Skáclov sonet in stirivrsticnica v slovenskem prevodu

V zapletenih politicnih in zivljenjskih razmerah ceskih 70. let (prim. verz iz Skáclove pesmi Prepovedani clovek: »[...] se skupaj vlecemo po temi skozi sivankino uho«je ceska disidentska knjizevnost iskala podtalne poti do bralstva. Pesniski cikli iz Skáclovega drugega ustvarjalnega obdobja so prihajali na svetlo v izdajah na ceskih tleh ustanovljenega samizdata in pri ceskoslovaskih eksilskih zalozbah po svetu (Skáclove pesmi npr. v reviji Svdectví v Parizu, v Torontu pri zalozbi J. Skvoreckega Sixty-Eight Publishers Corporation in v Münchnu), po letu 1981 pa ze tudi pri uradnih ceskih zalozbah v Brnu in Pragi. Nekatere pesmi iz Skáclovih »prepovedanih«ciklov so sle celo skozi vse tri izdajateljske poti; med njimi so razlocki v sami redakciji pesniskih zbirk, v kompoziciji pesniskih ciklov, zaradi tipkarskih napak pri samizdatu pa tudi v pomenskih modifikacijah posamicnih pesmi ipd. Navedena usoda je znacilna za dva pesniska cikla Skáclovih stirivrsticnic Napaka breskev (Chyba broskví 1975, v eksilu 1978) in Lesniki za crno papigo (Oísky pro cerného papouska 1976, v eksilu 1980) ter za cikle pesmi Neznatni rekviem, Talisman, Zgubljalnice (Nepartné requiem, Talisman, Tratidla --- 1978, v eksilu so cikli izsli v zbirki Pesmi 1982 nenaslovljeni). Tezko je na tej stopnji nase vednosti kaj vec napisati o pesmih, ki so v samizdatu izsle v 150 izvodih pod naslovom Zaklinjanje v predpreteklem casu (Zaklínání v pedminulém case, 1984), enako je namrec Jan Skácel naslovil razdelek pesmi v eni izmed svojih pesniskih knjig, v 80. letih ze tiskanih na Ceskoslovaskem. Takrat so izsle naslednje: Davno proso (Davné proso, Brno 1981), Upanje z bukovimi krili (Nadje s bukovmi kidly, Praha 1983 --- oba cikla stirivrsticnic), Vlivanje v zgubljeni vosek (Odlévání do ztraceného vosku, Brno 1984) in zbirka Kdo po temi pije vino (Kdo pije potm víno, Brno 1988). Tudi v zadnjem obdobju svojega pesniskega ustvarjanja je pisal Jan Skácel literaturo za otroke: Uspavanke (Uspávanky, 1983) ter dvoje zbirk, nastalih ob ciklu risbic Josefa Capka: Kam so odsle kosute (Kam odesly lan, 1985) in Zakaj ne pade pticek z veje (Proc ten ptácek z vtve nespadne, 1988).

Skáclovo pisateljevanje je izkazano tudi v publicistiki; v duhovitem drobnem zanru, ki ga je sam imenoval »mala recenzija« je kot urednik brnske revije Gost v hio (Host do domu) v letih 1963--1969 spremljal problematiko vsakdanjega dne. V svoji literarni dejavnosti je bil v 60. letih tudi urednik cekih literarnih klasikov (del K. J. Erbena, O. Mikuláka) in literarnih antologij (Ceski brevir ljubezni, 1966).

Pri prevajanju kot obliki medbesedilne in recepcijske dejavnosti je avtorjevo delo (izvirnik) postavljeno v izhodisce spoznavanja pomenskih vrednosti in je hkrati cilj upovedovalne strategije v drugem, tj. slovenskem jeziku.

Prevajanje Skáclove poezije je bilo v prvi fazi,⁴ tj. za objavo ilustrativnih prevodov v zborniku Vilenica '89 in sonetnega cikla Talisman (v Nasih razgledih 8. septembra 1989) omejeno z naslednjimi dejstvi: 1) z vnaprej izbranimi pesniskimi besedili, ki so bila ze prevedena v nemscino in francoscino; 2) z dosegljivostjo le ene, v nasem primeru eksilske redakcije Skáclovih sonetov. Besedilne modifikacije, npr. v Skáclovem Sonetu s spancem cebel, so bile kot narobe prepisana razlicica prepoznavne ob primerjanju z nemskim prevodom istega soneta,⁵ kasneje pa tudi s primerjavo med eksilsko in uradno izdajo sonetnega cikla Talisman v zbirki Davno proso (1981), katere izid je spremljal pesnik sam. V tovrstni zadregi sta prevajalca dala prednost ceskemu izvirniku, ceprav deformiranemu, in ne ustreznejsemu nemskemu prevodu, ki bi bil v medbesedilni verigi besedilo »iz druge roke« Ilustrativnost slovenskega prevoda je zavestno sledila besedilnim deviacijam, pogojenim z druzbenimi razmerami, v katerih je bila literatura predmet sovraznega zasledovanja in preganjanja. Druzbene razmere na Ceskem so tudi onemogocale bolje spoznati Skáclovo poezijo na podlagi recepcijske dejavnosti bralcev in literarnih kritikov v pesnikovi domovini, kajti avtorjeva volja se pokaze sele v odtujitvi⁶ literarnega dela, ko si ga prilastijo subjekti bralne srenje, v najrazlicnejsih in pogosto povsem nasprotujocih si konkretizacijah, tj. v izgovorjenih in zapisanih sodbah o prebranem delu. V navedenem, sartrovsko pojmovanem nacinu gledanja na bivanje knjizevnosti si prevajalec pridobiva podatke o knjizevnem delu v kontekstu izhodiscne (ceske) knjizevnosti za oblikovanje staliscnosti pri stilotvornem procesu v ciljnem (slovenskem) jeziku.

V literarnozgodovinski razclembi, ki jo obsega problematika prevajanja, sta prevajalca o pesniskem delu Jana Skácla imela na voljo malo literarnokriticnih refleksij. Pri interpretiranju Skáclovih prvih dveh zbirk je ceski literarni zgodovinar Jií Opelík⁷ zapisal mnenje, da je pesnik Skácel ze v 60. letih veljal za »nemodernega« »starega viteza« kajti njegova poezija je trdovratno iskala temeljne zivljenjske vrednote, stare kreposti in dobre stvari, pri cemer je dobra stvar bila Skáclu tista, ki »je vceraj, bo danes in je bila jutri« Opelíkovo opazanje izostri v Skáclovi poeziji »ironicno modrost« ta pa temelji na pesnikovem osvajanju gotovosti in trdnosti v zivljenjski negotovosti in netrdnosti. Zivljenjske vrednote v Skáclovih pesmih (ljubezen, dom, narava) so cekemu cloveku v dobi druzbenih premikov (npr. druzbenopoliticne preobrazbe Cekoslovaske po letu 1948) in civilizacijskih prevratov dajale »varna tla pod nogami« Skáclovo pesniko ustvarjanje, oblikovano v zbirkah pred letom 1968 v svobodnem verzu, je izhajalo iz pomenskega nasprotja med mestom in vasjo. Metaforika Skáclove poezije je zakoreninjena v naravi moravskega podezelja; s svojo mirno stalnostjo narava neposredno polemizira s hrupom in hitenjem mestne civilizacije. V Opelíkovi oceni je postavljeno vprasanje, ali je in koliko je Skácel edini ceski moderni pesnik podezelja.

ZBODY POD 1LI = Cetrt stoletja pozneje je literarni kritik in zgodovinar Zdenk Kozmín,⁸ pesnikov generacijski vrstnik in prijatelj iz Brna, poudarjal podobno vlogo Skáclove poezije v ceski druzbeni stvarnosti, imenovano »pozaupljanje nasega bivanja« K zivljenjskim vrednotam je iz Skáclove pesnike izpovedi pritel e modrost, bolecino (kot bivanjska vrednost je pri Skáclu bolecina zapisana ze v prvem obdobju ustvarjanja), cloveko blizino in samo poezijo. Pesniko iskanje zivljenjskih vrednosti je pri Janu Skáclu eticno motivirano, npr. v kitici Ne-pesmi:

V sedanjem casu tega ne-spomina
ko pesem pravi ne in ne-drugace
in ko besede ne-rekó
in ne-zró
verz pa ne-seze vec
nas ne-marnost pripelje k ne-pesmi

Iznicevanje preteklosti je iznicilo tudi prihodnost. Ko so bile vanjo projicirane »zgodovinske zakonitosti« je bilo takoj jasno, kaj bo in kaj mora biti. Sij te gotovosti je sezgal samo bistvo prihodnosti: njeno odprtost. Projekt zemeljskega raja kot koncnega cilja zgodovine, ki odstranjuje druzbene konflikte, slabe cloveke lastnosti in nemara tudi cloveko gorje, je dosegel svoj vrh v iznakazenosti: druzba, okamenela v izmisljeni vecni harmoniji, in clovek kot kip trajnega lastnika srece sta postala tiha izpolnjevalca intelektualne eksekucije zgodovine.¹⁰

Havlova semantizacija brezcasja ustrezno osvetli v Skáclovi metaforiki »dvakratno«smrt in »vecno«ivljenje pesnikov (tudi olarckov); na tem pomenskem ozadju je mogoce razumeti Skáclovo »izmisljanje praga«iz ene casovnosti v drugo. V Kozmínovi interpretaciji Skáclovega pesniskega sporocila se zato pesnikova bivanjska metaforika razvrsca na casovni osi in se zgosti v oksimoron »davna prihodnost« pri rekonstruiranju Skáclove poetike tudi za prevajalca pomembnem pomenskem izhodicu, ki je v mikrostilistiki prevoda¹¹ usmerjalo izbiranje slovenskih izraznih sredstev, besednih in prvin drugih jezikovnih ravnin.

Jan Skácel je bil ze v prvih zbirkah obcuten kot »pesnik molka«¹² v disidentskem obdobju pa se je ta pesnikova lega v intenziviranju metaforicnega izraza zacela variirati v podobe tiine,¹³ praznote, pokoncnega in cebeljega spanca ipd. Novo v Skáclovem pesnikem oblikovanju v primerjavi s pesnjenjem pred letom 1968 se raba soneta. Motivacijo za tako ravnanje je pri Janu Skáclu mogoce najti v preseganju »casa nespomina« tj. v kultiviranju pesnike govorice z artisticnim romanticnim izrocilom in na drugi strani s pesniko obliko ljudske poezije, v umetnosti Jana Skácla izhajajoce iz dveh virov: s tirivrsticno kitico iz moravskega ljudskega slovstva¹⁴ in iz kitajske ljudske lirike, ki jo je iz prevodov nemskih, ruskih in francoskih parafraz starih kitajskih pesnikov presadil v cesko knjizevnost v obdobju med vojnama Bohumil Mathesius. Miniature stare kitajske lirike v Mathesiusovi prepesnitvi so bile na Ceskem veckrat ponatisnjene in so tako kot izvirna ceska knjizevnost spodbujale ustvarjalnost mladega pesniskega rodu; brez dvoma¹⁵ in najbolj izrazito so parafraze kitajske lirike vplivale na poezijo Jana Skácla v njegovih ciklih stirivrsticnic --- v Napaki breskev in Lesnikih za crno papigo.

Skáclovo prenavljanje pesniskih oblik vzpostavlja literarnozgodovinski stik z obdobjem ceskega narodnega preroda (sonet je v cesko knjizevnost presadil preroditelj Josef Jungmann, zakoreninil pa Jan Kollár v sonetni pesnitvi Hci Slave); v Skáclovih pesmih aludirajo ta zgodovinski cas ze imenovane osebnosti (Josef Dobrovsk, K. J. Erben). Obdobje narodnega preroda sta v tedanjem casu klicala v zavest tudi cesko zgodovinopisje in knjizevna zgodovina.¹⁶ V skladu s svojim pesniskim habitusom, priraslostjo na kulturo rodne pokrajine in ponavljajocimi se podobami davnine zajema Skácel iz ceske romantike sestavine ljudske ustvarjalnosti (prim. citat K. H. Máche iz njegovega Dnevnika na poti v Italijo v uvodu zbirke Davno proso) in z njimi sporoceno filozofijo in moralo davnih prednikov. V podobno osnovnico se v Skáclovih pesmih zliva ime pesnika Erbena, vsebine njegovih iz ljudskega izrocila prepesnjenih balad in pravljic, obcutenih v ceskih 80. letih kot literatura z eticnim poslanstvom.¹⁷

Vpogled v cesko druzbeno in literarnozgodovinsko problematiko odpira moznost umestitve Skáclove poezije v pomenska razmerja slovenske knjizevnosti, v danasnje aktualne razmere in v prehojene poti slovenskega literarnega izrocila. Casovni in prostorski stik s slovensko knjizevnostjo aktualno nakazuje podelitev literarne nagrade Vilenica Janu Skáclu kot izkazilo v zapisovanju srednjeevropske duhovne skusnje, ki zgodovinski spomin potrjuje predvsem z literaturo. Literarnozgodovinske povezave s slovenskim kontekstom bo skusala predstaviti razclemba besedil, ki sva jih sama prevedla in so verzno in kiticno organizirana.

Pri reproduciranju ceskega izvirnika v slovenscino je izbiranje jezikovnih sredstev in pesemskih izrazil (verznih in kiticnih besedil) usklajevala zavest o podobnostih in razlikah v vlogi in pomenu istih ali sorodnih prvin v (ciljni) slovenski knjizevnosti. Vidne in hitro prepoznavne pretvorbe potekajo pri prevajanju na besedni ravnini. Skáclova individualna izpoved je narekovala izbirati v besediscu med izrazi knjiznega jezika in regionalizmi, da bi bila tudi v slovenskem sobesedilu izkazana pesnikova zraslost z materialno in duhovno kulturo vaskega okolja. Stilno razmerje med standardnimi izrazi knjiznega jezika in narecnim besedjem se je v slovenskem jeziku hkrati potrjevalo se s skáclovskim znakovnim razmerjem med davnim in sedanjim, v pesnikovi individualni poetiki ze obravnavanim pomenskim nasprotjem.

Sprico neenakih stilnih moznosti med jezikoma so bile glede na cesko predlogo zamenjave v slovenscini uresnicene na drugih, v mikrostrukturi pesemskega besedila dopustnih mestih, in sicer skladno s celostno idejnovsebinsko podobo pesnikovega sporocila. Narecne dvojnice prevedenih ceskih besed (prim. lisovna --- 1. stiskalnica za grozdje, 2. presnica (nar); otlit se --- 1. oteliti se (povreci tele), 2. obraviti se (narecno, v Slovarju slovenskega knjiznega jezika ne uvrscena beseda) so v slovenskem prevodu sooblikovale besednopomensko ravnino Skáclovih sonetov in stirivrsticnic.

Podobno so Skáclovo razmerje med davnim in sedanjim v slovenskem prevodu ilustrativno krepili poleg narecno arhaicnih izrazov se besedni poetizmi (glad, grudi, gruda, bolest); poudarjala so to razmerje oblikoslovna (na vrte, volcjé, besedí) in naglasna sredstva (morjé, zvezdam, dehté, gredó) slovenskega jezika. Pomenska sestavina davnega in prvotnega je v kasnejsi prevodni razlicici izluscila v poglobljenem avtotematskem prispodabljanju bolj »pristno slovenske«jezikovne resitve (prim. Kozmínovo oznacitev: Skácel je pristno ceski pesnik). Tako je bila »kreolizirana«¹⁸ s cekimi in slovenskimi prvinami mesana konstrukcija v naslovu prevedenega cikla Oreski za crnega papagaja (ce. Oíky pro cerného papouka) poslovenjena v naslov Leniki za crno papigo.

V narobe zapisanem naslovu eksilske razlicice Soneta s slavckom in oborami (Sonet sa slavíkem a oborami) je bila kot klicanje pomenov davnine in za Skáclovo poetiko znacilno obujanje starega besedisca¹⁹ v prvi fazi prevajanja interpretirana beseda obora, v slovenscini v prejsnjem stoletju izposojena iz cescine s terminoloskim pomenom iz lovskega sveta: ograjen prostor v gozdu. Najsi je bil pomen besede obora od avtorjevega pravilnega naslova Sonet s slavckom in bojaznijo (Sonet se slavíkem a obavami) se tako odmaknjen, je bil v asociativno gibljivem pomenskem strukturiranju pesemskega besedila njen smisel pomaknjen bodisi v obmocje »pesniske skrivnosti«ali v okvir stopnjevane, a zato pomensko izpraznjene estetske funkcije.²⁰

Na leksikalni ravnini je bila v Skáclovem pesniskem izrazu, predvsem v naslavljanju pesniskih ciklov in zbirk, navzoca se druga, pomenskim prvinam starega in davnega nasprotna teznja, tj. imenovanje novih zivljenjskih vsebin z novimi izrazi, s Skáclovimi novotvorjenkami. Raba neologizmov (prim.: smuténka --- zalovanka, tratidla --- zgubljalnice) je razlozljiva z ze omenjenimi posebnostmi Skáclovega pesniskega nazora, ki clovekovo bivanje dojema v smereh casovne premice, v konkretni tocki spajajoce njena pola v sintagmi »davna prihodnost« V pesmi Premica je Skáclov pesniki nazor tudi poimenovan:

In doumeti dezevnega dne
da je premica tocka tako podaljsana
da seze v lastno srce

Pretvorbe na visjih izraznih ravninah (skladenjski, verzni in besedilni) je omogocala diahrona uvrstitev Skáclove poezije v sistemska razmerja slovenske knjizevne zgodovine. Pogosta in ponavljajoca se pesniska tematika v poeziji ceskega pesnika, npr. orfejske razseznosti v delovanju pesnikove besede:

ne boj nicesar se ne boj
pa ce bo se tako hudo
se bo zmeraj nasel clovek
ki goslim se prilegal bo      (iz pesmi Kdo goslim se prilegal bo)

V trenutkih temne zarje
prezene iz duse glad
tega ki koga rad
ima urokov varje

Z neba na zemljo pada	Po morju barka plava,
zakletev iznenada	nezvesta, bodi zdrava,
sto spremlja jo luci	sto tebi srec zelim.
V srebro sem z dletom vdihnil	Po zemlji srecno hodi,
SINE AMORE NIHIL	Moj up je sel po vodi,
Nic brez ljubezni ni	le jadrajmo za njim!

so sence daljse veter star sred polj
pretiho je zacne se igrica
na slepe misi padamo v sladkost
napaka breskev bi ubila nas

básníci básn neskládají
báse je brez nás nkde za
a je tu dávno je tu od pradávna
a básník báse nalézá

pesniki pesmi ne skladajo
pesem je brez nas nekje za
in tu je davno tu je od nekdaj
in pesnik pesem najdeva.

n

tako neznaten scep tisine
da vanj na glas ne bos sel krast
kos descice in koscek zice
kar skupaj daje misjo past

1. zavedajoc se dvojne geneze Skáclove stirivrsticnice, je prevod, kjer je bilo mogoce, posnemal pomen rimanih besednih prvin iz izvirnika, jih mestoma nadomescal z ustrezniki iz slovenskega pesniskega izrocila, pri tem pa je ohranjal tudi skladenjsko clenjenje besedila;

2. prevod je skusal tudi potrditi prepricanje, da je Skáclov sonet tako oblikovno kot vsebinsko obrnjen v preteklost ter individualno ponavlja in modificira zgodbo petrarkisticnega soneta v nasem casu in prostoru: zdaj z izbiro verznega izrazila in razvrstitvijo rim priklicuje evropski klasicni sonet zdaj vpisuje s kratkim verzom in pogostimi moskimi rimami v sonet pesem, mogoce celo popevko, npr. blues, zdaj je v prostem nerimanem verzu samo refleksija teme in privid oblike; zmeraj pa je izrazito dvodelen in zato se lahko v prevodu vkljucuje v slovensko izvirno sonetopisje nasega casa.

Opombe

¹

Iz statuta mednarodne literarne nagrade »Vilenica« ki je bil v svoji uradni razlicici oblikovan in objavljen v zborniku Vilenica '87 in je odtlej izel vsako leto ponatisnjen v navedeni publikaciji Drutva slovenskih pisateljev. Od leta 1986 so bili nagrajeni Fulvio Tomizza (1986), Peter Handke (1987), Péter Esterházy (1988) in Jan Skácel (1989).

²

V primerjavi s ceskimi politicno preganjanimi avtorji, po letu 1968 manjkajocimi v ceskih literarnozgodovinskih delih in enciklopedijah, je Jan Skácel imel milejso usodo, kajti njegovo ime je bilo uvrsceno v ceske publikacije prejsnjega desetletja. Geslo Jan Skácel najdemo v naslednjih enciklopedijah: Slovník ceskch spisovatel, Ústav pro ceskou literaturu CSAV, Praha, 1964; Slovník ceskch spisovatel, (Pokus o rekonstrukci djin ceské literatury 1948-1979), Uspoádali Jií Brabec, Jií Grusa, Igor Hájek, Petr Kabes a Jan Lopatka (samizdat in vec eksilskih izdaj zalozbe Sixty-Eight Publishers Corp. iz Toronta v Kanadi); Slovník ceskéliteratury 1970-1981, Ceskoslovensk spisovatel, Praha, 1985; Cestí spisovatelé 20. století, slovníkoá pírucka, Ceskoslovensk spisovatel, Praha, 1985.

³

Básník Jan Skácel (ciklostirana bibliografija, izsla ob pesnikovi sestdesetletnici in zapisuje samo izdaje uradnih ceskih zalozb), Knihovna Jiího Mahena, Brno, 1987.

⁴

Druga faza prevajanja Skácelove poezije je pri izbiranju obsegla pesmi iz zadnjih pesnikovih, vecinoma razprodanih in tezko dosegljivih zbirk, zato izposojenih pri dr. Zdenku Kozmínu, izvrstnemu poznavalcu moravskih realij v Skáclovem pesnistvu. Naj bo brnskemu literarnemu zgodovinarju in tenkocutnemu razlagalcu (ne le) Skáclove poezije na tem mestu izrecena zahvala za ljubeznivo pomoc pri razlagi nekaterih moravizmov, vsebovanih v Skáclovih izbranih pesmih v knjigi zbirke Lirika, ki je izsla pri zalozbi Mladinska knjiga leta 1990.

⁵

Izbrane Skáclove pesmi je prepesnil v nemski jezik znani pesnik Reiner Kunze (wundklee Gedichte. Aus dem Tschechischen übertragen und mit einem nachwort von Reiner Kunze, S. Fischer Verlag, Frankfurt a. M., 1982.

⁶

Miroslav Cervenka --- Milan Jankovic, Dva píspvky k pedmtu individuální stylistiky v literatue, Ceská literatura 38 (1990), c.3, str. 212-234.

⁷

Jií Opelík, O Janu Skácelovi, Jak císt poezii, Praha 1963 str. 249-255.

⁸

Zdenk Kozmín, Da bi svet ne bil tuj (O Janu Skáclu, dobitniku letosnje mednarodne nagrade Vilenica), Sodobnost 37, (1989), st. 10, str. 946-950.

⁹

Iz zbirke Miroslava Cervenke Triindvajset petnajst (Dvacet ti patnáct, München, 1986 --- pesmi iz let 1973-1979). Glej tudi pesem Napis na podrtem znamenju v zborniku Vilenica '88.

¹⁰

Václav Havel, Zgodba in totalitarnost, Nasi razgledi, 14. avgusta 1987, str. 450 (prevedeno iz revije Svdectví).

¹¹

Anton Popovic, Teória umeleckého prekladu. Aspekty tekstu a literárnej metakomunikácie, Bratislava, 1975, str. 280.

¹²

Frantisek Benhart, K navpicnemu spancu govori tisina, Bralnica '81, Sodobnost 30 (1992), st. 3, str. 299-300.

¹³

Sylvie Rychterová, Krajina promn a tvary ticha (2 x 100 ctyversí Jana Skácela). V Slova a ticho, Ark, München 1986, str. 93-105.

¹⁴

Oldich Sirovátka, Jan Skácel, Cestí spisovatelí 20. století, Slovníková pírucka, Ceskoslovensk spisovatel, Praha 1985, str. 558-560

¹⁵

Jií Frank, Je coci... (spremna beseda h knjigi: Bohumil Mathesius, Zpvy staré Cíny, CS, Praha, 1988, str. 284.)

¹⁶

Ob koncu 70. in na zacetku 80. let je dobo narodnega preporoda obravnavalo vec avtorjev, npr.: Josef Kocí, Ceské národní obrození, Nakladatelství Svoboda, Praha, 1978; Vladimír Macura, Znamení zrodu, Ceskéobrození jako kulturní typ, Ceskoslovensk spisovatel, Praha, 1984; Jan Novotn v spremni besedi h knjigi Obrození národa, ki je izsla v zbirki Ceské myslení (v njej so ponatisnjeni temeljni dokumenti in listine o ceski prerodni filozofiji s konca 18. in prve polovice 19. stoletja), Nakladatelství Melantrich, Praha, 1979. Cas narodnega preroda je navsezadnje prikliceval podobne vedenjske vzorce v knjizevnem ustvarjanju. Tako je pesnik F. L. Celakovsk v prvi polovici 19. stoletja po modelih ljudskih (zvecina lirskih) pesmi obnavljal cesko literarno ustvarjalnost, medtem ko je K. J. Erben ljudsko snov iz bogate bere ceskih balad in ljudskih pravljic umetnisko preoblikoval v luci monumentalnega, iz ljudske davnine podedovanega zakona o dobrem in zlem.

¹⁷

Bohumil Hrabal, Esej o Kytici (spremna beseda h knjigi: Karel Jaromír Erben, Znní zlatého zvonu, Ceskoslovensk spisovatel, Praha, 1986).

¹⁸

A. Popovic, glej v opombi 11 n.d. --- »Kreolizacija«jezika --- nestistemsko nasicevanje prevoda z jezikovnimi prvinami izvirnika. Gre za prekrivanje dveh jezikovnih struktur, za prenikanje izvirnika v jezikovni ustroj prevoda. V prevodni varianti Oreski za crnega papagaja (ces. Oísky pro cerného papouska) so sledovi ceskega jezika zaznavni v dveh prvinah: 1. v samo fonolosko, a ne pomensko poslovenjeni besedi oreski in 2. v izrazu papagaj (v slovenscini sicer prevzetem iz nemscine), katerega rabo je pri prevajanju zapisoval slovnicni zakon, kajti v ceskem izvirniku je beseda papousek moskega spola. Zaradi nezadostnega in v zacetni fazi premalo poglobljenega poznanja Skáclove pesniske izpovedi so bile v enoravninskem slovnicnem interpretiranju zapostavljene konotacije slovenskega domacega imena papiga.

¹⁹

Zdenk Kozmín, Jan Skácel --- mitmem, Interpretace básní, SNP, Praha 1986, str. 117-121

²⁰

Prim. znanstveno poglobljene izpeljave ugotovitev Jana Mukaovskega o estetski funkciji v cit. studiji M. Cervenke in M. Jankovica (glej n. d. v opombi 6).