Boris Urbancic --- osemdesetletnik

Za priloznost, kakrsno daje zapisovalcu tale zapis, si je zato res tezko misliti kaj prijetnejsega, kot je zagotovilo jubilantu, da smo njegovih osemdeset let veseli vsi, stari prijatelji, bohemisti, slovenisti in navadni dolzniki.

Ce bi bralec Jezika in slovstva (kateremu je bil jezikoslovni urednik v letih 1959-65 tudi nas jubilant) polistal po starejsih letnikih, bi v priloznostnih clankih ob Urbancicevi sestdeset- in sedemdesetletnici (1973/74, 1983/84) nasel najvaznejse podatke o njegovem zivljenju in delu. Za mlajse bralce pa naj bodo tu ponovljeni le tisti, ki osvetljujejo jubilantovo delovno pot skozi sedemdeset let.

Boris Urbancic je rojen Ljubljancan (21. 12. 1913). Tu je prezivel mladost in opravil »osnovno« solanje z univerzo vred. Diploma iz slovenskega in starocerkvenoslovanskega jezika ga po tedanji studijski usmerjenosti sprico predvsem historicne utemeljenosti ne bi mogla narediti za presojevalca o sinhronih zadevah knjiznega jezika, ko se ne bi med studijem srecal z bohemistko. Druga svetovna vojna ga je zatekla kot lektorja cescine na filozofski fakulteti v Ljubljani. Levicarska studijska leta in pripadnost idejam delavskega gibanja sta ga pripeljala na edino mogoce mesto: v vrste Osvobodilne fronte, po aretaciji l. 1943 pa v partizane h kulturno-prosvetnemu in agitacijskemu delu, organizacijskemu delu v partijski soli, po vojni pa k uredniskemu in porocevalskemu delu pri radiu in Tanjugu. Leta 1955 se je vrnil na fakulteto in se kot predavatelj ceskega jezika l. 1973 upokojil.

Srecanje z bohemistiko je bilo odlocilno za dve smeri njegovega dela in obe sta v ospredju se zdaj. Na eni strani je cista bohemistika, ki (po veckratnem studijskem bivanju v Pragi) zajema njegov lektorat ceskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti. S prvim obseznim pregledom cez cesko prozo na Slovenskem (izsel je v Pragi l. 1936) se zacenja siroko zasnovano raziskovanje slovensko-ceskih kulturnih stikov, ki se je nekako zaokrozilo prav v letu 1993. Na drugi strani pa ga zanima ceska teorija knjiznega jezika, ki je nanj vplivala zlasti s postavkami jezikovne kulture. Ta pot je vodila k stevilnim jezikovnokulturnim clankom, zadevajocim razmerja med splosno rabo, normo in kodifikacijo, posebej v slovenskem besedoslovju, stilistiki, izrazito v pravopisu, a tudi v jezikovnem sestavu. Zaokrozila se je v knjigi O jezikovni kulturi (izdaje 1972, 1973, 1987). Nekako vmes sta ceskemu knjiznemu jeziku posveceni knjigi za potrebe ceskega lektorata, tj. Ceska citanka (1976) in v soavtorstvu z A. Jedlicko in P. Hauserjem ucbenik Cescina (1980).

Ze drugo izdajo knjige O jezikovni kulturi je predelal in razsiril s tremi poglavji. Poglavje Govorni jezik prinasa avtorjev (deloma tudi polemicni) pristop k tedanji, se ne dokoncno postavljeni pojmovni razporeditvi pojavov v socialnih zvrsteh kakor tudi predlog izrazoslovne sistematike o tem, obsezni pravopisni poglavji Geografska imena in Osebna imena pa prinasata strnjen prikaz njegovih pogledov na pravopisne resitve, ki si jih je prizadeval uveljaviti kot clan komisije za novi slovenski pravopis. V zvezi s tem delom se je Urbancic oglasal tudi drugje, npr. v dnevniski in tedenski publicistiki, v sporocilih Jezikovnega razsodisca, zlasti podrobno in z veliko primernih pripomb pa v Slavisticni reviji (Nekaj pripomb k Nacrtu pravil Slovenskega pravopisa, 1987). Mnoge so bile zal prevec zlahka prezrte.

Proucevanju slovensko-ceskih kulturnih stikov in obojestranskega (s slovenske strani seveda sibkejsega) vplivanja se je Boris Urbancic zapisal ze v studentskih letih, saj se je z imeni, kot so Dobrovsk, Safaík in Celakovsk srecal ze student prvega semestra na slovenistiki. Za Urbancica pa je bil gotovo pomemben usmerjevalec tudi takratni lektor cescine v Ljubljani Václav Burian, saj je mladega bohemista pridobil ne samo za proucevanje izjemno bogatih stikov (temeljecih na tradiciji vecstoletnega skupnega podrejenega polozaja v nelastni drzavi in zlasti na skupnem narodnostnem prebujanju), ampak tudi za posredovalca med kulturama, v predvojnem obdobju namrec za prevajalca leposlovnih del iz cescine v slovenscino. Tu je profesor Boris Urbancic storil zares veliko in je po rajnkem Berkopcu danes najtemeljitejsi poznavalec zadevne problematike, h kateri je prispeval velikansko bogastvo zbranih in ovrednotenih podatkov, ki tvorijo presenetljivo podobo o preteklosti dveh slovanskih narodov, podobo, iz katere crpamo za razumevanje slovenske kulturne zgodovine, v novih razmerah lastnih in neodvisnih drzav pa za nadaljevanje in poglabljanje sodelovanja in medsebojnega spostovanja.

Najprej je bil tu siren, a se nepopoln pregled, ki je kot brosirana izdaja izsel l. 1988 pri Mladinski knjigi (Cesko-slovinské kulturní styky; s seznamom virov skupaj 52 strani). Z bogatimi dopolnitvami pa je sledila knjiga Slovensko-ceski kulturni stiki (Mladika 1993), s katero smo se Slovenci brz postavili ob nedavnem obisku ceskega predsednika Václava Havla v Sloveniji in jo je avtor predsedniku tudi osebno izrocil. Ceski prevod te knjige caka na izid v Pragi.

O kulturnih stikih je Urbancic pisal tudi v Enciklopediji Jugoslavije (1987), prav tam pa tudi o jugoslavistiki na Ceskem.

Upokojensko obdobje, reseno vsakdanje rutine in naglice, se v zivljenju razumnika nekako prilega enciklopedicnemu delu, pri katerem je treba brskati za navideznimi drobnarijami in stokrat preverjati razlicne, tudi nasprotujoce si podatke. Toliko bolje, ce se takemu delu posveti pregovorno miren in do kraja razsoden moz, kakrsen je profesor Urbancic. V zadnjem obdobju je urejal enciklopedicne clanke in s »svojega« podrocja prispeval v Enciklopedijo Slovenije gesla Dobrovsk, Mrka, Lego, Vybíral, Kollár, V. Burian, Safaík.

Profesor Urbancic je pred nedavnim dejal, da bo po osemdesetih pocival. Tezko verjamem. Saj ne da si pocitka ne bi zasluzil, se privosciti mu ga moramo. A kaj bo delal, ce ne bo delal? Naj nam torej ostane trpezen se naprej, mu zelimo »v imenu celega razreda«, in naj se loti zapiskov, ki jih ima --- to vemo --- lepo zlozene v predalu pisalne mize. Za zdaj pa hvala za vse in srecno!