Preseganje romanticne dediscine? Kljucno besedilo narodne literature v modernizmu in postmodernizmu¹

1  Kljucno besedilo

Presernova romanticna verzna povest Krst pri Savici (1836)³ se danes velja za narodni mit. Krst pri Savici je eno izmed kljucnih besedil⁴ (Odiseja, Antigona, Kralj Ojdip, Eneida, Faust, Lepa Vida), ki s svojimi imeni, podobami, idejami in zgodbami spredajo evropski kulturi oziroma njenim posameznim narodom rdeco nit njihove identitete. Besedilo postane kljucno, ce ima ze sámo oblikovne in tematske odlike ter ce izpolni tri druzbenokulturne pogoje v procesih recepcije in poznejse besedilne obdelave: kanonizacijo, antonomazacijo in trajnost, moc pri izzivanju nastajanja novih literarnih del.

1.1  Notranje odlike

Slovence, »nedrzavni narod«, ki mu je razsvetljenski cas pritisnil nalepko »miroljubnih poljedelcev«, je Preseren v Krstu krstil tako, da je v elegicno-tragicni perspektivi uzgodbil zgodovinske izvire manka njihove drzavnosti; iz zgodbe o posameznikovi odpovedi je spesnil parabolo o njihovem izginotju z romanticnega zgodovinskega prizorisca, o koncu slavnih dogodkov, vrednih junaske epike, ter ponotranjil narodno identiteto v duhovnost.⁵ Slovence je --- kot kazejo raziskave B. Paternuja in J. Kosa --- skusal simbolno vzpostaviti v kulturi tudi z mednarodno konkurencno in estetsko ugledno pesnisko obliko; opiral se je na schleglovsko pojmovanje narodnoutemljevalne vloge pesnitev, po nacelih romanticnega estetskega univerzalizma stiliziral prvine epskega izrocila med Homerjem in Tassom ter pretapljal v novo celoto tudi sodobnejse vzorce, ki so v evropskih knjizevnostih po razsvetljenstvu obravnavali locitvene ljubezenske zgodbe (motive odpovedi, zrtvovanja), tematiko nazorskih dilem, verskih konfliktov ter zgodovinskih mednarodnih bojev.⁶ Presernova pesnitev pa je zanrsko simptomaticno ambivalentna, objektivno-subjektivna (Krst pri Savici je po ,snovi' deloma junaski ep, po sestavi byronovska verzna povest, po tonu pa elegija). Kot romanticno delo, ki ze izhaja iz duhovnih premis historizma in moderne, k nacionalni drzavi usmerjene narodne ideje, je poleg tega odkrila njen temeljni problem, s cimer jo je ze pri njenih izvorih podvrgla dvomu, samosprasevanju. Skozi zgodbo o iskanju smisla in ljubezni namrec upesnjuje zacetke tisocletne slovenske podrejenosti tujim drzavnim strukturam in kulturno-civilizacijskim vzorcem, ki pa so bili v razvojni perspektivi videti ,naprednejsi', ,razvitejsi' od prvotnih domacijskih. Tisto, kar naj bi bilo pri nedrzavnem narodu imanentno narodno, bistveni del izrocila, samobitnosti (krscanska kultura in civilizacija), se kaze za nasilno presajeni vzorec tujega; drugost, ki je pogoj za nastanek istovetnosti, se v Krstu do narodnega subjekta ne more umestiti v zunanji polozaj.

Zaradi te vznemirljive tematske kristalizacije in hkrati dekonstrukcije narodne istovetnosti ter zaradi zgodovinske usode Presernovo besedilo odzvanja v slovenski kulturi ze nad 150 let. Pri tem pa vsakrsne identifikacijske vzorce, ki jih je poustvarjalo poznejse razlagalno ali literarno polascanje predloge, sproti moti z neresljivimi protislovji. Te aporije, ki v besedilu samem razstavljajo enovitost smisla, izzivajo nastajanje vedno novih literarnih del (ter esejisticnih in literarnovednih interpretacij), ki skusajo zapolniti vrzeli, izgladiti protislovja, speljati predlogo v svoje misljenjske okvire.⁷

1.2  Druzbenokulturni dejavniki in »presernovska struktura«

Presernovo besedilo je lahko postalo utelesenje in kondenzat »slovenstva« sele ob delovanju drugih kulturnih dejavnikov, tudi institucionalnih. Kanonizacija, ki se je zacela ze sredi 19. st. in se dopolnila na njegovem koncu, je prvi pogoj: pri tem procesu so sodelovala metabesedila in dejanja kritike, literarne zgodovine, uredniskih projektov (antologiziranje, zbrano delo), solstva ter literarnega epigonstva, parodiranja in (implicitnega) dialogiziranja. Z njihovo pomocjo je Presernovo delo postalo splosno znano in trajno zasidrano v bralnem repertoarju ter dobilo v kulturi vloge literarne, socialnoeticne eksemplaricnosti in referencnosti.

Antonomazacija in spodbujanje medbesedilnih navezav sta naslednja ,zunanja' pogoja za to, da je knjizevno delo postalo v kulturi kljucno. Antonomazacija je aplikacijska strategija metakomunikacije: metabesedila so si v publicistiki, najprej zaradi strankarskega rivalstva, ze v 60. letih 19. stoletja zacela iz Presernove predloge prilascati njena lastna imena (naslov, imena junakov, prizorisc) in jih po logiki antonomazije prekrajati v obcna imena za dolocene splosne, stalne ali ponovljive lastnosti, tipe, nazore. S ,krajo' lastnih imen enkratnega besedila so njegovo identiteto vlozila v splet podob in ideologemov, v imaginarij, s pomocjo katerega se je konstituirala splosna identiteta --- narodna zavest oz. samozavedanje.

Prva ambicioznejsa literarnozgodovinska interpretacija Preserna (Josip Stritar, Uvod k izdaji Presernovih Poezij, 1866) je vzpostavila paradigmo za razumevanje narodnega poslanstva umetnosti in umetnika, do katere so se potem opredeljevali modernisti in postmodernisti.⁸ Izhajajoc iz pesnikovih lastnih romanticnih preobrazb orfejskega mita (Sonetni venec) je Stritar oblikoval interpretativno zgodbo o Presernu kot eksemplaricnem sveceniku lepote in pesniskem utemeljitelju, zrtvi-odreseniku, glasniku, vodniku slovenstva, duhovnem urejevalcu politicnih sporov v narodu --- ravno Krst naj bi bil nekaksen povzemajoci, koncni akord simfonije pesnikovega zivljenja in dela.⁹ Stritarjeva razlaga v tragizirano pripoved mitizacijsko zastre paradoks romanticne estetske avtonomije, o katerem je pisal Graff. Na eni strani je transcendetalna zacasnost, arbitrarnost in druzbena obrobnost osamosvajajocega se estetskega obmocja (vidna v preziru filistrov do umetnikov), na drugi pa predstava, da je umetnost nekaj svetega, bozanskega. Ta paradoks se pri Sritarju utelesa kot sentimentalisticna ponovitev mesijanskega mitema: pesnik --- na eni strani druzbena zrtev, trpeci in prezirani obrobnez --- je po svojem duhovnem bistvu in obstoju svecenik nadcutne, univerzalne lepote, posrednik med Lepim, Duhovnim, ki sta splosnocloveska, in narodom. S tem esejem se v slovensko izrocilo dokoncno vplete t. i. presernovska struktura, tj. pojmovanje, da pesniki kot zrtve in izvoljeni »organi lepote« s svojo poezijo utemeljujejo in potrjujejo narodno gibanje. Trdno se zasidra ne le v razlagah Presernovega dela, temvec tudi v splosnih pojmovanjih razmerja med knjizevnostjo in politiko --- in ostaja izhodisce za polemiko modernizacijskih literarnih tokov.¹⁰

Okoli leta 1900, ob stoletnici pesnikovega rojstva in v navdusenju vsenarodnih kanonizacijskih dejanj, pride do zagretega publicisticnega in literarnega krizanja peres, ki se je sprozilo z iskanjem odgovorov na vprasanje, kaksen je bil Presernov dejanski svetovni oziroma politicni nazor in kaj je ,bistvo' Slovencev. Tedaj si zacno tudi literarna dela (E. Kristana, L. Fatur in O. Zupancica) iz Presernove predloge z antonomazijami privzemati njena lastna imena (naslov, imena junakov, prizorisc), prek njih pa se motive, osebe in teme (npr. »to so nasi Crtomiri«). Krst je s tem dobil vlogo medbesedilne primere oziroma interpretanta za ubesedovanje sodobne problematike ter postal zakladnica za aluzivno medbesedilno metaforiziranje in za metonimicne zgodbene revizije (vsega skupaj nad 50 del), likovne upodobitve, uglasbitve in ugledaliscenja.

2  O (post)modernih razmerjih do kljucnega besedila

Literarnozgodovinsko pripoved o razmerju modernizma in postmodernizma do kljucnega besedila nacionalne literature se zdi produktivno, relevantno in zanimivo urediti¹¹ okrog nasprotij, ki jih bom se sproti nadrobneje razlozil: subjektivnost --- decentralizacija subjektivnosti in epistemoloska dominanta --- ontoloska dominanta besedila.¹² Pri medbesedilnih revizijah Krsta pri Savici je subjektivnost najprej, v obdobju moderne, polna vitalisticnega nasprotovanja izrocilu in kanoniziranemu imaginariju --- individualizirani jaz se skusa dvigniti nad simbolizacijo kolektivnega, druzbenega in zgodovinskega v Presernovi predlogi (Oton Zupancic). Ta uporniska drza iz zacetne, predhodniske faze modernizma (I. Howe jo je oznacil kot inflacijo jaza) se v eksistencialisticnem modernizmu sestdesetih let spremeni. Tedaj subjekt zacenja odpirati epistemoloska vprasanja: kako spoznati ,pravo', s kanonom in ideologijo nezastrto resnico Presernovega ,mita', kako jo medbesedilno prikazati in uglasiti s sodobnim, modernim svetom (Veno Taufer, Dominik Smole). V tem kontekstu modernizem problematizira svoj zgodnejsi subjektivizem, ga izpostavi kriticni (samo)destrukciji in ga prikaze kot metafizicno strukturo (Smole). Taksno stanje je izhodisce postmodernisticnih medbesedilnih navezav, ki so metafikcijske: te v osemdesetih letih tematizirajo in eksplicirajo aporeticnost, nedolocljivost Presernovega besedila. To storijo tako, da opozarjajo na arbitrarnost spoznavnih (interpretativnih) konstrukcij o njegovem smislu --- s tem podcrtovanjem epistemoloske dominante spodbijajo temelje vseh dotedanjih medbesedilnih izpeljav Krsta in referenc nanj. Odpirajo pa tudi ze ontolosko dominanto: opozarjajo, da ne obstaja en sam svet, temvec da je resnic vec, da imamo opraviti s pluralnostjo, prezemanjem mogocih besedilnih in zgodovinskih svetov (Andrej Blatnik, Branko Gradisnik, Dimitrij Rupel).

2.1  Vitalisticno zavracanje izrocila

Po I. Howu je subjektivizem metafizika modernisticne estetike, hkrati pa uporniska druzbena drza: subjektivizem odreka pomen druzbenih okoliscin (kar se povsem sklada s protirealisticno estetiko), umetnina pa postaja medij dinamicne individualnosti.¹³ Taksno drzo, ki je stopnjevanje romanticne estetike, je na Slovenskem l. 1899 programsko oznanil I. Cankar: »Vdal sem se s tiho razkosnostjo samemu sebi. K vragu vse teorije! Moje oci niso mrtev aparat; moje oci so pokoren organ moje duse, moje duse in njene lepote, njenega socutja, njene ljubezni in njenega sovrastva...«¹⁴ Zavracanje razmeroma nove tehnoloske iznajdbe, fotografskega aparata, tega v evropskih umetniskih krogih ze kliseiziranega simbola mimeticnega predstavljanja ,zunanjega' sveta, in slavljenje obujene romanticne metafore notranjega ocesa sta bila izraz subjektivizma kot metafizike, etike, estetike in tematike literarne reprezentacije. Cankarjevo preklinjanje »vseh teorij« kaze na antagonisticno razmerje individualizirane poetike do racionalnosti. Pomeni pa tudi zanikanje znanih, normativnih razlag sveta. Razumljene so kot subjektu ,zunanji' redi osmisljanja; opirale so se lahko na sistematiziranje podedovane vednosti, na besedilni spomin. Ze na predstopnjah modernizma se poleg zavracanja mimetiziranja socasne druzbe torej poraja se nasprotovalno razmerje do izrocila, do poprejsnje vednosti. J. Habermas govori o radikalizirani zavesti, o modernem projektu preseganja, ki drugace kot zavest o modernitas v prejsnjih obdobjih nasprotuje tradiciji in zgodovini posploseno, abstraktno, en bloc.¹⁵

Slovenska moderna je --- kot je znano iz literarne zgodovine --- na zacetku 20. st. v imenu izrazito subjektivisticne poetike nakazala hotenje po prelomu z izrocilom: odpravljala in presegala je njegove zanrskostilne hierarhije, krsila nacela posnemanja, ironizirala njegovo narodno avtarkicnost, ideolosko vezanost na mescanstvo (filistre), Cerkev in deklarativno narodno potrjevanje. Z medbesedilno navezavo na Krst vpise Oton Zupancic (pesem Daj, drug, zapoj, Cez plan, 1904)¹⁶ zacetek radikaliziranega razmerja do slovenskega izrocila, pojmovanega kot celota ideoloskih, estetskih, druzbenozgodovinskih skupnih imenovalcev. Gre za vitalisticni, ekscesno subjektivisticni upor bremenu izrocila, utelesenemu v Presernovem junaku. Zupancic je v pesem aluzivno prenesel izsek iz motivike predloge (misel porazenega Crtomira na mogoco usodo --- nenehni beg) in ga folkloristicno grozljivo, groteskno in ekspresivno preoblikoval. Presernov literarni lik antiteticno postavi ob nietzschejanskega, titaniziranega, usodo izzivajocega toreadorja, ki je eksoticni simbol drznega dinamizma in vitalnosti ter alternativni ideal narodovega znacaja. Ob tem merilu se Crtomir izkaze za utelesenje suzenjstva, za vecno vracajocega se slovenskega antijunaka (Zupancic priklice folklorni mitem volkodlaka), ki ne premore zadosti notranje moci in avtonomije, da bi branil ogrozeno narodovo ozemlje. Zupanciceva pesem je z vizionarskim hiperboliziranjem detajla predloge posploseno napadla smisel besedila v celoti --- tako je bila prva, ki je Crtomira v prostor knjizevnosti polemicno in odmevno vpeljala kot vzorcnega slovenskega junaka, simbol oz. antonomazijo tipicnih lastnosti, depresivnega bistva slovenstva (»to bil je Crtomir, nas junak«).

2.2  Iskanje arhetipa in zlom subjektivizma

V neoavantgardi in modernizmu 60. in 70. let se je razcvetelo polemiziranje s kanoniziranimi (kljucnimi) besedili kot sredstvi za reproduciranje narodne ideje in liberalnih, konservativnih ali komunisticnih ideologemov.¹⁷ To je bilo ocitno zlasti v oblikah parodicnosti, ki so med literarnimi zanri vzporedne kritiskemu ter interpretativnemu konceptu »novega branja«. »Novo branje« je smer literarne interpretacije, ki fenomenolosko reducira drugotne, druzbeno in narodno eksemplaricne vloge kanoniziranih umetnin in umetniskih biografij (npr. orfejsko-mesijanski arhetip, kot ga je ob Presernu vpeljal J. Stritar); skusa se dokopati do njihovega bistva, do »eksistencialnega jedra«; to naj bi bilo sposobno brez zgodovinskih, metafizicnih, ideoloskih transmisij vznemirjati modernega bralca.¹⁸ »Novo branje« ima mocno epistemolosko noto, saj isce moznosti za ideolosko neposredovano, izrazito subjektivno-eksistencialno dozivetje in spoznanje ,resnice' klasicnih del, tiste, ki naj bi jo ze ta dela sama zastirala z estetskimi izpeljankami metafizike;¹⁹ tipicno modernisticno pa je »novo branje« tudi kot kriticna zavest, ki s poudarkom obravnava narodnoutemeljevalno vezanost in politicno-ideolosko uporabnost literarne klasike (v smislu topike vladajoce ideologije in kulturniskih elit). --- D. Pirjevec je vlogo literature kot medija in (nadomestne) politicne institucije nedrzavnega narodnega gibanja poimenoval z izrazom »presernovska struktura«.²⁰ Z obema tendencama »novega branja«, demitizacijsko in reavtentizacijsko, se ujemajo modernisticne (eksistencialisticne) resne parodije²¹ kljucnih besedil slovenskega literarnega in folklornega izrocila (dela V. Tauferja, D. Smoleta, G. Strnisa, D. Zajca, S. Makarovic, R. Seliga idr.). ,Mitskim' delom klasikov ali folklore so skusale izbrisati ucinke kanonizacije (vzorcnost, aplikabilnost, ideoloske redukcije), poleg tega pa razkriti se njihove idejno-estetske kamuflaze lastne »izvorne problematicnosti«; s to ,resnico' besedila so nekomicne parodije stopale v dialosko sozvocje, do njegovega ideolekta pa so ves cas ohranjale ironicno distanco. Modernisticna poetika (ideolekt nihilizma) kljucno besedilo sicer potujuje in demontira, hkrati pa ga reaktualizira, izrablja za palimpsesten ,arhetip' svojega sporocanja, tako da simbolna dediscina preteklosti ekvivalencno preseva --- prek vidnih anahronizmov --- v sodobne motive, situacije, realije in ali razpravljanja, stile. S tem pa se v modernisticni protitradicionalizem vpisuje struktura arhaizacije, ki je povezana s prostorskim zdruzevanjem raznorodnih in raznocasnih okruskov diskurzivnih redov (M. Foucault to imenuje heterotopia);²² parodije slovenskih ,mitov' so po svojem namemu se najblizje t. i. esencialisticnemu arhaizmu, pisanju, ki je v navezavi na Heideggra skusalo odkriti v svojih predlogah arhai sedanjosti, pri cemer jih je moralo ocistiti od poznejsih funkcionalizacij, spoznavnostnih nanosov, ki so jim jih dale zgodovina, metafizika in oblastna tehnologija.

Od srede sesdesetih let nastajajo poleg resnih parodij se mnogotematska parodicna besedila, ki ironicno, satiricno, estetsko igrivo in/ali groteskno aludirajo na znamenita imena, solsko kliseizirane interpretacije, preigravajo motivne topose, oblikovno-stilne kliseje, ideologeme mescanskih ter realsocialisticnih ,velikih pripovedi'. Ta besedila --- podobno kot v 20. letih avantgardisticne Kosovelove montaze --- kanonizirano izrocilo relativizirajo in problematizirajo v celoti. Imajo ga za institucijo kulturne, moralne in literarne indoktrinacije ter gospodovanja. S taksnim ravnanjem s slovenskim knjizevnim kanonom --- slikovito ga formulira T. Salamun z verzom »divje odmetavas to, kar ni tvojega« --- naj bi parodicna besedila omogocila svojim avtorjem uveljavitev nove estetsko-literarne in misljenjske avtonomije, razmah subjektivizma, izselitev iz »podobe svojega plemena« (T. Salamun).

To osvobajanje subjektivizma je motivirano pri starejsem rodu od srede 60. let se z eksistencialisticno modernisticno idejnostjo, ki kljub profanizacijam, vkljucevanju zunajestetskega gradiva in prvin popa se vztraja na staliscih elitne estetske avtonomije (npr. V. Taufer); pri mlajsem rodu pa se tovrstni elitizem visokega modernizma na prelomu med 60. in 70. leti --- gre za tok ludizma --- ze pomika tudi v obmocje neoavantgardnih praks, kontrakulture, popa, hipijevstva, performansov itn., torej tiste »nove senzibilnosti«, ki je povsem vzporedna ameriskemu postmodernizmu sestdesetih let (npr. M. Jesih, F. Rudolf, D. Rupel).

Tauferjev modernizirani sonet Nokturno I (1964)²³ rearanzira okrnjene citate in posnetke stilemov iz tercin Krsta pri Savici v novo sporocilno enoto, v nadrealisticno vizijo, groteskizirano sliko vstajanja nasilno umorjenih mrlicev. Na oblikovalni ravni prvine iz kljucnega besedila razosebljenemu lirskemu subjektu, njegovi fluidni zavesti in hermeticni dikciji zagotavljajo znano ozadje (aluzija na ubeseditev bratomornega boja v Uvodu v Krst), modelirajo, organizirajo oznacevalno gradivo kolaznega besedila.²⁴

S formalno-estetsko sestavo pesmi centona skusa modernist Taufer pretrgati z izrocili romanticne dediscine, saj naceli montiranja in parodicnosti problematizirata besedilno zaokrozenost, izpovedno enovitost, zlasti pa svet vrednot, s katerim naj bi si Preseren zastiral grozo pred nicem; s tematsko arhetipizacijo oziroma z arhaizacijo pa prav to dediscino klice pesnik na pomoc kot temelj za alegoricno izrazanje lastne druzbenozgodovinske, pesniske in eksistencialne stiske v porevolucijskem rezimu. Tudi Tauferjev cikel Krst (1969)²⁵ ob tematiki nasilnih smrti v imenu ideologije in ob problemu metafizicne praznine, ki sili v samomor, sozvanja s Presernovim kljucnim besedilom na nacin resne parodije.

Znotraj taksnih miselnih okvirov je nastala tudi druga paradigmaticna modernisticna nekomicna parodija Krsta pri Savici --- istonaslovna drama D. Smoleta (1969); dramatik ima do oseb in dogajanja, potopljenega v zgodnjesrednjevesko preteklost, ironicno razdaljo, ki vtis realnosti in zgodovinskosti vseskozi ,metafikcijsko' razblinja, nanasa na sodobne realije, scenarije in diskurze (heterotopija).²⁶ Prevladujoce medbesedilno razmerje do kljucnega besedila je nasprotovalno, kar je ze samo po sebi odvod modernisticne negativne estetike. Smoletov Krst je nezvesta dopolnitev²⁷ Presernove zgodbe: literarni liki, dogajalni prostor in cas, ki so s tehniko razsirjanja povzeti in izpeljani iz Presernovih pripovednih nastavkov (zlasti iz epiloske stance) ter preneseni v nove, glede na implicitna navodila predloge marsikdaj celo antiteticne motive, se ves cas odmikajo od romanticne karakterizacije, motivacijskih sistemov, govornega stila; poleg tega ponarejeni in vstavljeni dogodki ter komentarji oseb preinterpretirajo smisel glavnega dogajanja in medosebnih razmerij Presernove predloge, novi, dopolnjeni konec pa spodbija odprto semiozo njegovega zakljucka.²⁸ Z apokrifnimi modifikacijami Presernove zgodbe Smoletova drama zanika, profanizira, razgalja romanticni besedilni svet, unicuje vse idealizacije, aporeticne zapolnitve, ki so pri Presernu blazile nihilisticne konotacije in posledice zgodbenega jedra (poraz, odpoved, izguba smisla). Zato ostaja v Smoletovi ironiji zaznaven tragicni patos, nekaksna heroicna drza modernisticne metafizicne nostalgije, ki jo je A. Wilde --- sledec Lyotardovim razclembam --- krstil za disjunktivno ironijo.²⁹ Modernisticna epistemoloska dominanta deluje na ravni medbesedilne hermenevtike. Smoletovo metabesedilo skusa spoznati ,pravo' --- s kanonsko eksemplaricnostjo, poznejsimi ideoloskimi vlozki, a tudi z romantizirano idealizacijo/estetizacijo same Presernove pisave nezastrto --- surovo resnico krstitvenega ,mita'. Zgrabiti hoce arché sam, kakor da bi bil Preseren s svojim besedilom ze njegov prvi mistifikator.

Fabulativna apokrifnost dramatiku Smoletu parabolizira eksistencialisticno (po izviru heideggrovsko) moralno refleksijo, ki je hkrati --- tako kot pri pesniku Tauferju --- tudi politicna kritika (socialisticnega) totalitarizma: sub-iectum, ki se utemeljuje v metafizicni transcendenci in deluje v imenu nekega visjega bistva (ideologije), kar vodi v heideggrovsko pozabljenje biti (Seinsvergessenheit), se po »smrti Boga« sam izkaze za izrazito metafizicno strukturo, za utelesenje volje do moci, ki si orodno prilasca, podreja svet, z njim razpolaga (Ge-stell), ga unicuje.³⁰ Prav s tem naziranjem Smole problematizira temelje modernega subjektivizma, ki je hotel svet in zgodovino krojiti po meri osvobodilnih projektov, lyotardevskih »velikih pripovedi«. Nietzschejanski subjektivizem, iz katerega se je na zacetkih modernosti na Slovenskem napajal O. Zupancic, ko je zavrgel Crtomira kot simbol narodne nemoci, je Smole v fazi visokega modernizma sestdesetih let pripeljal do skrajnosti in ga zlomil.

2.3  Metafikcijska relativizacija resnice in subjekta

Pisci literarnih in literarnozgodovinskih metabesedil se niso sprasevali o pogojih lastnega razumevanja Krsta pri Savici, ceprav so si privoscili tudi vehementne sodbe in drzne revizije --- bodisi v imenu narodnopotrjevalnih in/ali nazorskih idealov, ki jih Presernovo kljucno besedilo zaradi aporeticnosti ni izpolnjevalo, bodisi zaradi radikalnega izpostavljanja ,resnice', pred katero naj bi se Preseren sam slepil z romanticno (metafizicno) idealizacijo. Zavest o nujni interpretativni posredovanosti Krsta --- in zgodovine, ki jo Preseren s pesnitvijo uzgodblja oziroma osmislja --- se je uveljavila sele v osemdesetih letih. Samorefleksijo, ki problematizira avtoriteto katerega koli (tudi lastnega) razlaganja kot koncnega, pravo ,resnico' predstavljujocega metajezika, je prinesel model metafikcijske proze, ki je med najbolj reprezentativnimi vrstami postmodernisticne literature na Slovenskem.

Vsaj po l. 1968 lahko na slovenskem literarnem in umetnostnem prizoriscu opazujemo pojave, znacilne za zgodnji ameriski postmodernizem,³¹ vendar so jih --- tako kot drugod v Evropi --- imeli za (neo)avantgardisticne, povezane s studentskimi gibanji.³² Avantgardisticne literarne tokove tega casa je esejist Taras Kermauner promoviral kot ludizem in reizem, pri cemer je prvi pojem izpeljal iz Derridajevih splosnih teoremov o »igri oznacevalcev«, drugega pa iz teorije in prakse novega romana oz. kroga Tel Quela. Ludizem v pripovedni prozi je v sedemdesetih letih vpeljal metafikcijo (D. Rupel) in zacel vnasati prvine zanrske literature, tj. grozljive povesti, znanstvene fantastike, eroticne ali pornografske proze (M. Dolenc, F. Rudolf, B. Gradisnik). V 2. polovici 70. in na zacetku 80. let se je zacel siriti se vpliv Borgesovih kratkih zgodb, tudi s posrednistvom protitotalitarne politicne fikcije D. Kisa (B. Gradisnik, D. Jancar). Ceprav so dozivljali dokaj azurne prevode in izvirne domace izpeljave spisi poststrukturalizma in teoretske psihoanalize (J. Derrida, J. Lacan, J. Kristeva idr.) in ceprav je D. Pirjevec sredi 70. let ob interpretaciji Dostojevskega ze prihajal do spoznanj, ki so na moc blizu Vattimovi »mehki misli«, pa se je postmodernizem pod svojim imenom kot (modni) pojav, ki naj bi bil celovit (v vseh umetnostih) in nov, zacel siriti na Slovenskem sele po l. 1980 in dozivljal visek ok. l. 1985, torej ravno v casu, ko so nastajale metafikcijske izpeljave Krsta pri Savici.³³

Metafikcijski zanrski model, ki sta ga aktualizirala modernizem in postmodernizem, razodeva povezanost obeh dominant, epistemoloske in ontoloske, ki po McHalu zaznamujeta prehod med tema umetnostnima kodoma --- kot poudarja, ta prehod ni enosmeren in nepovraten, mogoc je celo v enem samem besedilu.³⁴ Epistemoloska vprasanja (kaj spoznavamo in kako, kako je sploh mogoce spoznanje, kaj pogojuje vednost, kdo nam jo posreduje) se besedilno utelesajo v modernisticni nedolocenosti, toku zavesti, polilogu, skrajno subjektivizirani vecperspektivnosti. Epistemoloska vprasanja pravzaprav logicno peljejo v stanje ontoloske negotovosti, ki je po splosnem mnenju ena temeljnih dolocnic postmodernizma.³⁵ Polilog subjektivnih ,resnic' namrec --- kot kazejo Lyotardeve in Hassanove razclembe --- nima vec nobene transcendentne uzakonitve, ki bi katero izmed njih potrjevala kot skladno s svetom oziroma bi ji podeljevala ontolosko superiornost nad drugimi. S tem je odprta pot v razsrediscenje subjekta kot zadnjega modernisticnega oporisca gotovosti, pot v pojmovanje identitete kot necesa necelega, odprtega in odvisnega od spremenljivih razmerij z okoljem. Metafikcija izhaja iz samorefleksivnega spoznanja, da je vse, kar govorica predstavlja, njen konstrukt, da torej pripovedni svet in njegov subjekt nastajata s pisanjem, s »tkanino citatov«; zato je v pripovedi mogoc soobstoj in preplet vec svetov, razlicnih, medsebojno tudi izkljucujocih se ontologij.³⁶

Andrej Blatnik v crtici Crtomir, sam in vecen (1983) sicer se nekoliko eksistencialisticno osmislja in izpeljuje prenos zgodbenega polozaja (motiva) Crtomirovega poraza.³⁷ V fabulativno tkivo pa --- pod vplivom Borgesovih kratkih zgodb --- vriva interpretativne vezi, ki ustvarjajo vtis o skrivnostni tektoniki usode: bralcu se razodevajo literarnim junakom nespoznavna casovna sorazmerja, ki razblinjajo vtis o koherentni stvarnosti. Ti vrivki so hkrati vnasanje esejisticne metafikcijske opisnosti: niso komentar neposredne dejanskosti (tako drzo uprizarja realisticna pripoved), temvec sveta, ki je bil prej ze ubeseden. Zato so sredstvo spoznavne, epistemoloske razdalje do interpretiranega predmeta (Crtomira po porazu), simptom odpovedi dokoncnim sodbam in znamenje skepticne zavesti o spremenljivem smislu kljucnega besedila v globini casa.

Medtem ko Blatnik svoj dvom o tem, ali je njegovo pripovedovanje lahko povzdignjeno v vlogo avtoritativnega razlagalnega jezika Presernove predloge, izraza neposredno, pa Branko Gradisnik taksno zavest vracuna v implikacije, ki jih ima njegova prezentacija besedila Naj pevec drug vam sreco (1987).³⁸ Ta psevdoesej je interpretacija interpretacij Krsta pri Savici. Razlagalec bi rad v Crtomiru »nasel skrito gorisce«, ki »omogoca celo navzkrizne poglede nanj« oziroma »blodnjak nasprotnih si razlag«. Gre torej za razlaganje diskurzivnega labirinta, spletenega okrog nedolocljivega Presernovega kljucnega besedila: Gradisnik v svoji prozi uporabi znacilno ikono postmodernizma, labirint,³⁹ in jo se stopnjuje v smer ontoloske negotovosti. Razlaga za raznolikost poprejsnjih razumevanj Preserna je sicer blizu modernisticnim pogledom: Crtomir je arhetip nihilizma.⁴⁰ Toda taksno modernisticno interpretiranje ,prave' resnice besedila Gradisnik postmodernisticno spodkopava in celo parodira. Gre za literarno mistifikacijo, saj besedilo bibliografsko priprise fiktivnemu avtorju. S to fiktivizacijo eseja, s prekrivanjem dveh razlicnih besedilnih ontologij je literat Gradisnik interpretativnemu diskurzu literarne vede in kritike spodmaknil piedestal, s katerega je ta lahko odkrival ,resnico' o kljucnem besedilu, ne da bi se zavedal, kako ravna s podobno retoriko zgodbotvorja kot literatura in uporablja celo njene postopke.

Med vsemi revizijami kanoniziranega besedila najbolj ustreza pojmu apokrif navezava na Krst v romanu Dimitrija Rupla Levji delez (1989).⁴¹ Zadnje poglavje je prozaiziran medbesedilni prenos Presernove zgodbe in parafraziranje posameznih odlomkov iz predloge; vstavljene pa so nove osebe, erotizirane epizode, drugacne, ironicne ali krute nadrobnosti. Epilog poglavja sega po postmodernisticnem toposu najdenega rokopisa in veckratno krsi meje med razlicnimi ontologijami, zlasti dokumentalisticno-zgodovinopisno in knjizevno, fikcijsko: Preseren naj bi pri snovanju svoje pesnitve uporabil kar Crtomirovo (fiktivni lik) v latinscini napisano izpoved, posveceno Bogomili; knjizica Krst pri Savici je predstavljena kot skrivnostni rokopis o »alternativni zgodovini Slovenije«, ki ga je zgodovinar Baldad, glavni junak romana (sproti ga pise in popravlja pisatelj Petek, ki je sam fikcijski lik), koncno odkril med dokumentacijo in sifriranimi sporocili bivsega, na nenavaden nacin umrlega pripadnika Kocbekovih krscanskih socialistov (faktografsko verodostojna ozadja).

Ta apokrif se (s svojo psevdogenezo vred) torej skoraj feljtonisticno vclenjuje v aktualno politicno satiricnost Ruplovega romana. Ta v stevilnih permutacijah ter fragmentarnih, nepovezanih podvojitvah in interferencah med ontoloskimi ravninami oziroma raznorodnimi ,citiranimi' besedili⁴² obravnava zgodovinske razlicice ideoloskih spreobrnitev oz. stalnice slovenske narodne identitete.⁴³ Karikaturna ironizacija ,velike pripovedi' o slovenski zgodovinski usodi (beseda tece o izselitvi celega naroda v ZDA) in znacaju je ves cas povezana s kritiko socialisticnega rezima. Roman permutira »vecno vracanje enakega«: vzporeja zgodnjesrednjevsko pokristjanjevanje, komunisticni prevzem oblasti med 2. svetovno vojno in ,mehkejse' oblike partijskega monizma oziroma totalitarizma v 70. in 80. letih.⁴⁴

Apokrifna izpeljava Krsta pri Savici pa v romanu omogoca poleg satiricne tematizacije se metafikcijsko obravnavo epistemoloske in ontoloske dominante: kaze namrec, da so vse --- zlasti pa vrednostno, ideolosko vprezene --- interpretacije zgodovine nujno konstrukcije; so arbitrarne, subjektivne, spoznavno perspektivizirane. Metafikcijska pisava Levjega deleza spodbija avtoriteto interpretativnega razpravljanja kot nedvoumnega metajezika za razlago zgodovinske ,resnice'. Tako je npr. --- v nasprotju z mnemonistom Funesom iz Borgesovih Izmisljij --- celo spomin zgodovinarja Baldada, ki ustvarja alternativno, protipartijsko zgodovino, simptomaticno pomanjkljiv. Njegova zgodba o preteklosti pa se razodeva bralcu se sifrirano, zapleteno, s stevilnimi prekinitvami, v fragmentih, prek stevilnih filtrov pripovednih, fikcijskih instanc (med drugim samega Rupla kot romanesknega lika); vsaka med njimi je lahko zgodovino retoricno ali politicno prekrojila. Tudi apokrif Krsta pri Savici sluzi predstavljanju zgodovine (ne le slovenske) kot necesa, kar je po svoji ontologiji videti fiktivno, kar je podvrzeno zanrskim, zgodbotvornim manipulacijam.⁴⁵

Ruplov roman je do ,velike pripovedi' o krstitvi sicer izrazito parodicen in relativizira Presernove idealizacije s sodobnimi cinizmi in ironijo, karnevalizira in minimalizira elegicni zgodovinski obstret. Kljub temu pa ostaja se vedno v ozadju razlicica romanticnega modela, tistega, ki ga skusa metafikcija preseci. Rupel se vsaj v eni izmed svojih romanesknih govornih mask idejno identificira z drzo oporecniskih razumnikov in jo mitizira z biblijsko predlogo (s pravicnikom in preizkusancem Jobom). To je pravzaprav obnovitev orfejsko-mesijanske »presernovske strukture», kakrsno je vpeljal J. Stritar l. 1866, le da je ves cas samorefleksivno ironizirana --- v smislu schleglovske »permanentne parabaze«, tj. sprotnega, bralcu razvidnega komentiranja lastnega fabuliranja, s katerim se subjekt skusa dvigniti nad svoje vrednostne, estetske omejitve.

V Ruplovi metafikciji, ki sledi Smoletovi visokomodernisticni uprizoritvi (avto)destrukcije subjekta, je subjekt ze razsrediscen, saj besedilo nastaja s pripovedovanjem pomnozenih pripovedovalcev in s stapljanjem govornih mask. Toda v tej paradigmaticni postmodernisticni obliki ravno navezanost na paradigmaticno besedilo (Krst pri Savici) izdaja, kako odlocilno je Ruplova pisava pripeta na ,zunajbesedilni' referent, na podedovano enciklopedijo narodnih ,mitov'. V tem je Levji delez podoben metafikcijskim strukturam, kakrsne so (bile) znacilne za druge slovanske literature od romantike do postmodernizma, od Puskina prek Witkiewicza, Bulgakova, Gombrowicza do Nabokova, Kundere in Kisa: metafikcija praviloma nikoli ni sluzila sami sebi, estetski igri, temvec ironiziranju ideoloskih obrazcev, tako da so se vanjo mesale sledi druzbene ali moralne, politicne satiricnosti oziroma eksistencialisticnih tem.⁴⁶

Blatnik, Gradisnik in Rupel so kot pisci postmodernisticne metafikcije dregnili v ,nezavedno' vse dotedanje literarne metakomunikacije: s samorefleksivnostjo spodkopavajo avtoriteto metajezika, s katero so si metabesedila prisvajala kljucno besedilo in vedno znova odkrivala njegov ,pravi pomen'. S tem pa so postmodernisticni pisatelji razvidno pokazali aporeticnost, polivalencnost, dekonstrukcijo, ki je na delu ze v Presernovi pesnitvi sami: presernovski pripovedovalec v interpretativnem vrednotenju zgodovinskega arhetipa namrec noce in ne more povedati dolocne sodbe, temvec z izmuzljivostjo svoje perspektive kaze, kako kompleksna, nedolocljiva je resnicnost in kako relacionalna je narodna identiteta.

Opombe

¹

Besedilo je nekoliko razsirjena in prirejena razlicica prispevka za mednarodni posvet Postmodernism in the literature and culture in Eastern and Central Europe, ki ga je novembra 1993 priredila Slezijska univerza iz Katowic na Poljskem.

²

Gerald Graff, The myth of the postmodernist breakthrough, Postmodernism in American literature: a critical anthology, ur. M. Pütz, P. Freese (Darmstadt, 1984), str. 37-58.

³

France Preseren, Zbrano delo 1 (Ljubljana, 1965).

⁴

I. P. Smirnov, Citirovanie kak istoriko-literaturnaja problema: principy usvoenia drevnorusskogo teksta poeticeskimi skolami konca 19. --- nacala 20. vv. (na materiale Slova o polku Igorove), Blokovsky sbornik 4 (Tartu, 1980), str. 246-276.

⁵

Glavni junak Crtomir, voditelj upornega karantanskega plemstva zoper bavarske pokristjanjevalce in njihove slovenske zaveznike (zgodovinsko ozadje fiktivnih dogodkov je postavljeno v 8. st.), namrec po vojaskem porazu in pod vplivom spreobrnjene Bogomile, ki jo je ljubil, molce sprejme krscansko vero, se odpove posvetni ljubezenski zvezi, postane redovnik in celo misijonar, ki gre med sonarodnjake.

⁶

J. Kos navaja npr. Voltairovo tragedijo Alzire, Schillerjevo tragedijo Die Jungfrau von Orleans, predvsem pa romanticno novelistiko oz. romanopisje (Scott, Wawerley, Manzoni, I promessi sposi), dramatiko (Werner, Das Kreuz an der Ostsee) in verzificirano epiko (Mickiewicz, Konrad Wallenrod, Schulze, Cäcilie, Byronove »verse-tales«). Janko Kos, Primerjalna zgodovina slovenske literature (Ljubljana: ZIFF, Partizanska knjiga, 1987), str. 68-74. Prim. se Boris Paternu, France Preseren in njegovo pesnisko delo, 2. knjiga (Ljubljana, 1977), zlasti str. 100-101.

⁷

Zaradi ambivalenc, nihanja vrednostnih oznak, zaradi konfliktnih motivacij dogodkov pripovedovalceva vrednostna perspektiva ni jasna in trdna (ni mogoce dokazati, ali Crtomirov boj za staro, pogansko vero in njegovo krstitev sprejema pritrjevalno ali ne oziroma ali gre pri tem sploh za junakov zlom in resignacijo). Ker je besedilo razmeroma kratko in skopo v odmerjanju informacij (in je torej litoticno glede na snov, ki bi omogocala epsko sirino in stilno patetiko), marsikje med dogodki zazijajo skrivnostne »praznine« (v pomenu W. Iserja), nekatere povezave med njimi pa ostajajo zamolcane (Crtomir v krst privoli molce). Vec je mest, ki ostajajo pomensko odprta, nedolocljiva, ceprav imajo v dogajanju odlocilno vlogo: ali je pojav mavrice, ki dokoncno ocara Crtomira, simbolicen ali zgolj naravno lep, ali morda simbolizira bozjo milost ali le ocarljiv videz?

⁸

Obj. v J. Stritar, Zbrano delo 6 (Ljubljana, 1956). Pred to interpretacijo je Krst kot svojska uspesnica (3 izdaje med l. 1836-47) vzbujal povrsno navdusenje med prvimi ocenjevalci, izzval tudi bolj poglobljene, esejisticne romanticne razlage, bil vkljucen v prve antologije kot zgled slovenske epike in potrditev kreativnosti narodovega duha, zacel zbujati plaz posnemovalcev, tekmecev in revizionistov (tudi na dramskem in gledaliskem podrocju), bil sredstvo in celo ena od tarc burlesknega ter satiricnega parodiranja postromanticnega rodu.

⁹

Taksna interpretacija je pospremila Presernove delo, ko je kot prvo izslo v zbirki Klasje, nacrtovani iz enovite uredniske vizije o slovenskih klasikih, potrjevalcih tujim literaturam enakovredne narodove kulturne ustvarjalnosti.

¹⁰

Mdr. za enega vodilnih pesnikov fin de siecla, O. Zupancica, ki je podobo Preserna l. 1901 ze toliko zrelativiziral, da je v njem videl le romantika, »centripetalen duh«, »figuro pijanega poeta«. O »presernovski strukturi« prim. Dusan Prijevec, Vprasanje o poeziji. Vprasanje naroda (Maribor, 1978), str. 36-37, 55-80, zlasti 78.

¹¹

Prim. Brian McHale, Some postmodernist stories, Postmodern fiction in Europe and the Americas, ur. Theo D'haen, Hans Bertens (Amsterdam --- Antwerpen, 1988), str. 13-25.

¹²

Za prvo dihotomijo gl. G. Hoffmann, A. Hornung, R. Künow, »Modern«, »postmodern« and »contemporary« as criteria for tha analysis of 20th century literature, Postmodernism in American literature: a critical anthology, ur. M. Pütz, P. Freese (Darmstadt, 1984), str. 12-37; tu: 13-17. Za drugo pa prim. B. McHale, Change of dominant from modernist to postmodernist writing, Approaching postmodernism, ur. D. Fokkema, H. Bertens (Amsterdam --- Philadelphia, 1986), str. 53-79. --- Dominanta je po Tinjanovu in Jakobsonu zariscna sestavina umetnine, tista, ki doloca in preoblikuje druge sestavine in zagotavlja celovitost strukture. Literarni razvoj lahko opazujemo kot spremembe taksnih dominant. Tako naj bi po McHaleu prehod iz modernizma v postmodernizem zaznamovala sprememba dominante iz epistemoloske v ontolosko. Epistemoloska dominanta je znacilna za modernizem in sproza naslednja vprasanja: kaj lahko vemo, kdo to ve, kako in s kaksno gotovostjo, kako vednost prehaja od cloveka do cloveka, kako zanesljiva ostaja pri tem in kako se spreminja predmet spoznavanja, kaksne so meje vednosti? Ontoloska dominanta (ontologija je izraz iz poetike T. Pavla, pomeni »teoreticni opis mogocega sveta«) zaznamuje postmodernisticna besedila in poraja vprasanja: kaj je svet, kaksne vrste svetov obstajajo, kako se razlikujejo, kaj se zgodi, ce se soocajo razlicni svetovi, ce pride do krsitve meja med njimi, kaksen je nacin obstoja besedila in kaksen nacin obstoja svetov, ki jih besedilo projicira?

¹³

Cit. po G. Hoffmann, A. Hornung, R. Künow, n. d., str. 16-17.

¹⁴

Ivan Cankar, Zbrano delo 7 (Ljubljana, 1969), str. 195.

¹⁵

Jürgen Habermas, Theorie des kommunikativen Handelns (Frankfurt, 1981), str. 446.

¹⁶

O. Zupancic, Zbrano delo 1 (Ljubljana, 1956), str. 201-202.

¹⁷

V primerjavi s slovensko zgodovinsko avantgardo iz dvajsetih let, ki je sicer zaostrila findesieclovski prelom z izrocilom (z antiestetiko montaz in z »veliko citatno polemiko« z globalnim kodom, ikonografijo in ideologemi umetnosti kot »institucije« mescanske druzbe; npr. Konsi Srecka Kosovela). Citirani pojmi rabljeni po: Peter Bürger, Theorie der Avantgarde (Frankfurt, 1974); Dubravka Oraic' Tolic', Teorija citatnosti (Zagreb, 1990), str. 79-80.

¹⁸

Tovrstne teznje izpricuje mdr. modernisticna antologija slovenske poezije 57 pesmi od Murna do Hanzka (1970), ki temelji na nacelu redukcije eksegetskega aparata in ponuja cim neposrednejsi stik z besedili modernega izrocila (od simbolizma do sodobnosti), kakrsna naj bi bila ,na sebi'. S tem zavraca manever tradicionalnega antologiziranja, ki je iz besedil vedno delal reprezentamene oziroma eksemple dolocenih obcosti (literarnih, druzbenih in/ali narodnih). Za sirsi metodoloski okvir fenomenoloske hermenevtike prim. Darka Dolinarja, Hermenevtika in literarna veda (Ljubljana, 1991), str. 162-172.

¹⁹

Epistemoloska dominanta, ki jo B. McHale (Change of dominant..., str. 58-59) razlaga kot splet pripovednih postopkov (fokalizacija, notranji monolog, nezanesljivi pripovedovalci), s katerimi je tematizirana nedolocnost predstavljene resnicnosti, me tu in v nadaljevanju zanima na ravni medbesedilne hermenevtike. Vprasanja, ki jih postavlja McHale, se torej nekoliko modificirajo: kako je v metabesedilih mogoce doseci in reprezentirati resnico protobesedil, kateri so dejavniki, ki pogojujejo razlagalcevo spoznavanje del iz preteklosti, katere instance se v razmerje med ta clena vmesavajo?

²⁰

D. Pirjevec, n. d.

²¹

Ziva Ben Porat, Ideology, genre and serious parody, AILC X (New York --- London, 1985), str. 380-387; Linda Hutcheon, Parody without ridicule: observations on modern literary parody, Canadian review of comparative literature 5 (1978), st. 2, str. 201-211.

²²

Jacques Leenhardt, Arhaizam i postmodernost, Postmoderna: nova epoha ili zabluda, ur. G. Flego (Zagreb: Naprijed, 1988), str. 28-35; tu: 29, 30-31.

²³

Veno Taufer, Vaje in naloge (Maribor, 1969).

²⁴

Tu Taufer sledi modernisticnemu »mitologizmu« 20. st., ki je --- ob podpori splosnokulturnega interesa za mitologijo ter krizi idej napredka in racionalnosti --- izrabljal mitske modele kot umetnisko oblikovalne postopke in kot medij za razmerje do sveta, za uveljavljanje misli o »vecnih« dusevnih izhodiscih ali stalnih narodnih kulturnih obrazcih (J. Joyce, J. Anouilh, M. Frisch, A. Robbe-Grillet, H. Broch, T. Mann, M. Bulgakov). Prim. E. M. Meletinski, Poetika mita (Boegrad, b. l.), str. 9-11, 283-348.

²⁵

V. Taufer, n. d.

²⁶

To dosega npr. z razvidnimi anahronizmi iz politicnega zargona, z evociranjem cinicne logike oblastnih in ideoloskih ustanov, z dozdevnostnimi konstrukcijami (»kakor da«), litoticnimi prislovi (»le za kanec«), zlasti pa s parabolicno opozicijo pri predstavljanju dogajalisc in dogodkov: geometrizirani, paralelisticno formalizirani Oglej (simbol nihilizma, inertnega funkcionalizma cerkvenoupravnega sredisca) --- kaoticnost slovenskega prostora (simbol drzavno-institucionalne neorganiziranosti slovenske druzbe). --- Dominik Smole, Krst pri Savici (Maribor, 1969).

²⁷

Prim. Gérard Genette, Palimpsestes: la littérature au second degrée (Pariz, 1982), str. 181-195, 217. Tu avtor razpravlja o dopolnitvah, medbesedilni vrsti, ki nadaljuje kaksno znano in nedokoncnano delo oziroma besedilo z odprtim koncem. Nezveste dopolnitve so tiste, ki se ne ravnajo po zgodbenih, karakterizacijskih, vrednostno-perspektivnih navodilih predlog.

²⁸

Smoletova dopolnitev Krsta je nadaljevanje porazov Presernovega glavnega junaka: po vojaski (nacionalni, kulturni) in osebni (ljubezenski) izgubi se mu izjalovi se iskanje krscanskega verskega smisla. Crtomir isce smisel, ker pa absolutnih meril ni mogoce uskladiti z resnicnostjo, izgubi vero in pricne unicevati vse, kar ni v skladu z idejo, iz altruista postane ljudomrznik, iz narodnega bojevnika ubijalec sonarodnjakov, iz hrepenecega ljubimca morilec.

²⁹

Prim. Alan Wilde, Horizons of assent: modernism, postmodernism, and the ironic imagination (Baltimore, 1981), str. 131-132.

³⁰

Na Slovenskem je tovrstno heideggrovsko kritiko subjektivizma, ki je bila Smoletov intelektualni podtekst, razvijal po l. 1964 Dusan Pirjevec, predvsem v svojih interpretacijah novoveskega evropskega romana (zbrane so v knjigi Evropski roman, Ljubljana, 1979); te razclembe v stevilnih izpeljavah spominjajo na dela Giannija Vattima, npr. na prve tri dele v knjigi La fine della modernita (Milano, 1985). Toda o heideggrovski Verwindung metafizike, D. Pirjevcu in njegovem predhodnistvu postmodernega filozofiranja bi bilo treba razpravljati posebej.

³¹

Npr. parodiranje visokega modernizma s stalisc alternativne kulture, odmik od njegovih globinskih, metaforicnih interpretacij, vnasanje prvin popa, vzhodnjaske ezoterike in holizma, gojenje cutne senzibilnosti, odpravljanje mej elitne estetske avtonomije, performansi in konceptualizem.

³²

Prim. Hans Bertens, The postmodern Weltanschaung and its relation with modernism: an introductory survey, Approaching postmodernism, str. 9-51; tu: 14-19; Andreas Huyssen, Postmoderne --- eine amerikanische Internationale, Postmoderne: Zeichen eines kulturellen Wandels, ur. A. Huyssen, K. R. Scherpe (Reinbek b. Hamburg, 1986), str. 13-44; tu: 17-22.

³³

O postmodernizmu na Slovenskem gl. zlasti Janko Kos, Slovenska literatura po modernizmu, Sodobnost 37 (1989), str. 225 in sl. (v nadaljevanjih skozi ves letnik), Sodobnost 38 (1990), str. 172 in sl. (v nadaljevanjih); Tine Hribar, Sodobna slovenska poezija, Sodobna slovenska poezija (Maribor, 1984), str. 174-283; Tomo Virk, Postmoderna in »mlada slovenska proza« (Maribor, 1991); Marko Juvan, Postmodernizem in »mlada slovenska proza«, Jezik in slovstvo 34 (1988/89), st. 3, str. 49-56.

³⁴

B. McHale, Change of dominant from modernist to postmodernist writing, str. 60.

³⁵

Prim. Hans Bertens, The postmodern Weltanschauung..., str. 29, 35, 45-47.

³⁶

Patricia Waugh, Metafiction: the theory and practice of self-conscious fiction (London --- New York, 1984), str. 119.

³⁷

Andrej Blatnik, Sopki za Adama venijo (Ljubljana, 1983).

³⁸

Branko Gradisnik, Mistifikcije (Ljubljana, 1987).

³⁹

Douwe Fokkema, The semantic and syntactic organization of postmodernist texts, Approaching postmodernism, str. 81-98; tu: 87-89.

⁴⁰

Crtomirov obup in spoznanje, da so sprico nica enaki vsi bogovi, naj bi motilo dotedanje interprete, ki so bili vsi po vrsti »sveceniki smisla«.

⁴¹

D. Rupel je bil ze od zgodnjih 70. let eden glavnih pisateljskih zastopnikov in glasnikov »novega branja«: tako v socioloski teoriji o »slovenskem kulturnem sindromu« (tj. narodno konstitutivni in politicno institucionalni vlogi literature pri nedrzavnem narodu) kot v pisateljski praksi, ki je povezana z ludisticno parodicnostjo; slednja je, kot sem ze nakazal, v marsicem vzporedna ameriski »novi senzibilnosti« s konca 60. in zacetka 70. let (premoscanje razlike med visokim modernizmom in popularno kulturo, igra z jezikom in zanrskimi obrazci, privatne mitologije, izguba pateticne drze do nihilisticne metafizicne konstelacije itn.). Dimitrij Rupel, Levji delez (Ljubljana, 1989).

⁴²

Ruplov roman ustreza stevilnim merilom postmodernisticne organiziranosti besedilnih struktur, prim. D. Fokkema, Semantic and syntactic organization of postmodernist texts, str. 91-95.

⁴³

Arhetip prilagodljivosti vsakrsnim ideoloskim, oblastnim menjavam (Rupel jo ironicno poimenuje s financnim izrazom »konvertibilnost«) je ravno pokristjanjenje, ki ga v romanu zastopajo poleg parafraze Presernovega romanticnega besedila se citatne, psevdocitatne, imitacijske in aluzivne reference na stevilna druga tekste, besedila zgodovinopisna (npr. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, 9. st.; J. V. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Crain, 1689).

⁴⁴

Ponavlja se vzorec dveh razlicnih pristopov k indoktriniranju in represiji, nasilniskega (diktatorskega) in ,liberalnega' (kooptacijskega).

⁴⁵

Prim. Hayden White, Metahistory: the historical imagination in nineteenth century Europe (Baltimore --- London, 1973).

⁴⁶

Wladimir Krysinski, Metafictional structures in slavic literatures: towards an archeology of metafiction, Postmodern fiction in Europe and the Americas, str. 63-82.