Tecaj za lektorje krakovske poletne sole poljskega jezika

Prof. dr. Wadysaw Miodunka, direktor instituta, je predaval o ucnih programih. Na zacetku tecaja (solskega leta) si mora ucitelj sestaviti program, po katerem bo ucil; v Ameriki, na primer, ga je vsaj v nekaterih solah treba dati ucencem in ti ga potem obravnavajo kot pogodbo.

Programi so trije: slovnicni, tematski ter izrazanja namenov in pojmov. (Slednja sta dodana na koncu porocila.)

Slovnicni program je seveda za vsak jezik drugacen. Najpogosteje je temeljen, kar prav gotovo velja za slovanske jezike. V okviru priprav za sestavljanje programov je IPR kolikostno razclenjeval poljski jezik in med drugim ugotovil, da so imenovalnik, tozilnik, rodilnik in mestnik uporabljani kar v 90 % primerov, orodnik v 7 %, zvalnik in dajalnik pa samo v 1,5 % --- zato so nekaj casa premisljevali, ali ju je treba pri zacetnikih sploh uciti. Odlocili so se, da ne bodo ucili samo zvalnika oziroma ga bodo navedli le za primere, v katerih se pogosteje uporablja.

Druga dva programa temeljita na programih, ki ju je sestavila posebna komisija Evropske skupnosti. Prvi obsega tematske skupine, torej se loteva vprasanja vrstnega reda ucenja besed, fraz ..., zadnji pa izrazanje pojmov in namenov in se seveda uporablja v povezavi s prvima dvema ter ga morda ni treba izvajati ze prav od zacetka.

O vlogi slovnice pri ucenju poljscine kot tujega jezika nam je predaval dr. Józef Pyzik. Med drugim je povedal, da na uspeh ucenja najbolj vplivata nadarjenost in motivacija (po 33 %), sledi jima inteligenca (20 %); naucimo se najvec s poslusanjem (cez 40 %) in govorjenjem (30 %), sledita pisanje in branje.

Dr. Waldemar Martyniuk je na predavanju o organizaciji ucne ure ucenje tujega jezika definiral kot »razvijanje zmoznosti sodelovanja v sociokulturni stvarnosti novega jezika«.² Predstavil je tudi hermenevtiko procesa ucenja. Za studenta je takale:

1.  Hocem se uciti!
2.  To ze znam.
3.  To bi se rad naucil.
4.  Tako se hocem nauciti.
5.  S tem gradivom se hocem uciti.
6.  To sem se naucil.
Sledilo naj bi: Se se hocem uciti!

Za ucitelja je krog takle:

1.  Hocem vas uciti!
2.  To ze znate.
3.  To vas hocem nauciti.
4.  Tako vas hocem uciti.
5.  S tem gradivom vas hocem uciti.
6.  To sem vas jaz naucil. (S testom ali izpitom ugotovimo, ali so se ucenci naucili minimum predvidene snovi.)
7. Se vas hocem uciti!

Najpomembnejse oblike didakticnega dela so skupinsko delo z lektorjem, individualno delo, delo v dvojicah in delo v skupinah.

Nacin dela naj ucitelj spreminja na najvec 20 minut, idealno razmerje med uciteljevim govorjenjem, spodbujanjem ... in odzivom ucencev je 1 : 4; v »zadnjih 5 minutah« naj ucitelj ne skusa nadomestiti vsega, cesar prej ni naredil, temvec naj da studentom moznost sprasevati.

Ce poteka poucevanje v dezeli, katere jezik se poucuje, je treba pouk zastaviti tako, da se bo ucenec jezikovno cim prej vklopil v okolje.

Predavatelj se je dotaknil vprasanja uporabe tujih jezikov in v nasprotju z nekaterimi kolegi, ki so odlocno odklanjali njihovo uporabo, zavzel precej liberalnejse stalisce.

Gospod Robert Dbski uci udelezence celoletne sole pisati.

Razlogov za loceno poucevanje pisanja je precej: s tem preverjamo pridobljeno znanje, zveza med misljenjem in pisanjem je vecja kot med misljenjem in govorjenjem, saj je govorjenje navadno spontan proces, pisanje pa nacrtovan, pri pisanju seveda odpadeta intonacija in mimika, prejemnik ni navzoc in ne more nicesar vprasati, zato se je treba izrazati jasno, potrebno je poznavanje pravopisa. Poleg tega so v govorjenem jeziku razlike med socialnimi zvrstmi vecje.

Pouk pisanja obsega predavanja in vaje. Na predavanjih ucenci spoznavajo pravopis, prakticno stilistiko, stalne oblike sporocanja ..., na vajah pa vse to uporabljajo v praksi. Napisati morajo dve recenziji kulturnih dogodkov (predlanskim o filmih Krzysztofa Kielowskega in kulturni prireditvi, ki so si jo ogledali na Poljskem) in dva eseja (predlanskim o demokraciji in o sodobni poljski poeziji). Preden zacnejo pisati, se ucenci z lektorjem pogovarjajo o izbrani temi, nato pisejo v racunalniski delavnici, pri pouku predstavijo svoje delo in se o njem pogovarjajo, ucitelj besedilo popravi in do naslednje ure ga ucenec izboljsa ... Pisejo s poljskim racunalniskim programom Tag, ki ima ukaze v poljscini in poljski pravopisnik. Uvedba racunalnikov je bistveno povecala priljubljenost tega predmeta in izboljsala izide.

Dr. Maria Chopicka v celoletni soli uci besede. Meni, da je skromen besedni zaklad hujsi problem od slabega slovnicnega znanja. Poznanje besed je razdelila v tri kategorije:

1.  1000--5000 besed spoznajo zacetniki,
2.  ucenci srednje stopnje 3000--4000 (to zadosca za razumevanje npr. publicisticnih besedil),
3.  5000--10000 besed pa pomeni dobro pasivno znanje.

Za primerjavo: 7--letni otrok pozna 5000 besed maternega jezika, ucenec, ki vstopa v srednjo solo, 10000 in izobrazenec 22500.

Merila za izbiro besed, ki jih ucimo, so pogostnost, uporabnost (nekatere nujno potrebne besede se v raziskanih besedilih zelo redko pojavljajo) in pomenski obseg. Primerjava treh najpogosteje uporabljenih ucbenikov poljscine za tujce je pokazala, da imajo skupnih 321 besed.

Za ucenje besed je IPR izdal tri ucbenike: v prvem (Brak mi sów) --- (Manjka mi besed) so besede razvrscene po pomenskih skupinah v skladu s tematskim programom; ucbenik Sowa i rzeczy (Besede in stvari) je pravzaprav zbirka ilustracij ucbenika Brak mi sów, tretji pa je povsem samostojna zbirka slik Samo ycie (Tako je zivljenje). Nove besede je najbolje uvajati po pomenskih poljih in s pomocjo asociacij, za utrjevanje pa nam je poleg teh dveh metod na voljo se razlaga s sopomenkami, vizualno prikazovanje, ce imamo opraviti z enojezicno skupino, zlasti na zacetku tudi prevajanje, besedilo pa je pripomocek, ki ga dr. Chopicka najtopleje priporoca. V veliko pomoc sta seveda tudi besedotvorje in besedoslovje (npr. hierarhizacija besed --- podpomenke, nadpomenke, protipomenke ...). Poleg besed lahko tako ucimo tudi besedne zveze; te lahko ponavljamo tako, da damo ucencem samo en del besedne zveze, drugega naj dodajo sami. Zelo koristna so seveda tudi besedila s praznimi mesti. Na uro naj bi ne vpeljali vec kot 20 novih besed. Dr. Chopicka je se poudarila, da je treba slovnicno gradivo uvajati in utrjevati z ze znanimi besedami.

Upam, da bomo nekega dne s podobnimi tecaji tudi pri nas usposabljali prihodnje lektorje.

Tematski program

1.  Clovek

1.1  Ime in priimek, naslov, stan, spol, starost, datum in kraj rojstva
1.2  Narodnost, drzavljanstvo, jezik
1.3  Sola, izobrazba
1.4  Poklic, sluzba
1.5  Videz
1.6  Druzina in medsebojna razmerja
1.7  Nacini prezivljanja prostega casa --- razvedrilo, konjicek, sport

2.  Stanovanje

2.1  Vrsta, lega, velikost stanovanja/hise
2.2  Vrste prostorov
2.3  Bivanje v hotelu, pocitniskem domu ipd.
2.4  Ureditev in oprema stanovanja
2.5  Stroski s stanovanjem, najemnina...

3.  Naselja

3.1  Vrste, lega in velikost naselij
3.2  Javne ustanove, spomeniki, turisticne zanimivosti

4.  Delo

4.1  Delovne razmere, delovni cas, dopust
4.2  Place
4.3  Sindikalne organizacije

5.  Vsakdanje zivljenje

5.1  Rutina vsakdanjege zivljenja
5.2  Trgovine, delavnice, storitve
5.3  Predmeti vsakdanje uporabe
5.4  Mere, kolicine, denar
5.5  Promet, prevozna sredstva, javni potniski promet
5.6  Pravice in dolznosti

6.  Hrana in pijaca

6.1  Gastronomski lokali
6.2  Hrana, jedi
6.3  Pijace
6.4  Kajenje

7.  Zdravje in osebna higiena

7.1  Osebna higiena
7.2  Pocutje
7.3  Bolezen, nesreca

8.  Naravno okolje

8.1  Rastline in zivali
8.2  Pokrajina
8.3  Vreme, podnebje

9.  Teme splosnega zanimanja

9.1  Zivljenjske razmere, raven
9.2  Mnozicna obcila, aktualne informacije
9.3  Politicni, druzbeni in gospodarski problemi
9.4  Problemi varstva okolja
9.5  Ureditev, ustava
9.6  Prebivalstvo
9.7  Stranke in druzbene organizacije
9.8  Industrija, kmetijstvo, trgovina
9.9  Navade, obicaji, tradicije, prazniki
9.10  Pravo, sodisca
9.11  Svetovni nazor, cerkve, vere
9.12  Policija, vojska
9.13  Zgodovina

Program za izrazanje namenov in pojmov

1.  Druzabni stiki

1.1  Pritegovanje pozornosti, navezovanje stika
1.2  Predstavljanje
1.3  Pozdravljanje
1.4  Sprasevanje o pocutju (tipicne fraze pri pozdravljanju)
1.5  Poslavljanje
1.6  Izrazanje zelja
1.7  Izrazanje priznanja, pohvale
1.8  Zahvaljevanje
1.9  Opravicevanje
1.10  Izrazanje vabila

2.  Potek pogovora

2.1  Zacetek pogovora, vkljucevanje v pogovor
2.2  Nadaljevanje pogovora
2.3  Prosnje za pojasnjevanje
2.4  Koncevanje pogovora

3.  Dajanje podatkov

3.1  Imenovanje, opredeljevanje, istenje
3.2  Utemeljevanje
3.3  Izrazanje cilja, namena
3.4  Porocanje o pogovoru (svojem ali koga drugega)

4.  Obljuba, ponudba

4.1  Obljubljanje, zagotavljanje
4.2  Ponujanje storitve

5.  Izrazanje stalisca

5.1  Izrazanje mnenja, prepricanja
5.2  Izrazanje pomembnosti
5.3  Izrazanje negotovosti
5.4  Potrjevanje
5.5  Zanikanje
5.6  Pritrjevanje in izrazanje nestrinjanja

6.  Pocutje in razpolozenje

6.1  Izrazanje simpatije in antipatije
6.2  Izrazanje upanja in zaskrbljenosti
6.3  Izrazanje zelja
6.4  Izrazanje veselja, obzalovanja, zalosti in socutja
6.5  Izrazanje okusa
6.6  Izrazanje zadovoljstva in nezadovoljstva
6.7  Izrazanje nezanimanja, razdalje
6.8  Izrazanje razocaranja

7.  Pozivanje h govorjenju/delovanju ali njunemu prenehanju

7.1  Vprasevanje, pozivanje k besedi
7.2  Prosnja, poziv k dejanju
7.3  Prosnja za dovoljenje
7.4  Izrazanje, sprejemanje in zavracanje predlogov
7.5  Svetovanje in odsvetovanje
7.6  Prepovedovanje

8.  Splosne izjave

8.1  Izrazanje posebnosti, lastnosti, polozaja glede na stvari, procese, dejstva, osebe
8.2  Izrazanje lastnine, pripadnosti
8.3  Izrazanje polozaja v prostoru (kraj in smer)
8.4  Izrazanje casa
8.5  Izrazanje nacina
8.6  Izrazanje moznosti, sposobnosti
8.7  Izrazanje nujnosti
8.8  Izrazanje pogojev in posledic
8.9  Primerjanje

Opombe

¹

O njem vec v clanku Poljske izkusnje, Razgledi 22/1992.

²

H. E. Piepho, Wie Mann Unterrichtswerke beurteilt. Systematische Lehrwerkanalyse als Grundlage einer lernergerechten Unterrichtsplanung, Lehrmittel Aktuell 2.