Lucylla Pszczoowska

UDK 808.63-6:808.1-6:929 Pretnar T. UDK 82.03-1:929 Pretnar T.

Tone Pretnar kot verzolog

V naso skupino se je Tone Pretnar vkljucil kmalu potem, ko je leta 1971 kot stipendist prisel v Varsavo. Ko se je obrnil name s prosnjo za strokovno mentorstvo, sem hitro spoznala, da imam opraviti s clovekom, ki ze ve, kaj ga zanima (v svoji diplomski nalogi se je ze ukvarjal z verzifikacijo), je dobro razgledan tako v literarni zgodovini kot v jezikoslovju in ima odlicne raziskovalne sposobnosti. Zato sem mu predlagala sodelovanje v mednarodni skupini, ki je pod okriljem Instituta za literarne raziskave pri Poljski akademiji znanosti delovala ze nekaj let. Z vnemo se je pridruzil nasemu delu pri t.i. ritmicnem slovarju slovanskih jezikov, torej popisu prozodicnih oblik besede in naglasnih enot ter ugotavljanju njihove vloge pri jezikovnem uresnicevanju verzifikacijskih vzorcev, temeljnih za posamezne narodne knjizevnosti, zajetih v nasi raziskavi. Tone Pretnar je kot znacilne vzorce slovenske poezije druge polovice 19. stol. (s tem obdobjem smo se ukvarjali zaradi moznosti primerjav) izbral trohejski osmerec, jambski osmerec in enajsterec ter odlomke (nedialoske) proze iz tega obdobja. Naceloma lahko domnevamo, da ugotovitve raziskave precej veljajo za vse stoletje.

Slovar je na eni strani omogocal osvetlitev prozodicnih lastnosti, ki so skupne besedilu slovenskega jezika in drugim slovanskim besedilom (npr. posebno visok delez dvo- in trizloznih naglasnih enot ter eno-, dvo- in trizloznih besed v verzih in prozi), hkrati pa je pokazal tudi na verzotvorne moznosti, znacilne za slovenscino kot jezik s premicnim naglasom (npr. pogostejsa raba daljsih naglasnih enot kot v jezikih s stalnim naglasom). Na podlagi slovarja je bilo mogoce dolociti verzne ritmicne tipe oziroma nacine pesniskega razvrscanja prozodicnih enot na sintagmaticni osi besedila --- zgradbo verznih enot in verznih zaporedij za vsakega od raziskovanih verznih vzorcev. Pokazali pa so se tudi ritmicni in variantni tipi za vsak vzorec in njihova pogostnost.

Ritmicni slovar je vseboval tudi podatke o spremembah, ki jih povzroca ritem v razmerju do tega, kar je v jezikovnem sistemu dano kot verjetnost. Tako se je npr. izkazalo, da v slovenscini kot jeziku s premicnim naglasom verzni odlomek vsebuje povprecno vec ortotonicnih --- torej hkrati polnopomenskih --- besed kot prozni (z enako zlogovno dolzino), kar pomeni, da je za poezijo znacilna visja stopnja pomenske nasicenosti kot za prozo. Pri ritmicnih tipih in njihovih razlicicah se je poleg podobnosti, ki slovenski verz povezujejo z verzom drugih jezikov s premicnim naglasom, pokazala neka lastnost, znacilna samo za slovenski zlogovnonaglasni verz: v pesniskih besedilih s precej pogostim jambskim osmercem, pa tudi z drugimi, redkejsimi oksitonicnimi merili, precejsen odstotek verzov (povprecno 22%) nima besednega naglasa na zadnjem krepkem polozaju --- naglasa, ki je v drugih slovanskih verzifikacijah konstanten. Tega ne moremo razloziti z jezikovnimi mehanizmi, temvec z verzifikacijskim izrocilom in iz njega izoblikovano metricno konvencijo.

Sestavo ritmicnega slovarja in nacine izpolnjevanja temeljnih verznih vzorcev z jezikovnim gradivom pa je bilo mogoce le posredno povezovati z vprasanjem sloga ali intonacije pesniskega besedila. To podrocje so dokaj na novo osvetlile raziskave razmerij med verzom in skladnjo, zlasti pa preucevanje pomena pesniskih oblik. V obeh raziskovalnih programih, katerih ugotovitve so objavljene v dveh zvezkih Primerjalne slovanske metrike (II. in III.), je delez Toneta Pretnarja pomemben. Njegove razclembe slovenskih pesniskih besedil druge polovice 19. stol., napisanih v razlicnih pesniskih merilih, so odkrile vrsto omejitev in odvisnosti skladenjske sestave povedi, vezanih na rabo verznega sistema in v njegovem okviru tudi na pesnikovo izbiro razlicnih tipov verza.

Pri tem se je npr. izkazalo, da je za slovenski verz v kontekstu drugih slovanskih literatur znacilno izrazito poudarjanje medverznih mej s skladenjsko mejo (konec zlozene ali enostavcne povedi); nagnjenje, da se konec verza ujema s koncem povedi, je izrazitejse v jambskih kot v trohejskih verzih, kar si lahko razlagamo s sibkejsim izrocilom jamba v slovenski poeziji. Medtem pa so v slovenskih pesemskih besedilih, pisanih v troheju, povedi povprecno krajse kot v besedilih, oblikovanih v jambu; razlogi za to razhajanje brzkone ticijo v bolj literarni naravi in izviru jambskega verza. Skladenjske raziskave so tudi pokazale, da je ritmizacija enot skladenjske sestave v pesmi --- v primerjavi s prozo --- najizrazitejsa v enostavcnih povedih, katerih dolzino precej doloca zlogovni razpon verznega merila. Cim krajsi je razpon, tem mocnejsi je vpliv verznega clenjenja na skladenjsko sestavo besedila; v slovenskem gradivu se je to razlocno pokazalo pri primerjavi dveh jambskih meril brez cezure: enajsterca in osmerca.

Kot so pokazale Pretnarjeve raziskave v III. zvezku Primerjalne slovanske metrike, ki nosi naslov Semantika pesniskih oblik, je v slovenski poeziji ravno jambski (predvsem peterostopicni) verz najizrazitejse znamenje usmerjenosti na umetniske tokove svetovne knjizevnosti in sirse --- na splosno priznane vrednote evropskega humanizma. Taka pomenska zaznamovanost jamba je stalna, glede na konkretni kulturni polozaj pa se je spreminjalo vrednotenje te lastnosti. V obdobju »po Presernu«sta se kot posledica prenasicenosti z romanticno poezijo pokazala delna osibitev polozaja jamba in iskanje novih, dotlej redkeje uporabljanih verznih tipov. Zato se je povecala priljubljenost troheja, prerod pa sta dozivela verz, zlozen iz trizloznih stopic, ter naglasni verz.

Tone Pretnar se je tudi v tem delu ukvarjal s stopnjo razsirjenosti in pomenskimi asociacijami drugih pesniskih meril, predstavil njihovo tematsko in slogovno razporeditev ter dolocil hierarhijo pesniskih oblik po vrednostnih merilih pesnikov in verzoloskih teoretikov 2. pol. 19. stol. Ugotovil je, da sozitje silabizma in silabotonizma, znacilno za to obdobje zgodovine slovenske verzifikacije, ustvarja posebno napetost na pomenski ravnini pesniskih del. Zaradi geneticne zveze silabizma z ljudsko poezijo postaja ta verzni sistem scasoma znamenje ljudske stilizacije.

V teh bogatih, izvirnih razpravah, opremljenih z nadrobnimi preglednicami, je Tone Pretnar razclenjeval slovenski verz 2. polovice 19. stol. in pri tem pogosto razsiril svoj zorni kot na vse stoletje --- ne le v zvezi z metricnimi lastnostmi in jezikovno prozodijo, temvec tudi glede na posebnosti skladenjske sestave in semioticnih vlog, ki jih imajo v njem verzifikacijski sistemi in merila. Podobo, nastalo iz ugotovitev teh raziskav, sta v IV. in V. zvezku Primerjalne slovanske metrike dopolnili se dve dodatni podrocji: verz prevoda in verz tiste kiticne oblike, ki je hkrati literarna zvrst --- soneta.

Za raziskave pesniskega prevoda in njegovega mesta v narodovi verzifikaciji smo izbrali delo dveh velikih slovanskih pesnikov: Mickiewicza in Puskina. Prevode njunih del v druge slovanske jezike smo opazovali v dvojnem kontekstu: v okviru sistema pesniskih oblik, kakrsen je bil uveljavljen v knjizevnosti izvirnika, in tistega, v katerem je funkcioniral verz prevoda. Tone Pretnar, odlicni prevajalec in hkrati znanstvenik, se je posebej sirno in pronicljivo lotil slovenskih prevodov Mickiewiczeve poezije, teme, ki mu je bila blizu ze vec let, in prikazal, kaksne slogovne konotacije ima izbira merila, kiticne oblike in rime za prevajanje poljskega romanticnega pesniskega besedila. Njegovo poglavje, posveceno tem vprasanjem, je prava mala novatorsko zasnovana monografija temeljnega predmeta in bi lahko, ce bi bila izdana samostojno, zelo koristila literarnim raziskovalcem in prevajalcem.

Iz zgodovine soneta je Pretnar izbral za verzoloskega zgodovinarja najzanimivejse obdobje --- romantiko. Sonet --- ta se je takrat uveljavil pod vplivom nemske poezije --- je obravnaval z vseh plati njegove pesniske organizacije: glede na metricno zgradbo, razvrstitev rime, notranjo kompozicijo in pomenske ter slogovne povezave. Osvetlil je tudi zveze med temi vidiki in njihovo vlogo pri oblikovanju poetike literarne zvrsti. Tako obravnavanje verza --- kot integralne sestavine dela --- je znacilno malone za vse Pretnarjevo znanstveno delo.

S tem prikazom se zdalec nismo izcrpali vseh Pretnarjevih dosezkov v vedi o verzu, ceprav --- skupaj s knjigo Mickiewicz in Preseren, o kateri bom spregovorila na drugem mestu --- sestavljajo njihov temeljni in najpomembnejsi del. Prav te razprave, diskusije in teoreticno-metodoloske dolocitve, povezane z njimi ter z drugimi »nacionalnimi poglavji«petih zvezkov Primerjalne slovanske metrike, so nedvomno oblikovale tudi njegov pristop k problemom, ki se jih je loteval v svojih stevilnih krajsih studijah, objavljenih v slovenskih in tujih revijah. Pod zelo skromnimi naslovi so prinasale izide raziskav in dognanj o razvojnih stopnjah zgradbenih tipov slovenskega verza in --- primerjalno --- tudi verza drugih slovanskih knjizevnosti ter o njegovih jezikovnih in estetskih soodvisnostih.

Tako je npr. v clanku Prispevek k razvoju slovenskega verza umetnostnega besedila (Zeszyty Naukowe Uniwersytetu Jagielloskiego 1977) v kontekstu razvojnega procesa jezika in t. i. izoblikovane zavesti prikazal spremembe, ki so nastale v verzifikaciji na velikanskih sirjavah od srednjega veka do romantike. Vpliv te druge sfere na oblikovanje verza je Pretnar obravnaval zlasti v delu pod naslovom Oblikovanje verzne norme v slovenskem razsvetljenstvu (Obdobja 1980, 1). Tu je zanimivo osvetlil pomembno vprasanje oblikovanja metricne norme, iz nje izhajajocih teoretskih postulatov in prakticno uresnicitev z normo ne vedno skladnih verznih vzorcev. Z vprasanjem norme pa se je ukvarjal ze prej, v clanku Morris Halle o slovanski metriki (Pamitnik Literacki 1974, 3), v katerem se je vkljucil v diskusijo s tezami ameriskega jezikoslovca, zacetnika generativne metrike.

Priljubljen predmet Pretnarjevih raziskav, spadajocih na podrocje verzologije in hkrati komparatistike, je bil verz prevoda. Poleg ze omenjenih del o prevodu je vredno omeniti, da se je v studijah o teh vprasanjih ukvarjal ne le z raziskovanjem slovenskih ustreznikov verza drugojezicnih del, ampak je na vec mestih vzporejal prevode v dva ali celo tri slovanske jezike med seboj in z izvirnikom glede na verzno obliko in njeno semioticno vlogo v knjizevnosti izvirnika. Npr. trije prevodi Schillerjeve balade --- slovenski, ruski in poljski --- v delu Metrika prevoda (Slavisticna revija 1978), slovenski in hrvaski prevod Villona (v zborniku Srednji vek v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi 1989) ali prevodi Presernovih nemskojezicnih pesemskih besedil v slovenscino in makedonscino (v zborniku France Preseren v prevodih 1985). V teh raziskavah je --- tako kot sicer v vseh spisih s podrocja prevajanja --- pokazal globoko poznanje jezikovne sestave in verzifikacije izvirnikov in prevodov ter naso vednost o sestavi literarnih besedil, ki jih je znanstveno obravnaval, obogatil s stevilnimi tvornimi spoznanji in dognanji.

Pretnarjevo preucevanje verzifikacije obsega vso slovensko knjizevnost --- od srednjega veka do sodobnosti. Najblizje pa mu je vendarle bilo obdobje romantike in v njej Presernovo delo. Posvetil mu je vrsto studij; v stevilnih med njimi je Preserna kot pesnika --- verzifikatorja in ustvarjalca literarnega programa --- vzporejal z Mickiewiczem. V teh studijah je predstavil ugotovitve razclemb verzne sestave Presernovih Balad in romanc, nastajanje, metricne in stilisticne lastnosti Presernovega jambskega enajsterca, sestavo trohejskega verza v njegovih Gazelah, primerjal je delez in vlogo naglasnih prvin, ki se pojavljajo v Mickiewiczevi in Presernovi baladni ustvarjalnosti.