Spis Vinka F. Kluna o slovenskem slovstvu

Slavisti --- niti akademiki --- ne zasledujejo publikacij SAZU, ceprav so to TRADITIONES (20 letnikov...), ki jih izdaja »razred za filoloske in literarne vede«, etnologi (alias: etnografi, narodopisci, folkloristi in se kaj) pa ne berejo slavisticnih publikacij v slovenskem jeziku. Tako govorimo drug mimo drugega in so v tujini nekateri bolje pouceni o tem, kaj in o kom se pri nas pise, kot smo pouceni doma. En sam kricec primer: Fran Levstik je ze v 1. stev. Pavlihe objavil karikaturo Vinka F. Kluna s satiricnim besedilom, ki se zacenja: »Najprvo sem v ruske novine jel za dobro placilo pisariti...« O tem je pisal Klun sam v Vodnikovem spomeniku 1859, str. 117, da je v spisu Beiträge zur Literatur-Geschichte der Slovenen v casopisu Russkaja besda obravnaval Slovence z narodopisnega in kulturnozgodovinskega vidika, v drugem pa na splosno.

Avgust Pirjevec je v SBL I, 467, v Klunovi biografiji navedel Klunov spis Die slovenische Literatur (Oest. Revue 2. Jg. --- je v razvidu nasih slovstvenih zgodovinarjev, kakrsen koli ze je?!), nato pa ruskega SLOVENCY (Russkaja besda, Moskva 1857, No 3, str. 65-122), v katerem je »podal etnografsko sliko Slovencev«. Nadaljevanje tega spisa z literarnozgodovinskim delom letnik 1858 se nima --- naprej pa ga Licejska biblioteka ni vec dobivala in se tudi ni zanimala, ali je bil objavljen. Sele 1978 je Anton Slodnjak v komentarju k Levstikovemu Pavlihi v zvezi s Klunovo karikaturo ponóvil Klunove besede iz Vodnikovega spomenika in zapisal: »Vec nam o tem delu (namrec o «v Moskvi izislih Prispevkih k slovenski literarni zgodovini", V. N.) ni znano, dasi bi ga morali pritegniti v obmocje in obseg nase kulturne in literarne zgodovine. Zdi se, da ga tudi dr. Avgust Pirjevec ni dobil pred oci" (Fr. Levstik, Zbrano delo, Deseta knjiga, 1978, 461).

Za prvi, etnoloski del Klunovega spisa sem vedel iz SBL in znova sem bil nanj opomnjen, ko so mi v moskovskem urednistvu zbirke Narody mira vtaknili njegov naslov v slovstvo pod mojim spisom Slovency, iz njega pa nekaj zastarelih podatkov samovoljno v razpravo sámo (gl. mojo repliko: Slovenci v Narody mira, Slovenski etnograf XVIII-XIX, 1966, 155-161). Po posredovanju J. V. Curkine smo dobili kseroksiran posnetek Klunove razprave: Slovency. Ocerk istorii ih slovesnosti; iz: Ruskaja besda 1859, No 1, str. 87-120, in No 2, 95-126.

Posnetka sem pokazal A. Slodnjaku, nato pa ga izrocil rokopisnemu oddelku NUK v Ljubljani. Ker tisti cas nisem niti utegnil, mislil pa sem tudi, naj to delo opravi kak rusist ali boljsi slovstveni zgodovinar, o spisu nisem porocal. Ko pa je zdaj dr. Niko Kuret iskal prvi del Klunove razprave, mi je prisel v roke posnetek literarnozgodovinskega in odlocil sem se, da vsaj na kratko porocam o njem. O prvi, etnoloski Klunovi razpravi Slovency v letniku 1857, No 3, 65-122, sem podal obsirnejsi povzetek pod naslovom Prezrti spis Vinka F. Kluna o Slovencih v Traditiones (Zbornik Instituta za slovensko narodopisje) 10-12, 1984, 165-172. Na zacetku sem tudi opozoril na Klunovo literarnozgodovinsko razpravo in njeno nahajalisce v NUK ter na koncu spis I. V. Curkine Slovenskoe nacionalno osvoboditel'noe dvizenie v XIX. v.i. Rossija, Moskva, 1978, ki govori o Klunovem sodelovanju v casopisu Russkaja besda.

Vinko F. Klun (r. 1823 v Ljubljani, u. 1875 v Karlovih Varih) je bil mocno razgibana, ambiciozna, celó pustolovska osebnost svojega casa; menjaval je najrazlicnejse sluzbe, koncno postal profesor geografije in statistike na trgovski akademiji na Dunaju in privatni docent na univerzi. Tudi njegovo publicisticno delovanje je bilo zelo razgibano: od casniskega porocanja do opisovanja kranjskih zanimivosti, objav zgodovinskega gradiva in clankov v glasilu Zgodovinskega drustva za Kranjsko ter informativnih spisov o slovenski ljudski zgodovini, ljudskem zivljenju in slovstvu v avstrijskih in nemskih casopisih. Uveljavljal pa se je tudi politicno.

Sloveniste bi moralo zanimati njegovo pisanje o nasi slovstveni preteklosti in bi ga morali ovrednotiti: Beiträge zur Literatur-Geschichte von Krain (Mitteilungen des historischen Vereines für Krain 1852, 1854); Literarische Briefe aus Krain (Der Aufmerksame 1855 --- sedem nadaljevanj) s pregledom slovenskega in nemskega kranjskega slovstva od Copa do sodobnikov; Beiträge zur slovenischen Literatur-geschichte (Der Aufmerksame 1856 --- v dvanajstih nadaljevanjih, od Trubarja do Valvasorja). Die slovenische Literatur (Oesterreichische Revue 2. Jg., Bd. 3, 5, 7) podaja celoten pregled.

Kakor je v teh clankih publicisticno in kot zgodovinarski ljubitelj menjaval in ponavljal svoje spise, naslanjajoc se na dotedanje avtorje o tvarini, tako je le-tem podoben tudi spis, ki ga je 1856 poslal pod naslovom Beiträge zur Literatur-Geschichte der Slovenen urednistvu slavjanofilskega casopisa Russkaja besda, ki sta jo urejevala A. I. Koselev in I. S. Aksakov. Iskala sta med slovanskimi narodi sodelavce za spise o njihovem zivljenju, zgodovini in slovstvu. A. G. Hilferding je 1856 naprosil M. F. Rajevskega, naj pridobiva za casopis slovanske sodelavce. In temu se je odzval V. Klun s posiljko prvega prispevka o Slovencih; revija ga je objavila 1857. O prvem clanku se je Koselev pohvalno izrazil Rajevskemu, medtem ko je urednistvo njegov drugi prispevek pospremilo z opombo, da ne soglasajo ne z njegovim predlogom, sklicujoc se na Kopitarja, naj bi Rusi sprejeli latinico, kakor »tudi ne z mnogimi drugimi mnenji g. Kluna« (Russ. bes. 1859, No 1, str. 91, op.2.).

V. Klun se je v zadnjem spisu o slovenskem slovstvu omejil na obdobje od zacetka do konca 18. stoletja. Ocitno je cutil, da njegov publicisticno opisni nacin ni kos prikazu pesnistva v prvi polovici 19. stoletja. Okoli sestdeset strani, med katerimi jih je vec v petitu, ko nasteva vrsto neliterarnih imen, naslove knjig in nadrobne zivljenjepisne podatke, je bilo za táko prvo informacijo kar precej, toda s svojim zgodovinskim nacinom, da bi navedel cim vec gradiva, s svojim publicisticnim, preobseznim modrovanjem o nebistvenih stvareh ter sklicevanjem na mnoge druge pisce, svoji nalogi gotovo ni bil kos.

Po daljsem razmisljanju o jeziku in nedavnih zacetkih zanimanja za slovanska slovstva samozavestno poudari vrednost Slovencev, da naj bi se zanje zanimali bolj kot za nekatere druge njihove »brate«, za katerimi nic ne zaostajajo glede duhovne dejavnosti. Pise prvo zgodovino slovenskega slovstva v »glavnem slovanskem jeziku« --- misli pac na svoje prejsnje spise v nemscini in na siroko razpravlja o nalogah slovstvenega zgodovinarja. Oznacuje svojo metodo: »Sem realist ... Ne trpim romanticne sentimentalnosti, ne cutim svetobolja ... ne prepuscam se bolestnemu vzdihovanju o politicnem suzenjstvu in verskem jarmu« (89-90). Navaja Kollárja o slovanski literaturi kot vezi in o enem slovanskem jeziku, narodu in domovini.

Po takem uvodu preide k poglavju: A. Jezik in gramatika (str. 91) z delitvijo »slovanskih narecij« po Dobrovskem in Kopitarju --- v opombi navaja Kopitarjev rojstni kraj »Koserje«. S poudarjanjem »bliznjega sorodstva slovenscine in ruscine« zeli za oba jezika »eno abecedo in en pravopis«. Poudarja pomen zdruzitve Slovencev in »Ilircev« v enem pravopisu ter vzklika, kako pomembno bi bilo zedinjenje vseh Slovanov v crkopisu. Nadaljuje z obsirnim razpravljanjem o cirilici, pusca kot sporno, ali so jo uporabljali tudi Slovenci. Navaja Linhartovo mnenje, da so v 16. stol. uporabljali glagolico in Kopitarjevo nikalno mnenje. Poucuje Ruse o nastanku glagolice (po Linhartu), citira Fritscha o starostnem prvenstvu cirilice, kar je povzel Dobrovsk.

Po tem dolgem ekskurzu preide k najstarejsim slovenskim slovstvenim spomenikom, ki so --- po Kopitarju in Dobrovskem --- Cirilovi prevodi sv. pisma. Sklicuje se tudi na Miklosica in Metelka, cemur je urednistvo RB dodalo opombo: razume se v smislu rabe besede »slovenski« pri Nestorju in v stcsl. spomenikih, a ne v smislu »eti gospoda« (str. 94, op. 2). Klun nadaljuje o filoloskem pomenu stcsl. spomenikov in sele na str. 95 preide k Brizinskim spomenikom ter jih nadrobno oznacuje z navedbo zacetnih besed. Nato nasteje Ostromirov evangelij, Jaroslavovo Pravdo in Nestorjev Letopis kot mlajse »slovenske«. Kot dosti mlajse oznacuje casovno se ceske, srbske in poljske spomenike, ki jih navaja v op. 2 do 4. V polstranski opombi navaja Dobrovskega mnenje o jeziku v Rusiji, omenja Herbersteinovo najdbo Nestorjeve kronike, ki je bila dolgo pozabljena in jo je on bolje razumel kot Rusi sami. Pri tem se sklicuje na MHK 1836, k cemur je urednistvo pripomnilo: Na nicemer utemeljeno mnenje (str. 96, op.1) Prav tako je urednistvo pripomnilo h Klunovi trditvi Dobrovskega in Kopitarjevem mnenju o najstarejsih ceskih spomenikih, ces da so nepristni, da njuna sodba »ni avtoriteta za nas«. In enako pri omembi poljskih spomenikov urednistvo pripominja: »Ocitno je, da pisec ni seznanjen s poljsko arheologijo.« (op. 4).

Ob Brizinskih spomenikih razpravlja K. na treh straneh o vecjem bogastvu slovenscine v preteklosti, o njenih lastnostih, ki jih drugi jeziki nimajo, zlasti glede casov in glagolskih vidov in opravicuje nastanek germanizmov (98-99).

Sledi poglavje: B. XVI vek. Drugih jezikovnih spomenikov ne pozna. Trubarja pise stalno Truber, njegov rojstni kraj pa Rastsica. Zacetek reformacije na Kranjskem utemeljuje le z Ravbarjevo prepovedjo Trubarju pridigati. Navaja Trubarjevo narodnostno oznako iz 1582: »na nasem Vindskom jazik«; govori o njegovem crkopisu in jeziku, v katerem mu ocita nemski vpliv. Nasteva njegove zivljenjepisne podatke, navaja z nemskimi naslovi pet T. del, ki so »v rottenburski solski knjiznici v prekrasni izdaji« --- vsa v hrvaski cirilici in glagolici. Prav tam naj bi hranili tudi dva neoznacena T. rokopisa. Nato nasteje po Valvasorju (VI. knj.) osem T. knjig z rusko oznako naslovov, z izvirnim naslovom ne navede nobenega T. dela.

Siroko se je K. razpisal o Mandelcevi tiskarni (str. 103-05) in v podcrtni opombi navaja njene tiske. Nasteje se s skrajsanimi naslovi stiri v Wittembergu natisnjene knjige.

Omenja Krelja; tudi Dalmatinovega prevoda ne navaja tu z izvirnim naslovom, ampak sele na str. 107 kot »prevod Lutrove biblije«. Pac pa v obsezni opombi (str. 107) opisuje matrike, najdene v stolnem kapiteljskem arhivu, ki so jih pisali Dalmatin in njegovi sodelavci, s podatki o Dalmatinovi druzini. Opisuje revizijsko komisijo in jo v svojem pateticnem slogu imenuje »Ta zbor slovanskih filologov« ter pravilno ocenjuje njegov »ogromni pomen za razvoj slovenskega (knjiznega) jezika« ter pobudo za nastanek prve slovenske slovnice. Vec prostora nameni Dalmatinu: oznacuje njegovo izobrazbo, rabo »barbarizmov« iz nemscine, zajemanje iz sosednih slovanskih jezikov, njegov pravopis in crkopis, tisk, posvetilo in prevoz Biblije, njeno ceno in placilo posameznih dezel (108-09).

Pri oznaki Bohoriceve slovnice se siroko opira na Kopitarjev predgovor slovnici, iz katerega obilno navaja. V povzetku pomena protestantske dobe spet poudarja nemski vpliv na Slovence, na njih jezik in zacetek njihovega slovstva. Zdaj sele spregovori o delu Ungnadovega zavoda v Urahu in o njegovih hrvaskih sodelavcih; nadrobno govori o Trubarjevi poti v Urah, v opombah navaja stroske za tisk ter denarne prispevke knezov in nemskih mest zanj, stevilo izvodov posameznih knjig. Ta faktografska natancnost s publicisticnim povzemanjem podatkov in tiskanih virov je znacilna za Klunovo pisanje. Kakega poglobljenega vrednotenja pomena prvih pisateljev tudi od njega ni bilo moc pricakovati, saj ga niso podali niti bolje poklicani od Kluna, geografa in zgodovinarskega publicista.

V 2. stev. pricenja Klun takoj s poglavjem: C. XVII-ij i XVIII-ij vek. Novo obdobje zacenja z omembo delovanja protireformacijske komisije na Kranjskem, omeni Hrenov prevod Evangelijev in listov s pripombo, da »osebno ni deloval v literaturi«, v opombi pa nasteva latinsko pisoce Slovence v 17. stol. Od pisateljev omenja J. Candka s prevodom katekizma; dokaj prostora namenja M. Kastelcu z okrajsanimi naslovi vseh njegovih del (100-101), oznako njegovega pravopisa in jezika; delo »patra Joanna a S. Cruce« navaja kot »Slovenskih propovedej«. Obsirno se razpisuje o Hipolitu in njegovem slovarju, o njegovi usodi v Vodnikovem gradivu in prevzemu v Wolfov slovar. Obsoja njegovo slovnico kot »vyborka« iz Bohorica in se razpise o takratnem knjiznem jeziku ter »Jblanski Shprachi« (103).

Kot uvod k pisateljem zgodovinarjem na dolgo govori o pomenu Kranjske v zgodovini, navaja zgodovinarje od antike, ki govore o slovenskem ozemlju. Omenja Hrenovo kroniko Martina Baucerja; o J. L. Schönlebnu se razpise tudi v celostranski opombi (105), navaja mnenje Kopitarja o njem, nadrobno in kriticno o Aemona vindicata in Carniolia antiqua et nova. --- Na siroko govori o Valvasorju (111-14), v opombi na celi strani podaja njegov zivljenjepis in nasteva 16 del, delno s skrajsanimi naslovi. K Linhartovemu vrednotenju V. dela dodaja nekaj lastnih pripomb.

Omenja operoze, po imenu J. G. Thalberga z njegovo Epitome; nato pa nasteva kranjske samostane glede na literarno ustvarjalnost, predvsem ljubljanski jezuitski kolegij.

Sele tu se pomudi pri operozih z J. Presernom, barocnimi cerkvami; omenja ustanovitev Filharmonicnega drustva, Quaglijevo slikarstvo. Linharta, iz katerega je toliko zajemal, le omeni. Nekaj vec pove o Hipolitu, Paglovcu, Basarju, razpise pa se o Pohlinu (119-23), nasteje v opombi 17 njegovih spisov in 4 rokopise. Siroko predstavi njegovo slovnico in ugovarja Kopitarjevi »prestrogi sodbi« ter poudarja P. pomen. Ocita mu sicer nemsko skladnjo, pohvali pa njegov crkopis. Pomena predgovora k slovnici ni spoznal. S pozitivno oceno Japljevega in Kumerdejevega dela koncuje svoj spis ter napove, da bo spregovóril o naslednjem stoletju v novem clanku.

Tega nadaljevanja pa ni bilo. Klun je navezal stike z Sreznjevskim in Ruskim geografskim drustvom (saj je bil po stroki geograf). V Slovenijo so prihajali ruski slavisti, ki so tudi sicer dobivali podatke o slovenskem slovstvu. Vendar se je na Klunov spis opiral A. N. Pypin v drugi izdaji svoje Istorije slavjanskih literatur (1879-81), ki sta jo napisala z V. D. Spasovicem. Tako sta za Klunov spis morala izvedeti ruska stipendista M. Murko in Ivan Prijatelj, katerega razprava Slovenci i ih literatura (Slavjanskija izvestija 1904-06) je skoraj pol stoletja po Klunovem spisu v celoti in na sodobni ravni predstavila v ruscini nase slovstvo.