Groteskno v Prezihovem Boju na poziravniku¹

Preziha uvrscamo v kontekst socialnega realizma z mocnimi simbolnimi prvinami, kar bo potrdila tudi interpretacija izbrane novele. Uvedemo jo z bio- in bibliografskim zaznamkom v Berilu III, ki ga lahko dopolnimo.⁴

Svojega literarnega cloveka je Prezih postavil v aktualni, prelomni cas, v nenavadne in usodne vrtince. Sredi njih se nenehno bojuje: s svetom okrog sebe in v sebi, za golo prezivetje, pa tudi za bogatejse, srecnejse zivljenje; zmaga redko, 'sovrazno' ga navadno porazi in toliko psihofizicno pohabi, da zakrkne, se odtuji in/ali tragicno konca. /Medbesedilna asociacija: »GROTESKA JE DOMA V TRAGICNEM SVETU.« --- J. Kott/ Prezihovi opisi 'boja' so siloviti, monumentalni, presejani skozi estetski filter domisljijskega poigravanja s svetom in stvarnostjo. Dovolj za dozorevanje grotesknosti.

Poimenovanje izvira iz ornamentalnih spletov (!) tankega viticevja, cvetja, stiliziranih (!) cloveskih in zivalskih likov, mask, vaz in drugih arhitektonskih okraskov, najdenih proti koncu XV. st. v podzemnih prostorih rimske Titove palace (<- grotta, grottesco); v knjizevnosti groteskno ucinkuje kot splet raznorodnih prvin, s katerim avtor ubesedi napol fantasticno napol komicno/tragicno preoblicenje sveta/cloveka (»predrzna zveza simbolov lazje razkrije resnico« --- po T. Shipleyju); je vrhunska estetska kakovost.

Groteskno⁶ poraja (p)osebni (avtorjev) pogled na »razkroj in propad sveta« (J. Kott), na cas, ko se v krcih rojeva nekaj novega, staro pa se krcevito upira izginjanju (A. Skaza), ko clovek zaman skusa ustaviti »sprozeni mehanizem« (J. Kott) in ukrotiti, pregnati ali premagati (nevidne) sovrazne, demonske sile (W. Kayser), ki mu kot vampirji sesajo kri, dokler ga telesno in dusevno ne unicijo; je »estetika deformacij, nestabilnosti, izgubljenosti, brezoblicnosti« (A. Rijavec 1989); je nenadno in nenavadno sprevracanje v posastno bizarne, alogicne, komaj se cloveske tvorbe; je »profanacija vsega vzvisenega, duhovnega, idealnega in abstraktnega« (Bahtin; prim. K. Kosik), ko se 'junak' znajde v absurdnem polozaju, v katerem »mora igrati, cetudi ima slabe karte« (J. Kott), ko se upira in bojuje, ceprav je grozljivo/smesno majhen in nemocen, ko hoce ziveti, ceprav mu zmanjkuje kisika, ko mu ze upognjenemu, iznakazenemu, zverizenemu zasrsita iz oci kljubovalni upor in gorece upanje; drobceno zrnce v pesceni uri je, ki mora pasti in s svojim padcem izmeriti cas.

Tragicno/komicno izhodisce najedajo: nenavaden, nesproscujoc (po)smeh, spreminjajoc se v »rezanje ali srh... v grimaso« (H. Friedrich), v »crni smeh... smeh v maski« (F. Zadravec), v karnevalski smeh (M. Bahtin), ko se hkrati smeje sebi in svetu; jedko karikiranje, ko zadobi razmerje med naravnim in karikiranim nemogoce razseznosti (H. Schneegans), ko se avtor popolnoma prepusti divji (domisljijski) sili ustvarjanja (po G. Tamarinu in W. Kayserju); in ironija/iziranje, ki ambivalentno hkrati zanika in pritrjuje ter stopnjevano zaucinkuje groteskno.⁷

Groteskni so (lahko) spoji: rojstva in smrti (ko je prvo »obremenjeno s smrtjo, smrt pa z novim rojstvom« --- M. Bahtin), lepega in grdega, smeha in trpljenja, norcevskega in grozljivega, vzvisenega in banalnega, normalnega in abnormalnega, realnega in fantasticnega, idilicnega in antiidilicnega. Ubesedeni so s pretiravanjem, stopnjevanjem, pacenjem, ozivljanjem, poosebljanjem, nasprotji, spreminjanjem stalisc in gledisc, zvocnimi in vidnimi ucinki, mocnejsimi, tudi vulgarnimi besedami ali besednimi mozaiki, stilizacijami ipd.⁸

Nenavadni/nenadni spoji povzrocijo v bralcu pravo custveno zmedo, mali sok, kratek stik med njim in avtorjem (H. Günther); obcutje je odvisno od kraja, casa, nacina, pogojev bralceve recepcije; od tega, koliksne stopnje alogicnosti in spacenosti sta vajena neka druzba in beroci (G. Tamarin), v katerem se nepricakovano in nenadoma pojavijo osuplost, posmeh, gnus, odpor, groza itd.; zdeformirani »odtujeni svet« (W. Kayser) prepreci identifikacijo (G. Tamarin).

V mladem bralcu (se navadno) prebudi silovit obcutenjski val. Prav zato je groteskno(st) tudi didakticno ucinkovita kategorija: sprozi miselno-custvene asociativne verige, povzroci globlje sprasevanje o besedilu, preverja osebnostni, vrednotni sistem in prebudi mocne ter domiselne interpretacije ucencev (-> esej⁹). V Slovarcku knjizevnih pojmov preberejo, da je groteska literarno delo, ki prikazuje »zivljenje v deformirani podobi, ki je hkrati smesna in grozljiva«.¹⁰ (Na vprasanje, kaj je groteskno, so ucenci letosnjega tretjega gimnazijskega razreda nasteli vrsto oznacevalcev: grozno, lepo, ironicno, nenavadno, smesno, absurdno, posmehljivo, spaceno, embrionalno, tragicno, karikirano; jama, praznina, izoblicenje, Goga, cudenje itd.; doslej so torej sprejeli v svojo estetsko zavest zanimivo in bogato zbirko pomenov, na katere lahko opremo tudi drugacen pogled v izbrano novelo.) Doma zapisane interpretacije, v katerih se ucenci priblizujejo zelenim ucnim ciljem, (lahko) razvijajo v nadaljevanju prikazani didakticni algoritem, usmeritve in naloge.

Gre predvsem za ucinek v bralcu: Prezihov drasticni (krepki, izraziti, ostri, grobi, surovi, jedki) pogled na (najveckrat tragicno) stvarnost, cepljen s smislom za humor¹² in spodbujan z domisljijskim fabulativnim poigravanjem (lahko), na poseben nacin ubeseden, v bralcu prebudi silovito goteskno custveno mesanico.

V Prezihovi elementarni, psiholoski groteski se clovek vraca v rastline in zivali, v prabivanje, v magicno svetlobo. (Medbesedilna asociacija: »NAVZGOR OB REKI GRE V SIROKI GOZD...V ZIVALI IN RASTLIN IZVIRNO RAST.« --- K. Kovic) Snovno izhodisce mu je bila sodobna realnost in estetski kredo kriticni realizem.¹³ Idilicnemu 'blagoslovu zemlje', tragicni absurdnosti, neizprosnemu brezupu in nedoumljivemu propadanju se je uprt tudi z besedo,¹⁴ zapisana jedkanica pa je kar sama od sebe zorela v groteskno, monumentalno, zlahtno naivo. /Isti izviri se napajajo mojstre Tisnikarja, Dolenca, Repnika, Pecka, ki dorisujejo Prezihovo fresko.¹⁵/ Pisatelj politik je tudi poeticno vzpostavljal naravni prared; kot prabog je cistil svet gnilega, rjastega, trhlega, odmrlega; z zlatim gnojem lepote je spodbujal rast Janezovega zrna in se bojeval za drugacen, zivljenju prijaznejsi svet, dokoncno resen klancev in kalvarij; za zlati nasmeh, ki naj bi se razlil cez vso slovensko kadunjo in zaprl grozljiva poziralniska brezna.

Domotozje, spomin, mocna ustvarjalna domisljija in prirojeni talent so zarisali fresko monumentalnih razseznosti; groteskno se v njej poraja na druzbenem robu, kamor je karnevalsko preoblikovanje sveta odlagalo clovesko smetje, zlomljena telesa in duse, kjer je netilo mascevalne poglede in razkrivalo brueglovske kaverne clovekovega mikro- in makrokozmosa. Prezih je zafreskal grozljivo metamorfozo in kataklizmo: globacasta brezna jamniskega pekla; osojnosti in prisojnosti, vodnatosti in vodenicnosti, susnosti in suhosti; sanjavosti, hrepenljivosti, zeljnosti, pa tudi neuresnicljivosti; majhnosti velikih in velikosti majhnih, sanjave zadrtosti in zadrte upornosti, uporne samoniklosti in samorasle upornosti; sovrastva in sovraznosti, ljubezni in ljubljenosti, dobrotnosti in dobrotljivosti, cloveskosti in clovecenja, zivalskosti in pozivaljenja, rastlinskosti, pa tudi cvetoca upanja; Dihurje, Borovnike, Carnoglave, Munke, Ahace, Mete, terce in terbe, tesace in berace, kurnike in kurjake;¹⁶ vse dobro in dobrotno, lepo in ocarljivo, pa tudi grdo, zlobno in ostudno, smrtno in smrtonosno; presunjen nad osupljivimi krci prerajanja je premetejevsko spodbujal upor in kljubovanje, tudi s peresom, in najmocneje prav na 'grotesknih' mestih.¹⁷

Groteskno (lahko) ucinkujejo: premalo mocno telo pred pretezko nalogo; razvrednotenje vzvisenega, idealnega, svetega, idilicnega, zivljenja in smrti; spajanje cloveskega, zivalskega, rastlinskega in predmetnega; igra svetlobe in zvoka; vsa poclovecenja ali pozivaljenja; stiki otrok s krutostjo, zdravega in bolnega, normalnega in nenormalnega, stevilna popacenja, pretiravanja, stopnjevanja, povecevanja itd.¹⁸ Vecji del navedenega najdemo v noveli, ki spada v estetski vrh Prezihovega opusa, je del obveznega solskega branja in je hkrati reprezentativni primer grotesknega v umetnikovi novelistiki.

Solsko interpretacijo zastavimo problemsko, (tokrat) skozi optiko grotesknega. Didakticni cilj ucne enote je torej: spoznavanje estetske kategorije in njene vloge, seveda pa tudi poglobljeno delo z besedilom(->). Priprave in zamisljeno interpretacijo (z analizo) bomo oprli na vec virov (-> Berilo, Klasje), predvsem pa na Hladnikovo analizo (SR 1988).²¹ Ucenci novelo preberejo kot domace branje -> zapiski v dnevnik branja po metodi vodenega branja oz. dela z besedilom (gl. vprasanja in naloge v nadaljevanju te skice; v pomoc so nekateri odgovori dani ali nakazani); seveda je jasno, da morajo/mo opraviti izbor iz ponujenih prvin, ustrezno interesom, zmogljivostim, ucnim ciljem in stopnji motivacije, zagretosti za pisca in problem; s tem se pripravijo na skupno, solsko analizo in interpretacijo.

Tako poizkusijo (ze ob/po prvem branju) ugotoviti: tematiko (kmecka ->), teme (clovek in zemlja, revscina, lastninsko razmerje, medsebojna razmerja, clovek in druzba->), motive (otroci in otrostvo, kazni, pohabljenja, strasti do zemlje, krompirja in svobode, poziralniki, sovrazna soseska, smrti->), zaporedje ogrodnih dogodkov (besedilne dele: naslov, zacetek, jedro in zakljucek, njihovo zaporedje oz. dogajalno zgradbo novele->), temeljno pripovedno linijo (izluscijo zgodbeni sinopsis: 'propad revne kmecke druzine'²² ->) ter slogovno in jezikovno specifiko in posebnosti (ugotovijo tudi znacilnosti socialnega realizma, kolikor in kakor se kazejo v besedilu, naturalisticne in simbolisticne prvine²³ ter izraz, jezik ->).

Po enakem zaporedju (lahko ob ponovnem branju) skusajo dolociti/zapisati, kje vse so pri branju nasli/obcutili groteskno (seveda si morajo najprej natancno pojasniti sam pojem, zanj lahko pogledajo tudi v teoreticni del te interpretacije) in utemeljiti njegovo vlogo in pomen (pri tem potrebujejo uciteljevo pomoc in interpretativno ogrodje --- za primer gl. interpretacijo besedilnih delov, zlasti jedra, v nadaljevanju --- ki pomaga pre/spodbuditi njihove miselno-custvene asociativne nize; zanimivo bi bilo esejisticno srecanje ucenca in ucitelja ->):

---  v tematiki in temah (groteskno je: vsemu in vsem odtujeno dihursko »gnezdo«; je elementarni spoj cloveka, zivali in rastlin ter prehajanje drugega v drugo: clovesko <-> zivalsko ->; je gneca kopice Dihurjev (ime!) na majhni »kepi zgnetenega plazu«; je absurdno vztrajanje na jalovini, prevotleni z grozecimi »poziravniki«, ko torej naravni elementi, npr. voda, ne dajo vec zivljenja, temvec ga ubijajo; so zelje po se vec zemlje in varljivo, toda gorece upanje, da se bo iz nje iztisnilo, kot ze nekoc, biren vec, gomolj vec, zaradi cesar se z njo zagrizeno bojuje, ne glede na telesne in dusevne pohabe ->; je boj z vsem za vse: za zemljo, ki polzi izpod nog, za izsusitev, za pravice in svobodo; je »kruta togotnost, ki vse unicuje, kar najhuje ljubi«²⁴; je ... ->);

---  v motiviki: (groteskni so stiki otrok s krutostmi; so kazni, ki poglabljajo bivanjsko grozo; je umiranje cloveka, zivali, rastlin, zemlje /medbesedilna asociacija: »ZEMLJE NI VEC NA ZEMLJI« -- E. Kocbek/; je pohabljanje in pohabljenost (kile, izlito oko, bozjast, krmezljavost, krvavec); so gorece strasti (do krompirja, zemlje, zivali, svobode, pravice); in so ne nazadnje poosebljeni poziralniki, ki jih zemlja nenehno rojeva, drugega za drugim; ucenci naj komentirajo mnenje, da obstaja preoblikovani poziralnik »kot preganjalski motiv, ki vzdrzuje trajen strah in spodkopuje eksistencialno varnost..., povecan (je) v 'pozresno posast', clovek ob njem je zbegan, telesno in dusevno prizadet... Oba sta torej vrzena iz naravne oblike in izrazitosti... (Novotvorbi Prezih da) fantasticno srhljivi videz.... (povecevanje) zbuja obcutek nevarnosti, hkrati pa nazorneje odkrije strasno resnicnost Dihurjevega polozaja, kot bi jo razkril realisticni opis. Spopad med groteskno oblikovano negativno resnicnostjo in junakom se more goditi seveda le groteskno.«²⁵);->

---  v besedilnih delih:

NASLOV: Pomeni, nakazuje? (Boj nad praznino, s praznino, z nevidnim, grozecim? napoveduje grozljivo dihursko voljo v spopadu z dejanskostjo? ob/usojenost na neuspeh? metaforo sveta, zivljenja?; ucenci naj tudi premislijo Prezihovo prvotno zamisel, da bi celotno zbirko naslovil Na poziravniku²⁶ ->)

ZACETEK: Natancneje interpretiraj nekaj prvih odstavkov! (Pisatelj takoj odpravi pravljicno idilicnost²⁷ -> raz-pravljicenje?; predstavi dogajalni prostor in 'junake'; bi lahko rekel, da asociira gorenje, gorecnost, ognjevitost, kar rdeco intonacijo, upajoci obup? --- v Dihurjih namrec goreci up, da se vrne bogata letina 1876, spodbuja necloveske napore, neti prevelika pricakovanja, hromi razum, izlije oko, umori vola, strze zeno; to po svoje nakazujeta tudi zacetno posmehljivo ljudsko metonimiranje Plazovnikov z Dihurji in njihova 'ironicna ekspresija' o gorenju zemlje, ki hkrati groteskno minimalizirata in osmesita tragicno stisko in obup zadrtih gorecnezev.) (Gl. naloge v nadaljevanju ->)

JEDRO: Nadaljuj interpretacijo! (Premisli: gre za pripoved o boju pod Goro, v »divji pogreznini«, z vodnimi posastmi: krdelce 'dihurjev' bi rado iz rode »zgnetene grude ogromnega plazu« iztisnilo boljse zivljenje, vendar je rdeckasta zemeljska potuha le jalova in zahrbtna pustota, ki visi in drsi v duso in cefra v njej upanje. /Medbesedilna asociacija: »VISIMO CEZ SAMEGA SEBE, CAS NAS SRKA IN PROSTOR NAS NAPENJA, NA SILNICAH ZEMLJE SMO RAZPETI.« --- E. Kocbek/ S srsecimi pogledi in nagubanih cel mrki samorasli zadrtezi parajo njena nedra, susijo kipece zile, preganjajo rjavkasto poziralnisko smrt; le v trenutkih ukradene zamaknjenosti odpocijejo telo in duha v njeni lepoti in barvah; drugace bi bilo, ce ne bi usojena Pot vodila v nicine, v crne sence, ki prezijo in se plazijo iz krmezljavih globac, izpod grozecih strmali in golih Gorinih rebri, ki motnijo zavest in kljuvajo pogum, da hoces noces postanes mrk, trd in nezaupljiv in si ne upas razkriti srcne mehkobe, dobrote in ljubezni ter le na skrivaj, pod ilovnato skorjo, odprtih oci kvasis sanje in netis upanje, da potem naenkrat, gorec od silovitih custev in v zelji po dokoncnem odresenju, naredis nepremisljeno dejanje, zaradi surove neprizanesljivosti, ki ji ne vidis obraza, zaradi strahu pred ranljivostjo, zatajevano custvenostjo, cutnimi brezni in nepredvidljivimi kurjaskimi pohabami; na sreco srci vrojeno samorastnistvo, srcijo vedno znova ozivljani karantanski geni s staro pravdo za vso ubogo gmajno; zivljenje jekleni misice in sklepe. /"Proti domu sva se vracala po strmem bregu skozi gozd. On je nosil nalozeno vreco moke na svojih orjaskih plecih, jaz pa sem korakal za njim. Bil je cisto kriv in njegovo dihanje je bilo podobno hropenju. Pocasi se je pomikal v klanec, cul sem, kako skripljejo njegove kosti, in videl, kako mu drgetajo noge. Bal sem se, da mu bodo skocile v bokih iz sklepov in da se bo razsul pod zivinskim tovorom... Debele zile na njegovih mocnih rokah so zabrekle in skozi se je natanko videla valujoca kri. Vreca na njegovem hrbtu pa je lezla in polzela vedno nize dol po krizu... (oce je vreco prinesel od praga) »Tako bi nosil vse zivljenje!«²⁸/ Spodbuja upanje, da bo nekoc konec pekocih, peklenskih muk, prezgodaj ostarelega otrostva, onemoglih zena in mrkih moz z vozli v srcih, da bo dovolj srece in soncnosti, da se bo nekoc cez vso kadunjo razlil soncni nasmeh; nekoc, ne se danes v tem »vseunicujocem se casu«, ko se vse lepo maze, vzviseno ponizuje, sveto pljuva, idealno zasmehuje, srecno onesreci, ko je se vse proti: zemlja, voda, ogenj, nebo, soclovek, sistem, vera, mitologija, ko se se mora s klepcevsko silovitostjo in matjazevsko vero iz kamna iztiskati zivljenjski sok, ko se se mora z lonckom susiti reko, biti donkihotski boj z mlini na veter, dovoliti grotesknim lovkam, da sesajo mozeg, krivencijo duse, da susijo in votlijo pretegnjena telesa; nekoc --- jutri morda zmaga uporna volja: dihurska, borovniska, Metina); Bi se strinjal, ce bi osrednje sporocilo Voranceve novele formulirali kot neusahljivo voljo do zivljenja, kot vero, da bo nekoc gotovo zamasilo (zgodovinske) poziralnike? Bi, kolikor poznas se kaksno Prezihovo delo, lahko to zatrdil za njegov opus v celoti? ->)

KONEC: Se ti zdi pesimisticen/optimisticen? Te v cem spominja na klasicne tragedije? (Je konec upanja in boja, gre za fizicni poraz, toda eticno zmago, za obnavljanje (pan)tragicnih arhetipov? Za zmago sovraznega, zla ali pravljicnega, dobrega, za dokoncni razdor 'gnezda', sveta, za razlastitev in opustelost? Res zgolj za metaforo proletariziranja? Tudi ti opazis v oceh, srcih in pesteh mladih samorastnezev ponosno, nikomur se uklanjajoco upornost, vero v zmago? Bi bil konec tudi danes taksen? ->)

---  v slogu in jeziku (naloge za ucence²⁹):

• Opozarja stavek »slika s krepkimi potezami« (S. Fatur) na monumentalen, drasticen slog? (Preden odgovoris, si pojasni pojma! ->)

• na groteskno? (Se strinjas, da je to osrednja estetska odlika Prezihove novele? Bi znal podrobneje definirati termin? Komentiraj mnenje, da »Prezih z grotesknostjo pac najbolje odrazi svojo odtujenost vsemu iracionalnemu v kmetstvu.«³⁰ ->)

• Poisci, razlozi in utemelji v noveli uporabljena slogovna sredstva³¹: metonimije (npr. pozresna celjust, rumena potuha, rdeca lakota, pekel, ki gori pod nogami in v prsih ->), poosebitve (poziravniki so posasti, potuhe, pozeruhi, po clovesko se rojevajo, se slinijo, njihove mokrotne, sluzaste ustnice srebajo, se odpirajo, pozirajo, vampirsko srkajo mozeg in kri, morajo crkniti ->), pozivaljanje (npr. v metafori 'dihursko gnezdo' ali: »Dihurji so besno vrtali za novimi slinastimi ranami, odpirali jim zile in jim izcejali rjavi strup... poziravnik mora crkniti«, ali: Dihurji so se besni »zakadili v kipeco zemljo --- razparali so povrsje vzboklini« itd. ->); naturalizme (npr. v prizoru ocetovega umiranja, s kilo: 'negibna kepa rosnega mrlica', 'so uhajala creva iz nje in se je razsirjal neznosen smrad po izbi' ->); dvojno optiko (menjave avtorjevih informacij o osebi s komentarjem soseske, izrazenim enkrat s kazanjem in drugic s pripovedovanjem; pogled od zgoraj se menja s pogledom od spodaj³²): Soseska ze kar v prvih stavkih ironizirajoce oznacuje: »Pri Dihurjevih ze spet...« -> kaj vse lahko pomeni navedena oznaka? (rdeca zemlja je kot ogenj, sveze zorana se zjutraj kadi, in se zdi, da gori? spomni se ljudskih rekel: zemlja gori pod nogami, kot da gori voda /medbesedilna asociacija: »MODROST STARIH RODOV SEPETA SVOJE MISLI« --- J. Vidmar³³/; kaj ne gori podoben ogenj v Dihurjih, da se zdi, kot da pocenjajo nekaj proti zdravi pameti?³⁴ ->); pretiravanje (Strze vola! pohabi otroke, ubije zeno! Zadnji udarec, zaradi zelje po dokoncni zmagi, je prevec, je usoden, uspeh izjalovi v poraz! Prvinski nagon slepi, sili v brezumje, v garanje, povzroca bozjast, (pol)blaznost (»udarci so grizli v fantovo meso«, »truplo je postalo kepa neodpornega kvasu« ->); nasprotja (Antinomije so v vseh plasteh novele: Dihurji --- soseska, zmaga --- poraz, clovek --- narava, clovek --- druzba, zelja --- stvarnost, romanje za vodo --- suso³⁵ zakaj? ->);

• Groteskno je predvsem posledica jezika, ubeseditve;³⁶ zato si pazljivo oglej nekatera mesta in poizkusaj utemeljiti uporabljeno besedisce, skladnjo itd. (Ne pozabi: Dihurjevina je npr. »mokrotna grba«, grbita se tudi hlev in clovek, vol scije kri, Nec in Pungra spravljata ocetu za hlace creva, ki so uhajala in se je iz njih siril neznosen smrad itd.); posebno mocni so glagoli (ce si jih izpises, se bos o tem sam preprical: tako npr. od vsepovsod polzi sluzasta mokrota, golta vase lepljivo zemljo, solze in kri; poosebljeni poziralniki potuhnjeni prezijo (pravi aliens!), se zahrbtno prestavljajo, nenehno delujejo, se sirijo, srkajo, rastejo, pozirajo, unicujejo, se slinijo, sluzijo, rojevajo nove pozeruhe in kipijo; iz slinastih ran se jim izceja strup, ki povrsino spreminja v »rdeckasto krtino«, boj z njimi je absurden in grotesken); znova preberi naslednji navedek in ga zlasti jezikovno analiziraj:

Ob koncu strni spoznanja in izdelaj zakljucno podobo pisne interpretacije.

Pomembnejsa literatura:

L. Kuhar --- Prezihov Voranc: Samorastniki, NZ Lj. 1940 (Prezihov Voranc, J. Vidmar, uvod).
  1964: Zbrano delo II, DZS Ljubljana (ur. D. Druskovic in J. Koruza).

Prezihov zbornik (ur. M. Borsnik), Obzorja Mb. 1957; Prezihov album (ur. T. Susnik), Borec Ljubljana, 1983.

Marja Borsnik 1961: Pol stoletja narazen, JiS, letnik VI, 113.

Silvo Fatur 1982; Knjizevnost II, ucbenik, Obzorja Mb.
  1992: Slovenska leposlovna knjizevnost, Obzorja Mb.

Miran Hladnik 1988: Prezihov Boj na poziralniku in metodoloska vprasanja analize pripovedne proze, SR 36, 1988, st. 4.

Janko Kos 1975: Pregled slovenskega slovstva, druga, popravljena in dopolnjena izdaja, DZS Lj.

Aleksander Skaza 1978: Groteska v literaturi, poskus historicnotipoloske opredelitve, JiS, st. 3-4.

Marjan Strancar 1973: Grotesknost v prozi Prezihovega Voranca, dipl, naloga, FF, Ljubljana.

Franc Zadravec 1972: Lovro Kuhar --- Prezihov Voranc, Zgodovina slovenskega slovstva, Obzorja Mb., VII., 143.
  1973: Funkcija groteske v Prezihovi prozi, IX. seminar SJLK, Ljubljana.
  1980: Groteska v Prezihovi prozi, Elementi slovenske moderne knjizevnosti, Pomurska zalozba.

Opombe

¹

Po referatu Groteskno --- tudi didakticna kategorija --- v Lokarjevi in Prezihovi novelistiki na IV. primorskih slovenisticnih dnevih v Ajdovscini, maja 1993.

²

Franc Zadravec, Funkcija groteske v Prezihovi prozi, IX. seminar SJLK, Lj. 1973.
Marjan Strancar, Grotesknost v prozi Prezihovega Voranca, dipl. naloga, Lj. 1973.

³

Le v Slovenskem berilu IV (F. Bohanec --- J. Jurancic --- J. Kos --- B. Paternu --- F. Zadravec, DZS Lj. 1975) najdemo vprasanje: »Katere prvine v podobi poziravnika govorijo za to, da smemo to podobo imenovati groteska.« (126); nekateri avtorji povojnih osnovno- in srednjesolskih ucbenikov za slovenscino so iz nje vkljucili posamezne odlomke v berila in prirocnike, najraje zakljucek, vendar se to ni dogajalo pogosto. Zanimivo je, da so Boj na poziravniku, novelo, ki ji je Prezih namenil uvodno mesto v zbirki Samorastniki, v celoti ponatisnili v Slov. berilu IV (E. Muser --- M. Borsnik --- M. Jamar idr., DZS 1975), da pa so se je obsirneje in bolj metodicno lotili V. Gregorac v Slovenscini IV, Knjizevnosti z berilom za ekon. sr. sole (DDU 1978), z vec odlomki S. Fatur v Knjizevnosti II (Obzorja 1982) in nazadnje se M. Glavan --- V. Gregorac --- M. Kolar v Slov. jeziku in knjizevnosti, berilu za skrajsane programe (Obzorja 1984), medtem ko so bila zadnja 'usmerjena' Berila celo brez nje; razen v ze omenjenem 'gimnazijskem' Berilu niso bila vprasanja v nicemer naravnana h grotesknemu; novela tudi ni dozivela didakticno poglobljene analize oz. interpretacije v strokovnem tisku; sodec po novem ucnem nacrtu (Zavod RS za solstvo in sport 1993) bo poslej spet nasla mesto v obveznem branju.

⁴

Gl. Berilo IV, P. Kolsek --- J. Kos --- A. Lah --- T. Logar --- S. Simenc (Obzorja Mb. 1989, 33). Prav simbolicno je bil Prezih doma izpod Gore: rodil se je najemniku v Podgori pri Kotljah 10. 8. 1893 (in ne v Kotljah, kot to pise v navedenem Berilu in tudi v vecjem stevilu virov!) kot prvi otrok, prva (po soli napisana) crtica V tujino je izsla 1909 v celovskem Miru; prvo knjigo Povesti je izdal ze leta 1925 (v 32. letu); prva kvalitetnejsa in odmevnejsa objava pa je bil prav Boj na poziravniku (Sdb 1935); tedanji urednik Sodobnosti F. Kozak je opravil marsikatero korekturo, tako jezikovno kot vsebinsko. P. je bil samouk, z nekaj razredi utrakvisticne sole in nekaj gospodarskimi oz. politicnimi tecaji, toda kot odlicen poznavalec cloveka in kot ponosen dedic Trubarjevega humanizma je nesebicno in bogato razdajal svojo clovecnost vsem okrog sebe; njegova 'tovarisija' ga v marsicem ni razumela; za svoje delo je tik pred smrtjo prejel Presernovo nagrado.

⁵

S pridevnisko obliko izraza oznacujem tako ucinek v bralcu ob posameznih prvinah besedila ali besedilu v celoti kot posebno piscevo razmerje do stvarnosti, nacin ubeseditve, z grotesknostjo lastnost, z grotesko delo v celoti; taksno razlocevanje ima tudi didakticne prednosti. (Prim. A. Skaza, JiS 1977/78, str. 71.)

⁶

Glej: A. Rijavec, Enciklopedija Slovenije III, Lj. MK 1989, 396; A. Skaza, Poetike kompozicije, SR 1972, 3; F. Zadravec, Agonija veljakov v Cankarjevi satiricni prozi, Mb. Obzorja 1976; M. Bahtin, Karnevalizacija literature, O Bahtinovi teoriji romana, prev. V. Klabus, Prostor in cas, 1973, 5-7, 360-366; J. Kott, Eseji o Shakespearu, Lj. DZS 1964; G. R. Tamarin, Teorija groteske, Sa. 1962; H. Günther, Das Groteske bei N. V. Gogolj, München 1968; A. Heidsieck, Das Groteske und Absurde in modernen Drama, 1969; W. Kayser, Das Groteske in Malarei und Dichtung, München 1961; J. Th. Shipley, Dictionary of World Literary Terms, Boston II, 1970; G. von Wilpert, Sachwörterbuch der Literatur, Kroner Verlag, Stuttgart 1969; H. Friedrich, Struktrura moderne lirike, prev. D. Dolinar, CZ Lj. 1972; K. Kosik, Dialektika konkretnega. Studija o problematiki cloveka v svetu. Lj. CZ 1967.

⁷

V nasprotju z grotesknim pa manj anganzira bralca, scasoma izgublja ucinkovitost in dopusca katarzo (prim. A. Skaza, Poetika kompozicije, SR 1972).

⁸

Teorija je doslej izluscila vec tipov grotesknega: karnevalski, ljudski tip (tesnobno breztalnost razresuje z vitalisticno presernostjo in razbrzdanostjo); psiholoski tip (groteskno se poraja iz clovekovih notranjih moci, vesti, nagibov, nacrtov; motiv v osebi cez noc ozivi, se zacne razrascati in junaka zbega, obcutek popolne izgubljenosti in odrezanosti od druzbe ga pozeneta v obup in katastrofo); fantasticni tip (s sanjskimi prividi, pokopalisko fantastiko); literarni tip (s parodicnimi in kriticnimi sestavinami) in satiricni tip (po F. Zadravcu in A. Rijavcu).

⁹

-> puscica usmerja v nadaljnje dejavnosti ucencev: lahko komentirajo teoreticne navedke, posamezne besedilne nadrobnosti, lahko pa razvijajo, dorekajo, potrjujejo ali zametavajo ponujene interpretativne zamisli oz. okruske (ogrodje za njihovo razbiranje).

¹⁰

J. Kos, Knjizevnost, Obzorja 1989, str. 527.

¹¹

Prvi je ze J. Vidmar zapisal, da se pri Prezihu »vse, kar poprime njegova roka, nekako samo po sebi spremeni v pojav nenavadnih in silovitih dimenzij«, da njegova narava »neugnano izcrpava svoj predmet, ki mu pod prsti nevede raste, dokler ne doseze mere, kakrsno ima dusa tega oblikovalca« (J. Vidmar 1940, 13); cemur je Prezih pritrdil: »Kar pride iz mene, pa pride, vcasih bo prislo kaj slabega, a semintja bom napisal nevede kaj boljsega. Mislim, da bo tako najbolj prav in naravno tudi.« (F. Kozaku, 9. 10. 1940, ZD XI, 317; podcrtal M. S.). Tudi J. Koruza je trdil, da Prezih »ni nikdar razmisljal o knjizevno oblikovnih vprasanjih..., (da) je bil z epskim nacinom literarnega ustvarjanja kot zrasel« (J. Koruza, Pernjakovi v celjskem gledaliscu, Tribuna, 15. 5. 1957), ker mu je bila teorija pac »nevzgravzna rec« (Prezih v pismu F. Godini, 8. 6. 1947). L. Legisa se je strinjal, da se pri Prezihu »vse samo po sebi spremeni v pojav nenavadnih in silovitih dimenzij« (L. Legisa, Zgodovina slov. slovstva, V ekspresionizem in novi realizem, 1969). Posebno je vprasljiva hotenost grotesknega v tridesetih, ko je samorastniski erudit literarno sele zorel; pojma v njegovem slovarju nisem nasel. Nasprotno F. Zadravec meni, da je Prezih groteskno hote »uvrstil med svoje idejno kriticne oblikovalne prvine« (Zadravec 1973, IX. SSJLK).

¹²

»Koj je vse na salo obrnil« (M. Kuhar v pogovoru leta 1973).

¹³

V Drustvu slovenskih knjizevnikov je govoril: »Bistvo prave umetnosti je v tem, da se ne odmika ljudski resnicnosti, zakaj nadnaravnosti v pravi umetnosti ni... danasnja doba ni le doba velikega poleta k napredku... danasnja doba je tudi doba razpadanja starega sveta, starih nacel, starega nacina zivljenja. Tudi ta razpad ima svojo velicino, ki jo pravi umetnik mora obcutiti in temu lahko da duska v svojem umetniskem ustvarjnju.« (Porocilo na ustanovnem obc. zboru, Knjiga 55, st. 6; ZD X, 239). Doma je zlasti I. Brnicic zahteval, da bodi umetnost »neoporecna tudi z vidika objektivne druzbene realnosti« (I. Brncic, LZ 1935); gl. se Franc Zadravec, Pogledi na realizem pri Slovencih med vojnama, JiS VI, Lj. 1960/61; Franc Zadravec, Pojmovanje literarnega realizma na Slovenskem med vojnama, Obdobja 7, 1985.

¹⁴

»Skoda, da nas je tako malo revolucionarnih delavcev na polju muze v Sloveniji.« (Prezih v pismu M. Klopcicu, Gustanj 17. 7. 1925; ZD XII, 59).

¹⁵

-> Ucenci naj pogledajo njihove monografije; to je seveda tudi priprava na morebitno ekskurzijo v Prezihove kraje.

¹⁶

»Prezihovi ljudje so garaci in postenjaki, a tudi bahaci, pohotnezi in presustniki, brezcutni, medsebojno zasovrazeni... Sleherni ima svoje cednosti, pa tudi pregrehe.« (B. Borko, Ceski glasovi v nasi knjizevnosti, NRazgl. 1960).

¹⁷

Elementi grotesknosti so ze v prvih Prezihovih crticah, nastalih do leta 1925 (od Petkovega Cenca iz leta 1909 do vojnega Sektorja st. 5 iz leta 1926); vec grotesknega imajo 'samorastniske' novele: Boj na poziravniku (1935), Vodnjak (1925), Pot na klop (1939), Prvi spopad (1938) in Odpustki (1936); kar pravi groteski sta noveli Veternik in Kurjak (obe iz 1940); mocnejsa groteskna mesta imajo potem se 'vojne' novele (obj. v Nasih mejnikih, 1946): Stari grad (1946), Sveta Neza (1946), Opravek na Vicu (1946), Sedmero otrok in Otroska zascitnica (1946) ter novele Dvojcki (1950), Pred oblicjem zmage (1948), Umik (1948) in Pljunek smrti (1950), od romanov pa zlasti Doberdob (1940) in Jamnica 1945).

¹⁸

V SSKJ lahko preberemo, da je groteska tudi vrsta plesa na Koroskem »s pretiranimi gibi in drzami« (SSKJ I, 769), vendar mi tega domacini niso mogli potrditi: znani, ze pokojni 'camar', Pusovnikov Ivan, plesa s takim imenom ni poznal; govoril je le o t. i. hotuljski polki z do eskstaze narascajocim tempom, z v krogu plesocimi in ob tla kurentovsko topotajocimi pari, kar stilizirano in simbolicno ponazarja spopad cloveka z neznanim, zaklinjanje in urekanje magicnega (morda zalik zen?).

¹⁹

Prim. M. Borsnik, Vec Preziha, NSdb 1955, 67.

²⁰

Brat Avgust je v Dihurju videl njihovega oceta, njegovo razmerje do zemlje; tudi pri njih da so imeli tezave s 'poziravniki', ki so tod okoli znan pojav, saj ob dezju od vsepovsod zacne kipeti voda (prim. F. Susnik, PrZ, 93); Gora najmocneje toci pri Luzniku v Podgorju, kamor se je prizenil Prezihov stric Lenart Kuhar in kjer na 24 ha zemlje pride kar deset stalno tekocih studencev, kronotop novele so Kotlje oz. sirsa okolica (navajanje pliberskega polja in romarskih cerkvic Sv. Neze in Humca v Podjuni --- gl. ZD III, 477) in cas pred I. sv. vojno (navajanje krone kot denarne enote) (->).

²¹

Gl. seznam pomembnejse literature na koncu; gl. se M. Borsnik, Pol stoletja narazen, JiS 1960/61, 117; J. Toporisic, Ponazoritve umet. razvoja slov. knjiz. besede, SKJ IV, Obzorja, Mb. 1970, str. 52; Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, DZS Lj. 1975; Vera Gregorac, Slovenscina IV, Knjizevnost z berilom, DDU 1978; M. Glavan --- V. Gregorac --- M. Kolar, Slov. jezik in knjizevnost, ucbenik za 1. in 2. letnik skrajsanih programov, Obzorja Mb. 1984.

²²

M. Hladnik 1988, 346.

²³

M. Borsnik novelo razume npr. kot metaforo za »odpor do fasisticne eksploatacije« (Studije in fragmenti, Mb. 1962).

²⁴

M. Borsnik, Pol stoletja narazen, JiS 1960/61, 116.

²⁵

F. Zadravec 1973, 140-141.

²⁶

»Zbirka naj bi nosila ime Na poziravniku.« (Prezih F. Kozaku, 15. 2. 1938, ZD XI, Pisma DZS Lj. 1989, 291; tu je Voranc zapisal tudi zeleni vrstni red novel); »Nepojasnjena ostane sprememba naslova od Na poziravniku, kakor je pisatelj prvotno zbirko poimenoval, do simbolnega Samorastniki.« (J. Koruza, v opombah k ZD II, 465).

²⁷

Prim. »pravljicno brezcasnost« v razpravi M. Borsnik, JiS 1960/61, 117.

²⁸

P. Voranc, Borba, LZ 1921; ZD I, 50-51.

²⁹

Prim. S. Fatur 1982, Knjizevnost II (in del. zvezek II), Obzorja Mb.

³⁰

M. Krambergar, Problem kmetstva v Prezihovih novelah, Perspektive 1962.

³¹

Poglej v ustrezne prirocnike: J. Kos, Knjizevnost, Slovarcek knjizevnih pojmov, Obzorja Mb. 1989; J. Kos, Ocrt literarne teorije, DZS Lj. 1983; M. Kmecl, Mala literarna teorija, Borec Lj. 1976; S. Trdina, Besedna umetnost, literarna teorija, II., MK Lj. 1961.

³²

»Informaciji o glavni 'osebi' sledi /.../ komentar soseske, izrazen enkrat na nacin kazanja oz. citiranja ('showing') in enkrat na nacin pripovedovanja ('telling').« (M. Hladnik 1988, 341) Prim. Katarina Salamun--Biedrzycka 1987: Razvoj Prezihove pripovedne proze v povezavi s spremembami pripovedne perspektive ali Od osvobajajocega se do povezujocega se subjekta, Obdobja 7, Ljubljana; »Prezih oblikuje vcasih svoje tekste po nacelih ljudskega pripovednistva, pripovedk in in pravljic. Njegov socialni realizem ima nekaj primesi ljudskega pesnistva, med drugim tudi simboliko.« (Kos 1975, 360)

³³

J. Vidmar, Prezihov Voranc, uvod v Samorastnike, Nasa zalozba 1940.

³⁴

Prim. F. Zadravec 1972, 231; M. Hladnik ponuja naslednje razlage: »a) zemlja se pri oranju kadi, ker je vlazna, in se zato zdi, kot da bi gorela; b) zemlja je rdece/rumene barve ('lakotna, rdeca zemlja'); c) Dihurji se ukvarjajo z necim, kar je proti zdravi pameti, saj za zdravo pamet zemlja ne gori; c) Dihurji so kolericna druzina, ki vse dela s strastjo (spomnimo se pregovora Kaj noris, saj ne gori voda); d) slo bo za stiri osnovne elemente: zemljo, ogenj, vodo in zrak; e) izjava kaze, da se sosedje ironicno distancirajo od Dihurjev; f) izjava kaze, da se je soseska zmozna metaforicno izrazati in je tu kot pohvala 'ljudskemu' jeziku.« (Hladnik 1988, 341)

³⁵

M. Hladnik dodaja se naslednja nasprotja: samostojnost --- nesamostojnost, kmetstvo --- proletarstvo, individualno --- kolektivno, revno --- bogato, zgoraj --- spodaj, clovesko --- brezobzirno, naturno --- pokvarjeno, clovek --- narava, zmaga --- poraz, druzina --- druzba itd. (Hladnik 1988, 346)

³⁶

Gl. J. Toporisic 1970: Slovenski knjizni jezik IV, Obzorja Mb.