Jezik in slovstvo

Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Jubileji

Jezik in slovstvo
Kazalo letnika

Zadnja verzija

Sprasevala je Boza Krakar-Vogel

Sestdeset let prof. dr. Helge Glusiceve

Marca letos je praznovala sestdesetletnico dr. Helga Glusic, osebnost, ki jo generacije diplomantov ljubljanske slovenistike poznajo kot profesorico za sodobno slovensko knjizevnost. V navadi je, da v Jeziku in slovstvu okrogle poabrahamske obletnice vidnih slavisticnih strokovnjakov zaznamujemo z jubilejnimi clanki. Tokrat smo se namesto za tak clanek, ki jubilanta predstavlja iz zapisovalceve perspektive, raje odlocili za obliko, ki omogoca predstavitev iz bolj avtenticne, slavljenkine perspektive. To se nam zdi dobrodosel korak v bolj dinamicno praznovanje delovnih in zivljenjskih jubilejev nasih ustvarjanih slavistov. Veseli smo, da se s tako obliko jubilejnega zapisa strinja tudi prof. dr. Glusiceva.

Preden ji prepustimo besedo, pa ji iskreno cestitamo in zelimo, da bi se naprej ohranila strokovno-znanstveno doslednost in senzibilnost, s katero se loteva svojega raziskovalnega podrocja, a clovesko sirino in strpnost, s katerima prezarja svoje znanstveno in pedagosko delo in zaradi katerih jo cenijo studentje in sodelavci.

Profesorica Glusiceva, zdi se, da je Vase celotno strokovno delo mogoce razmejiti na tri temeljna podrocja: na znanstvenoraziskovalno delo, na pedagosko in literarnokriticno delovanje. Bi se strinjali s tako razmejitvijo? In --- bi se morda lahko odlocili za tisto podrocje, ki Vam daje najvec zadovoljstva?

Strokovno delo ucitelja za sodobno slovensko knjizevnost res obsega tri podrocja, ki se jih ne da povsem razmejiti: brez znanstvenega dela ne bi bilo niti pedagoskega niti kritiskega. Najprej: brez raziskovanja ni mogoce predavati, saj sodobna knjizevnost zahteva obravnavo povsem novega gradiva. Pedagosko delo pa je tisto, ki je najbolj vidno, kar ustreza zahtevam dela na fakulteti in potrebam studentov. Pisanje kritik je bilo zame ves cas bolj postranskega pomena, bolj odvisno od neposrednega »povprasevanja« kot od zelje po tovrstnem vrednotenju aktualnega knjizevnega dogajanja --- saj mi je zadoscalo radovedno obcinstvo v predavalnici.

»Predmet« vasega znanstvenoraziskovalnega dela je (predvsem sodobna) slovenska pripovedna proza. Kako da prav ta zvrst? Ste se zanjo odlocili ob skupnem »generacijskem« projektu Slovenska knjizevnost 1945--65 ali kako drugace?

Sodobna slovenska pripovedna proza se je kot moja temeljna delovna naloga odlocila tedaj, na zacetku, z vabilom profesorice Marje Borsnik, naj se priglasim za mesto asistentke. Seminar profesorice Borsnikove je najprej dolocil moje delo, ceprav se je kmalu potem upokojila in sem zaradi tega kasneje sodelovala pri seminarju profesorja Zadravca. Tudi delez v kolektivnem nacrtu za Slovensko knjizevnost 1945--65 in nazadnje doktorska disertacija o pripovednistvu Cirila Kosmaca spadata k tej usmeritvi. Treba pa je povedati tudi to, da se je osebna naklonjenost sodobni slovenski prozi na sreco ujemala s programsko razdelitvijo podrocij na katedri za slovensko knjizevnost. Tej sreci se je kasneje pridruzila tudi slovenska mladinska knjizevnost in v obliki mentorstva na podiplomskem studiju se metodika pouka (ali knjizevna didaktika), tako da tudi ob tem vprasanju lahko govorim o treh podrocjih.

Ali bi lahko katero izmed podrocij slovenske pripovedne proze, s katerimi se ukvarjate v monografskih objavah, razpravah, clankih in stevilnih predgovorih h knjiznim izdajam (sodobna pripovedna proza v Sloveniji, v emigraciji, sodobno mladinsko pripovednistvo, proza socialnega realizma, ekspresionizma), izlocili kot za Vas posebej navdihujoce, bodisi zaradi gradiva bodisi zaradi metodologije, ki Vam jo omogoca razvijati?

Najvecje strokovno zadovoljstvo pri delu je vsekakor povezano s sodobnim slovenskim romanom in pravzaprav tudi s sodobnim svetovnim romanom, ceprav tega drugega dela zgodbe na vkljucujem v predavanja o slovenski knjizevnosti, ce ni v neposredni povezavi z njo. Prav ta (drugi) del pa mi pomaga vrednotiti domaca besedila, saj jih moram opazovati kot del celovitega dogajanja v knjizevnosti (v bliznjem svetu), in ne le kot zaprt organizem.

S pojmom slovenski roman mislim besedila v slovenskem jeziku na glede na to, kje so izhajala (maticni, zamejski, zdomski, izseljenski). Kaj je navdihujoce? Dober roman! In tudi to, da skusam --- ne glede na kritiko in ustaljeno splosno mnenje --- spoznati kaj svojevrstnega, se neopazenega, tudi neopaznega, naj bo celotna zgradba, detajl, jezikovna prvina ali vsebinska in motivna posebnost. Se posebej me veseli opazovati miselne prvine v knjizevnem besedilu, manj pa tehnicno-artisticne, kar je sicer v stroki zelo aktualno.

Raziskovalec, znanstvenik deluje predvsem v osami, tako da zivi in komunicira s svojim »predmetom«. Vendar pa mora sodelovati tudi pri »promoviranju« svojega dela in stroke sploh na razlicnih strokovnih prireditvah ter v raznih strokovnih in druzbenih organizacijah in zdruzenjih. Kako je s tem pri Vas? Znano je, da ste bili predsednica Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, da ste dejavni kot clanica upravnega odbora Slovenske matice, da ste sodelovali v razlicnih strokovnih komisijah, predavali v tujini itd. Kako se odlocate za tako sodelovanje? Kako Vam uspeva ohranjati ravnotezje med prevec in premalo? --- Vemo namrec, da se niste prepustili »inflaciji funkcij«.

Biti sam z literarnim delom je cudovito, seveda, saj sprva ne more biti drugace. A ucitelj je tu zaradi tega, da svoja spoznanja pac sporoca drugim, studentom, strokovnjakom, javnosti. Vedno me je bolj veselilo predavateljsko delo kot pisanje znanstvenih knjig, ki zahtevajo popolno zbranost v daljsem casovnem obdobju. V zvezi s predavateljskim delom imam nekaj svetlih spominov, ki pa se tukajle ne bodo sprevrgli v samohvalo! Ni vecje nagrade za delo predavatelja kot pozorni poslusalci --- to ve vsak predavatelj --- in ni bolj nemocnega stanja (tudi to se zgodi), kot videti zdolgocasenost in odsotnost na poslusalcevem obrazu.

Kar zadeva organizacijske obveznosti: so del tega poklica. So dolznosti, ki so me pred casom preplavljale z vseh strani. Najbolj zapletene so bile tiste funkcija, zaradi katerih je bilo pogosto treba potovati v Beograd (mednarodne komisije za kulturno sodelovanje, lektorji v tujini, simpoziji, zirije, UNESCO), nadrobno nastevanje bi bilo povsem nezanimivo. Res pa je, da je bilo ob teh priloznostih mogoce srecevati zanimive ljudi in spoznavati najrazlicnejse poglede na knjizevnost in kulturo. Po tem plazu funkcij, katerim sem za dve leti ubezala v Ameriko, sem postala bolj zadrzana pri sprejemanju tovrstnih obveznosti, a ne v celoti. Nekaj obveznosti je se ostalo.

V Vasem strokovnoznanstvenem, se bolj pa v Vasem literarnokriticnem pisanju se kazejo tudi Vasi zanimivo izrazeni osebni pogledi na knjizevnost, ki dokazujejo obcutljivo in kultivirano branje. Kaj je za Vas temeljno merilo, po katerem se odlocate, ali je neko sodobno pisanje umetnisko vredna literatura?

Tezavno vprasanje: tezko bi govorila o temeljnem merilu --- merila se spreminjajo kot bralno razpolozenje, kot trenutno navdusenje nad teoreticno razpravo, ki morda pomaga razplesti rebus umetnine, cez nekaj casa pa ta razprava izgubi pomen ali pa jo preraste skepsa (ali nova razprava). Merilo je morda model celovitega stika s knjizevnim besedilom, vrascen v clovekov intimni duhovni svet; je prvinski odziv, ki ga strokovno obvladljivo izreces, ko ga domislis v dogovorjenem strokovnem jeziku.

Zal se kljub komparativno-slovenisticni vzgoji nisem navadila prevzemati novega znanstvenega izrazja: odprtost interpretativnih metod mi je ostala najblizja do sedanjega casa.

Ob delu me je res najbolj zanimalo, kako ugotoviti umetnisko vrednost literarnega dela. Iz gradiva sodobne knjizevnosti je treba besedila izbirati glede na pomen v razvojnih silnicah sprotnega dogajanja v knjizevnosti in poudarjati pomembnejsa literarna dejanja. Povsem dolocnih meril ni; je le razgledanost po knjizevnosti, dolgoletna praksa, osebni obcutek, ki je lahko goljufiv. Navadno recemo: cas bo pokazal, katera knjizevna dela bodo prezivela in ostala v zavesti zgodovine. A zaradi tega pravila se znanost nekoc s sodobno knjizevnostjo sploh ni ukvarjala --- izbrala si je lazjo pot.

Vasi literarnokriticni zapisi o sodobnem slovenskem pripovednistvu so raztreseni po razlicnih publikacijah, revijah in casopisih. Se boste odlocili za njihovo izdajo v knjizni obliki, zlasti ker so to tudi strokovno tehtne interpretacije in bi bile koristne marsikateremu uporabniku? Kaksno delo Vas caka v tem primeru?

Izbor nekaterih razprav sem nekoc neki zalozbi ponudila, pa ni bilo nikakrsnega odgovora. Pritozevala se nisem: gotovo so imeli tehten razlog, da niso odgovorili.

Tako bo --- mislim --- ta dolg ostal neporavnan. Ne mislim toliko na prispevke, objavljene v revijah, zbornikih in casopisih, tudi na radiu, spremne besede k antologijam ali posameznim umetniskim besedilom (zaradi tega so vecinoma pozabljeni), temvec na zapise predavanj, ki niso nikdar prisla v javnost (razen v predavalnici). In najbrz tudi ne bodo, saj cez leto in dan ne bodo vec aktualni. Studentom bodo predavali novi, mladi ucitelji. In tako je prav.

O cem v zadnjih letih predavate studentom?

Vsako leto variiram temo sodobne pripovedne proze tako, da okvirnemu pregledu sledi nekaj monografskih skic o posameznih pisateljih. Izbiram jih po svoji strokovni naklonjenosti in --- seveda --- v skladu s studijskim programom. Ker se nerada ponavljam, menjavam tematiko in podrobneje predstavim vsako leto drugega avtorja (kar mi dela tezave pri diplomskih izpitih, saj moram ugotavljati, kdaj je student poslusal predavanja, ne glede na to, da imajo vsi priblizno enak program). Hkrati posebej predavam mladinsko knjizevnost (predvsem prozna besedila od Milcinskega do mladega Zupana).

Imate zelo obiskane seminarje in ste mentorica pri stevilnih diplomskih in seminarskih nalogah. To je seveda zelo naporno. Pa je trud poplacan z zadovoljstvom? Kdaj menite, da ste pri svojem pedagoskem delu posebej uspesni? Veliko je tudi stevilo Vasih podiplomskih studentov, magistrantov in doktorantov. Na katera podrocja posegajo njihove raziskave? Kaj bi svetovali prihajajocim mladim literarnim strokovnjakom?

Mentorsko deli se mi zdi eno najpomembnejsih prvin pedagoskega dela v celoti. Ob predmetu, ki je tako povezan z individualnim soocanjem, z intimnim premisljevanjem in z razvijanjem osebnega spoznanja kljub (ali ob) teoreticni objektivnosti opazovanja, je menjava pogledov o knjizevnosti zelo pomembna. Tako za studenta kot za ucitelja.

Konsultacije s studenti so vsa leta pravzaprav jedro mojega dela, ceprav tehnicisticno zasnovana shema nalog univerzitetnega profesorja meri le predavanja in seminarje z dolocenim stevilom studentov. Konsultacije pa so --- po tem sodec --- zadeva profesorjeve dobre volje. Kakor koli ze --- mentorsko delo pomeni spodbujanje k samostojnosti in le redko vodenje. Diplomske naloge in seminarski referati nastanejo pogosto povsem samostojno ali pa s pomocjo konsultacij, ki potekajo v obliki nasvetov, komentarjev, spodbud in potrditev. Tudi temo za seminarsko delo si student izbere sam, saj samostojna izbira pomeni korak k mocnejsemu prizadevanju in tudi k boljsemu uspehu.

Moji ljubeznivi kolegi radi recejo, da imam veliko studentov zato, ker sem popustljiva. Mogoce imajo prav. Ne vem. Res je, da je moj izpit za studente zadnji ali pa vsaj cisto na koncu studija, in potruditi se moram, da razpletejo se ta zadnji vozel, ki ni najpreprostejsi. Res je tudi, da ne pri studentih ne pri drugih stvareh ne prenesem nikakrsnega pritiska, kar se pri uciteljskem delu lahko kaze kot zahteva po obveznem obiskovanju predavanj in seminarjev (s seznamom navzocnosti). Jasno je, kdo je kriv za prazno predavalnico. Jaz.

Ob studentovem uspehu sem gotovo zadovoljna, posebno ce vidim, da je vlozil v svoje delo veliko volje in miselnega truda in da se je dokopal do zrelih spoznanj. Pri tem si pac ne lastim posebnih zaslug. To ni moj uspeh, to je studentov uspeh. Ne vem, kako bi lahko govorila o uspesnosti svojega pedagoskega dela.

Doslej je pod mojim mentorstvom opravilo magisterij dvanajst kandidatov (iz sodobne slovenske knjizevnosti in didaktike slovenske knjizevnosti) in doktorat stirje. Nekaj kandidatov podiplomskega studija se se obotavlja z nadaljevanjem in jih skusam spodbuditi, kandidatka za doktorski naslov pa koncuje svoje delo z vsem zarom mlade znanstvenice.

Kaj bi svetovala mladim literarnim strokovnjakom? Vsakemu posebej kaj drugega --- vendar ne bom pokroviteljska! Zelo se razlikujejo med seboj in to pomeni, da bo nastal potreben spekter razlicnih znanstvenih in pedagoskih prijemov, drugacnih od sedanjih in preteklih, v katere bodo, prepricana sem, mladi znanstveniki vlozili vso svojo raziskovalno zavzetost in siroko razgledanost, ki jim jo omogoca sedanji radodarnejsi cas. Sicer pa nikomur, se posebej pa ne univerzitetnim delavcem, sami nasveti ne bi mogli odvzeti polne teze odgovornega predavateljskega dela in strokovnih dvomov, ki spremljajo vsako ustvarjalno rast, vsak javni nastop in se posebej kritiko strokovnega dela. Nazadnje jih caka se vsakokratna reelekcija, pri kateri komisije in uradniki kopljejo po uciteljevi osebnosti in merijo njegovo znanstveno tezo. Delati na univerzi je vse to: nekaj med hoteti in moci ter morati, seveda, kar je povezano z nepretrgano miselno zavezanostjo predmetu --- skorajda brez oddiha.

Na koncu Vas kajpak prosimo za nekaj besed o Vasih nacrtih. In cisto nazadnje: kako je biti zenska med moskimi vrhovi sicer »v bazi« feminizirane slovenske slavistike?

Nacrti? Dokoncati eno od poglavij slovenske knjizevnosti v tujem svetu, za to sem zavezana pri Institutu za izseljenstvo, potem pa morda se kaj. Vsekakor se bom potrudila predavati se eno leto in opravljati mentorsko delo. To bo dovolj.

Cisto nazadnje: biti zenska v vecinoma moski stroki. Profesorica Marja Borsnik se je pogosto pritozevala nad ne dovolj upostevano vlogo zensk v znanosti in je to vlogo tudi zelo poudarjala. Iz nekaksnega generacijskega kljubovanja sem nacelno odklanjala misel o prikrajsanosti zenske pri tem delu. V resnici nisem imela razlogov za nezadovoljstvo. Nihce me ni oviral pri delu (izjema potrjuje pravilo), nihce pa me tudi ni prevec navduseno podpiral. Lahko sem delala povsem samostojno. Vse je potekalo v mejah normale, morda celo z nekaj prednosti. Vcasih sem bila celo presenecena, da so me tako lepo prenasali. Saj bi bila sama kriva, ce me ne bi. Imela sem sreco delati v zelo kolegialnem okolju, pogosto z zelo dobrimi studenti, predvsem pa s slovensko knjizevnostjo, ki me bo mucila in radostila se naprej.