Trzic v dozivetju Toneta Pretnarja

T. Pretnar je ze v mladostnih pesniskih poskusih, objavljenih v glasilu kranjske gimnazije Krogi (1964), govoril o »svoji dolini« ob kateri pa stoji tudi izpoved, da je to dolino »izgubil z oblaki zelja« Dolina je bila ocitno soncna in svetla, prijetna in domaca, medtem ko so zelje prekrite z oblaki, kar pomeni, nejasne in negotove. Avtor je notranje razdvojen in to svoje dusevno stanje prenasa tudi v zivljenjsko resnicnost (na stilni ravni so to nasprotja med pomladjo in jesenjo, podoba dveh bregov in stanje »praznega srca«nasproti zivljenju). Iz ustreznega sobesedila je videti, da se avtor s psiholoskim polozajem, v katerem se je nasel, ne more sprijazniti, kar pomeni, da bo iskal izhod. Zanimivo je, da se ze v tej zgodnji fazi pri Pretnarju omenjeni izhod povezuje z eticnimi razseznostmi. Ko ugotavlja, da je »v koticku srca ... se dober« je ocitno, da gre pri opisani razklanosti za pojav, ki je posegel po njegovem dobrem bistvu, a se mu ga e ni posrecilo popolnoma prekriti.² Prav tako pa je jasno, da je takno dobro bistvo v neki zvezi z domom, saj je postalo ogrozeno sele, ko je avtor izgubil svojo dolino.

Lastnosti, ki jih razkriva zgodnje Pretnarjevo pesnistvo, bi bile seveda lahko nasledek knjizevne mode ali ustrezno izbranega pesniskega vzornika. Iz nekaj pesniskih besedil namrec se ni mogoce delati daljnoseznih sklepov, zlasti ne, ker v kasnejsem avtorjevem delu prihaja do bistvenega premika. Ugotoviti je namrec treba, da se opisani tip pesnistva v njem ne pojavlja vec, uveljavi pa se priloznostno pesnistvo, se pravi, posebna njegova vrsta, ki jo je pisec poimenoval grafomanija. Tudi v tej verzifikaciji bi zaman iskali odgovor na vprasanja, ki jih postavlja naslov; odgovore je mogoce najti v zahtevni nalogi, ki jo je Pretnar reseval v zadnjem delu svojega zivljenja. Ta naloga je bila priloznostna in zadana, slo pa je za petstoletni jubilej, kar je piscev rojstni kraj Trzic dobil trske pravice. Gre za monumentalno knjigo, ki je ob tej priloznosti leta 1992 izsla od naslovom V sotocju Bistrice in Mosenika.³ Knjiga ima podnaslov, s katerim je natancno dolocena tudi njena podoba: »Trzic v 100 slikah in 100 oktavah« Pisec teh stotih oktav je Tone Pretnar.

V omenjenih stotih oktavah imamo najprej oporo za desifriranje pojma dolina s Trzicem in njegovo okolico v zemljepisnem (ne obcinskem) smislu.⁴ Pretnar je ob tem zivljenjskem prostoru, ki mu pomeni dom, fasciniran, zato celota tém, ki so bile dolocene s fotografijo, razodeva prvinsko zvezo osebe s prostorom, o katerem govori. Zato ni presenetljivo, da se pojavlja tudi uvodoma opisana dinamika med domom in tujino; najznacilnejsi stihi se glasijo takole:

Kot vonj po kruhu kdaj pa kdaj obisce
cloveka, ki je v svet odsel od doma,
prijazna misel na rodno ognjisce,
da za tem vonjem spet domov poroma
in med spomini tisti kot poisce,
ki zanj brez njega pravega ni doma ...

Pretnarjev oris Trzica z okolico je zemljepisni, kulturoloski, socialen in karakteroloski. Zemljepisni okvir je dolocen z naselji (Trzic, Sveta Ana, Brezje, Lese, Lom, Dolina, Jelendol in podobno), z vodami (Bistrica, Mosenik) in s posebnostmi narave (gorski svet s posebnim ustrojem poti in videza). Iz kulturologije so navedeni cerkveni objekti (Sveta Neza, Sveta Ana, Sveti Jozef in druge cerkve), sakralni in posvetni spomeniki, omembe vredni Damascen Dev in nekatere folklorne posebnosti. Iz socialne zgodovine prihaja v postev izrocilo cevljarstva, ogljarstva in tovarne, ki so znacilne za zacetek XX. stoletja (Peko, predilnica in tkalnica). S tem so povezane sestavine razvoja, ki je viden v tehnologiji dela (sodobni stroji, elektricne centrale in modernizacija zivljenja sploh), v spremenjenih obicajnih, nosah in govoru prebivalstva. Med karakteroloskimi posebnostmi kaze omeniti poudarjanje delavnosti, ki je v skromnih naravnih razmerah ustvarila cloveka vredno eksistenco.⁶

Navedeno je seveda zgolj katalog tistega, kar clovek v Trzicu in okolici najprej vidi; gre torej za vidno zaznavo, ki si jo lahko pridobi vsak popotnik skozi Trzisko dolino. Ko bi bil Pretnar ostal samo na tej ravni, bi omenjena publikacija bila priloznostna, ne pa zanimiva za osebnost, ki je pisala njen pesniski del. Piscu je namrec opis lastnosti in posebnosti domacega kraja rabil za izpoved dolocenih svojih karakteroloskih in svetovnonazorskih prvin. Glede tega je ze kar na zacetku znacilna ugotovitev, kako se »zdavnaj pokopane podobe stare«priplazijo »po dolini tihi kot sence v zdajsnje case« pri tem pa ustvarjajo »zasanjano otozno melodijo« Na drugem mestu »drobec preteklosti«naplavi nekdanje dni v sodobno zavest; v obeh primerih je preteklo nekaj lepega, ob cemer se budita svojevrstna elegicnost in nostalgija.⁷ Pretnar je, vsaj deloma, laudator temporis acti, vendar je tudi to na neki svoj (osebni) nacin. Ko si zeli, da spomin na preteklost zaradi njenih dragocenih sestavin ne bi obledel, se mu hkrati vendarle oglasa dvom, ali se bo to zares moglo zgoditi. Od tod vprasalni stavek, ki govori o »oddaljenem prihodnjem casu« v katerem naj bi se (ali pa tudi ne) »s cloveskim glasom«oglasil spomin. Podobna, celo se dolocnejsa, je ugotovitev, da »zivljenje zdaj drugacne zgodbe pise« Pesnik se cedalje bolj sprijaznjuje s to ugotovitvijo, na koncu pa protislovje razrei takole:

[...] dolina cisto taka kot préd je,
a stari duh se novemu umika:
od njega odgrajen --- tesno vanj vpet je,
bezi od njega, vendar z njim se stika;
kot da s preteklostjo se spogleduje,
dolino nova doba naseljuje.⁸

Pred zlovescim krikom tisine se Pretnar brani tudi z eticnimi razseznostmi, katerih ohranjevalec mu je krscanstvo. Sakralno izrocilo Trzica in okolice je omogocilo, da je kar sedem oktav posvetil temu vprasanju.¹⁰ Poglavitni sta dve zadevi, in sicer: a) vera je zdruzitev s praizvirom in b) Cerkev je vzdrzevalka krscanskega izrocila (»spev stoletij«). Pridevnika dolocila in pesnike podobe, ki zaznamujejo versko custvo, so iz sveta svetlobe in custvenosti: golob prijateljstva in miru, zadnja zelja, lepa slutnja, vecna moc, prerojenje, pozivitev, tiha misel, veselo oznanjenje, glasnik zivljenja in podobno. Pesnik je seveda opazil razliko, ki je v sodobnem casu nastala med vero in clovekom, kar opozarja na dejstvo, da gre na nekaterih mestih tudi za polemiko z zivo zdajsnjostjo. Avtor se je v taksno »popravljanje«sveta spustil na podrocju cerkve in na podrocju lastninskih pravic (trziska predilnica in tkalnica, Lavickova apoteka). Tisto, cemur ugovarja, ni toliko zgodovinski »vihar srditih« temvec »nerazumna sila« ki jo ima v rokah clovek dolocenega obdobja.¹¹ Pretnar v taknih stihih nastopa kot moralno in socialno bitje, kar seveda razirja razseznosti njegove osebnosti in povecuje vsebinsko vrednost njegovega pesnitva.

Jubilejna knjiga ob petstoti obletnici Trzica je torej izpolnjena tudi s poezijo, ki ni zgolj priloznostnega pomena. Tone Pretnar je z oktavami, ki jih je prispeval za publikacijo, podal zelo strnjen in vsestranski psiho- in sociogram Trzica z okolico, v to delo pa je vpletel tudi svoje osebnostne prvine. To je storil tem laze, ker je slo pri konkretni nalogi za njegov dom v ozjem in sirsem pomenu besede. S pojmom doma je dobil moznost, da oboje zdruzi, s tem pa smo dobili individualizirano in pesnisko podobo tega slovenskega mesta. Pesnikova storitev potrjuje resnico, da pretanjen clovek vse zivljenje nosi s sabo tisti koscek plavega neba, ki si ga je zapomnil, ko je prvic zavestno pogledal v svet. Pretnarju se je posrecilo, kar si je sam zelel: zelel pa je, da bi povezala »nevidna nitka otrostvo, ki med hribi je minilo, s prihodnjim casom, ki z vrhov se svita«¹² Taksno povezavo je uresnicil tako na ravni zgodovine Trzica kot tudi na ravni svojega psihodinamicnega sestava.

Opombe

¹

Nadrobneje o tem pise A. Trstenjak v knjigi Clovek --- bitje prihodnosti (Okvirna antropologija) (Ljubljana 1985), str. 100-111.

²

Pretnarjeva mladostna pesniska besedila so na voljo v knijgi Stkal sem ga iz stirih norih rim, ur. Miran Hladnik (Ljubljana 1993), str. 15-18.

³

Knjigo je »novembra 1992« objavila, za obcino Trzic kot izdajatelja, Didakta iz Radovljice.

⁴

Prim. oktavi 42 in 77.

⁵

Oktavi 5 in 17.

⁶

Oktavi 9 in 52.

⁷

Oktavi 2 in 34.

⁸

Oktava 42.

⁹

Oktava 27.

¹⁰

Prim. oktave 12, 13, 14, 15, 61, 70 in 73.

¹¹

Oktavi 38 in 41.

¹²

Oktava 79.