Performativni glagoli v opisni slovnici slovenskega jezika

Med sporazumevanjem nastane med pomenom in obliko izreka ter okoliscinami dvojno razmerje: pomen in oblika prikazujeta dejansko stanje in/ali povzrocata zazelenega. V sestavu jezikovnih oblik obstaja eno samo mesto, kjer se smeri tega razmerja izrazita v enotni obliki: to so performativni glagoli. Pri njih se omenjeni smeri spojita v enotnem izrazu, vendar tako, da povzrocita nasprotje med obliko besede (glagol je v povednem naklonu) in pomenom (ta je npr. ukaz: ukazujem). Performativni glagoli tako povzrocajo tezavo pri preslikavi v sistem slovnicnih oblik in pomenov, saj oblika --- povedni naklon --- kaze na pripovedno poved, pomen pa na velelnost. V prispevku nas bo zanimalo, kako to tezavo resuje opisna slovnica slovenskega jezika (J. Toporisic 1984) in kako je pojav opisan v teoriji govorne dejavnosti.

2.  O dveh smereh skladnosti in dveh namerah izreka

Namen prispevka je opisati dve vrsti govorne dejavnosti, prikazovalno (tudi opisno, predstavitveno ali reprezentacijsko, spoznavno ali kognitivno) --- ta prikazuje dejanske svetove --- in performativno, ta povzroca mogoce in zazelene svetove. Pri tem se bomo oprli na prvotno delitev govornih dejanj na konstative in performative, ki je dozivela svojo potrditev tudi v Searlovi teoriji o namernosti (intencionalnosti) govornih dejanj in intencionalnosti kot teoriji uma. Searle govori o dveh smereh skladnosti med besedami in svetom: »Pojem smer skladnosti (direction of fit) sem uporabljal kot nerazclenjeni prvinski pojem. Mislim, da ga je mogoce upraviciti, ker pojma smer skladnosti ni mogoce speljati na nic drugega. Razlicne smeri skladnosti imajo razlicne posledice za povzrocanje. V primeru zatrjevanja (razen pri samonanasalnih primerih) se za trditev domneva skladnost z neodvisno dejanskostjo, torej trditev ni izpolnjena, ce sama povzroca dejansko stanje, ki ga prikazuje. Toda v primeru zahtev, obljub in deklarativov izreki, ce so izpolnjeni, na razne nacine delujejo vzrocno pri nastajanju dejanskih stanj, ki jih prikazujejo. Ta nesomernost je posledica razlicne smeri skladnosti« (Searle, 1983: 173). Oglejmo si, kako se razlika v smeri skladnosti med besedami in svetom izraza pri neposredno in posredno opravljenih govornih dejanjih.

Najprej si oglejmo razliko med zatrjevalnimi (konstativnimi) in performativnimi izreki. S tem ko izrecem poved Pisem, opisem neodovisno obstojece dejanje, ki ga opravljam v casu izrekanja; to je nanosnik (referenca) izreka Pisem. Nanosnik in njegov opis sta loceni in neodvisni bitnosti. Dejanje izrekanja je smiselno, ce je zatrjena propozicija resnicna, to je, ce v casu izrekanja zares opravljam dejanje, ki ga opisujem. Razmerje med izrekom, njegovo obliko in pomenom ter dejanskim stanjem (tudi to je pojmovna bitnost, tvorjena na podlagi cutnih oz. zaznavnih podatkov) je prikazovalno ali predstavitveno razmerje. Namero, prikazati vrednosti tega razmerja, imenujem prikazovalno ali predstavitveno namero Pn; namero, obvestiti o dejanskem stanju naslovnika, pa sporazumevalno (komunikacijsko) ali ilokucijsko namero Sn. Razmerje med obema namerama je lahko istovetnostno (Pn = Sn; Sn = Pn) ali instrumentalno. Ce poved Pisem izrecem kot odgovor na vprasanje Kaj delas?, sta nameri istovetni in se v celoti uresnicita v pomenskem polju, dolocenem z obliko izreka. Vsak izmed izrekov prikazuje namerna stanja udelezencev pogovora: Pisem prikazuje umsko preslikavo dejanskega stanja (odslej dejansko stanje), Kaj delas? govorcevo zeljo zvedeti, katero dejanje naslovnik opravlja. Sporazumevalna namera povezuje prikaze posameznih izrekov v razmerje: vprasanje --- nadpomenka (delas); odgovor --- podpomenka (pisem). Kadar se sporazumevalna namera uresnici v pomenskem polju, zacrtanem z obliko izrekov, sta nameri skladni.

Med prikazovalno in sporazumevalno namero obstaja se posredno razmerje, ki za razumevanje zahteva pogovorno sklepanje; to povezuje pomen z namernimi (psiholoskimi) in druzbenimi okoliscinami. Ce na povabilo Pridi jest odgovorim Pisem, prikazovalna in sporazumevalna namera nista skladni. Prikaz dejanja ni izrecen z namero, o tem obvestiti naslovnika, temvec z namero zavrniti povabilo. Izrek Pisem ne deluje kot opis, temvec kot razlog zavrnitve: Ne morem priti jest, ker pisem. Manjkajoce dialoske clene zapolnimo s pogovornim sklepanjem. Razmerje med prikazovalno in sporazumevalno namero je instrumentalno: prikaz dejanskega stanja je sredstvo za opravljanje nekega drugega dejanja, v nasem primeru sredstvo za zavrnitev povabila k jedi. Izbire izreka ne povzroca dejansko stanje, ki ga opisujem, temvec sporazumevalna namera, podati prepricljivi razlog za odklonitev povabila ali zahteve. Ugotovimo lahko, da je izrek Pisem ilokucijsko dvoumen, saj na podlagi oblike in pomena ne moremo sklepati o njegovi vlogi oziroma sporazumevalni nameri.

Nasa razclemba nam razkrije, da je izrek med sporazumevanjem vpet med dve razmerji: med prikazovalno, povezano s pomenom in obliko povedi, in sporazumevalno; z njegovim izrekanjem sporocamo podatke in z njimi povzrocamo ucinke na naslovnikovo prepricanje in ravnanje. Ta dvojnost se v govoru izrazi na dveh mestih: z razliko med neposrednim (direktnim) in posrednim (indirektnim) govornim dejanjem (slednje pomensko nepovezanost premosti s pogovornim sklepanjem, upostevaje dusevne in druzbene okoliscine) ter z rabo eksplicitnih performativnih izrekov, s katerimi odpravljamo dvoumje glede sporazumevalne ali ilokucijske namere izreka.

Analizirajmo s stalisca dveh namer eksplicitni performativni izrek Zahtevam, da zapustis sobo. Pn: s tem ko izrekam zahtevam, prikazujem namerna dusevna stanja: zeljo, da se propozicijsko dejanje udejanji; prepricanje, da ga je naslovnik zmozen opraviti, in prepricanje, da mi polozaj dopusca izrekati zahteve, ki naslovnika zavezujejo k ubogljivosti. Sn: s tem ko izrekam zahtevam, opravljam dejanje zahteve, to je, naslovnika zavezujem k dejanju.

Postavlja se vprasanje, ali je izrek trditev (oblika --- povedni naklon) ali performativ (z njegovim izrekanjem opravljamo dejanje zahteve). Prvotno delitev na konstative in performative, ki je razkrila dve temeljni razmerji med besedami in svetom, je nadomestilo spoznanje, da so izreki dvonamerni: na pomen in obliko povedi se veze prikazovalna namera, na ilokucijsko dejanja, ki jih z njihovim izrekanjem opravljamo, pa sporazumevalna ali ilokucijska namera. Pri tem se med zatrjevanjem (konstativi) in povzrocanjem (performativi) zacrtuje se ena pomembna razlika: obljube in zahteve povzrocajo razloge za lastno zadovoljitev in so samonanasalne (samoreferencne): dejanje zahteve ali obljube opravim z izrekanjem ustreznih povedi. Izpolnjene so, ce govorec drzi obljubo oziroma ce naslovnik uboga ukaz. Izrekanje trditev pa samo po sebi ni porostvo, da so trditve resnicne.

3.  Slovnicne poteze eksplicitnih performativnih glagolov in njihove pragmaticne interpretacije

Raziskave performativnih izrekov v sirsem pomenu in eksplicitnih performativnih glagolov v ozjem pomenu so nedvomno vredne velike pozornosti, saj so vezni clen med pomenoslovjem in pragmatiko. Ker so eksplicitni performativni glagoli leksikalizirani izraz temeljnih prvin okoliscin, ki so pomembne za interpretacijo ilokucijskega dejanja, nam razclembe razkrivajo nekatere splosne zakonitosti govorne dejavnosti. Z njimi je bil v filozofiji jezika ovrzen nazor, da je sporazumevanje predvsem prenasanje podatkov. Performativni glagoli nam pokazejo, da dejanja z izreki ne le opisujemo in prikazujemo, temvec jih tudi opravljamo.

Zato si oglejmo slovnicne poteze eksplicitnih performativnih glagolov ter pragmaticne podatke, ki jih ti izrazajo.

Nastejmo nekaj pogostih zgledov: obljubim, zahtevam, ukazujem, prepovedujem, obzalujem, da p.

Za eksplicitne performativne glagole je znacilno, da so izrazeni v prvi osebi ednine povednega sedanjika in tvorniku. V skladenjskem razmerju osebek --- povedek kot jedru stavka, izrazenem z osebno glagolsko obliko, se tedaj prekrijejo (1) avtor izreka, storilec dejanja in sporocevalec --- prva oseba; (2) cas dejanja izrekanja in cas glagolskega dejanja (dejanje se opravlja v casu izrekanja); (3) dejanje opravljam s tem, da ga poimenujem (pragmaticna poteza samonanasalnosti); (4) zato je dejanje izrazeno v povednem naklonu in (5) tvornem nacinu.

Vprasali se bomo, katere pragmaticne podatke te poteze sporocajo, ali so za izrazanje eksplicitnega performativnega glagola obvezne in imajo razlocevalno vrednost v razmerju do zatrjevalnih (konstativnih) izrekov ter v njih vsebovanih glagolov.

Z izrekanjem v prvi osebi Benveniste (1966) povezuje subjektivnost govorice in to steje za obvezno slovnicno potezo performativnih glagolov. Podobno trdi tudi Austin: » 'Jaz', ki opravlja delo, je pri stvari torej bistven. Prednost izvirne oblike --- prva oseba ednine, sedanji cas, povedni naklon, tvorni nacin, in prav tako druga in tretja oseba in neosebna in trpna oblika, ce je spodaj podpis --- je v tem, da ta implicitna poteza govorne situacije postane eksplicitna. Glagoli, ki imajo v besednjaku poseben performativni videz, strezejo posebnemu smotru narediti, da je eksplicitno (kar ni isto, kakor trditi ali opisati), katero delo izvajamo, ko formuliramo izrek (...) « (Austin 1990: 60). Ce izrecemo On prisega, to ni vec performativ, z izrekanjem dejanja ne opravljamo, temvec porocamo o govorni dejavnosti. Pri izrekanju zatrjevalnikov (konstativov) teh omejitev nimamo, izreci jih je mogoce z enako temeljno vrednostjo v vseh osebah in stevilih.

Vendar srecamo tudi performativne izreke, izrazene s tretjo osebo ednine, in sicer tedaj, kadar je nosilka avtoritete ustanova (sodisce, cerkev, univerza): Znanstveno-pedagoski svet Univerze v Ljubljani razglasa X za redno profesorico. Sodisce je razsodilo, da se X oprosti obtozbe. Ce je ekplicitni performativni glagol najneposrednejsi izraz ilokucijske sile izreka, potem je govorec avtenticni razlagalec ilokucijske namere, naslovnik pa le perlokucijskega ucinka. Da bi preveril pravilnost svoje domneve o nameri izreka oziroma vrsti ilokucijskega dejanja, naslovnik govorca pogosto vprasa, kaj je hotel z izrekom povedati. Ta v svojem odgovoru potrdi, da je namera istovetna s pomenom izreka (Sn = Pn), ali pa pojasni, katero ilokucijsko dejanje je imel v mislih. Seveda se naslovnik lahko odpove namerni razlagi izreka ter pretehta pomembnost podatka, ki ga ta vsebuje, in njegovo verodostojnost. Izbiro interpretativne strategije dolocajo okoliscine.

Vprasajmo se o stevilu. Ali je obvezno, da se oseba izrece v ednini, ali pa je mogoce izreci performativ v dvojini ali mnozini? Tudi ce se opravljajo kolektivne prisege, posamezniki izrekajo eksplicitni performativni glagol v ednini. Performativa naceloma ni mogoce izreci v mnozini, kajti mnozina nima nanasalnika, nanasalnik imata le zaimka jaz in ti; ce se izrekamo v mnozini, jaz posplosimo tudi na druge, vendar je to le retoricna operacija, ki ni utemeljena v dejanskem izrekanju tistih, ki se jaz v njihovem imenu izreka. Kljub temu zlasti v pisnih institucionalnih besedilih kdaj srecamo mnozinsko obliko eksplicitnega performativnega glagola, denimo v garancijskem listu: Obvezujemo se, da bo izdelek v garancijskem roku brezhibno deloval. Porostvo za prevzeto obveznost je izrazeno s podpisom pooblascene osebe in pecatom ustanove (to je v pisnih institucionalnih performativnih izrekih pravilo). Prekrivanje casa izrekanja in casa dejanja je prav tako posebnost performativnih glagolov ter je neobvezno za zatrjevalne izreke, opisujoce od izrekanja neodvisna dejanja, stanja in poteke, ki se lahko uresnicujejo v razlicnih casih. Performativno dejanje pa poteka v casu izrekanja. Sporocevalec je tvoren. Vendar je tudi v performativnih izrekih mogoc poleg tvornika se trpnik ali oblika za stanje po izvrsenem dejanju: odpiram sestanek --- sestanek je odprt; oproscam vas krivde --- obsojenec se oprosti krivde; obvezujemo vas placati --- dolzni ste placati; --- prepovedujemo vstop nezaposlenim --- nezaposlenim je vstop prepovedan. Pretvorba iz tvornika v trpnik ali obliko stanja spremeni samo zorni kot upovedovanja, ne pa dejanja samega.

Dejanje se zgodi s poimenovanjem, to pa se izrazi tudi v prekrivanju casa izrekanja in casa dejanja ter v povednosti in tvornosti. Pravimo, da je eksplicitni performativni glagol samonanasalen: dejanje, ki ga poimenuje, govorec z izrekanjem socasno udejanja. Performativnost govorice se torej udejanja v govorici sami: nanasalnik izreka je posledica pomena in oblike izreka. Pravimo tudi, da eksplicitni performativ povzroca pogoje lastne zadovoljitve (condition of satisfaction). Zato predpostavlja avtoriteto govorca in/ali ustanove, ki jo govorec zastopa, ter ubogljivost naslovnika (obedience condition). Govorec se pogosto izreka »v imenu ljudstva« ali ustanove, ki jo zastopa (sodisce, univerza, cerkev idr.), pa tudi v imenu Boga.

V performativnih izrekih se torej prekrivata dve pragmaticni vrednosti, subjektivnost in moc, opravljati z besedami dejanja. Zato so ti izreki pogosti v institucionalnih okoliscinah, kjer jih lahko izrekajo samo pooblascene osebe (npr. na sodiscu, v cerkvi, na univerzi, v najvisjih drzavnih ustanovah). V prakticnem sporazumevanju pa lahko naslovnika zavezuje le nadrejena oseba (starsi otroke, ucitelj ucence, lastniki podjetja delavce), pa se tu jih srecamo le redko: neposredno performativno zavezovanje je prisilno, naslovniku odreka moznost izbire in samostojnega odlocanja, lahko izzove tudi odpor. Eksplicitna performativna prisila se zato nadomesca s posrednim izrazanjem zahtev in z njihovim nadomescanjem z ilokucijami, ki so izrecene s stalisca naslovnikovih potreb in zelja (nasveti, spodbude: Svetujem ti, da zavijes desno --- Na tvojem mestu bi zavil desno).

Eksplicitni performativni glagoli torej povzrocajo pogoje lastne izpolnitve. To pa ne velja za ilokucijski glagol zatrjevanja: trdim, da p. Ta glagol izraza govorcevo verjetje, da p (to je iskrenostni pogoj izrekanja), ni pa hkrati porostvo za resnicnost trditve. Resnicnostni pogoj zahteva neodvisno obstojeci nanasalnik, ki ga prikazuje propozicijska vsebina trditve. Zato trditve niso samonanasalne. Tudi po tej potezi se eksplicitni performativni izreki razlikujejo od zatrjevalnih izrekov (trditev). Razlika v smeri skladnosti med besedami in svetom se je torej izrazila v obliki slovnicne nesomernosti.

Glagol trditi je v primerjavi z eksplicitnimi performativnimi glagoli dvoudelezenski: postavlja razmerje med govorcem in propozicijsko vsebino, ne odpira pa mesta za naslovnika. Tako prikazuje namerna dusevna stanja govorca (verjetje), razmerje z neodvisno obstojecim nanasalnikom pa se izrazi z utemeljitvijo, ki daje zagotovilo, da je trditev resnicna. Performativni glagoli so troudelezenski in odpirajo mesto za govorca oziroma storilca govornega dejanja, za naslovnika in propozicijsko vsebino. Postavlja se vprasanje, ali je jezikovna razlika, ki zaznamuje razliko med konstativi in performativi oziroma razliko v smeri skladnosti med besedami in svetom, zadostni razlog za podmeno, da glagola trditi ni mogoce imeti za performativni glagol. Odgovor je odvisen od definicije performativnih glagolov. Ce jih opredelimo kot eksplicitne zaznamovalce ilokucijske sile izreka, potem je tudi glagol trdim eksplicitni performativ, saj izreka vrsto ilokucijskega dejanja in govorca zavezuje k prepricanju, da je trditev resnicna. Ta odgovor takoj sprozi novo tezavo, saj v isti sapi trdimo, da so izreki, s katerimi zatrjujemo, da je kaj resnicno in torej obstaja nedovisno od izrekanja, socasno performativi. S tem zanikamo prvotno razlikovanje med zatrjevalniki (konstativi) in performativi ter temeljno dolocevalno potezo performativov --- samonanasalnost. Tako na izrazni kot na pragmaticni ravni je zato mogoce najti razloge, ki podpirajo podmeno, da glagol trdim sicer eksplicira ilokucijsko silo izreka ter sprozi z njo povezane zaveze (verjetje, da p, in moznost potrditve, da je p resnicna), vendar ni eksplicitni performativni glagol, ker z njim dejanja, ki ga poimenujemo, ne opravimo v celoti, temvec le »polovicno« ( prepricanje izrazimo tako, da ekspliciramo ilokucijsko silo), resnicnost trditve pa zahteva nedovisno dejstveno ali diskurzivno potrditev --- utemeljitev.

Poleg tega se postavlja se vprasanje, kateri eksplicitni zaznamovalec nadrediti stavkom, ki imajo v podstavi samostalnisko povedje in so izrazeni s propozicijo NP1 biti NP2:

Ta clovek je sadist/ tat/ predsednik.

Ta bolezen je shizofrenija.

Ta beseda je povedkovnik.

V porocanem govoru te izreke interpretiramo tako, da jim nadredimo glagole imeti za, imenovati za, definiratati kot, prepoznati, npr.: Ima ga za sadista, tatu, imenovali so ga za predsednika, bolezen so prepoznali za shizofrenijo, besedo so definirali kot povedkovnik, besedo so uvrstili med povedkovnike. Ali je mogoce te glagole steti med performativne glagole in ali so ti izreki ugotovitve ali performativi? Na to vprasanje sem skusala odgovoriti v razpravi Are sentences with the underlying structure NPr be NPp really assertives? (O. Kunst Gnamus 1993).

Poleg opisanih potez kaze opozoriti se na dvonamerno sestavo eksplicitnih performativnih glagolov. Kot smo ze dejali, glagol ukazujem socasno prikazuje vsebino namernih dusevnih stanj govorca (S dejanje p zeli in verjame, da ga je N zmozen opraviti --- prikazovalna namera Pn), z izrekanjem pa dejanje ukazovanja socasno opravlja (sporazumevalna namera Sn). Eksplicitno izrazanje namer razlicnih smeri, namere prikazovanja in opravljanja ilokucijskih dejanj, se kaze v razcepu med obliko (povedni naklon) in pomenom (ukaz). Ta poteza razkriva ujetost pomena med dve smeri skladnosti med besedami in svetom. Ce ilokucijsko dejanje ni opravljeno z eksplicitnim performativnih glagolom, a ima zatrjevalno obliko, je ilokucijsko dvoumno. Na to je opozoril na vec mestih ze Austin (1990): »(...) saj je zelo pogosto v razlicnih situacijah izrekanja isti stavek rabljen na oba nacina, performativnega in konstativnega ali performativnega (66). (...) Podobno je lahko »Na polju je bik« svarilo ali pa ne, ker lahko le opisujemo prizor, in »Pridem« je lahko obljuba ali pa ne. Pri tem gre za razliko med primitivnimi in eksplicitnimi performativi; in morda v okoliscinah sploh ni nicesar, po cemer bi se lahko odlocili, ali je izrek performativen ali ne. Kakor ze, v dani situaciji je lahko prepusceno meni, da ga vzamem bodisi tako ali drugace (39). (...) Sprejemljiv je tudi pogled, da je eksplicitno razlikovanje med razlicnimi silami, ki jih lahko ima ta izrek, mlajsi jezikovni dosezek, in sicer znaten; glede tega primitivne ali primarne oblike izreka ohranjajo »dvoumnost« ali »nezanesljivost« ali »meglenost« primitivnega jezika. To je lahko kdaj koristno: a pretanjene in razvite druzbene oblike in postopki zahtevajo jasnost. Upostevajte pa, da je tudi jasnost kreativno dejanje, prav kakor odkritje ali opis. Gre tako za to, da jasno razlikujemo, kakor za to, da ze obstojece razlike ostanejo jasne« (n.d.: 69).

Postavlja se tudi vprasanje, ali je eksplicitni performativ velelnik Pridi. Tu se Austin in Benveniste razhajata. Austin je med performative uvrstil tudi izreke, ki imajo obliko imperativa. Reci: Zaprite vrata, je prav tako performativ kot : Ukazujem vam, da jih zaprete.« Se vec: po njegovem so performativi vsi izreki, ki jih je mogoce izraziti v eksplicitni performativni obliki: »Tako naj bi nas obsla skusnjava reci, da je mogoce vsak izrek, ki je zares performativen, zvesti ali razsiriti ali razcleniti v obliko ali ponoviti v obliki, ki vsebuje glagol v prvi osebi ednine, sedanjem casu, povednem naklonu, tvornem nacinu (slovnicno) (...). Torej: Reci 'Ven' je enakovredno 'Izjavljam, razglasam, sodim ali presojam, da morate 'ven'« (1990: 61). Benveniste se s tem ne strinja: » Neka izjava je performativ zato, ker imenuje izvrseno dejanje, ker Ego izgovori obrazec, ki vsebuje glagol v prvi osebi sedanjika: 'Razglasam, da je sestanek koncan'. --- 'Prisegam, da bom govoril resnico'. Performativna izjava mora tako imenovati govorno dejavnost in njenega vrsilca. Pri imperativu ne najdemo nic podobnega. Ne sme nas zapeljati dejstvo, da imperativ proizvede neki rezultat, da Pridite! resnicno povzroci, da nagovorjeni pride. Ta empiricni rezultat ne pomeni nic. Izjava ni performativ zato, ker lahko spremeni polozaj individua, ampak zato, ker je sama po sebi neko dejanje« (1988: 297).

Tako nam razclemba slovnicnih potez razkrije nekatere bistvene pragmaticne poteze govora: v razmerju do nanasalnika samonanasalnost izreka (poimenovanje kot dejanje), v razmerju do namere dvonamernost (prikazovalna in sporazumevalna namera), subjektivnost in moc govorice ter nesomerno razmerje med zatrjevalniki in performativi. Performativni izreki povzrocajo pogoje izpolnitve v odvisnosti od avtoritete govorca in ubogljivost naslovnika, izpolnitveni pogoj zatrjevalnih izrekov pa je resnicnost trditve, to, cemur recemo skladnost z dejstvi. »Druga pot razkritj te lastnosti je videnje, da obe, obljuba in zahteva, oblikujeta razloge za izpolnitvene pogoje na nacin, ki se povsem loci od trditev. Zatrjevanje samo po sebi ne daje dokaza za resnicnost trditve. Toda obljubljanje ustvarja pogoje, da storimo obljubljeno stvar, in zahteva, da kdo kaj stori, je razlog za to, da to stori« (1983: 170). In potem se Searle se vprasuje: »Zakaj imamo na primer performativne izreke za opravicila, trditve, zahteve, zahvalo in cestitke --- vse te primere opravimo tako, da izrecemo, da ta dejanja opravljamo (...), nimamo pa na primer performativa za cvreti jajce? Ce kdo rece 'Opravicujem se', se s tem lahko opravici, ce pa rece 'Cvrem jajce', se jajce ne scvre. Morebiti bi lahko Bog scvrl jajce s preprostim izrekanjem takega performativnega stavka, toda mi ga ne moremo. Zakaj ne?« (1983: 166-167). Vprasanje in odgovor nanj doloci doseg, ki ga ima performativna moc govorice. Z njo uresnicujemo oblike druzbenih razmerij, zavezujemo druge ali sebe, da kaj storimo, ne moremo pa neposredno spreminjati predmetnosti.

Performativni izreki so torej oblika mesebojnega zavezovanja. Z obljubo (prisego, stavo, zaobljubo) govorec zavezuje sebe, da bo kaj storil, z zahtevo (ukazom, prepovedjo) naslovnika, z izrekanjem razglasnih izrekov spreminja druzbena razmerja tako, da se propozicijske vsebine udejanjajo kot posledica izrekanja. Govor kot druzbena vez se uresnicuje v treh smereh: v obliki samozavezovanja, zavezovanja naslovnika ali obojestranskega zavezovanja in dogovarjanja: obljubljam, zahtevam, dogovarjava se, pogajava se, sklepava sporazume. Za zavezovanje naslovnika sta potrebni avtoriteta govorca in ubogljivost naslovnika. Raba eksplicitnih performativnih glagolov in drugih oblik neposrednega izrazanja je zato primerna tedaj, kadar domnevamo, da je dejanje koristno za naslovnika (kadar zelimo prepreciti skodo, denimo v nevarnih polozajih, dajemo napotke, potrebne za pravilno izvedbo dejanja, kadar naslovniku ponujamo zazeleno stvar, denimo hrano ali pijaco), kadar izrazamo opravicila, voscila ali sozalje, pa tudi tedaj, kadar je razmerje med govorcem in naslovnikom enakovredno ter omogoca obojestransko zavezovanje. Sicer pa se eksplicitnih performativnih izrekov in drugih oblik neposrednega izrazanja zaradi njihove prisilnost izogibamo. Zato jih govorci le redko uporabljajo, le tedaj, kadar zelijo docela odpraviti dvoumnost polozaja. Se najpogosteje jih srecamo v formalnih institucionalno-obrednih polozajih: pri poroki, krstu, pri izreku sodbe na sodiscu, v spovednih obrazcih ter institucionalnih prisegah predsednika republike ali vojaka. Perfomativne obrazce v teh polozajih je opisala Silva Kastelic v diplomski nalogi Performativnost govorice in performativni obrazci v institucionalno-obrednih okoliscinah (1993).

4.  Posredno izrazanje in sibitev ilokucijske sile izreka

Kanonicna oblika eksplicitnega performativnega glagola ne razodeva samo razlike med performativnimi in zatrjevalnimi izreki ter pragmaticnih razseznosti govorne dejavnosti (subjektivnost, moc, dvonamernost, samoreferencnost, nesomernost oziroma razcep med dvema smerema skladnosti), temvec jo imamo lahko za izhodisce, ki omogoca opisati odmikanje od neposrednega izrazanja v smeri posrednega izrazanja, s tem pa k sibitvi ilokucijske sile izreka.

(1)

Performativni glagol lahko izpustimo ter izrazimo samo propozicijsko vsebino dejanja. Ilokucijsko silo sibimo v smeri: obvezno (velelnik, naklonski glagol morati in nedolocnik: Pobrisi tablo. --- Tablo moras pobrisati.) --- mogoce --- pogojno (Ali lahko pobrises/ bi lahko pobrisal tablo?).

(2)

Z izrazanjem osebe in stevila variiramo sporazumevalno perspektivo od enosmernega zavezovanja (sporocevalec zavezuje naslovnika v smeri vzajemnega dejanja (pobrisala bova tablo, samostalnike bomo podcrtali), ki na jezikovni ravni dejanje naslovnika prikazuje kot skupno dejanje sporocevalca in naslovnika. Skupna dejanja so izrazena sibkeje.

(3)

Osebo je mogoce izraziti bolj ali manj dolocno (Kdo bo pobrisal tablo? Bi kdo odgovoril na to vprasanje? Jasna, odgovori!) Dolocno izrazanje je krepko, nedolocno ali poljubnostno sibko.

(4)

Na ilokucijsko silo izreka vpliva tudi pricakovanost, zlasti pogosto izrazena s clenki. Pri Ali ste ze prepisali? se pricakuje, da so ucenci to ze storili (sibko izrazena sila), v nasprotju z izrekom Ali se niste preprisali? (krepko izrazena sila), pri katerem se pricakuje, da bi dejanje ze moralo biti opravljeno. Tako v sporocilo kodiramo svoja pricakovanja, pa tudi strpnost ali nestrpnost do naslovnikovega ravnanja.

(5)

Dejanje lahko dolocimo tudi s kolicinskimi izrazi, ki ga povecujejo ali zmanjsujejo, s tem pa sibimo ali krepimo ilokucijsko silo izreka: Vsaj malo se potrudi. --- Ta problemcek bos pa ze resil. --- Zmeraj naredis vse narobe. --- Ze spet si zamudil. --- Vsi te tezko prenasajo.

(6)

Izrekanje s stalisca naslovnika sibi prisilnost dejanja: Na tvojem mestu bi se sproti ucil (sibka zahteva). --- Imas mojo besedo (krepka obljuba). --- Dam ti besedo (sibkeje). --- Ta clovek mi nikoli ne pove, kaj misli (krepko). --- Ta clovek ti nikoli ne pove, kaj misli (sibkeje).

(7)

Izrazanje performativa s tvornikom je krepkejse kot izrazanje s trpnikom.

Razmerja med pomenom, obliko in vlogo oziroma sporazumevalno namero so pri performativnih glagolih zelo zapletena. Kako so opisana v slovnici slovenskega jezika, bomo opazovali pri poglavju Upovedovanje, in sicer v okviru podpoglavja Dolocitev glede na skladenjski naklon. V tem poglavju so namrec povedi razvrscene glede na razmerje do upovedovane predmetnosti:

»Pomenska podstava povedi se razlicno upoveduje glede na to, ali se ta predmetnost samo ugotavlja (konstatira), ali se po njej vprasuje, ali se podaja s stalisca ukaza in koncno s stalisca zelje. Na podlagi tega govorimo o pripovednih, vprasalnih, velelnih in zelelnih povedih« (1984: 429). To dolocitev bi bilo mogoce povezati s sporazumevalno namero oz. vlogo, s katero poved tvorimo. Opazno je, da dolocitev povedi po skladenjskem naklonu spominja na dolocitev govornih, natancneje, ilokucijskih dejanj. Kako se skladenjski naklon izraza? Skladenjski naklon se seveda razlikuje od glagolskega naklona, saj glagolska naklonska oblika ni edino izrazno sredstvo za izrazanje naklonskosti oziroma sporazumevalne namere. Upostevati je treba: pomen besed, obliko, zlasti glagolski naklon, besedni red in glasovno podobo povedi, zlasti stavcno intonacijo. Locevati pa je treba tudi neposredno in posredno izrazanje naklonskosti. Posamezna razlocevalna znamenja skladenjskega naklona so kdaj tudi v nasprotju:

(1)

Peter je prisel.

(2)

Kdo je prisel?

Naklonskost je izrazena z besednimi pomeni. Poved (1) je pripovedna, poved (2) vprasalna. Vcasih pa se povedi enake naklonskosti razlikujeta po kaksni razlocevalni potezi za izrazanje naklonskosti, denimo po stavcni intonaciji:

(3)

Kdo je prisel? --- vprasalna poved s povedno intonacijo;

(4)

Ali je kdo prisel? --- vprasalna poved z vprasalno intonacijo. Vprasalnost (4) je izrazena z vecjo mocjo.

(5)

Peter stanuje doma. --- povedna stavcna intonacija, pripovedna poved;

(6)

Peter stanuje doma? --- vprasalna stavcna intonacija, vprasalna poved;

(7)

Ali Peter stanuje doma? --- vprasalni clenek, vprasalna intonacija, vprasalna poved.

Za neposredno izrazanje imamo na voljo dve posebni izrazni sredstvi, glagolski naklon in performativne glagole: ukazujem, prepovedujem, zahtevam. Zanimivo je, da razen glagola prosim, s katerim naj bi izrazali zeljo, v poglavju o velelnih povedih ne srecamo zgledov s performativnimi glagoli. Izpust tega izraznega sredstva je mogoce razloziti s tezavo, ki jo povzroca: po obliki je v povednem naklonu (zahtevam, ukazujem), po pomenu pa je ukaz, izrazen z najvecjo mocjo. Primer Zahtevam, da zapustis sobo se zaradi tega neskladja izmika enosmerni kategorizaciji. V Slovenski slovnici je ta tezava resena z izpustom teh zgledov tako v okviru pripovednih kot v okviru velelnih povedi.

Ugotovimo lahko, da sistemsko in strukturalno zasnovani opisi jezika nujno trcijo na tezave pri zgledih, ki izrazajo namernost, tako da oblika kaze v eno smer, pomen pa v drugo. Pri performativnih glagolih, kot je npr. obljubljam, oblika kaze na prikazovalno namero (opis ali prikaz namere, storiti dejanje, ki si ga naslovnik domnevno zeli), pomen pa upoveduje sporazumevalno namero oziroma ilokucijsko dejanje obljube, to je zaveze, da bomo storili dejanje. Pomen in oblika se razlikujeta po ilokucijski moci: besedni pomen ima vecjo ilokucijsko moc kot slovnicna oblika, zato bi lahko rekli, da z eksplicitnim performativnim glagolom opravljamo ilokucijsko dejanje (sporazumevalna namera je izrazena pomensko) s tem, da opisemo ustrezno namerno stanje (prikazovalna namera je izrazena z obliko --- povednim naklonom).

V okviru opisa, ki temelji na sistemu oblikovnih kategorij in razlik med njimi, so seveda povsem neobvladljiva posredna govorna dejanja, saj temeljijo na razhajanju med obliko in pomenom ter vlogo oziroma sporazumevalno namero. Pri teh dejanjih obliko in pomen izreka izbiramo odvisno od sporazumevalne namere: velevam lahko tudi s povedmi v vprasalnem ali pripovednem naklonu. Ce recem, da je mogoce velelne povedi izraziti tudi s pripovednimi in vprasalnimi povedmi, se zapletem v protislovje. Tezava bi bila resljiva, ce bi govorili o ilokucijskih dejanjih, to je o izrekanju trditev, zahtev, obljub in grozenj, ekspresivov in razglasov. Te dolocimo s pragmaticnimi razvrscevalnimi merili, kot so smer skladnosti na osi besede --- svet (direction of fit), z namernimi dusevnimi stanji (zelja, namera, prepricanje, custva), izpolnitvenimi pogoji (condition of satisfaction), stopnjo ilokucijske moci. Nato pa bi raziskovali izrazna sredstva, ki so na voljo za njihovo izrekanje, to je povedi v pripovednem, vprasalnem, velelnem in zelelnem skladenjskem naklonu, izrazanje z besedami, glagolskim naklonom, besednim redom in stavcno intonacijo.

Poglavje o skladenjskem naklonu obilno razodeva tezave, ki nastanejo pri preslikavi zgledov, zajetih iz govora, v sestav oblik, ter nemoc, da bi s slovnicnim opisom jezikovnega sestava opisali jezik kot sredstvo sporazumevanja. Performativni glagoli nas zapletejo v razvrscevalne tezave zaradi neskladja med obliko in pomenom, posredna govorna dejanja zaradi razhajanja med obliko in pomenom ter vlogo. Pri performativnih glagolih se je namerna dvosmernost preslikala v pomenski sestav in povzrocila razcep med obliko in pomenom, pri posrednih govornih dejanjih pa nastane razcep med obliko in pomenom na eni strani (nanju se veze prikazovalna namera) ter vlogo oziroma sporazumevalno namero na drugi strani. Pomen in oblika nista vec zavezana opisu in predstavitvi, temvec ju izbiramo odvisno od sporazumevalnih namer. Opisane tezave uspesno razvozlava teorija govorne dejavnosti, ki preucuje jezik kot orodje za opravljanje govornih dejanj.

6.  Raziskovalna metodologija

Performativni glagoli so zanimivi tudi s stalisca raziskovalne metodologije pragmaticnih raziskav jezika in rabe. Teorija govorne dejavnosti se je namrec razvila iz odkritij, povezanih s temi glagoli. Metodolosko gledano, ni temeljila niti na indukciji niti na dedukciji. Induktivno raziskovanje performativnih glagolov, ki se ga je dejansko lotil ze Austin (1962) in ki naj bi omogocilo dolociti vrste ilokucijskih dejanj, ni pripeljalo do zadovoljivih resitev, deduktivno raziskovanje je bilo mogoce sele, ko so bila dolocena konstitutivna pravila, ki omogocajo opraviti govorno dejanje (Searle, 1969), oziroma razvrscevalna merila za dolocanje ilokucijskih dejanj (Searle, 1979). Tudi uporaba deduktivnega postopka ne pripelje do zadovoljivih izidov. V cem je tezava?

Performativni glagoli so opazljivke, iz katerih je Austin izpeljal posplositve po poti abdukcije. Opazovanje performativnih glagolov je odkrilo dve splosnosti. Pokazala se je razlika v razmerju do zatrjevalnikov (konstativov); ti prikazujejo neodvisna dejanska stanja, izrekanje performativov pa je opravljanje dejanj, ki jih performativi zaznamujejo in ki se z izrekanjem povzrocajo. Razkrivajo pa tudi nasprotje med dvema razseznostma izreka: povedni naklon eksplicitnega performativa kaze na predstavitev namernih dusevnih stanj (Pn), pomen pa zavezuje govorca (obljuba) ali naslovnika (ukaz) k dejanju (Sn). Drugace receno, performativ kaze na nasprotje dveh namer v govoru, prikazovalne ali predstavitvene in sporazumevalne ali ilokucijske, kar je temeljna zakonitost sporazumevanja v naravnem govoru.

Toda eksplicitne performativne glagole v govoru redko uporabljamo, zato se postavlja vprasanje, ali je prehod od omejene rabe dane oblike k splosni zakonitosti sploh utemeljen. Druga polovica metodoloske zgodbe je posredno ali indirektno opravljanje ilokucijskih dejanj, kjer opazujemo razcep med obliko in pomenom ter vlogo, torej nasprotje med prikazovalno in sporazumevalno namero. Pragmaticno jezikoslovje poleg gramatikaliziranega konteksta, kar eksplicitni performativi so, raziskuje se postopke pogovornega sklepanja. Empiricno podlago za tako sklepanje srecamo v porocanem govoru, ko porocevalec prvotne izreke interpretira v kategorijah ilokucijskih ali perlokucijskih dejanj, kot ocitke, obljube, pohvale, zahteve, ceprav v prvotnem govoru te ilokucije niso izrazene z eksplicitnimi ilokucijskimi zaznamovalci. Tu se srecujemo s stevilnimi tezavami, med drugim z razlikovanjem performativnih glagolov od drugih glagolov govornih dejanj in od perlokucijskih glagolov.

7.  Sklep

Sporazumevanje je dvorazseznostno razmerje, saj prikazovalnemu razmerju, ki povezuje obliko in pomen z nanasalnikom, doda sporazumevalno razmerje med govorcem in naslovnikom. Ta dvorazmernost se pri posrednem izrazanju kaze kot razhajanje med obliko in pomenom ter vlogo (s pripovedno ali vprasalno povedjo velevamo), preslikala pa se je tudi v sestav jezikovnih oblik. Zgledov ni mogoce brez tezav opisati v okviru sestava oblik in pomenov. Kot t.i. simptomatske opazljivke imajo pri raziskovanju jezika kot sredstva sporazumevanja izreden pomen, saj razkrivajo razmerja med obliko in pomenom ter vlogo med sporazumevanjem. V metodologiji jezikoslovnega raziskovanja je poleg kategorizacijskega induktivnega posplosevanja in deduktivnega sklepanja pomembno odkrivanje opazljivk, ki omogocajo abduktivno sklepanje. To pelje od opazljivke k zakonitostim, ki jih ta razkriva.



Literatura

Austin, J. L. (1990): Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: Studia humanitatis.

Benveniste, E. (1988): Problemi splosne lingvistike. Ljubljana: Studia humanitatis.

Kastelic, S. (1993): Performativnost govorice in performativni obrazci v institucionalno-obrednih okoliscinah. Diplomska naloga, Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Kunst-Gnamus, O. (1993): Are sentences with the underlying structure NPr be NPp really assertives? 28. linguistisches Kolloquium. Institut für Sprachwissenschaft der Karl-Franzens-Universität Graz. 8.-10. September 1993. Abstracts: 22.

Riha-Sumic', J. (1988): Realno v performativu. Ljubljana: Delavska enotnost.

Searle, J. R. (1969): Speech acts. An essay in the philosophy of language. Cambridge: Cambridge University Press.

Searle, J. R. (1979): Expression and meaning. Studies in the theory of speech acts. Cambridge: Cambridge University Press.

Searle, R. S. (1983): Intentionality. An essay in the philosophy of mind. Cambridge: Cambridge University Press.

Toporisic, J. (1984): Slovenska slovnica. Zalozba Obzorja Maribor.

Zagar, Z. I. (1989): Zagatnost performativnosti ali kako obljubiti. Ljubljana: DZS.