Tone Pretnar kot prevajalec poljske poezije

Bolj kot lirika sta slovenske prevajalce poljske romantike pred tem mikali epika in dramatika. To dokazujejo poslovenjena Mickiewiczeva epska dela od pesnitve Grayna (1909) do celotnega prevoda epa Gospod Tadej (1974) in odlomki iz dramske pesnitve Dziady (1967). Resda se je Mickiewiczeva lirika pojavila pri nas ze s Presernovim nemskim prevodom soneta Resignacija (1837); temu je v petdesetih letih prejsnjega stoletja sledil slovenski prevod se nekaterih sonetov, v zacetku nasega stoletja pa Oda na mladost in nato novi soneti; vendar niti vecji izbor (19 pesmi) v Kitici Mickewiczevih (1943), povojna revialna objava Ode na mladost, Krimskih sonetov in t.i. lozanske lirike ter vecji izbor (28 pesmi) v knjigi Pesmi in pesnitve (1967) ne dajejo vsestranske podobe te lirike, ker se vecinoma iste pesmi ponavljajo v novih interpretacijah. Tudi drobna lirika Sowackega je pozno docakala slovenjenje, v knjizni obliki (29 pesmi) sele leta 1973; to niti ni cudno sprico paradoksa, da je prva zbirka tega izrazito lirskega pesnika izsla na Poljskem sele ob stoletnici njegove smrti (1949). Pac pa smo njegovo lirsko pesnitev V Svici dobili prvic leta 1909 in v novem prevodu v zbirki Lirika 1973. Ze leta 1939 je bil Sowacki predstavljen v knjizni obliki z epsko pesnitvijo Oce okuzenih. Tudi tretji veliki pesnik poljske emigracijske romantike, Zygmunt Krasiski, se je pojavil pri nas prej z odlomki iz drame Irydion (1912) in iz Nebozanske komedije (1944) kot pa s prvo in skoraj edino lirsko pesmijo (1960).

Kot Sowacki je bil tudi Norwid kot lirik Poljakom dolgo malo znan. Objavljal je sicer v vseh delih razkosane domovine in tudi v Peterburgu in v emigraciji, a le v periodicnem tisku. Prva in edina zbirka Zbrane pesmi je izsla v Leipzigu 1863, v letu poljske vstaje, ko je bilo zanimanje javnosti obrnjeno drugam. Odkrila ga je sele poljska moderna konec 19. stoletja. Izhajanje njegovih zbranih del je zavrla prva svetovna vojna in tudi naslednja izdaja (1937) je zaradi druge svetovne vojne ostala nedokoncana. Po vojni (1966) so izsle Norwidove pesmi kot I. knjiga Zbranih del z obseznim predgovorom in komentarjem urednika Juliusza W. Gomulickega.

Zunanji povod za Pretnarjevo odlocitev za Norwida je utegnila biti blizajoca se stoletnica njegove smrti, morda tudi uglasbitev nekaterih njegovih pesmi ali skrivno sirjenje njegove narodne misli med vojnim stanjem na Poljskem v zacetku osemdesetih let. Globlji izziv pa je bila, kot pravi prevajalec sam v spremni besedi, »imenitna vzporednica z Jenkovim pesnistvom« ki se kaze tako v grenki ironiji obeh pesnikov kot v njuni »poetiki molka«

Nacela, po katerih je Tone Pretnar prevajal, je pozneje sam takole razlozil: »Pomen verznega in kiticnega vzorca v prevodu uravnavajo oblikovalne navade v tuji knjizevnosti in prevajalska praksa, ki je zdaj bolj usmerjena k domacim, zdaj k tujim prvinam prevajanega dela.«² Ko gre za oblikovalne navade v poljski liriki, je treba vedeti, da je ze pred Norwidom visoka romantika namesto dotedanjega silabizma uvajala v kratkih lirskih pesmih silabotonizem, v katerem so se pojavile iste stopice kot v nasem, vendar je zaradi polskega naglasnega tipa naravni ritem poljske lirike trohejsko-amfibrahicni. Pri tem sta Mickiewicz in Sowacki pazila na zivi ritem, ki nima realiziranih vseh metricnih naglasov, Norwid pa je sel se dlje: v prvi razlicici je opustil stalno enako stevilo zlogov v verzih, ohranil pa se melodijo vzorca s stalnim naglasnim redom, v drugi varianti pa je poleg tega razrahljal metricni tloris z neenakomerno razdelitvijo naglasov ter tako oslabil obe sistemski normi pravilnega silabotonizma. S tem je odprl pot prostemu verzu, ki se je nato uveljavil v avantgardi po prvi svetovni vojni.³

Pretnar je poljski silabicni in silabotonicni verz klasicne oblike prevajal z nasim klasicnim, navadno jambskim verzom, a se glede na pogostni koncni naglas v slovenscini vsaj deloma resil »tiranke (zenske) rime«s tem, da je poljske zenske rime pogosto nadomescal z nasimi moskimi, te pa realiziral na vse tri v slovenscini mogoce nacine; tako, da se ujemata dva naglasena samoglasnika, naglasen samoglasnik z nenaglasenim --- ta dobi v koncnem polozaju kratek nadomestni naglas (donaglasevanje) --- ali dva nenaglasena oziroma donaglasena samoglasnika. Nasprotno pa se je strogo ravnal po verznih navodilih izvirnika v tistih oblikah, ki jih je, kot razlaga sam v spremni besedi, v poljsko knjizevnost uvedel ali preoblikoval ze Mickiewicz, Norwid pa jim je dal novo izpovedno moc.

Iz obseznega, okoli tristo sedemdeset pesmi obsegajocega lirskega opusa tega zadnjega velikega poljskega romantika --- pesnika, dramatika, pripovednika in upodabljajocega umetnika --- je Pretnar izbral za posamezna obdobja njegovega zivljenja in se posebej za njegovo pesnisko izvirnost najbolj znacilne pesmi. Tako iz let, ko je Norwid se zivel v domovini, ni prevodov njegove domoljubne, tradicionalno »preroske«poezije, s katero je zelo mlad zaslovel v varsavskih literarnih salonih, pac pa je iz njegove kratkotrajne sonetomanije prevedena Samota z motivom »dragega molka« sledi pa ji pesem Pero z --- zaradi cenzure --- prikrito politicno poanto. V Italiji, kamor se je odpravil s skromnimi sredstvi od prodaje po zgodaj umrlih starsih podedovane posesti, da bi nadaljeval v Varsavi zaceti studij kiparstva, in nato vse zivljenje zivel v pomanjkanju, je nastala t.i. crna suita, iz katere je odlicno prevedena pretresljiva Moja popevka:

le, le zawsze i wszdzie,
Ta nic' czarna si przdzie:
Ona za mn, przede mn i przy mnie,
Ona w kadym oddechu,
Ona w kadym umiechu,
Ona we zie, w modlitwie i w hymnie.

Zlo iz vsakega kota
kot nit crna se mota
pred menoj, za menoj in pri meni,
Iz diha vsakega veje,
z mojim smehom se smeje,
v solzah vre in v molitvi vzneseni.

Iz Rima se je Norwid po napadu na novatorstvo te poezije, »na nejasnost misli, podob in besed tragika njenega polozaja med Vzhodom in Zahodom: Zabavljica, Slovanom Moskvicanom, Njihova moc, Pesem o nasi zemlji.

Kljub mracni sodobnosti je Norwid ohranil vero v prihodnost, ki naj bi prinesla zmago tudi leta 1850 umrlemu Józefu Bemu, junaku iz poljskih vstaj, kot to izraza Zalna rapsodija v podobi pogrebnega sprevoda. Spesnjena je v rimanem poljskem heksametru, kar je bila v poljski romantiki novost v primerjavi z nerimanim Mickiewiczevim. Prevajalec je, kot sam pravi, uposteval vsa verzna navodila izvirnika, ker v domacem izrocilu, ne v izvirnem ne v prevodnem, take oblike se ni bilo. To rapsodijo je treba pristeti med najvecje prevajalske dosezke slovenskega Norwida.

Sledi ji Moja popevka 2 iz t.i. ameriske suite kot izraz hrepenenja po domovini med poldrugoletnim bivanjem v Ameriki, upesnjen brez patosa, v diskretnih poltonih. Po vrnitvi se je naselil spet v Parizu in tam ostal do smrti. Cedalje bolj ga je mucilo nerazumevanje njegove poezije in nepriznavanje njegove vloge v druzbi, kar je izrazil v verzih:

poet sem, ki besed ne mece kar v en dan,
kar pojem jaz, zivim, od tega sem bolan.
            (Ko sem zacutil)
in
Jaz na tem svetu sodim med preklete
            (K spokorniski me pesmi vec ne klici)

Iz leta poljske vstaje (1863) je poleg udarne domoljubne pesmi Sovrazniku tudi znamenita oda umetnosti Chopinov klavir, ki je hkrati tretja pesem bojevnikom za svobodo, tokrat posvecena Chopinu, pevcu prihodnje, svobodne poljske druzbe, resene okupatorskega nasilja. V oblikovnem pogledu je ta pesem primer ze omenjenega Norwidovega novatorstva: ohranjena je melodija jambskega vzorca, verzi so rimani, a razlicno dolgi, kar ustvarja razgiban ritem, ki naj bi po mnenju nekaterih posnemal Chopinovo glasbo. Z akusticno stranjo se ujemajo tudi nedokoncani stavki, le v obrisih zacrtane podobe, kar napoveduje kasnejso simbolisticno liriko. Kako je prevajalec resil pomensko in ritmicno tezko nalogo, naj ponazori prva kitica:

Byem u ciebie w te dni przedostatnie
Niedocieczonego wtku:
Pene, jak Mit,
Blade, jak wit...
Gdy koniec ycia szepce do pocztku:
»Nie stargam ci ja, nie!... lecz u-wydatni.«

Ko k tebi sem v predzadnjih dneh prisel,
zivljenja tok se ni iztekel:
poln kot mit,
bled kot svit,
kot da zivljenja konec bi zacetku rekel:
»Ne bom te strgal, temvec raz-o-del!«

»Gromem bdmy pierw nili grzmotem,
Oto ttni i r konie stepowe;
Gór czyny!... a sowa? a myli?... potem!...
Wróg pokala ju i Ojców mow --- «
Energumen tak krzycza do Lirnika
I uderza w tarcz, a si wygia.
Lirnik na to:
    »Nie miecz, nie tarcz broni Jzyka,
Lecz --- arcydziea!«

Bodimo raje grom kakor ropot,
so konji rezgetali, se podili.
Dejanje le,
a misel --- kdaj?
Nato!
Sovrazniki so jezik nam oskrunili,
je krical Energumen na Lirnika
in bil ob scit, da roka je drhtela.
Lirnik mu de:
    »Ne mec, ne scit, a v bran jezika
stojijo dela.«

Iz casa po Norwidovem prihodu v dom za ostarele poljske emigrante (1870) je prevedena med drugim v oktavah spesnjena elegija Ob smrti Poezije, v bistvu satira na razmere, ki onemogocajo pesnisko ustvarjanje. Znova je izrazena bolecina sprico nerazumevanja njegove poezije v pesmi Lepo je za zivljenja ze biti prav spoznan (1880), ki je med zadnjimi v tem bogatem in vsestranskem izboru iz Norwidove lirike.

Dve leti za Norwidom je Tone Pretnar pod naslovom Somrak in svit⁷ objavil izbor iz poezije leta 1911 v Litvi rojenega Czesawa Miosza, nedavnega Nobelovega nagrajenca za knjizevnost. Od dvesto triintridesetih Mioszevih pesmi iz zbirke Poezije (Varsava 1982) jih je prevajalec izbral sestinsestdeset in jih sam prevedel enainpetdeset, tri pa Lojze Krakar in dvanajst Rozka Stefan. Miosz je ze s svojo prvo zbirko Pesnitev o otrplem casu (1933) z naglim odzivom na narascajoci fasizem v Evropi zbudil pozornost in se nato z zbirko Tri zime (1936) razvil v vodilnega pesnika poljskega katastrofizma. V Pretnarjevem izboru in prevodu predstavlja to obdobje pesem Ti silna noc, napisana leta 1934 v Vilnu, kjer je pesnik kot student prava sodeloval pri knjizevnem glasilu agary. Poznejse predvojne pesmi, nastale v Varsavi, kjer se je leta 1937 zaposlil pri poljskem radiu, nekatere tudi med studijskim bivanjem v Parizu in nato med vojno spet v Varsavi, kjer je ilegalno izdal zbirko Pesmi, je po vojni zdruzil v zbirki Resitev (1945). Tu se pesnikov pogled od prizorov vojnega trpljenja, osebnega in narodnega, obraca k vztrajanju pri vsakdanjem delu in v svet narave, ki zbuja upanje, kot pravi v osrednji pesmi triptiha Vera, Upanje, Ljubezen. Tudi v pesniskem oblikovanju je opazen premik od tradicionalnega silabizma in silabotonizma k prostemu verzu. Ta prevlada v naslednji zbirki Dnevna svetloba (1953), ki je nastajala v letih, ko je bil kot kulturni svetnik v diplomatski sluzbi v New Yorku in Washingtonu, nato pa v Parizu. Leta 1951 se je odlocil, da zaradi stalinisticnih razmer na Poljskem --- te je prikazal v paraboli Zasuznjena misel (1951) in v romanu Osvojitev oblasti (1952) --- ostane v tujini. Iz omenjene zbirke prevedene pesmi vsebujejo poleg odmevov na vojno kriticno razmerje do zivljenja, kot ga je opazoval v novih okoljih, iz zacetka emigrantskega obdobja pa jedke satire na razmere v domovini, se posebej na njeno kulturno zivljenje.

Medlo brencite ali prazen spor
prelivate cez zmedene strani,
jezi vas, ce se v cvet svet razcveti,
ce stre ga --- kljub dokazom --- meteor.

Zivite. Vase bedno upanje,
vas monotono nihajoci cas
poet, ki rad norcuje se iz vas,
v kristal negiben vlije in zapre.

In boste kakor muha v jantarju,
ki iz strahu na veke je zastala
z nozicami, ki se v molitev sklepajo.

Zaman zdaj gobcek, zelo, krilca so:
bleste iz kamna, ki na dnu predala
lezi --- prastar prababicin dragulj.
            (Zoili)

Ogorcenju in trpki ironiji sledi v Mioszevi poeziji spravljenost s svetom, kot odseva iz filozofskih refleksij, prepletenih s spomini na mladost v Litvi, s primerjavami med preteklostjo in sodobnostjo, z razglabljanjem o dolznostih pesnika, ki mu --- emigrantu --- poljski jezik nadomesca domovino. Ta razvoj, viden iz zbirk Kralj Popiel in druge pesmi (1962), Zacarani Gucio (1965), Mesto brez imena (1969), Kjer vzhaja sonce in kamor tone (1974), je Tone Pretnar domiselno ponazoril z naslovom svojega izbora --- Somrak in svit, vzetim iz zadnjega verza pesmi Sonce. Zaradi obseznih pesemskih enot, ki bi presegle zacrtani obseg knjige, je izbor iz zadnjih zbirk skopejsi kot iz prvih, vendar so tudi tu upostevane in ustrezno prevedene razlicne pesniske oblike, od rimanega silabicnega trinajsterca prek nerimanih silabicnih enajstercev in trinajstercev do prevladujocih prostih verzov. Pravo poustvarjalno mojstrstvo pa je prevajalec pokazal v pesmi Valcek (iz leta 1942),⁸ kjer v stirivrsticnih kiticah s stiristopicnimi amfibrahi posnema ritem valcka v plesni dvorani na prireditvi v casu pesnikovega rojstva, nato pa se prestavi v sodobno dogajanje, ki ga izvirnik opisuje v resno uglasenih silabicnih enajstercih, v prevodu nadomescenih z jambskimi:

Ju lustra dwik walca powoli obraca
I wiecznik koujc odpywa w gb sal.
I patrz: sto wieczników we mgach si zatacza,
Sto luster odbija snujcy si bal.

Zrcala pocasi zven valcka obraca,
se svecnik v globino dvorane gubi,
glej: svecnikov sto se izgublja in vraca,
zrcal sto odseva ples lahkih stopinj.

Lodowe pole w brzasku ótej zorzy
W nagle razdartej nocy si otworzy.
Tumy biegnce wród miertelnej wrzawy,
Której nie syszysz, odgadujesz z ust.

Ledeno polje, ko dan gori gre,
nenadoma se iz noci odpre
in mnozice bezijo v smrtni grozi,
ki je ne slisis, beres jo le z ust.

Medtem se je Herbert razvil v enega --- tudi v tujini --- najbolj branih pesnikov prvega povojnega poljskega pesniskega rodu, posebno pa je zaslovel z zbirko Gospod Cogito (1974). To je zabaven in hkrati tragicen lik, nekaksna sinteza Herbertove parabolike, evropski razumnik in hkrati variirana poosebitev clovekove duhovne podobe in njegovega polozaja v sodobnem svetu, kot pravita prevajalca v spremni besedi. Ob politicnih in vojnih dogodkih na Poljskem v osemdesetih letih je izsla zbirka Raport iz obleganega mesta (1984) in nato se Elegija ob odhodu (1990).

Od okoli tristo Herbertovih pesmi, objavljenih v navedenih zbirkah, jih je v antologiji Beli raj vseh moznosti sto sedem, od tega oseminosemdeset v Pretnarjevem prevodu. Poleg tradicionalnih poljskih pesniskih vzorcev so tu v vecini prosti verzi, na katere je po avtorjevi zasnovi pesem razdeljena, prevajalec pa mora paziti, da se ne oddalji od izvirne interpretacije. Pretnar se je pri prevajanju Herbertovih prostih verzov, ki veljajo za poljsko klasiko 20. stoletja, zvesto ravnal po navodilih izvirnika, ta pa na tem podrocju sovpadajo z domacimi oblikovalnimi navadami. Naj navedem dva (krajsa) primera Herbertove poezije v odlicnem Pretnarjevem prevodu:

Sedaj ima nad glavo rjave oblake korenin
tenceno lilijo soli molek peska na senceh
in plove na dnu colna po razpenjenih meglah

miljo dalec od nas tam kjer zavija reka
vidna-nevidna kakor luc na valu
res ni drugacna --- zapuscena kakor vsi
            (Zalostinka --- Materinemu spominu)

V prvem primeru gre za teznjo po zlogovnem in ritmicnem izenacevanju verzov s hkratnim opuscanjem locil in velikih zacetnic, kakor se je v poljski poeziji izoblikovala v tridesetih letih nasega stoletja. Drugi primer --- tak nacin je v sodobnih poljskih prostih verzih najbolj razsirjen --- ima razlicno dolge verze, clenjenje temelji na logicnih poudarkih, ritmicni red ustreza konkretni pesniski zasnovi.

Danasnja poljska literarna kritika opaza neko notranjo sorodnost med Herbertovo in Mioszevo poezijo:

Omenjeni pesniki (tu se govori o Mioszu, Herbertu, Szymborski in Biaoszewskem) se precej ujemajo v eni stvari: njihova pesniska ustvarjalnost ni zlaganje lepih stavkov, temvec odstiranje vseh razseznosti obstoja konkretne osebe in njenega dojemanja sveta.¹⁰

Isti kritik pa opozarja tudi na zvezo med Mioszem in Norwidom: »V Mioszevih delih je ocitna navzocnost mita in poezije Mickiewicza, skrita pa navzocnost Cypriana Norwida.«¹¹ Potrdilo za to tezo lahko odkrivamo tudi v Pretnarjevih prevodih Norwidove, Mioszeve in Herbertove poezije.

Cetrta samostojna prevodna poublikacija, katere izid je Tone Pretnar se dozivel in pri kateri je bistveno sodeloval, je Alarm,¹² antologija poljske poezije 1939-1945. Od sto dvajsetih tu objavljenih, po rojstnih letnicah avtorjev urejenih pesemskih enot jih je prispeval devetinstirideset, od teh stiriinstirideset izpod peresa znanih in petih neznanih pesnikov. Predstavljeni so vsi pesniski rodovi, ki so doziveli nemski napad na Poljsko in se nato z besedo, nekateri pa tudi z dejanjem vkljucevali v odpornisko gibanje doma ali v tujini, kamor so se starejsi --- v upanju, da le zacasno --- umaknili ali pa se po nakljucju znasli tam.

Dozivljanje vojnega casa so izpovedovali razlicno vendar so se skrajne smeri iz razgibanega predvojnega poljskega kulturnega zivljenja v tem casu ze prezivele in se stekale v tradicionalne tokove. Tudi motivi te poezije so razlicni, vezani na okolje, v katerem so verzi nastajali. Jarosaw Iwaszkiewicz, ena osrednjih osebnosti pesniskega rodu, rojenega konec 19. stoletja, je ostal doma, na svojem posestvu blizu Varsave, in tam skrival pesnike-ilegalce. Iz njegovih prelepih, tudi v prevodu estetsko dognanih Plejad odsevajo vojne grozote v prikriti, z melanholijo zastrti obliki:

Odsli ste dalec. Jaz pa vendar sem ostal,
zgubljen sem sredi temnih zvezd mezikanja.
Kaj vendar ves zakleti krog nam bo vsem dal?
Nic vec: pogled je nem, besede so tema.

Sledijo pesniki, ki so prve zbirke izdali v tridesetih letih in tudi pod okupacijo ostali na domacih tleh, kjer so delovali v oborozenem odporu ali v ilegalnem kulturnem zivljenju. Tako se je Czesaw Miosz pred Nemci skrival sprva v Vilnu, od leta 1940 pa v Varsavi, kjer je istega leta izdal prvo ilegalno pesnisko zbirko v zasedeni Poljski. Podoba njegove poezije iz zbirke Somrak in svit je tu dopolnjena s petimi kasnejsimi Pretnarjevimi prevodi, med katerimi je ze obravnavani Valcek, na novo pa je (za Krakarjem) prevedena tudi pesem Campo di Fiori z motivom vstaje v varsavskem getu. Iz Mioszeve antologije je ponatisnjena le pesem Upanje, kot morda najbolj znacilna za njegovo razmerje do vojne resnicnosti:

Takrat je upanje, ce kdo verjame,
da svet ni sen, da zivo je telo,
in da dotik in vid in sluh ne laze,
da vse reci, ki zanje ve, da so,
kot vrt so, ki se izza vrat prikaze.

Vanj priti ni mogoce, ampak je.
Ce modro bi in bolje videli,
bi se kak cvet in mnoge zvezdice
v vrtu sveta lahko ugledali.

Oko da vara, mnogi govorijo,
in da nicesar ni, samo se zdi.
A ti ljudje so ze obupali,
ker mislijo, da ko sami zbledijo,
se z njimi v nic ves svet izpremeni,
kot da s tatinsko roko zginil bi.

Od teh pesnikov sta tu predstavljena se Anna Kamieska s pesmijo o vojnem razdejanju in Tadeusz Kubiak s himno poljski vrbi, s pocastitvijo poljskih letalcev, sestreljenih nad Varsavo med vstajo, ko so oskrbovali upornike z orozjem, strelivom in hrano ter z --- v ljudskem duhu stilizirano --- Pesmico o poljskem sodelovanju v osvobodilnih bojih na vseh straneh sveta, pa tudi o trpljenju v taboriscih in na prisilnem delu. Med petimi pesmimi neznanih avtorjev je ena posvecena junakom v zidovskem getu, druga bojevnikom z Westerplatte, tretja slovesu matere od sina vojaka, dve pa sta drobna lirska utrinka.

Kot motivika je raznovrstna tudi oblika teh pesmi: verzi so vseh mer, od pravilnih osem- do sedemnajstzloznih (v heksametrih), vmes pa raznozlozni in prosti verzi. Kitice so najpogosteje stirivrsticne, vmes pa dvostisja, tudi dva soneta in vec pesmi v nibelunskih kiticah. Pri vsej mozaicnosti sestavljajo Pretnarjevi prevodi, zdruzeni z drugim delom te antologije (v prevodu avtorice tega prispevka), strnjeno, celostno podobo medvojne poljske poezije.

Po nepricakovani smrti Toneta Pretnarja je skupina njegovih studentov in kolegov pripravila iz revialnih objav antologijo njegovih pesniskih prevodov od 1964 do 1993, naslovljeno z Veter davnih vrtnic.¹³ Najobseznejsi del v njej ima poljska poezija --- okoli tristo pesmi. Po rojstnih letnicah pesnikov urejene sestavljajo skoraj celoten zgodovinski pregled tega pesnistva.

Zacenjajo ga pesmi dveh renesancnih poetov, cutnega Mikoaja Reja in med dve skrajnosti, med radozivost in religioznost razpetega Jana Kochanowskega. Podobno petrarkisticni sonetni liriki barocnega pesnika Jana Andrzeja Morsztyna sledijo kratke, izrazito cutne pesmi in dolga robustna eroticna zabavljivka, kakor pesem Kurcev nagrobnik imenuje Pretnar v komentarju k prvi objavi teh prevodov.¹⁴ Poezija razsvetljencev Pretnarja ocitno ni zanimala, tu je le proti koncu te dobe rojeni Alojzy Feliski s himno Bog, ki si Poljsko iz leta 1816. Ze v romantiko pa spada njegov vrstnik Jan Nepomucen Kamiski (1777-1855), pri katerem se je Matija Cop med petletnim bivanjem v Lvovu ucil poljscine in tudi po vrnitvi ostal z njim v stikih.¹⁵ Zaradi te povezave s slovenskim literarnim zivljenjem se je Pretnar, kot je sam zapisal,¹⁶ odlocil za prevod 14 sonetov Kamiskega iz njegove zbirke Soneti (1827). Ta pri tedanji poljski kritiki ni naletela na priznanje, danes pa imajo nekatere, po Mickiewiczevih posnete sonete (ti so izsli leto prej), za uspele, v izbiri enajsterca (v nasprotju z Mickiewiczevim trinajstercem) pa vidijo tudi polemicno ost.

K romantiki se je Tone Pretnar tudi po izidu Norwida se vracal. Poslovenil je se sedem Mickiewiczevih pesmi (eno ze prej, leta 1971) in tako dopolnil dotlej prevedeno Mickiewiczevo ljubezensko in domovinsko liriko z novimi temami in oblikami: s saljivo-zabavljivima Gospo Twardowsko in Trmasto zensko, z balado Na prezi, spesnjeno v ze (pri Norwidu) omenjeni mickiewiczevski kitici, s satiro Vseh gobcev, ki vabijo ljudstvo, z refleksijo Exegi monumentum aere perennius in s kratko, a za prevajalca zahtevno lirsko pesmico B(ohdanu) Z(aleskemu). Dvema ze veckrat prevedenima pesmima je dal novo slovensko obliko: za sonet Resignacija je namesto dotlej upostevanih zenskih rim uporabil same katalekticne jambske trinajsterce z naglasenimi ali donaglasenimi odprtimi koncnimi zlogi, nasprotno pa je Negotovost prepesnil dosledno po navodilih izvirnika v enajstercih s samimi zenskimi rimami.

Iz poezije Zygmunta Krasiskega je prepesnil sedem pesmi, od teh so tu natisnjene stiri (tri pa v kasnejsi zbirki Tiho ti govorim), med neznimi ljubezenskimi tudi basen Caplja, ribe in rak. Juliusz Sowacki je predstavljen z eno samo, ze leta 1971 objavljeno pesmijo, verjetno iz istega vzroka kot Jan Kochanowski le z dvema.¹⁷ Iz poezije romanticnih epigonov je poslovenjena spevna, v ljudskem duhu napisana pesmica Teofila Lenartowicza Solze. Da se prevajalec ni omejil le na velika imena, prica Sonet malo znanega pesnika, duhovnika Józefa H. Kajsiewicza. Posebno pozornost pa je Pretnar posvetil v Ljubljani interniranemu poljskemu etnologu in Presernovem prijatelju Emilu Korytku. Od petih pesmi je eno, Lepe so res okolice Ljubljane, ze Preseren prevedel v nemscino pod naslovom Den Schönen Laibachs, posebno zanimiv pa je Spev poljskih rodoljubov, ki naj bi bil zaradi sorodne revolucionarne motivike vplival na Presernovo Zdravico.¹⁸

Poezija dobe, ki je sledila romantiki, dobe pozitivizma, oznacena kot »poezija nepoeticnih casov« Toneta Pretnarja ni pritegnila. Kot v razsvetljenstvu tudi tu ni reprezentativnih imen, predstavljen je samo danes skoraj neznani satirik Wodzimierz Wysocki s pesmijo Drugacehodcev tek. Prevajalska pot ga je peljala od romantike k novi romantiki ali, kot navadno pravijo dobi konca 19. in zacetka 20. stoletja, k mladi Poljski, od Norwida k Stanisawu Wyspiaskemu, Lucjanu Rydlu, Stanisawu K. Brzozowskemu, Janu Kasprowiczu, Bolesawu Lemianu, Wadysawu Orkanu, Lepoldu Staffu. Od petindvajsetih prevedenih pesmi teh poetov jih je osem Kasprowiczevih --- stirje soneti, tri stirivrsticnice in religiozni VI. spev iz Knjige ubogih. (Po objavi v revialnem tisku so ob 130-letnici pesnikovega rojstva izsle tudi v posebni knjizici.¹⁹) Soneti so iz zbirk Anima lachrymans (1894) in Grm divje roze (1898) ter v nasprotju s tistimi iz cikla Soneti (Poezije 1889), oblikovanih v desetzloznih verzih, spesnjeni v enajstercih.²⁰ S tem se je Kasprowicz oprl na arhaicno obliko renesancnega soneta v nasprotju z romanticnim trinajsterskim sonetom, ki je programsko vplival na razvoj poljskega sonetopisja. Prevajalec je za arhaicno stilizacijo uporabil akatalekticne in katalekticne jambske enajsterce, v kakrsnih je spesnjen prvi slovenski sonet Jovana Vesela.²¹ Stirivrsticnice --- iz Knjige ubogih in tri samostojne --- spesnjene in prevedene v tonicnih verzih, imajo v sedem- in osemzloznih verzih po dve naglasni enoti, v devetzloznih pa po tri naglasne enote. Pet Orkanovih sonetov, Lemianove tri pesmi in edino Staffovo pesem je Tone Pretnar prevedel proti koncu svojega prekratkega zivljenja, nekatere sele v Katovicah. Skupna jim je (razen Staffove satire) otozna melodija, zavest o minevanju, zazrtost v vecnost.

Sledijo pesniki, ki so zaceli objavljati v dvajsetletju med svetovnima vojnama in smo nekatere --- Wierzyskega, Sobodnika, Hemarja, Kurka, Piwowarja, Miosza, Filipowicza, Twardowskega, Kamiesko --- srecali v Pretnarjevem prevodu ze v antologiji Alarm. Poleg teh so tu predstavljeni se naslednji: Maria Pawlikowska-Jasnorzewska, Kazimiera Iakowiczówna, Kornel Makuszyski, Julian Tuwim, Antoni Sonimski, Maria Duska, Aleksander Wat, Irena Tuwim, Franciszek ojas-Kola, Mieczysaw Jastrun, Jan Sztaudynger, Konstanty Ildefons Gaczyski, Jerzy Zagórski, Anna wirszczyska, Jeremi Przybora, Maria Kurecka, Karol Wojtya. Skupno je to sestindvajset imen --- med priznanimi tudi kaksno manj znano ali celo obrobno. Od pesemskih enot jih je najvec iz poezije Gaczyskega,²² sledi mu Iakowiczówna, medtem ko je Tuwim predstavljen le z eno (nereprezentativno) pesmijo. Med prevodi iz Miosza so trije novi, ki jih ni v zbirki Somrak in svit in tudi ne v Alarmu, ceprav bi Cetrta ucna ura po tematiki lahko bila uvrscena vanj.

Najobseznejsi del zbirke Veter davnih vrtnic pa zavzema sodobna poezija, ki sega od prvega povojnega pesniskega rodu --- od Tadeusza Róewicza, Wisawe Szymborske, Mirona Biaoszewskega (Herbert je tu zaradi posebne antologije upostevan le z eno pesmijo) --- pa do leta 1961 rojenega Marcina wietlickega, skupaj enaintrideset imen. Od tej jih je enajst predstavljenih le s po eno pesmijo, dovolj siren je izbor iz starejsih sodobnikov, ustvarjalno pot tistih, ki so bili prevajalcu posebno blizu, pa je ves cas zvesto spremljal. To so pesniki »novega vala«197> Ryszard Krynicki, Adam Zagajewski, Ewa Lipska, Julian Kornhauser, Stanisaw Baraczak --- s svojo »vecpomensko, ironicno nabito, proti klisejem usmerjeno angazirano pesnisko govorico [...], ki v vzhodnoevropski poeziji sestedesetih in sedemdesetih let pomeni samosvoj pojav estetsko dognane disidentske poezije« kakor to sodobno smer v spremni besedi oznacuje Niko Jez.»V to skupino spada tudi Rafa Wojaczek, cigar pesem Tiho ti govorim je dala naslov zadnji zbirki Pretnarjevih prevodov,²³ prevajalskemu dnevniku, kot je nastajal od 2. oktobra do 13. novembra 1992 na zadnji postaji njegove zivljenjske poti, v Katovicah na Poljskem. Nekaj teh pesmi je se sam poslal v objavo domov in so uvrscene ze v antologijo Veter davnih vrtnic, druge so tu natisnjene prvic. Pobude za prevajanje teh pesmi so utegnile biti razlicne, deloma nakljucne (npr. zapozneli izid zbranega dela nekdanjega futurista Aleksandra Wata, blizajoci se zivljenjski jubilej Wisawe Szymborske ali sestdesetletnica rojstva zgodaj umrlega pesnika Andrzeja Burse), vecinoma pa intimne, izvirajoce iz misli na slovo, mrak, tisino. Pesniski izraz so nasle v ljubezenski liriki romantika Zygmunta Krasiskega, v sonetih Ptice selivke in Polnoc novoromantika Wadysawa Orkana in v Wojaczkovem ekspresionisticnem katastrofizmu. Ko beremo v Polnoci

In cudna senca gleda me v obraz:
cutim, kot da prikazen tihe smrti
s koraki bliza se srhljivimi...

Opombe

¹

Cyprian Kamil Norwid, Norwid, izbral, uredil, prevedel in spremno besedo napisal Tone Pretnar (Ljubljana: Mladinska knjiga, Lirika 1985).

²

Tone Pretnar, Samo v prid, pesnistvo, je tebi groza: o anapestnem dvanajstercu v izvirniku ter poljskem in slovenskem prevodu Mandelstamovega Leningrada, Slava 2 (1987/88), 1, str. 100-108.

³

M. Gowiski, Al. Okopie-Sawiska, J. Sawiski, Zarys teorii literatury (Varsava, 1967), str. 199-201.

⁴

Tone Pretnar, Mickewiczevska kitica, Slava 1 (1987), 2, str. 137.

⁵

Ta pesem je na prvem mestu v zbirki Vade mecum, ki jo je Norwid na povabilo leipziske zalozbe F. A. Brockhaus pripravil kot II. zvezek svojih zbranih poezij, a zaradi prusko-avstrijske vojne (1866) ni izsla in je bila objavljena sele leta 1947 kot iz varsavske vstaje resen rokopis.

⁶

Prim. V sotocju Bistrice in Mosenika: Trzic v 100 slikah in 100 oktavah, verzi Tone Pretnar (Radovljica, 1992).

⁷

Miosz Czesaw, Somrak in svit, prevedli Tono Pretnar, Rozka Stefanova, Lojze Krakar, Wanda Stepniakówna (Ljubljana: Slovenska matica, Partizanska knjiga, 1987).

⁸

To pesem je prevedel ze po izidu antologije in je uvrscena v zbirko Alarm.

⁹

Zbigniew Herbert, Beli raj vseh moznosti, prevedla in uredila Tone Pretnar, Niko Jez (Ljubljana: Drustvo slovenskih pisateljev, 1992).

¹⁰

Marian Stala, Cheile pewnoci (Krakov, 1991), str. 136.

¹¹

N. d. str. 66

¹²

Alarm: poljska poezija 1939-1945, prevedla Rozka Stefanova in Tone Pretnar, zbrala, uredila in podatke o pesnikih pripravila Rozka Stefanova in Niko Jez (Ljubljana: Borec 1992.

¹³

Veter davnih vrtnic: antologija pesniskih prevodov 1964-1993, prevedel Tone Pretnar (Ljubljana: Slava, 1993)

¹⁴

Tone Pretnar, Morsztynova lirika med petrarkizmom in enoriko robustnost, Dialogi 24 (1988), 5/6, str. 30-31.

¹⁵

Copovi galicijski dopisniki ur. R. Stefanova, n. Jez (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989), str. 264-268.

¹⁶

Tone Pretnar, Ko mrces naj ve, da vrtnica zares imena vrtnice je vredna: Jan Nepomucen Kamiski med Copovimi poljskimi korespondenti, Slavisticna revija 33 (19859, 2, str. 289-299.

¹⁷

Iz poezije teh dveh pesnikov sta medtem izsla izbora: iz Kochanowskega (v prevodu Lojzeta Krakarja) leta 1976, iz Sowackega (v prevodu Dusana Ludvika in Rozke Stefanove) pa 1973.

¹⁸

Bozena Ostromcka-Frczak, Korytkov Spev poljskih domoljubov in Presernova Zdravljica, Slavisticna revija 33 (1985), 3, str. 329-334.

¹⁹

Jan Kasprowicz Soneti in stirivrsticnice, prevedel Tone Pretnar, uredil Niko Jez (Ljubljana --- Trzic, 1990).

²⁰

Tone Pretnar, Kasprowicz pri Slovencih Slavisticna revija 32 (1984), 2, str. 107-112.

²¹

Taksno arhaicno stilizacijo utemeljuje Tone Pretnar v prispevku pod 14.

²²

Stiri od teh pesmi so objavljene tudi v spremni besedi k knjigi Konstaty Ildefons Gataczyski, izbral in prevedel Lojze Krakar, spremno besedo napisal Tone Pretnar (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992; Lirika, 74).

²³

Tiho ti govorim: prevajalski dnevnik, prevedel Tone Pretnar (Celovec: Mohorjeva zalozba, 1993).