Koroska narecja kot most do slovenskega knjiznega jezika

Do dialektologije, najpomembnejse veje slovenskega jezikoslovja, imajo danasnji jezikoslovci bolj macehovsko razmerje, ker se posvecajo predvsem knjiznemu jeziku in njegovim teorijam, zivi jezik pa, ki prihaja iz »bozjih« ust --- vox populi vox dei ---, zal ni delezen tiste pozornosti, ki mu gre. Narecja so uzavesceni jezikovni sestavi, ne pa priuceni kakor knjizni jezik. Zato bi bilo prav, ce bi narecje vsak, ki ga obvlada --- ne zna ga vsakdo ---, gojil doma pa tudi v javnosti, ce ni ravno slavnostni ali pogrebni govornik. Narecja kot podsestavi enakovredno izrazajo jezikovni svet posameznika v njegovi najmanjsi pokrajinski in krajevni enoti in na tej najmanjsi, ne vec deljivi sistemski jezikovni ravni se najbolj ustrezajo tistemu, kar je W. v. Humboldt imenoval »innere Form«, »innerer Sprachsinn« --- romanticno receno so torej se najbolj v »duhu« tistega jezikovnega sestava, v katerega se uvrscajo. Sem sodijo besednopomenske posebnosti jezika, pa tudi frazeologija in pregovori, za katere v drugem jeziku ni neposrednih ustreznic, saj vsak jezik cleni svet po svoje. Na nekatere razlike med nemscino in slovenscino je opozoril Hafner (1980: 18f).

Ce vzamemo npr. selsko qáci rj hórta pu vóz pa qáci cpútli mj (po vóz = po logu, cpútl = cop las), s tem prvi trenutek gotovo ne bi vedeli kaj poceti, ce ne bi ze prej vedeli, za kaj gre, ne vsebinsko, ne slusno. Ali nekaj primerov iz domacega, do pred kratkim popolnoma patriarhalnega sveta pod Obirjem, npr. pst q pa zbrut. Kdo danes se pozna zebrot (Hohlzahn), o katerem pravimo, da se v vsq zít usérje, oziroma zbrut bábe ni dbu, j pa djv: se m pa v zít usr'v, da v me vsqa svtava; ali iz zivalskega sveta: sví hn't, 'svinjo gnati', v prenesenem pomenu pomeni 'ne dobiti odveze pri spovedi' --- pravzaprav velika kazen za vse neporocene ce se n vzns, bus na sódi dn sví jzdu, se glasi dokaj huda groznja, ki se je vsi revezi prestrasijo. Ali uganka: prda májzl, záda rájzl, v srd pa qódela. Treba bi se bilo spoznati na kmetovanje v starih casih in uganili bi, da gre za macka. Takih in podobnih primerov je se dosti (glej Karnicar 1992), v knjiznem svetu pa manj; bili pa bi lahko, ce bi jih upostevala leksikografija in literatura 19. stol., ko so bila narecja se rezervoar, iz katerega je crpal knjizni jezik. Zdaj jih ocitno caka le se sedmina, kajti jezik je ziv organizem in vstajenja od mrtvih zanj na tem svetu ni.

Krajevni govor je tista le se na idiolekte deljiva sistemska enota, s posebnostmi na glasovni, besedni in skladenjski ravnini, ki nam omogoca brezhibno sporazumevanje doma in v najblizji okolici, in sicer tako, da z manj sredstvi in besedami kot v knjiznem jeziku, zato pa z vecjo vecpomenskostjo in ekspresivnostjo odlicno izhajamo, sicer bi morali nadomescati manjkajoca sporocila z znakovnim jezikom kakor gluhonemi, kar pomeni, da ponoci ne bi bilo sporazumevanja. Takega pojava pa ni opaziti. Narecja niso zanemarljiva socialna zvrst, na to je pred kratkim opozorila tudi Smoletova (1993: 233), jezik nekih revezev, dekel, hlapcev in ibrznikov, marvec enakvredni podsestavi s polno funkcionalnostjo na zemljepisno omejenem obmocju. Pri njihovem opisovanju smo doslej zaradi strukturalisticne metodologije izhajali iz idealne postavke, da gre pri tem za homogene jezikovne podsestave, zdaj pa se bolj zavedamo njihove heterogenosti z vsemim diatopicnimi, diastraticnimi in diafazicnimi razlikami (Coseriu 1970).

Diatopicne razlike se kazejo v porazdelitvi bogate sopomenskosti poimenovanj za isto stvar, recimo od vzhoda proti zahodu Koroske: modliti --- zebrati --- petati, teden --- nedelja, arzet --- devzak --- tosnja --- tosen --- zok, marnovati --- pomnati --- marnjevat --- zeberiti itd. (glej SFb 1: 237-307); diastraticne v razlicnem izrazanju glede na pripadnost druzbenim in kulturnim pastem (dnevni migrant bo imel v svojem besediscu vec izposojenega in nepotrebnega citatnega besedisca kakor pa tisti, ki nikoli ni zivel zunaj domacega kraja dalj casa; tudi kulturnik, ki ima visjo jezikovno zavest, se bo vedno spraseval, kako bi misel izrazila denimo njegova babica, in si bo belil glavo, kako bi se reklo se bolj po domace, brez tujk, ki niso zmeraj potrebne, vcasih pa, kajti izposojenk je vec vrst --- tak n.pr. zlasti v Podjuni splosno sprejeti in udomaceni »jarmak« se dolgo ni isto kot nepotrebni »kleterstajg« (po domace najbrz »steza za plezanje«, knjizno pa »plezalna steza«), o katerem je bilo letos zaslediti po casopisju upraviceno polemiko. V Tezavrusu slovenskega ljudskega jezika na Koroskem (doslej izsel do crke F) uporabljamo pri izposojenkah 5 kvalifikatorjev: 0 = beseda je v splosni rabi, 1 = beseda s strokovnega podrocja, za katere ni domacih izrazov, 2 = tuje motivirane (uprava) ali stimulirane besede (povprasevalec), 3 = besede z aktualizirano stilno vrednostjo, citatne besede, 4 = spontane jezikovne inovacije in 5 = besede, ki jih kompetentni govorci ne uporabljajo in se ne uvrscajo v navedeno shemo (Thesaurus).

Diafaznicne razlike pa so v izbiri stilnih sredstev; tako se bosta dva mozakarja pogovarjala drugace, ce bosta trezna, kakor bi se, recimo, ce bi bila »narezana«, »nasekana«, »nalimana«, »nadelana«, »natreskana« in se kaj, ce navedem le nekaj primerov s predpono na-. Vcasih zadosca kar monolog, kot v primeru Kapelcana, ki je trezen dejal: hn hvzi ha m déjte, pól pa h'rem za hrásqe fráve dr've cépt. Po tretjem kozarcku pa je menda dejal: naj hune hrásqe mrhe qar sáme dr've cpij, ce hcej. Ko je tistega zvrnil, je dejal: s'e hnéha m déjte, bom pa pól s'v za hune bábe dr've cpt.

2.  Predsodki in odnos do narecij

Da narecjem ne posvecamo pozornosti, ki jo zasluzijo, so krivi tudi stari predsodki, da so grda; to prihaja predvsem iz nemsko govorecega sveta; tam so veljala ze od nekdaj za nekaj manjvrednega. Grdo ni kajpak nic drugega kakor trditev sama, da obstajajo lepi in grdi jeziki. V mitologijo spadajo tudi trditve, da bi bili nekateri jeziki pomembnejsi kakor drugi. Razumljivo je, da so bili v zgodovini nekateri jeziki uglednejsi in z vecjo prakticno koristjo, to pa je bilo povezano z vodilno vlogo nekaterih narodov, ne s sestavo jezika. Ocenjevati jezike po gospodarskem in politicnem vplivu njihovih govorcev nikakor ni jezikoslovno merilo, ker bi po tej logiki morala biti nemska nemscina boljsa od avstrijske, ameriska anglescina boljsa od angleske, »slovenska« slovenscina pa visja kategorija od koroske (to zadnje recimo da bi skoraj veljalo). Mimo so casi Karla V. (vladal od 1519-58), ki je govoril z moskimi francosko, z damami italijansko, z Bogom spansko, s konji nemsko, anglescina pa je bila tedaj se precej »na psu«.

Drugo vprasanje pa je vloga anglescine kot linguae francae, ki cedalje bolj izpodriva manjse jezike, tudi nemscino, in tako pomaga varcevati mednarodnim organizacijam in vladam pri izplacevanju honorarjev prevajalcem in vecjezicnim tajnicam.

Za Nemce so narecja se v 17. stol. veljala kot defektna: Omnibus dialectis aliqud vitiosi inest... (V vseh narecjih je nekaj slabega --- skratka, so jezik drhali --- Löffler /1980; 14/ citira Justusa Georgiusa Schotteliusa iz A. Scholzevega nemskega narecnega slovarja 1933). Narecja so se istila s preprostim ljudstvom, ljudstvo pa je bilo neizobrazeno --- in kdo bi hotel veljati za neizobrazenega --- zato so bila narecja primerna ravno se za burke in komedije. Bolj zdravo razmerje do njih je imel J. W. Goethe, saj pravi: »Jede Provinz leibt ihren Dialekt, denn er ist doch eignetlich das Element, in welchen die Seele ihren Atem schöpft!« (Löffler 1980: 15; citata ima po Socinu 1888: 426).

V slovenskem jezikovnem svetu je bilo razmerje do ljudskega od vsega zacetka bolj spostljivo. Protestantski pisci so se dobro zavedali velikega stevila narecij in so si zato prizadevali pisati tako, da je vsak kar najvec razumel v svojem govoru. Modri in razgledani Trubar, ki je s svojo dolenjscino bogatil ljubljanscino, pravi k predgovoru k Matejevem evangeliju (1555): »Kedar ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni vizi ne govori --- drigaci govore z dostimi besedami Kranjci, drigaci Korosci, drigaci Stajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigaci Krasovci inu Istrijani, drigaci Krovati -, obtu smo mi le-tu nase delu v ta krajnski jezik hotli postaviti za dosti rici volo, nervec pak, kir se nom zdi, de ta tih drugih dezel ludi tudi mogo zastopiti. In mi nesmo v le-timu nasimu obracanu oli tolmacevanu lepih, gladkih, visokih, kunstnih, novih oli neznanih besed iskali, temuc te gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slovenec lehku more zastopiti; zakaj ta muc svetiga evangelija inu nase izvelicane ne stoji v lepih, ofertnih besedah, temuc v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim krscanskim lebnu.« Niso bili jezikovni puristi, saj jim je slo v prvi vrsti za »izvelicane«.

Pohlin sicer govori o »Pöbelsprache« in »Schriftsprache«, toda v nasprotju z nemsko govorecim svetom narecja nikoli niso veljala za jezikovni izrodek brez vsakrsnih pravil. Danes bi po zaslugi jezikoslovcev morale biti zadeve razciscene --- se pravi, da doma gojimo narecje, ce ga imamo, naloga sole pa je, da skrbi za knjizni jezik in da pri tem ne zanemarja narecij, marvec da prek njih skusa ustvariti most do knjiznih sistemov. Kaze, da bo treba na novo ovrednotiti narecja in jim vrniti tisti pomen, ki ga imajo, kajti se dalec niso le neka socialna zvrst, kot izhaja iz slovnic. V taki dolocitvi vidim nekaj slabsalnega, ker merilo uporabnikov jezika ni zadostno, ces delavci, rokodelci, kmetje in ljudje z nizjo izobrazbo so govorci narecij, akademiki, podjetniki in visji uradniki pa govorci standarda. To pa ne bo drzalo, ker slednji lahko zavestno gojijo tudi svoje narecje, ce jim je do tega. Enako velja za korosko slovensko »nomenklaturo«, kolikor obvlada svoje narecje.

3.  Narecja --- enakovredni podsestavi

Za dolocitev narecij uporabniki torej ne morejo biti edino merilo. Pogosto se slisi, da v narecjih niso zastopane vse slovnicne kategorije, ces, manjka predpreteklik, imajo okrnjeno besedisce, manj skladenjskih moznosti, torej manj moznosti logicnega strukturiranja (recimo s podrednimi vezniki), medtem ko imajo nadrejeni jezikovni sestavi kar najbolj izrabljene slovnicne ravnine, kar najvecji inventar vseh slovnicnih kategorij, maksimalno besedisce in skladenjsko raznolikost. Razlika pa je po mnenju jezikoslovcev (Löffler 1980: 5) le v pogostosti rabe nekaterih slovnicnih moznosti, pogostejse priredje in konkreten nacin izrazanja v nasprotju s pogostim podredjem in abstraktnim nacinom izrazanja v standardnem jeziku, kar je vse posledica razlicnih podrocij rabe narecja in standarda. Moznosti, ki jih daje knjizni jezik, potencialno lahko daje tudi narecje, samo da za to ni prakticne potrebe, tako da narecje nikakor ni neka pomanjkljiva razlicica enotnega narodnega jezika. Medtem ko je standard nadpokrajinski, prostorsko neomejen in brez krajevnih posebnosti --- zato pa tudi s kar najvecjim sporazumevalnim dosegom --- so narecje sistemska razlicica s prostorsko omejeno veljavo.

Za primer odlomek besedila iz Sel, v katerem je vse polno prirednih in elipticnih stavcnih konstrukcij, ki bi bile v knjizni slovenscini nenavadne, ker je vecina skladenjskih vzorcev v besedilu narejena po nemskem kopitu, hkrati pa gre za skladnjo govorjenega jezika in njegove zakonitosti (Karnicar 1990: 313; glej tudi primere na koncu prispevka):

N, p:li n sle:ji, qá:j j z nre:duw s, j bi:w pa n smr:t upsó:jin. J pa tá:mi ws z prjt bow, wóc zwé:zani, j pa p:swa pa prji:zduwa hna bá:ba n bí:lim qo:j, p z bí:wu ha:drcu pumá:awa, j biw Ló:js pa wprscin. Pu:qsi s pa li: tq pqnili, qa:qr pa d p stri:ll j zi wóc zwé:zani m:w, hl. Ló:jz, pu:qsi po:qnij, j pa zí:ju, da j beq, hl, na hu:nim swét. Zwé:zij hr wóc, q s:bi prsu, wís, ws po:wn pulici:ji pa zuni:rju wquli j:ha, pa ba:raj ha : »N, Ló:jz, qu:* pa j?«Ji pa dja:w : »Ws j n udí:c, a s na tem bul s na hu:nim swét, puso:d j sá:ma pulici:ja.«

Znanje slovenscine na Koroskem sploh hira (prim. npr. Fischer 1983, Lausegger 1991), se zlasti, kar zadeva aktivno znanje knjiznega jezika --- ne nazadnje, ker ni dovolj govornih polozajev, v katerih bi lahko uporabljali knjizni jezik; lahko bi se reklo: voznisko dovoljenje je, ni pa prakse. Moznosti, kako priti do knjiznega jezika, sta nacelno dve: sola in drustva, medtem ko v druzini narecnih govorcev knjiznost zveni kot pravo spakovanje. Najstarejse izrocilo knjiznega jezika prihaja z »lece«, bi se reklo tudi s »kancelna«, s priznice), in to ze od Brizinskih spomenikov, za tiste, ki pac hodijo v cerkev. V cerkev ne hodijo vsi ljudje, po gostilnah pa zal tako lepe slovenscine ni. (»Pridige« se slisijo potem doma, upati je, da vsaj v nepokvarjenem narecju!) Dejstvo ostaja, da na podlagi narecja tudi knjizni jezik razumemo. In to ze od nekdaj. Ce bi postavili trdega govorca katerega koroskega slovenskega narecja pred trdega Nemca, bi pac ne bilo sporazumevanja, z Ljubljancanom pa bi se verjetno dobro zmenil, pa ceprav koroski Nemci radi trdijo, da se s koroskim slovenskim narecjem laze naucis nemsko kot slovensko, ces, tako blizu nemscini so. Poslusajmo, kaj pravi na to v uvodu k slovenski slovnici Gutsman ze leta 1829:

»Glaubet mir, gelehrte und seeleneifrige Sprachgenosen! obschon der gemeine Mann nach Verschiedenheit der Gegenden verschiedene Aussprachen und Endungen der Wörter angenommen; ob er schon glattweg, oder grob sich ausdrücket, versteht er doch den feinern Ton und regelmäßigere Wortbildung des geistlichen Redners; ja er wird stolz darauf, und dünkt sich selbst ein Mehrerers zu seyn, wenn er sieht, daß seine Sprache auch nicht ohne alle Zierlichkeit ist. Glaubet ferner mit mir meiner selbst eigenen Erfahrnis, da ich in meinem Missionsamte alle windischen Pfarren abgelaufen, und dennoch überall in einer mittelmäßigen Vertigkeit redenden mit Beifalle bin verstanden worden.«

4.  Narecjeslovje --- veda romantikov?

Dialektologija ne more biti le konjicek zagnanih starinarjev, ki jih simpatija do ogrozenih jezikovnih podsestavov in podedovana sla po zbiranju in lovu silita k zapisovanju redkih besed. Urbanizacija, dolgoletni vpliv napacne jezikovne politike, migracija, javna obcila in materialisticna zagnanost zelo mocno pritiskajo na do se nedavno cisto slovenske kraje na Koroskem, tako da je slovenscina z narecji vred cedalje bolj izpostavljena nemskemu vplivu. Skoda bi bilo jezikovnega bogastva, ce bi propadlo za vselej, kajti ze zaradi svoje obrobnosti so nasa narecja ohranila najstarejse jezikovne posebnosti in spadajo iz zgodovinsko-primerjalnega zornega kota, se pravi glede na nehomogeni slovanski izvir alpskih slovanov --- gotovo k enemu iz najzanimivejsih raziskovalnih obmocij v Evropi (na to je pogosto opozarjal bivsi vodja graskega raziskovalnega projekta inventarizacije koroskega slovenskega ljudskega jezika Erik Prunc). Kljub pozitivnemu razmerju do narecij, cemur smo prica v zadnjem casu, pa niso ogrozena samo narecja, temvec, kot receno, znanje slovenskega jezika sploh, in sicer kljub moznostim, kakrsnih ni bilo se nikoli: velika moralna opora nove drzave Slovenije, dvotirno politicno in kulturno razkosje na Koroskem, televizijske in radijske oddaje, tedniki, zalozbe, gimnazija, trgovska akademija, moznost uporabe slovenscine pri 47 uradnih (skupno s 14 obcinami), tisoc maturantov, vrsta akademikov itd. Toda kaj z vasmi? Ocitno uciteljem solski predmet slovenscina ne pomeni drugega kot literaturo, zato se tudi nic ne pomakne na boljse. Poskrbeti bo treba tudi za prakticne stvari, ne samo za pesmice, ki jih lahko pise malodane vsakdo, ce zna s pridom uporabljati odzadnji slovar slovenskega jezika.

5.  Narecja v osnovni soli --- most do knjiznega jezika?

Nasi govori, obogateni in obremenjeni z nic koliko nemskimi izposojenkami, so bili doslej dovolj mocni, da so preziveli: sprejeli so izposojeno gradivo in ga prilagodili lastnim glasovnim, oblikoslovnim in pomenoslovnim zakonitostim. Tezavrus koroskega slovenskega ljudskega jezika da je prepricljiv vpogled v marsikatero pomensko, slovnicno in zemljepisno posebnost iz zivljenja posamezne besede. Doslej se narecni sestavi niso sesuli ne v sklanjatvi ne v spregatvi. V zadnjem casu pa je le opaziti, da si ljudje ne izposojajo le posameznih besed, marvec kar cele sintagme in stavke, to kar do zdaj »ajgentlih ni bovu selpstfarstendlih«, Merkac/Juric 1984: 86), oziroma da prihaja »do vse bolj izrazitega krizanja razlicnih plasti govorjenega jezika s prevzemanjem iz razlicnih kodov: bodisi iz slovenskega pokrajinsko-pogovornega jezika, bodisi iz nemskega narecja oz. visje nemske jezikovne variante (Lausegger 1991: 98). Grozi nevarnost, da bodo z leti ostale slovenske le se pike in vejice. So pa seveda se kraji ob stenah Karavank, kjer so narecni sestavi se mocni in bodo tudi preziveli. Zato naj na podlagi dolgega samoglasniskega sestava iz Sel pod Kosuto dam primer, ki je misljen kot pomoc uciteljem, kako si pomagati z narecnim samoglasniskim sestavom pri graditvi mostu do knjiznega jezika. Kaze pa, da prispodoba mostu sepa, kajti to bi pomenilo, da je med bregovoma velika voda --- narecja ne poznajo besede »reka« -, razlika pa je v resnici le na povrsini, se pravi, da ne gre toliko za dva bregova, ki bi jih moral povezovati most, marvec kvecjemu za visje nadstropje v isti stavbi, za to pa bi bila ustrezna prispodoba dvigala --- ce ne bi zbujalo obcutka klavstrofobije.

Narecja kot polnofunkcionalne podsestave bi bilo treba pospesevati tudi na ljudskih in glavnih solah. Ljudskosolskim uciteljem si upam celo svetovati, naj z otroki v zacetku govorijo v soli v krajevnem narecju, ce ga obvladajo, in tako ustvarjajo prehod h knjiznemu jeziku in pisani besedi, po cemer je seveda sele treba zbuditi skomine. Najblizja pot pa pelje v krajih, kjer ni dnevnega stika s knjizim jezikom ravno prek narecij. Uciteljeva stvar je, da solarju omogoci prehod v visje nadstropje iste zgradbe. Zdi se mi, da je pametnejse, ce se mu to posreci prek narecja, kakor da bi, opravicujoc svojo nezmotljivost, stel ucenceve napake ter s tem zbujal pri otrocih strah in slabo vest. Bolj smotrno je, ce jim pojasni in razlozi narecne pojave in jih primerja z ustreznim standardnim inventarjem. Tako je v ljudski soli na Obirskem uspelo uciteljici Marti Polansek, ki zdaj uci 10 otrok, prek narecja spraviti jezikovno raven solarjev na zavidljivo raven, cemur pripomorejo tudi redni javni nastopi solarjev z recitacijami in igricami.

6.  Primer dolgega dvoglasniskega vokalizma iz Sel

Kako torej priti prek narecja od zbornega jezika? Ena od najhujsih pregrad bo fonetika. Zato si oglejmo najprej osnovni koroski dvoglasniski sestav in poglejmo, ali je res tako zapleten ali pa se nam to samo zdi.

Dolgi samoglasniski sestav v Selah pozna, i, i, e, e, e, a, o, o, o, u, torej 10 samoglasnikov, ce pa upostevamo se r z obema tonemoma vred (npr. pwáwa / ta pwwa) bi to pomenilo 22 dolgih samoglasnikov. Kje se pojavljajo posamezni samoglasniki?

i nastopa na etimoloskem mestu: lipa, hisa, lisica, malina, vimcek, griva, vino;

i odseva stalno dolgi jat (), staro in novocirkumflektirani novoakutirani jat; kres, sneg, zleb --- zvezda, gnezdo, sveca, greh;
v internih zlogih besed v mnozini: mesta, kolena, dela, ceste, kjer bi bilo pricakovati staroakutirani jat;

e je refleks za cirkumflektirani etimoloski e (pec) in novoakutirani etimoloski e (zelje, zenska; zegnan, nedelja);

e odseva staroakutirani e, skrajsani in kasneje podaljsani (breza, streha, mesto), nosnik e (detelja, sreca, poklekniti (pri Poljancih je nosnik a), dolgi polglasnik (pri Poljancih a: dan, pasji), cirkumflektirani etimoloski e: lesen, voden) etc. Razlika med e in je povsod nevtralizirana, tako, da se v cerkvi slisi le siroki e --- sveta Marija ...

e je kot v knjiznem jeziku drugotno naglaseni e: zena, jezik;

a je etimoloski a: baba, jama, zaba;

ô sekundarno naglaseni o: rôka, nôga, kôza;

o zlasti stalno dolgi nosni o: klop, okrogel, rob, sod, golob, moka, moder, sosed; krona, krota, loc, kocej etc.

u cirkumflektirani etimoloski o: bog, moc, gnoj, gospod;

u etimoloski u: muha, dusa, luc, brus, luknja.

V kratkonaglasenem sestavu sta v osrednjem delu zreducirana i in u (qr, nt), v obirskem narecju tudi tudi a --- Hérman je zn'v srîbat, br't pa nq (br't = 1. brat, 2. brati).

Kljub vsej raznolikosti je treba ugotoviti, da bi bil prehod na knjizni glasovni sestav povezan z malenkostnim trudom. Kjer sta v narecju i in u, je v knjiznem oziru e in ô; e bi ustrezal e-ju (razen pri polglasniku --- dan, vas), o pa o-ju, drugo je enako. Tako ucitelj v Selah ne bi smel imeti tezav. Se laze bi bilo za tistega, ki bi pouceval v Zelezni Kapli, kajti tamkajsnji samoglasniski sestav ima le dvoglasnika o in e dodatno h knjiznemu sestavu, ujema se celo jat --- to je za Korosko nenavadno --- saj je povsod i, razen od Plajberka do Malenc, kjer ga zastopa i, vokalizem v Kortah pa je popolnoma enak knjiznemu. Torej samoglasniki ne morejo biti najhujsa ovira. Laze je preiti z vecjega stevila samoglasnikov na manjse kot pa obrnjeno, tako da bi se oseba s knjiznim samoglasniskim sestavom le s tezavo priucila kaksnega narecja z vsemi prozodicnimi prvinami.

V podjunskih narecjih, zlasti v jugovzhodni Podjuni med Poljanci (da se locijo od Vrsanov in Dravcev) okoli Blata/Doba, so si sestavi podobni, samo z dodatnima a-jevskima fonemoma (vá_cca =leca /= váca =oca, Zdovc 1972: 41) in o kjer je treba upostevati se ostanke nosnosti, zlasti pri o-ju (Globasnica, Sentlips), kar ni v Evropi nic posebnega, saj jih imajo tudi Francozi in Poljaki. Nadalje se pojavlja tukaj labiovelarizacija --- tam, kjer se govori o, je knjizno a. Rece se krava/trava, vendar moma, ker pred prvotnim v-jem ni prislo do tega pojava, sicer so skoraj vsi a-ji postali o-ji. Po drugi strani pa se je nosnik a ze deanaliziral in je nastalo nekaj drugotnih a-jev: gvádu, pukváknu. Nekoliko bolj odprta kot v Selah pa sta diftonga oa in ea --- koáza, roáka, zeána, reáku.

Samoglasniska sestava Sel in Doba sta po razvrstitvi samoglasnikov skoraj enaka (razen nosnikov), samo da je drugacna pogostnost, ker so posamezni refleksi izid drugacnega tisocletnega razvoja, ki so ga dolocali razni jezikovni in nejezikovni dejavniki, npr. naselitev (besedje) zemljepis, upravne in cerkvene meje (npr. dobrolska in smihelska fara --- meja izoglos q/k, h/g, a/o --- glej Zdovc 1972: 139) --- Tako sem se povrsno dotaknil le dveh samoglasniskih sestavov, obstaja pa v govorih Roza, Podjune, Zilje in Obirja po nekaj rahlo se razlikujocih sestavov.

Samoglasniki ocitno ne morejo biti najvecji problem. Lahko se zgodi, a je redkost. Tako je npr. Lepencan (obirsko narecje) vprasal Selko, ali ima kakega qnija (q'on qóna; qni --- konjej, majhen konj), pa je to razumela po svoje, namrec qnija, dvoglasnisko, qni pa je v Selah prasicek, in je dejala --- Qlîqr hciti, pvhn hlív!

Vec truda kot za samoglasnike je treba za soglasnike z razlicnim mehcanjem, premeti in asimilacijskimi pojavi. Osrednji del Koroske --- uokvirjata ga izoglosi k --- g ---, pozna le q ter h. Treba pa je veliko vec artikulacijskega truda, da clovek rece konj, krava, klobuk namesto q'o, qráva, qv'bq in se pri tem skoraj zazre. Poleg tega mora upostevati se knjizni apikalni r, ki ga v narecju nima.

Zakaj imajo gorati deli zahoda in vzhoda k g r, osrednja ravnina pa q h /h R, je vprasanje. Vcasih so menili, da so sprememb v artikuciji krivi zunanji dejavniki, recimo podnebje. Zato da imajo skandinavci, Svicarji in Tirolci podobne trde glasove, v nizinah pa je vse mehkejse. J. Grimm pravi: »die Erfahrung lehrt, daß Bergluft die Laute scharf und rauh, das flachland sie weich und blöde mache.« (Löffler 1980: 24).

7.  Besedila

Narecni primeri starejsih govorcev so eden iz Doba pri Pliberku, eden iz Sentjakoba v Rozu, eden iz Lepene, zadnji pa z Zilje. Skusajte si sami ustvariti sodbo, kaj bi bil najtrsi oreh pri prehajanju na knjizno ustreznico, ki ob vseh tezavah, na katere naletimo, podobne tematike v neumetnostnih zvrsteh kajpak ne obravnava. Na levi strani je transkribiran primer narecja, na desni knjizno »precrkovanje«, pravo ubeseditev v knjiznem jeziku pa naj bralec tvega sam. Informant primera 7.1 je bil pripadnik starejsega rodu, besedilo pa je transkribirano s traku. Primer 7.2 je vzet iz knjizice K. Pecnika (1928: 27-28), 7.3 je iz moje monografije (Karnicar 1990: 320), 7.4 pa je del besedila, ki ga je informantika predlozila ziriji avstrijskega narecnega literarnega natecaja mesta Feldkirchen/Trg leta 1993.

7.1  Dob (podjunsko narecje)

Mbárt je tj ádn pr'isu k anj,	Enbart je tudi eden prisel k eni
álte, t'k, pud vákn, pun'ci,	jeli-te, tako, pod okno, ponoci,
poá pa t'k, vda, pbi s trúcal:	po(tlej) pa tako ve(s)da, pobi so trucali:
g'r mi 'pri al pa n'tr ma spústi.	gor mi odpri ali pa noter me spusti.
Poála sa j pa pustíva namrnvat,	Po(t)lej se je dala namarnovati,
ga j pa spustíva n'tr, je lezva	ga je spustila noter, je lezala
v pustli. Poá j pa t'k ub noáj	v postelji. Po(tlej) je pa tako obe nogi
stk 'unta drzova, n'u, spot kvtra,	tako venta drzala, no, izpod kovtra,
p mm cévnc stk 'unta.	pa mimo celnic tako venta.
Poá j pa réku: n'o, j djv,	Po(tlej) je pa rekel: no, je dejal,
k'k, pa da st'k drzís noája 'unta,	kako pa da tako drzis noge venta,
pa saj bol n'tar sa purvnaj.	pa saj bolj noter se poravnaj.
J pa djva: vs, j djva, n's	Je pa dejala: ves, je dejala, danes
smu gnj vuzíli, cv dn,	smo gnoj vozili, cel dan,
sm pa búsa gnj bsava,	sem pa bosa gnoj basala,
jtre ga m pa dr'uc, pa kni vrdn,	jutri ga bom pa dru(gi)c, pa ni vredno,
j djva, d b noája umívova,	je dejala, da bi noge umivala,
sa pa dév prspóra.	se pa delo prispara.

7.2  Sentjakob (rozansko narecje); naglas in ö (= ozki e) po avtorju, q = k

...Biv sm se an mvad pub an'ah	Bil sem se mlad pob enih
11 al pa 12 lit, q so bl'i	11 ali pa 12 let, ko so bili
Francoz v Roz, vond'r pa zö	Francozi v Rozu, vendar pa ze dro
dro d'ool star, da dro dor'o	dovolj star, da se vse dro dobro
se vse punam, bu je löta 1813	pomnam, bilo je leta 1813
al pa 1814. Td'öj je nimsc	ali pa 1814. Tedaj je nemski
cas'ar v Vine nase qraje na	ceser na Dunaju nase kraje na
fracosca casarja Napoleona	francoskega ceserja Napoleona
zhubov. Napoleon, to je biv	izgubil. Napoleon, to je bil kerlc,
qerlc vod nja je vse cesarje pa	od njega je vse cesarje in
qrale hvava bolöva. Nimc so	kralje glava bolela. Nemci so
riqal, da Francoz nciso	rekali, da Francozi nic niso
fletn, da so le Nimc fletn.	fletni, da so le Nemci fletni.
Lih tq' qaq'r tista M'ojca,	Glih tako kakor tista Mojca,
tal'a na hribre, q zinja,	tale na hribru, ki misli,
da je sam'u von'a z'avbrna.	da je samo ona zavbrna.
Tudi Francoz so bl'i an'i prov	Tudi Francozi so bili eni prav
fletn ld'i. /.. /Svacan so	fletni ljudje. /.../ Svecani so
bl'i Nimc, mi Rozan pa	bili Nemci, mi Rozani pa
Francoz. B'estrhaca!	Francozi. Bestrgaca!

7.3  Lepena (obirsko narecje)

Pb je pa z'bru d'ol:	Pob je zebral doli:
Huspt spuvedníq, mate r't q hn	Gospod spovednik, imate rit ko en
pulníq, jes sm pa vbóh	polovnik, jaz sem pa ubog
hrsnq, mam r't n lésnq.	gresnik, imam rit (ko) en lesnik.
/.../ T'da j pa fr v'n purínu,	/../ Tedaj je pa far ven porinil,
j st'r bv pa palc m'ev,	je star bil in palico imel,
pa s palci vzhv pba, da se j	pa s palico uzgal poba, da se je
palca qr zvmva, t'q je	palica kar zlomila, tako je
vzhv pba. Pb je qr n't u	uzgal poba. Pob je kar not v
prúq sdu. Pó pa pvr bra	pruko sedel. No, po(tlej) pa paver bara
dóma ha: No,	doma ga: No,
qáq pa j bv pr spved? J pa	kako pa je bilo pri spovedi? Je pa
réqu: Spved je se qar bva,	rekel: Spoved je se kar bila,
spved. Upajív, upajív, je	spoved. Obhajilo, obhajilo, je rekel,
réqu, se b n bv prvumív,	(ce) se bi ne bilo prelomilo,
b me bv se vbív.	bi me bilo se ubilo.

7.4  Bistrica na Zilji (ziljsko narecje)

Zanab'art paléda bva pcásn	Zaenbart pogleda bavha pocasno
zd, psla j vs' tk' nágv	zad, posle je vse tako naglo
sv'. Tnf! Dá mu cbla, pa	slo. tenf! Da mu cebalo, pa
mozl' j pdu z galíd zád	mozlje je padel z golido zad
zn'ak! Mljíka j tk'u pa rób'.	vznak! Mleko je teklo po robu.
Nsc' n'j rku bsjd. Kráva	Nihce ni rekel besede. Krava
j td przbkvva kakr nc'a	je tudi prezvekovala kakor nic
bj bv. Bí mljíka v zaljéni	bejo bilo. Belo mleko v zeleni
tráv. Grí! Kájda pr'v lp	travi. Greh! Kajda prav lepo za
za palédat. S przn gald	pogledat. S prazno golido
sma sl' zd prt fác.	smo sli zad proti faci.
Ttn'otr, k j n't rku:	Tenotri, ko je nekdo rekel:
Saj n'c na str, bom pa	Saj nic ne stori, bomo pa
namesta mljíka zgánj pl,	namesto mleka zganje pili,
sm s sl vs smiját zacl.	smo se sele vse smejati zaceli.

Ugotovili smo, da imajo narecja, ki zivijo in dobro delujejo, lahko pomembno vlogo korektiva. Velik problem pri osvajanju knjiznega jezika je se besedni red (skladnja), medtem ko bo govorcu zbornega jezika najvecja ovira glasovna in domala neosvojljiva prozodicna podoba narecij.



Viri in literatura

Coseriu 1970	Eugeniu Coseriu, Einführung in die strukturelle Betrachtung des Wortschatzes, Tübingen 1970
Fischer 1983	Gero Fischer, Das Slowenische in Kärnten, wien 1983
Gutsman 1829	Oswald Gutsmann, Windische Sprachlehre, Verfaßt von Oswald Gutsmann, weiland kais. königl. Missionär in Kärnten. Klagenfurt 1829
Hafner 1980	Stanislaus Hafner, Zur Frage der Inventarisierung der slowenischen Vokssprache in Kärnten, v: SFb 1 (glej tam), 11-36
Karnicar 1990	Ludwig Karnicar, Der Obir-Dialekt in Kärnten, Die Mundart von Ebriach/Obirsko im Vergleich mit den Nachbarmundarten von Zell/Sele und Trögern/Korte, Wien 1990 (ÖAW, Phil.-hist. Klasse, Sitzunsberichte, 551. Band).
Karnicar 1992	Ludwig Karncar, Die tierwelt in den Kärntener slowenischen Mundarten, v: Anzeiger für slavische Philologie, 21.1992, 39-53
Lausegger 1991	Herta Lausegger, Sodobni trenutek slovenskih govorov na Koroskem, v: Nemezetközi szlavisztikai napok 4, Szombatyhely 1991, 95-104
Löffler 1980	Heinrich Löffler, Probleme der Dialektologie, Eine Enführung, Darmastadt 19802
Merkac/Jurici 1984	Franc Merkac/Marija Juric, O vaskem vsakdanu, Disertacije in razprave 7/Dissertationes und Abhandlugen 7, izd. Slovenski znanstveni institut/Slowenisches wissenschaftliches Institut, Klagenfurt/Celovec 1984
Pecnik 1928	Karl Pecnik, Nasi dialekti, Dunaj/Wien 1928
Scholz 1933	A. Scholz, Deutsche Mundarten-Wörterbuch, Versuch einer Darstellung ihres systematisch-historischen Werdeganges von Anbeginn zum Ende des 18. Jahrhunderts, 1933
SFb 1	Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten, (Grundsätzliches und Alolgemeines), izd. St. Hafner in E. Prunc, Graz 1980 (Slowenistiscehe Forschungsberichte 1 = SFb 1)
Smole 1993	Vera Smole, Vseslovenski narecni slovar: da ali ne, v: Jezik in slovstvo, 38. 1992/93.6, 233-235
Socin 1888	A. Socin, Schriftsprache und Dialekte im Deutschen nach Zeugnissen alter und neuer Zeit, 1888, nov natis 1970
Thesaurus	Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten, izd. St. Hafner in E. Prunc, zv. 1-3, 4. zv. v tisku; Wien 1982, 1985, 1992; Schlüssel zum Thesaurus der slowenischen Vokssprache in Kärnten, Wien 1982 (ÖAW, Schriften der Balkankommssion, Linguist. Abteilung, Sonderpublikation)
Trubar 1555	Primoz Trubar, Ta evangeli svetiga Matevza, Tübingen 1555
Zdovc 1972	Paul Zdovc, Die Mundert des südöstlichen Jauntales in Kärnten, Lautlehre und Akzent der Mundart der »Poljanci«, Wien 1972 (ÖAW, Phil.-hist. Klasse, Schriften der Balkankommission, Linguist. Abt. 20)