Filozofska fakulteta v Ljubljani
Novejsi slovenski pogledi na pouk knjizevnosti kot dejavnik sooblikovanja njegovih smotrov, metod in vsebin
(Doktorska disertacija. Ljubljana, 1992. Mentorica: prof. dr. Helga Glusic)
Disertacija posega na podrocje teorije pouka knjizevnosti (knjizevne didaktike), ki je bilo pri nas, drugace kot drugod po svetu, zaradi dolgoletnega nezaupanja odlocujocih ustanov do nedavnega slabo raziskano. (Posledica tega je med drugim ta, da smo tudi s stalisca knjizevnodidakticnega znanja --- kako voditi pouk skladno s cilji, kako smiselno izbirati vsebine, kako relevantno preverjati relevantne stvari --- slabo pripravljeni na naloge, ki jih pred ucitelje in ucence postavlja prehitro blizajoca se matura.)
Raziskava je imela naslednje temeljne cilje:
1.
Interdisciplinarno, s pomocjo instrumentarija knjizevnih in pedagoskih ved ter razvite knjizevne didaktike drugod po svetu, prikazati didakticno sestavo pouka knjizevnosti, kar pomeni:
- dolociti sodobne cilje (temeljni je vzgoja za dejaven stik z leposlovjem), metode spoznavanja in poucevanja knjizevnosti (sodobne so izkustvene --- solska interpretacija, problemski pouk) ter nacela za izbiro in razvrstitev vsebin (oblikujejo jih temeljna, sodobna, utrjena in preverjena spoznanja knjizevne vede in izbira del iz slovenske in svetovne knjizevnosti po literarnozgodovinskem, literarnoteoreticnem ter literarnorecepcijskem nacelu);
- razcleniti hierarhicno in soodvisno porazdelitev teh pojmov v celotnem procesu (izbira vsebin in metode se prilagajajo ciljem);
- izpeljati iz te porazdelitve izhajajoca uporabna nacela --- zakonitosti za prakticno ravnanje (na kratko: ce hocemo pri ucencih razvijati sposobnosti za literarno branje/ustvarjalno pisanje, siriti funkcionalno knjizevno znanje in poglabljati knjizevno kulturo, kar vse sodi k vzgoji za dejaven stik z leposlovjem, je treba v soli brati in interpretirati knjizevna dela ter tem ciljem in metodam prilagoditi obseg in porazdelitev vsebin);
- na tej podlagi oblikovati instrumentarij in merila za razclenjevanje in vrednotenje gradiva te raziskave.
Teoreticni prikaz, ki je nastal v prizadevanju po uresnicitvi tega cilja raziskave, je pri nas prva celovita razclemba pouka knjizevnosti kot vodenega spoznavnega procesa, ki mora metode in vsebine prilagajati ciljem, izvirajocim iz narave knjizevnosti in iz zakonitosti njenega spoznavanja.
2.
Evidentirati gradivo, ki razkriva nase novejse poglede na pouk knjizevnosti v srednji soli med letoma 1955 (zacetek izhajanja revije Jezik in slovstvo, ki je zaradi kontinuiranega spremljanja teh vprasanj poleg monografskih publikacij temeljni gradivski vir) in 1992.
Ta evidenca je pokazala, da to podrocje kljub odrinjenosti na obrobje visokosolskih in raziskovalnih programov v teh desetletjih ni bilo brez raziskovalnih prispevkov. Pomembne je ze v prvem letniku revije, pa tudi v nekaj kasnejsih prispeval Joza Mahnic, sodelovala je Silva Trdina, v 60. in 70. letih so se pridruzili Boris Paternu, Matjaz Kmecl, Janko Kos, nekoliko kasneje se Meta Grosman, Silvo Fatur, Joze Lipnik, Breda Rant, Vinko Cuderman, v 80. letih pa npr. Jana Kvas in Boza Krakar-Vogel ter se stevilni drugi praktiki in literarni raziskovalci. Mnogi med njimi so za naso sodobno teorijo in prakso pouka knjizevnosti razmisljali produktivnejse kot pogosto protislovne tuje teorije.
3.
S pomocjo oblikovanega teoreticnega instrumantarija novejse poglede na pouk knjizevnosti razcleniti in presoditi, katere je mogoce upostevati pri oblikovanju sodobne nacionalne teorije in prakse pouka knjizevnosti.
Nase izrocilo sodobno knjizevno didaktiko potrjuje, dograjuje in sooblikuje z naslednjimi spoznanji:
- Pouk knjizevnosti je kompleksen proces, pri katerem naj se ucenec usposablja za branje leposlovja, pridobiva knjizevno znanje, siri knjizevno kulturo in usvaja, kakor to omogoca vecplastna narava leposlovja, sirse civilizacijske vrednote --- kulturne, narodne, eticne, verske itd. Pouk knjizevnosti torej vzgaja in izobrazuje. --- Tudi izrocilo tako kot sodobna knjizevna didaktika torej zavraca vsakrsen ekskluzivizem, ki pouk knjizevnosti v nasprotju z naravo in »ponudbo« leposlovja zozuje zgolj na »vzgojo« ali zgolj na »izobrazevanje«.
- V nasprotju z razsirjeno sodbo o »ideoloskosti« polpreteklega pouka knjizevnosti teoreticni prispevki pojmujejo sirse vzgojne cilje vecinoma sodobno --- kot pomembnostno drugotne in vsebinsko pluralne. Pouk knjizevnosti je bil torej --- teoreticno --- vecinoma razumljen kot pouk »za« knjizevnost, ne pa »skozi« knjizevnost, kot sredstvo za uresnicevanje ideoloskovzgojnih ciljev (v praksi, t.j. v ucbenikih in ucnih nacrtih, je bilo pogosto drugace).
- K sodobni teoriji in praksi pouka knjizevnosti prispevajo tudi sugestije glede izbire in razporejanja knjizevnih del in knjizevnovednih vsebin za pouk knjizevnosti v srednji soli --- snov naj bo razvrscena literarnozgodovinsko, po obdobjih, zajeta naj bo starejsa, novejsa in sodobna knjizevnost, slovenska naj ima po obsegu in poglobljenosti obravnave prednost pred svetovno.
Seveda pa so v nasem novejsem knjizevnodidakticnem izrocilu tudi sugestije, ki jih s stalisca sodobne knjizevne didaktike ni mogoce upostevati --- to je zlasti razumevanje pouka knjizevnosti kot sirjenja pozitivisticnega literarnozgodovinskega znanja, ki nima zaledja v branju in interpretaciji ustreznih besedil. Tak pouk, ki ga v praksi se srecujemo, ne veca bralne kulture niti ne siri knjizevne razgledanosti, saj ucenci zaradi kolicine pozabijo tudi pomembna literarnozgodovinska dejstva --- npr. kdo je avtor prve slovenske knjige.
Poznavanje nasega knjizevnodidakticnega izrocila je pomembno za razvoj stroke, saj ponuja stevilne predloge in utemeljitve pri iskanju sodobnih resitev za pouk knjizevnosti in materinscine v celoti.
