Empiricno (ne) da se razodeti¹

Empiricno ne da se razodeti
Resnice, ki jo je nebo razkrilo
Junakom, ki se jih laste soneti.
A prav zato je prav nesmisle peti.⁴

2.  Znanstvenik verzolog. Moderna teorija verza pravi »da verz ni kot grofovska krona na kociji, emblem vznesenosti v besedilu, ampak njegova aktivna sestavina, s stevilnimi vezmi speta z ostalimi sestavinami in udelezena pri smislu celote«⁸ Zato mora biti verzologija v okviru literarne vede ustrezno upostevana. Slovenski primer tega ne potrjuje, saj se zdi, da je --- razen omejenega stevila literarnih zgodovinarjev in literarnih teoretikov --- Pretnar verzolog na slovenskih tleh zelo samotna postava. Da bi verzologija, ta »koticek cudastva« (M. Cervenka), postala necudaska sestavina znanstvenega premisljevanja o knjizevnem delu, je skrbel Pretnar tudi tako, da je v Obdobjih vztrajno pisal o verzoloskih vprasanjih. V treh primerih⁹ je verzologija povezana s prevajanjem, enkrat pa s pedagogiko.¹⁰ Besedila v Obdobjih zato niso le majhne zaokrozene celote,¹¹ temvec po svoje tudi zgodovina verza v slovenski knjizevnosti. Ce namrec omenjenih besedil ne beremo v zaporedju izhajanja v zbornikih, temvec v zaporedju, v katerem so se pojavljale oziroma menjavale stilne formacije v slovenski knjizevnosti, dobimo diahrono sliko verza v slovenski literaturi. O sleherni stilni formaciji je Pretnar pisal z vidika verza in slovenskih piscev (izjema je samo srednji vek /Obdobja 10/, o katerem Pretnar ni pisal iz zornega kota slovenskega srednjeveskega verza, ker je za izhodiscno gradivo vzel Villonovo pesnisko delo). Zgodovina verza je ponazorjena z ustvarjalnostjo dolocenih piscev, in sicer:

1.  srednji vek --- ni ustreznega predstavnika;
2.  16. stoletje --- J. Dalmatin;
3.  barok --- L. Marusic;
4.  razsvetljenstvo --- M. Pohlin, B. Kumerdej, Z. Zois, F. Metelko;
5.  romantika --- F. Preseren, S. Vraz;
6.  realizem --- F. Levstik;
7.  simbolizem --- I. Cankar;
8.  ekspresionizem --- A. Podbevsek;
9.  socialni realizem --- I. Rob;
10.  sodobnost --- M. Jesih.

Ta periodizacija je navadna skoraj v vseh novejsih zgodovinah slovenskega slovstva.¹² Posebne zgodovine slovenskega verza pa se nihce ni napisal, zato se zdi Pretnarjev »predlog« zgodovine zelo poucno pripravljalno delo. Besedila, ki so objavljena v Obdobjih, namrec niso zaprta v lastni mikrokozmos, ker upostevajo tako tisto, kar se je zgodilo v preteklosti, kot tudi tisto, kar se bo zgodilo v prihodnosti oziroma v naslednji stilni formaciji. Besedilo, ki je bilo objavljeno v Obdobjih 1, ima npr. v sklepu stavek: »Postulatov izoblikovane norme svojih dopolnil in popravkov pesnistvo slovenskega razsvetljenstva ni slogovno, estetsko in pomensko zaznamovalo; to je prepustilo naslednji dobi.«¹³ Taksen sklep dovoljuje domnevo, da bo avtor v besedilu, ki bo govorilo o romantiki, pisal prav o prevladovanju ze oblikovane verzne norme. S Pretnarjevimi besedami se to glasi takole: »Presernov verz (je) ucinkoval kot zgled, presegal (je) postulate izoblikovane norme in bogatil moznosti jambskega oblikovanja, ker je neenopomenske postopke povezal z izpostavljanjem pesniskih in idejnih vrednot.«¹⁴ V tem besedilu je Pretnar obrobno zaznamoval tudi tisto, kar se bo dogajalo na podrocju verza v naslednji stilni formaciji, t.j. v realizmu. V oklepaju omenja F. Levstika, cigar Tugomer bo gradivo za Obdobja 3 (realizem). Sleherno besedilo je torej celota, ki pricuje o sinhronem stanju verza dolocene dobe.¹⁵ Ce pa preberemo omenjene enote kot dele vecje, nadrejene celote, dobijo tudi doloceno diahrono tezo.

Pretnarjeva antologija pesniskih prevodov¹⁶ ima moto, ki se glasi: »Avtor moje knjige je poljski jezik.«To bi lahko v dolocenem smislu prenesli tudi na Pretnarjeve verzoloske studije, ker so spoznanja poljske verzoloske sole (ki ni edini izvir spoznanj!) v njih zelo navzoca. Zato je Pretnarjeva metoda usmerjena k algoritmizaciji in izdelavi formalizirane slike verzne norme. Iz tega izhajajo stevilne preglednice, stevilcni podatki, s katerimi raziskovalec zeli izmeriti tisto, kar je neizmerljivo (verz, rima). Pisec sam razodeva lastno metodo,¹⁷ vcasih pa o tem sklepamo iz besedila.

Pri tem se pisec, oziroma njegova metoda razvija, ker zelo pazljivo spremlja tisto, kar se dogaja v literarni vedi. Zato so v besedilih poleg spoznanj sodobne moderne verzologije (M. Cervenka, L. Pszczoowska), generativne metrike (M. Halle) oziroma strukturalizma navzoce tudi premise tistih teorij, ki nekoliko bolj spadajo v obmocje epskega (npr. naratologija --- problem glasu junaka in pripovedovalca).¹⁸ Niti postmodernisticno vztrajanje pri pojmu medbesedilnosti ni slo mimo Pretnarja, npr. v razclembi Robovega Desetega brata.¹⁹

Pretnar ni bil suzenj ene same metode, temvec je po eni strani spremljal tisto, kar se dogaja v sodobni verzologiji, po drugi strani pa je bila metoda dolocena z besedilom, ki je bilo predmet interpretacije. Ce je predmet premisljevanja npr. gradivo, ki spada tako v prozno pripovednistvo (J. Jurcic, Deseti brat) kot v obmocju verza (I. Rob, Deseti brat), teoreticna aparatura niti ne more biti samo verzoloska. Prav zato Pretnar ni pisal samo o tem, »kar je po splosnem prepricanju videti kot obrobno, drobno in nepomembno«²⁰ (verz, kitica in rima), temvec tudi o prvinah, ki spadajo tako v podrocje dramskega kot tudi v podrocje epskega govora.

3.  Znanstvenik prevajalec. V besedilih, ki so objavljena v Obdobjih, posveca Pretnar pozornost tudi prevajanju. Ne gre za teoreticno premisljevanje, temvec za prevajanje in prevajalske probleme, povezane s konkretnim knjizevnim gradivom (npr. Shakespeare, Sen kresne noci; Villonovo pesnisko delo; Miklosicevi prevodi iz poljske poezije).²¹ Pri tem je Pretnarjeva vodilna ideja spoznanje, da je prevajalsko delo le poskus priblizevanja izvirniku:

Prevajalski poskus [je] vedno samo priblizek izvirniku; [...] z njim prevedeno delo stopa v nova intertekstualna razmerja, ki jih uravnava dvojna avtenticnost, namrec avtenticnost izvirnika (ki v prevodu ucinkuje kot novo, specificno, sveze in tuje) in avtenticnost prevoda (ki je odvisna tako od upostevanja vseh lastnosti izvirnika kot od tradicije prevajanja v danem slovstvu in danem casu, tako od talenta prevajalcev kot od splosne situacije v izvirni in prevodni nacionalni literaturi v trenutku, ko prevod sprejema).²²

Druga neizogibna premisa prevajalskega dela je upostevanje dveh parametrov. To sta smisel in oblika pesniskega besedila.²³ Pretnar je v mislih vedno imel tako prvo (prevod je priblizek izvirniku) kot drugo spoznanje (prevod uposteva tako smisel kot obliko) in prav zaradi tega je bil naklonjen novim prevajalskim poskusom, v katerih je iskal spretnejse prevajalske resitve, pri tem pa je skromno ponujal tudi lastne iznajdbe.²⁴ Sleherni novi prevod istega izvirnika torej pomeni poskus oblikovnega in smiselnega priblizevanja izvirniku. Prav v takem poskusu (prevajanju) prihaja pri Pretnarju do popolne veljave njegovo znanstveno verzolosko znanje in grafomanska/pesniska subtilnost. Znanstvenik je skrbel za obliko, pesnik pa za smisel.

Omenjeno potrjujejo tudi prevodi besedil osijeskega pesnika Delimirja Resickega, objavljeni v zbirki Veter davnih vrtnic (Ljubljana: Slava, 1993). Gre za pesem Zenske v notranjosti se zmeraj nosijo crne rute in za tri pesmi brez naslova (I, II, III). Pesmi pripadajo zbirki Srecne ulice (Sretne ulice, Osijek: Revija, 1987). Izvirni hrvaski naslovi so: Zene u unutrasnjosti jos uvijek nose crne marame, pesmi, ki so v Slavini izdaji brez naslova (I, II, III), pa imajo v izvirniku skupni naslov Slagerji v kolodvorskem jukeboxu (Slageri u kolodvorskome jukeboxu). Primerjava enega segmenta pesniskega besedila (naslov) potrjuje Pretnarjevo videnje, da je prevod le poskus priblizevanja izvirniku. Brez prevedenega skupnega naslova (Slageri v kolodvorskom jukeboxu) so namrec pesmi I, II in III oropane za vsaj tiste konotacije, ki jih ponuja/vsebuje ta naslov. Pri tem se lahko spomnimo Saussurjeve primerjave jezika s sahom,²⁵ kjer en sam premik znaka pomeni spremembo celotne sestave. To lahko po svoje uporabimo tudi v primeru prevedenega besedila, ki spreminja notranjo (tudi zunanjo) sestavo izvirnika, ce kaj dodaja ali pa ce kaj odvzema. Pri Resickem je bistveno tudi to, da so pesmi pisane v svobodnem verzu, navadno pa tudi kiticno urejene. To je v prevodih vecinoma ohranjeno, toda treba je pripomniti, da je bil prevajalec Pretnar nekoliko bolj naklonjen oblikovnemu zgoscevanju. Tako ima npr. izvirnik pesmi III dve kitici, prva steje sest, druga pa sedem verzov. V prevodu je druga kitica skrajsana (samo oblikovno, ne pa tudi smiselno!) za en verz.²⁶ Ce jo primerjamo npr. s prevodom Sna kresne noci M. Jesiha, ki je nekoliko bolj naklonjen razsirjanju izvirnika, lahko sklepamo, da Pretnarjeva »dointerpretacija izvirnika« (T. Pretnar) stopa v nasprotno smer. Pri tem pa prve ali druge moznosti ne moremo vrednostno oznaciti kot dobro ali slabo, ker sta obe le poskusa priblizevanja izvirniku.

4.  Sklep. V besedilih, ki jih je Pretnar kot edini stalni udelezenec objavil v Obdobjih, se pojavljata dve temeljni podrocji njegovega ukvarjanja z literaturo, in sicer verzologija in prevajanje.

Besedila, v katerih govori o verzu, rimi in kitici, pomenijo zelo poucno in natancno pripravo za pisanje zgodovine verza v slovenski knjizevnosti, besedila, ki jih je napisal na temo prevajanja, pa dajejo pogum samim prevajalcem, kar pomeni, da je treba delati poskuse (beri: prevajati) tudi tedaj, kadar prevod ze obstaja (pri besedilih, ki do zdaj se sploh niso prevedena, pomembnosti prevoda niti ni treba poudarjati).

S svojim znanstvenim verzoloskim delom je torej Tone Pretnar skusal govoriti (zelo utemeljeno) o tem, da se dá v pesniskem delu marsikaj empiricno razodeti, s cimer je nasprotoval grafomanovi/pesnikovi trditvi o ne-moznosti empiricnega razodetja knjizevne resnice.

Opombe

¹

Tone Pretnar, V referatu je vse zbrano, v: Stkal sem ga iz stirih norih rim: Antona Pretnarja zbranih grafomanij 3. zvezek, uredil Miran Hladnik (Ljubljana: Slava, 1993), str. 29. Avtorica tega prispevka je dodala Pretnarjevemu verzu le oklepaj pri nikalnici v negaciji »ne« Izvirni verz se glasi: »Empiricno ne da se razodeti.«

²

Termin grafomanija uporabljam v pomenu, ki je zapisan v Listku Slave 1992/93, st. 2: »Vzporedno s tem (pripravljanjem knjige Tonetovih prevodov --- op. Z. S.) bo nastajal cetrti zvezek Pretnarjevih grafomanij. Ceprav je kaj v njih prav pesniskega, se izrazu grafomanije ne bomo odpovedali. Tone Pretnar pesnik bi bil le eden izmed mnogih pesnikov na Slovenskem. Tone Pretnar grafoman pa je edini in prvi slovenski grafoman.

³

Ce bi avtorica tega prispevka hotela biti dosledna, bi morala imeti v mislih 14 Pretnarjevih besedil (do danes je bilo kar 14 simpozijev Obdobja). Tone Pretnar je edini stalni, redni udelezenec v Obdobjih in zato govorimo o 14 Pretnarjevih besedilih. Toda doslednost se ni mogla uveljaviti, ker 12. zbornik se ni natisnjen, to pa se je zgodilo tudi z zbornikom 14. simpozija, katerega predsednik je bil zdaj pokojni Tone Pretnar. Zato je gradivo omejeno na 12 objavljenih Pretnarjevih besedil in sicer:
a) Oblikovanje verzne norme v slovenskem razsvetljenstvu, Obdobja 1, Ljubljana, 1979, str. 291-317;
b) Presernov in Vrazov jambski enajsterec, Obdobja 2, Ljubljana, 1981, str. 455-473;
c) O verzu Levstikovega Tugomerja, Obdobja 3, Ljubljana, 1982, str. 385-399;
c) »Prozno«in »verzno«v dialogu Cankarjevega Pohujsanja v dolini sentflorjanski, Obdobja 4, 2. del, Ljubljana, 1983, str. 337-355;
d) Podbevskov verz med tradicijo in avantgardisticnim eksperimentom, Obdobja 5, Ljubljana, 1984, str. 249-264;
e) Med gramaticnim paralelizmom in zvocno figuro: o rimi v slovenski protestantski pesmi, Obdobja 6, Ljubljana: 1985, str. 571-580;
f) Problem verza, junaka in medbesedilnosti v Robovem Desetem bratu, Obdobja 7, Ljubljana, 1987, str. 237-248;
g) O verzu Jesihovega prevoda Shakespearejevega Sna kresne noci, Obdobja 8, Ljubljana, 1988, str. 413-426;
h) O rimi v besedilu Marusicevega Skofjeloskega pasijona, Obdobja 9, Ljubljana, 1989, str. 121-128;
i) O verzni in kiticni obliki Menartovega slovenskega in Rabadanovega hrvaskega prevoda Villonovega pesniskega dela, Obdobja 10, Ljubljana, 1989, str. 181-188;
j) (Visoko)solska aplikacija Kumerdejeve metrike, Obdobja 11, Ljubljana, 1991, str. 233-249;
k) O Miklosicevih prevodih iz poljske poezije, Obdobja 13, Ljubljana, 1992, str. 503-551.

⁴

Iz grafomanije V referatu vse je zbrano (glej opombo st. 1). Grafomanija je opremljena tudi z akrostihom ZA SASO FLAKERJA.

⁵

Nekaj podobnega je zapisal Matko Peic' o hrvaskem pisatelju Antunu Kanizlic'u: »Kanizlic' je tipican knjizevnik XVIII stoljec'a koji cesto ujedinjuje u svojoj licnosti pisca i naucenjaka.« (Barok i rokoko u djelu Antuna Kanizlic'a /1699< 196> 1777/, Zagreb: Rad JAZU, 1972, str. 6).

⁶

V Pretnarjevih (znanstvenih) besedilih ni mogoce najti pesniske slike npr. »franmiklosicevskega« tipa, ki npr. o vzgojni knjigi pravi, da naj bi bila »fletno oblecen fant« in ne »s krpami oblozena baba.« Omenjeni sliki Pretnar parafrazira v Obdobjih 13 (Ljubljana, 1992, str. 504).

⁷

V prezentiranju lirike ima bistveno vlogo med drugim tudi naslov, pravi W. Kayser (Jezicko umetnicko delo, Beograd, 1973; Knjizevna misao 9). To misel avtorica tehle vrstic uposteva tudi tedaj, kadar ne gre le za lirska besedila.

⁸

Miroslav Cervenka, Vecerna sola stihoslovja (Ljubljana; SKUC, Filozofska fakulteta, 1988), str. 11.

⁹

Gre za besedila, objavljena v Obdobjih 8, 10, 13.

¹⁰

Gre za besedilo, objavljeno v Obdobjih 11.

¹¹

Znano je ze, da so skoraj vsa Pretnarjeva besedila v Obdobjih napisana z istim metodoloskim postopkom: uvodna pojasnila in omejitve (to navadno pomeni zelo dolgo poved, ki lahko obsega eno stran, npr. v Obdobjih 7, str. 237, v katerem je pisec registriral problem, tisto, kar je o njem ze rekla slovenska literarna veda, kaj od tega avtor sam uposteva, kaj pa ne); potem pisec doloci problem, t.j., kaj hoce raziskovati in na katerem gradivu; sledi obdelava problema z argumenti, t.j. s stevilnimi primeri in preglednicami; na koncu pa je se sklep.

¹²

Npr. J. Pogacnik -- F. Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva I-VIII (Maribor: Obzorja, 1968-1972); J. Pogacnik, Slovenacka knjizevnost (Novi Sad: Matica srpska, 1987); I. Cesar -- J. Pogacnik, Pregled slovenske knjizevnosti (Zagreb: Skolska knjiga, 1991) itd.

¹³

T. Pretnar, Oblikovanje verzne norme v slovenskem razsvetljenstvu, str. 304.

¹⁴

T. Pretnar, Presernov in Vrazov jambski enajsterec, str. 467.

¹⁵

V nekaterih situacijah Pretnar sam vztraja pri tem, na primer: »Besedilo, ceprav naslovljeno s Podbevskov verz med tradicijo in avantgardisticnim eksperimentom, ni in ne more biti historicnoverzoloska razprava, katere cilj bi bilo lociranje Podbevskovega verza v razvoju slovenskega verznega oblikovanja.« (Obdobja 5, 1984, str. 249.)

¹⁶

T. Pretnar, Veter davnih vrtnic. Antologija pesniskih prevodov 1964-1993 (Ljubljana: Slava, 1993).

¹⁷

Npr. »1. 2. Metoda. Opis in interpretacija ubeseditvenih zakonitosti verznega vzorca v Levstikovem dramskem besedilu izhaja iz ravnanja in dogajanj generativne metrike, pri obravnavanju razmerja med verznim in skladenjskim clenjenjem besedila izkorisca referat metode in dosezke varsavske verzoloske skupine (Pszczoowska--Cervenka, 1982).« (Obdobja 3, 1982, str. 386.)

¹⁸

Primerjaj Obdobja 7, 1987, str. 237-248.

¹⁹

Primerjaj isto.

²⁰

M. Juvan, Dr. Tonetu Pretnarju v spomin (9. avgusta 1945 -- 16. novembra 1992, Jezik in slovstvo (1992/93), st. 4, str. 129.

²¹

Primerjaj Obdobja 8, 10 in 13.

²²

T. Pretnar, O verzu Jesihovega prevoda Shakespearejevega Sna kresne noci, str. 413.

²³

»Slovenski prevajalci vsaj od razsvetljenstva naprej prevajajo tako smisel kot obliko pesniskega besedila in tako bogatijo slovensko poezijo z novimi verznimi, kiticnimi in stalnimi pesemskimi oblikami ali pa obstojece modificirajo na nacin, kot ga zahteva izvirnik.« (T. Pretnar, O Miklosicevih prevodih iz poljske poezije, str. 505).

²⁴

»Deveti verz iz citatov in parafraz pregovorov umetelno montirane Ballade des proverbes (sl. Balada o pregovorih, hr. Poslovnice mudrosti. Balada), ki se v izvirniku glasi Tant parle qu'on se contredist in bi ga pisec teh vrstic --- upostevaje verzni vzorec in polozaj izpovedovalca v pesniskem svetu --- prevedel takole: V besedah si s seboj navzkriz, sta prevajalca, ki sta ohranila skladenjsko podobo verza, vsak po svoje metricno preoblikovala: Kdor govori prevec, se sam izda (Menart), oz. Toliko neki blebec'u, da protuslove sebi (Rabadan).«

²⁵

Primerjaj F. de Sosir (F. se Saussure), Opsta lingvistika (Beograd: Nolit, 1977).

²⁶

Cesta se hitro
kao zivotinja uz vodu
umiva automobilskim trzajima
cesta te uvijek
poslije
tako brizno njeguje
kao vlastito potomstvo
       (D. Resicki)

Cesta se hitro kot zival ob vodi
umiva z avtomobilskimi tresljaji
cesta te zmeraj
pozneje
tako skrbno neguje
kot svoje lastno potomstvo
       (T. Pretnar)