bitij, ki se ljubezen ni marala zanju, se sama nista vedela, kako se je zgodilo: nagonsko in brez privolitve razuma sta se zblizala, njega je gnala zivalska sla, njo je uklonila predana dobrota, oba pa je zanesla zelja po trenutku topline sredi ledenih razvalin.« (Zemlja, 137)⁷

»Sestra sem mu, cemu bi mu ne bila se zena, ko ga nobeno dekle ne mara?« (Zemlja, 136)

Motiva sta si podobna, razpleta pa se nekoliko razlikujeta. Pri Ingolicu pri obeh partnerjih obstaja obcutek krivde, zavest, da pocneta nekaj nemoralnega, celo prepovedanega. Tega se niti Hilarion niti Palmyre ne zavedata. Niti Palmyre, ki umsko ni omejena, kot je to njen brat, o tem pocetju ne razmislja kot o grehu. Kljub razlikam pa podobnost med motivoma pregresne ljubezni obstaja.

Z ljubezensko tematiko je tesno povezan motiv umora novorojencka, ki smo ga ze omenili pri Nani iz Lukarjev. Pogosti so umori novorojenckov v Hamsunovem Blagoslovu zemlje. Inger se znebi svoje komaj rojene deklice, ker ima zajcjo ustnico. Pokoplje jo v blizini hise. Barbro rodi ob potoku in fantka tam tudi pokoplje. Toda to ni njen prvi umor. Svojega prvega otroka je pred tem ze odvrgla v morje. Prvega ni mogla obdrzati, ker ni bila porocena, drugega pa ni hotela, ker bi jo otrok privezal na hiso in moskega, ki ga ni ljubila. Ingoliceva Nana je otroka zakopala v gnojisce, ker je bil sad prepovedane ljubezni z bratom. Njen zlocin je ostal skrit javnosti, toda kazni ni ubezala. Kaznovala jo je njena vest, ki jo je tezila. Inger so odkrili in je bila zaprta, medtem ko je bila Barbro za drugi zlocin oproscena, prvega pa sploh niso odkrili.

Tudi tu iz ze znanih razlogov, Ingolic namrec pred drugo svetovno vojno Zolajeve Zemlje ni prebral, verjetno ne gre za vpliv, marvec za analogijo.

Vrnimo se k ljubezenski tematiki, bolje receno, k erotiki. Kritika je Ingolicu ocitala prevec naturalisticno opisane ljubezenske scene. Erotike je v Ingolicevih predvojnih romanih res precej, vendar se nikjer ne spusca v take podrobnosti, kakor jih srecamo na primer v Zemlji. Ljubezenska razmerja so pac del zivljenja, so nekaj naravnega, vsak dan se srecujemo z njimi, zato se jih ne izogiba. Prav tako se ne izogne Aninemu porodu v hlevu obcestne gostilne. Gre za naravni ciklus, v katerem se vrstijo rojstva, smrti, ljubezni in prepiri. Ce pisatelj zeli ustvariti zvesto sliko nekega zivljenja, mora vse to upostevati.

Kaze pa pri tem opozoriti se na motiv poroda. Scena Aninega poroda je res naturalisticna, vendar podrobnosti niso izrazene, medtem ko se pri Zolaju v Zemlji srecamo z natancnim opisom Lizinega poroda, socasnega z otelitvijo njihove krave. Ocitna je podobnost med porodoma v obeh romanih. V obeh primerih imata precejsnjo vlogo tudi zivali. Pri Zolaju gre za kravo, ki Lizi povzroca dosti vec skrbi kakor njen lastni porod. Pri Ingolicu pa Anin konj priklice ljudi, da ji pridejo pomagat. Porod obe zenski preseneti med delom, Ano celo dalec od doma. Ingolic se ob obcutljivih zadevah, ki jim je pot v knjizevnost odprl sele naturalizem, ne spusca v podrobnosti.

Spolnost je cutiti na vsakem koraku. Ko spomladi vzbrsti narava, se prebudi tudi cloveska sla. Mozje varajo zene, zene moze, v poletnih noceh dekleta postajajo zenske. Za nekatere se s tem zacenja krizev pot nesrece in zasmehovanja, za druge je to le uvertura v zakonsko zivljenje. Rojevajo se nesrecne ljubezni, ki vodijo v pogubo. Pogosto pojavljanje spolnosti v vseh Ingolicevih predvojnih romanih spominja na roman ruskega romanopisca Arcibaseva z naslovom Sanin. Toda pri Ingolicu spolnost in ljubezenska tematika nista prezeti s pesimizmom, ki je pri Arcibasevu pogosto povezan se z nihilizmom. Ceprav je Ingolic v Nemiru mladostnika zapisal, da so na njegovo literarno ustvarjanje mocno vplivali spolni prizori iz Sanina, pa je verjetneje, da je predvsem v Lukarjih mocnejsi Reymontov vpliv. Pri Arcibasevu je ljubezensko custvo nekako izumetniceno, spolnost je za literarne osebe le sredstvo proti dolgcasu. Gre za spolnost zaradi spolnosti. Partnerje in partnerke se izbirajo glede na njihovo druzbeno veljavo. Pri Ingolicu in Reymontu pa je ljubezensko custvo bolj naravno. Spolnost se pojavlja kot naravna potreba, kot nagon, ki ga je treba potesiti. Lukarji so strastni ljudje. Poleg zemlje, ki jo strastno ljubijo, svojo strast razdajajo tudi v ljubezenskih razmerjih.

»Toda prav ta njegova /Martinova/ strast, s katero je v njej /Poloni/ zbudil zensko, mocno in prav tako strastno, jo je spet pahnila v njegov objem. /.../
Vedno je bilo tako: Polona in Martin sta spila dve, tri steklenice, potem pa odsla v hiso nad kletjo, odkoder ju dolgo ni bilo.« (Lukarji, 180-181)

Znacilno je tudi podobje, ki se kaze v obeh romanih, v Kmetih in Lukarjih. Primere v zvezi s prepovedanimi ljubezenskimi razmerji so v Kmetih vzete iz zivalskega sveta.

»/.../ Anin dedec... goni se za Jagno kakor pes... /.../ /S/aj so kakor psi za kuzlo, tako se vsi fantje pojajo za njo.« (Kmetje, I/23)⁸

Podobna je tudi Ingoliceva metaforika.

»Ti si vlacuga, saj ti lazis za menoj vsa leta kot psica!« je bruhnilo iz Martina." (Lukarji, 184)

Med ljubezenskimi motivi so pogosti ljubezenski trikotniki. Pojavijo se tudi v Ingolicevih predvojnih romanih. Razplet ljubezenskega trikotnika v romanu Na splavih je podoben razpletu v Kmetih. Ljubimca, Marko pri Ingolicu in Antek pri Reymontu, se na koncu vrneta k zenama, ki ju cakata, odpuscata in bolj kakor za svojo sreco skrbita za sreco svojih moz.

Ljubezenski trikotnik v Zeji pa je analogen ljubezenskemu trikotniku iz Zemlje. Pri Zolaju ga sestavljata dve sestri in moz, pri Ingolicu pa dva brata in zena. Ker priloznost dela tatu, kakor pravi pregovor, se razvija eroticno razmerje. Pri Ingolicu se Veseliceva zena znajde sama z mozevim bratom Jurjem, ko nadomesca bolnega moza pri delu. Scasoma ga nadomesti tudi v zakonski postelji. Ko Veselic za to izve, hoce ljubimca ubiti, vendar mu tasca dejanje prepreci. Veselic se nazadnje sprijazni s svojo usodo.

V Zemlji pa se Françoise upira pohotnim svakovim napadom. Ko zena Liza izve za mozevo pocetje, prigovarja sestri, naj popusti in se mu vda, saj se bo tako v hiso znova naselilo prijetnejse razpolozenje. Françoise se sicer upira, vendar cedalje hujsim pritiskom ni vedno kos. Da bi svaku ubezala, se poroci, vendar niti potem ni varna. Ko je Françoise tik pred porodom, jo Nergac posili, pri tem pa mu pomaga tudi zena. Françoise ob tem nasilnem dejanju spozna, da v resnici ljubi moza svoje sestre, toda tega ne more priznati, zato jima grozi. Sestra jo v navalu besa zabode s koso.

Oba ljubezenska trikotnika se koncata s smrtjo enega izmed udelezencev, druga dva pa zivita naprej.

Na ljubezensko tematiko in erotiko v Ingolicevih predvojnih romanih sta vplivala predvsem dva romana, to so Reymontovi Kmetje in Arcibasev Sanin, ob motivu ljubezenskega trikotnika pa opazamo analogijo z Zolajevo Zemljo.

4.  Zakljucek

1. Ze geneza Ingolicevih predvojnih romanov daje slutiti, da gre za dela, ki jih je napisal pisatelj realist. Metoda, ki jo je pri tem uporabljal, je dokumentarnogradivska. Podobno kot Zola se je Ingolic s tematiko, ki jo zajemajo njegovi romani, podrobno seznanil na terenu, kjer je zbiral gradivo. To je potem dopolnil se s studiranjem literature. Sele tisto, kar je videl in dozivel, je lahko s pomocjo svoje domisljije prenesel na papir. Dogajanje v njegovih knjizevnih besedilih torej temelji na realnih dogodkih in ni le fikcija.

2. Kritika je bila ob izdajah Ingolicevih predvojnih romanov razcepljena na dva pola: levicarska jih je ocenjevala kot pozitivne, desnicarska pa kot negativne. Prvi so hvalili njegove napredne ideje in obravnavanje polpretekle zgodovine, na primer agrarne reforme, ki je pomembno oblikovala zivljenje ljudi, literarno oblikovanje novih tem, na primer lukarstvo, splavarstvo. Drugi so grajali naturalisticno opisano erotiko, ni jim bil vsec lik zupnika v Lukarjih. Najvec pozornosti sta obe strani posvetili pisateljevemu prvencu --- romanu Lukarji.

3. O vplivih na Ingoliceve predvojne romane je bilo doslej napisanega le malo. Nekateri kritiki so ob posameznih romanih omenjali imeni Reymonta in Zolaja, Zadravec je dodal se Hamsuna. Vsi ti naj bi bili vplivali na izoblikovanje snovi ter na osebno zivljenje kmetov, predvsem na njihovo erotiko. Kos pa omenja Zolajev vpliv v zvezi z ustvarjalno metodo.

Na Ingoliceve predvojne kmecke romane (Lukarji, Soseska, Zeja) je, kakor je pokazala nasa analiza, vplival predvsem Reymont z romanom Kmetje. Ti vplivi so vidni v oblikovanju literarnih oseb, v kolektivnih prizorih, motivih narave in verski tematiki.

Ukvarjali pa se nismo le z vplivi, marvec tudi z analogijami. Kar zadeva erotiko, so vidne podobnosti z Zolajevo Zemljo. Najvecja podobnost je v motivu eroticnega razmerja med bratom in sestro, ki se pojavlja tako v Zemlji kot v Lukarjih. Analogija obstaja tudi med ljubezenskima trikotnikoma v Zemlji in Zeji.

Opombe

¹

Razprava je odlomek iz diplomske naloge z naslovom Raziskovanje vplivov na Ingoliceve predvojne romane, ki je leta 1992 pod mentorstvom prof. dr. Evalda Korena nastala na Oddelku za primerjalno knjizevnost in literarno teorijo.

²

Lukarji so izsli 1936. leta, Soseska 1939., Na splavih leta 1940, po vojni pa se romana Matevz Visocnik in Zeja, nastala ze pred vojno.

³

Anton Ingolic (1980). Moje pisateljevanje. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 19.

⁴

Janko Kos (1987). Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga, str. 234.

⁵

Prav tam, str. 234.

⁶

Anton Ingolic (1936). Lukarji. Maribor: Tiskovna zalozba O. Z. Z. O. Z.

⁷

Emile Zola (1971). Zemlja. Prevedel Jaroslav Skrusny. (Izbrana dela Emila Zolaja 9). Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

⁸

W. S. Reymont (1973). Kmetje. Prevedel Janko Moder. (Nobelovci 1-4). Ljubljana: Cankarjeva zalozba.