Solski esej v drugem letniku srednje sole --- vaje za razvijanje razpravljalnega eseja^*

Izbira snovi za razpravljalne eseje

Prevelike svobode pri izbiri snovi pravzaprav nimamo, odkar je prvo vodilo pouka knjizevnosti katalog za maturo, glede na obseg v vecini ur zavezujoc. Bolj odprta so le predpisana domaca branja, ki so se v solski praksi pokazala kot dobro gradivo za seminarsko delo pri pripravi na razpravljalne eseje.

Branje besedila

Natancno branje in jasno razumevanje besedila je pogoj za kakrsno koli pisanje o literaturi. Dosedanje razclembe predmaturitenih poskusnih esejev kazejo, da vecina dijakov bere povrsno. Priblizno sledijo zgodbi, zaradi intenzivnega dozivljanja zanemarijo cele plasti besedila, osebe presojajo po svojih moralnih normah, o besedilu pa vedo povedati nekaj najsplosnejsih informacij, ki bi se lahko nanasale tudi na drugo besedilo. Se posebej veliko netocnosti je pri branju daljsih besedilih, torej pri domacem branju, marsikomu se zdi dovolj, ce v povzetku sosolca ali Vsebinah slovenskih literarnih del prebere zgodbo. Prav tako ni dovolj, ce je knjigo bral pred leti, v osnovni soli. Ministrstvo za solstvo je sprozilo hvalevredno akcijo kritja stroskov knjig za obvezno domace branje, tako da ne bo solske knjiznice v Sloveniji, ki bi se mogla zgovarjati, da obveznih domacih branj nima. Prenovljeni ucni nacrt za pouk knjizevnosti je napravil konec casom, ko se je dalo k pouku slovenscine hoditi brez beril, o domacem branju pa se je pisalo po tockah doma, s knjigo ali brez nje.

Za pripravo solskega literarnega eseja se morajo dijaki navaditi na ponovljeno branje besedil. Po prvem branju in prvem vtisu sledi drugo branje s svincnikom in papirjem, oznacevanje teksta, dnevnik branja, zapiski. Natancna obnova ali natancni odgovori na vprasanja ob besedilu so znak, da dijaki prav berejo, v nobenem letniku ni sramota vprasati, kje v besedilu kaj pise. Cim natancnejse se priucijo tehnike branja, lazje jim bo slo pri interpretativnem eseju, kjer je razumevanje besedila vezano na opazovanje vseh fines v besedilu.

Dijakom mora postati besedilo tako domace, da pri branju brez posebnih tezav najdejo zahtevane odlomke v knjigi, na ustna vprasanja pa naj odgovarjajo ob besedilih v berilih.

Branje opomb in komentarjev

Ce dijakov se nismo navajali na uporabo virov, je zdaj skrajni cas, da se tega priucijo. Na zacetku jih usmerjamo v opombe in komentarje, ki so v knjigah za domace branje. Republiska predmetna komisija za slovenski jezik meni, da za dijaske potrebe zadoscajo opombe in komentarji v Kondorju in Klasju. V izdajah Mihelaca in Karantanije je opomb premalo, v Sto romanih in Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev pa prevec. Najbolje je, ce v za to posebej doloceni uri z dijaki predelamo tipe opomb in komentarjev v eni od knjig domacega branja, z njimi ugotovimo, kateri so bistveni in uporabni, damo pa jim tudi navodila, kako naj si ob opombah naredijo zapiske. Znanje zgoscenega obnavljanja je zdaj nujno, saj si vecina na zacetku ne zna izpisovati bistvenih tematskih prvin, pa tudi ne vedo, katere opombe bodo pri pisanju eseja lazje uporabili. Pri navajanju na branje opomb in komentarjev je treba tudi razloziti, kako citiramo in kako navedemo seznam virov in literature. Locijo naj med dobesednim, torej do pike natancnim citiranjem in povzemanjem, pri navajanju virov in literature pa naj se drzijo osnovnih zahtev, ki veljajo za strokovne publikacije.

Navajanje na uporabo razlicnih virov in literature pocasi pripelje do preseganja knjig za domace branje. Marsikoga zamika, da bi si o obravnavani snovi prebral se drug clanek ali razpravo. Tu se odpira nova, sirsa vloga solske knjiznice. Ure slovenscine v solski knjiznici niso novost, tudi seznanjanje z iskanjem podatkov v knjiznici je teklo ze v usmerjenem izobrazevanju. Vsaj enkrat v prvem ali drugem letniku naj si dijaki knjiznico organizirano ogledajo, se seznanijo s katalogom, naceli katalogiziranja in, ce je mogoce, v vecji, mestni knjiznici tudi z racunalnisko knjiznicno mrezo. Tudi potem, ko iskanje dodatnih virov v knjiznici ze obvladajo, je potrebna profesorjeva pomoc, saj ne vedo, katere vire bi lahko uporabili. Pri prvi selekciji jim je treba pomagati, opozorimo jih, naj se opirajo predvsem na novejse vire in na priznane avtorje, na vire, ki so napisani po znanstvenih nacelih v strokovno-znanstvenem jeziku.

Zelo nebogljenim ucencem je vcasih celo dobro svetovati, kaksna naj bo zunanja oblika zapiskov in izpiskov. Preglednejse je pisanje na liste manjsega formata samo na eni strani, prav tako podcrtovanje kljucnih besed v zapiskih, uporaba barvnih flomastrov za oznacevanje ipd. Iz zapiskov se mora znajti vsak sam, zato jih ni mogoce narediti se za sosolca.

Ce pa bi radi preverili kakovost zapiskov po nasih predavanjih, zlasti se po urah aktivnega pouka, odprimo solski zvezek kakega povprecnega ucenca. Red ali godlja, ki vladata tam, nas bosta poucila, kaksna je raven zapisovanja v razredu in koliko podatkov o zapisovanju je smiselno posredovati.

Uvajanje prvih razpravljalnih esejev

Izkusnje iz prakse kazejo, da je dijakom pred pisanjem najbolje razloziti, kaj sploh je solski razpravljalni esej. Gre za posebno obliko solskega spisa, kjer naj bi dijak s povezavo in primerjavo raznih prvin literarnih del povezal znanje z lastnimi opazanji. Razpravljalni esej ima vse lastnosti organizirane besedilne vrste, ki so zaradi lazjega pisanja natancneje razlozene z prvinami problemskega pristopa. Tako uvod postane definicija problema in teza, jedro razclemba problema z argumenti in protiargumenti, zakljucek pa sinteza in odgovor na postavljeno vprasanje. Ker gre za pisanje na visji, polstrokovni ravni, je pogovornost izrazanja odsvetovana, prav tako pa razcustvovanost ali polemicnost; pisati je treba nevtralno, to pa se ne pomeni, da je treba pisati dolgocasno. Pisanje mora biti razdeljeno na smiselne, ne predolge odstavke, za katere veljajo ista metodicna priporocila kot za komentar prvega letnika.

Prvih nekaj razpravljalnih esejev zasnujemo skupaj, tako ob krajsem odlomku kot ob domacem branju. V berilu si izberemo odlomek, ki dijakom »lezi«, od ctiva pa lazje besedilo, v zacetku drugega letnika morda Gogoljev Plasc.

Vzorec metodicne izpeljave priprave na razpravljalni esej

Tolstoj: Vojna in mir (Berilo 2, str. 109---113)

Odlomek preberemo in ob njem obdelamo prvine interpretacije iz kataloga za maturo (realisticni zgodovinski roman kot epopeja, analiza eticne ideje v funkciji umetniskega). Te prvine so za temo za esej v drugem letniku pretezke, zato spadajo k razlagi.

Po prebranem odlomku z razredom prediskutiramo vse teme, o katerih bi lahko ob prebranem odlomku pisali. Vecina tem v tem letniku je vezana na sirse, ne pa na najozje probleme v zvezi z knjizevnostjo. Teme, ki se ob taki diskusiji izcistijo, so lahko naslednje:

• psiholoska podoba Napoleona (najpogostejsa),

• tok Napoleonovega premisljevanja,

• potek dramaticnosti odlomka,

• primerjava opisa Moskve med zacetkom in koncem odlomka,

• vloga francoskih citatov v besedilu,

• realizem v odlomku ipd.

V nadaljevanju ure razred razdelimo na skupine po 3--4 ucence, priblizno izenacene po sposobnostih. Vsaka od skupin naj si izbere eno od zapisanih tem, v zvezi z njo naj oblikuje eno, lahko tudi dve tezi oz. stalisci, ki jih bo v eseju zagovarjala. Delo skupin je tu zelo ustvarjalno, ker v skupni diskusiji veliko lazje razcistijo vprasanja, ki se postavljajo med pisanjem solskega eseja. Med delom skupinam pomagamo toliko, kolikor se zatika, predvsem pa pri vsaki skupini pomagamo lociti med tezo in skrajsano obnovo.

Tako je recimo teza, da je Napoleon v romanu prikazan precej pristransko, kot domisljav osvajalec, ne pa, da Napoleon stoji pred Moskvo in caka odposlance. Prav tako je teza, da Napoleonovo razmisljanje tece precej neurejeno, da je polno preskokov, custveno, da pa se ves cas vrti okoli njegove moci in njegovega pomena, ni pa teza, da Napoleon razmislja o svoji politiki do Rusov.

Oblikovanje teze oz. osnovnega stalisca je za rdeco nit v nadaljnjem pisanju izredno pomembno, kajti praksa kaze, da se spisi brez teze hitro zgubijo in razblinijo v leporecje ali zmedeno obnavljanje besedila. Dijakom povemo, da morajo imeti tezo pri pisanju ves cas v glavi in da jo morajo veckrat znova prebrati, ko zacenjajo nov odstavek. Na enem od seminarjev za profesorje o eseju je bila omenjena celo moznost, da si dijaki v zacetku tezo zapisejo z drugo barvo samo zato, da se zavejo, da je izhodisce kljucna povezujoca prvina spisa.

Postopek utemeljevanja, ki sledi, je zdaj zahtevnejsi in bolj dodelan kot v komentarju prvega letnika. Skupine naj po dolocitvi teze skusajo poiskati v tekstu besedilu 3 primere (lahko tudi vec, a ne prevec), ki bodo dokazovali tezo in ki jih bodo lahko razvili v argument. V daljsih besedilih je primere lazje poiskati, pri krajsih pa je nujno toliko pozornejse branje. Osnovni miselni postopki, s katerimi dijak primere iz knjige preoblikuje v prepricljivejsi argument, so navedeni v delnih ciljih kataloga za maturo iz slovenskega jezika (str. 8). Gre predvsem za razvrscanje, primerjanje, pojasnjevanje, povezovanje in posplosevanje, medtem ko je lastno utemeljeno vrednotenje v zacetku drugega letnika pretezavno.

Ti postopki so navaden del problemskega pouka in ne povzrocajo tezav, ce so dijaki miselnih tehnik ze vajeni. Ce pa bi bila to zanje pri pripravi na razpravljalni esej cisto nova in neznana zahteva, je to seveda prehudo. Zato jim pri izpeljavi utemeljevanja pri prvih esejih te postopke pomagamo konkretizirati z vprasanji. Postopoma pa jih le naucimo, da je razvrscanje vnasanje prvin v kakrsen koli sestav, primerjanje je iskanje skupnih tock in razlik, pojasnjevanje iskanje vzrocno-posledicnih razmerij, povezovanje iskanje razmerij med prvinami in celoto, posplosevanje pa izpostavljanje skupnih, abstrahiranih lastnosti. Nujno je namrec, da dijaki vedo, kaj pomenijo posamezni med sabo tako podobni izrazi. Na maturi bodo ti izrazi del navodil za pisanje eseja in verjetno tudi del meril za ocenjevanje. Vse se da sicer se razloziti v cetrtem letniku, pred maturo, je pa le bolje, ce se dijaki zacnejo prej zavedati, katere miselne operacije uporabljajo pri svojem pisanju in da se bodo prav te zahtevale od njih tudi na maturi.

Pri nasem vzorcnem eseju o problematiki v Vojni in miru tako lahko dijaki poiscejo stevilne argumente za omenjene teze.

a)  Za tezo, da je Napoleon opisan pristransko, kot domisljav clovek:

1.  njegovo vedenje, kako hodi po Poklonskem hribu, kako se ozira na Moskvo in caka na odposlance, kaze cloveka, ki ni navajen porazov;
2.  njegovo razmisljanje velja predvsem njegovi osebni velicini in uveljavitvi, nacrtuje, kako bo Ruse obsipal s svojo milostjo, ustanavljal dobrodelne zavode, posvecene svoji materi ipd.;
3.  njegovo razmerje do drugih je zanicljivo, o Aleksandru, ruskem carju, premisljuje kot o nekom, s katerim sta se osebno sprla, z odposlanstvom bo govoril slovesno in vzviseno, do premagancev bo usmiljen ipd.;
4.  njegovo spremstvo se ga upraviceno boji, ne povejo mu, da je Moskva prazna, za hrbtom samo susljajo o smesnosti polozaja;
5.  ko ugotovi, da odposlanstva ne bo, se ustavi v predmestju in se ne more sprijazniti z resnico
(6. mogoc protiargument: Napoleon je vladar in ne more razmisljati skromno, to ne pritice ne funkciji ne trenutnemu polozaju).

b)  Za tezo, da je Napoleonovo razmisljanje precej neurejeno, vendar vezano izkljucno na lastno pomembnost:

1.  nepovezano premisljuje, kako stoji pred Moskvo, pa o svoji milosti, nato preskoci na politiko do Aleksandra, v domisljiji sestavlja govor;
2.  ko je govor, o katerem ne zvemo drugega, kot da je poln dostojanstva in velicine, pripravljen, se mu misli vrtijo okrog lastne velikodusnosti, dobrodelnih zavodov, custev do matere, pa spet preskocijo na pricakovane odposlance;
3.  vse to kaze na precejsnje miselne preskoke pod vplivom custev, ki se kazejo tudi na ravni besedila, veliko je zamolkov s tremi pikami, klicajev, pomisljajev, custvene obarvanosti na vseh ravninah besedila;
4.  ce bi hoteli dokazati, da je Napoleon sebi najpomembnejsi, bi lahko ugotavljali se, da je vecina stavkov njegovega premisljevanja prvoosebnih, pa tudi, da samega sebe oznacuje z vrednostno prevelicanim izrazjem
(5. mogoc protiargument: Napoleon je custveno razburjen, pod stresom, v takih stanjih dozivljamo vse izrazito osebno prizadeto).

Marsikatera postavka iz te argumentacije utemeljuje tudi prejsnji esej, tako da se pri vec naslovih na isto besedilo teme dostikrat prekrivajo.

Ko skupine poiscejo in prediskutirajo argumente ter o opravljenem delu porocajo, je neposredno solskega dela konec. Njihova porocila so po tako razclenjeni uri v marsicem ze sinteza in odgovor na vprasanje, tako da koncne splosne ugotovitve povzrocajo manj tezav kakor iskanje problema in teze. Opozorimo se na logicno urejeno oblikovanje dokoncnega eseja v odstavke (obrazec »vsak odstavek --- ena misel oz. en argument«), njihovo hierarhijo in gradacijo. Dijaki eseje po izoblikovanih predlogih napisejo doma npr. v enem tednu (esej »od danes do jutri« ne gre, ker potrebujejo posamezniki dan ali dva, da uredijo koncept). Eseje pregledamo in jim damo povratno informacijo v obliki, ki so je najbolj navajeni. Najboljse, a najzamudnejse je popravljanje z individualnimi komentarji, torej spremljanje napredka vsakega posameznika. Slabo je, ce prve eseje ocenjujemo z ocenami. Dobro je, ce jih ovrednotimo v smislu pozitivnega dosezka, torej tudi vlozenega truda in upostevanja svojih navodil.

Zgodi pa se, da dijaki samodejno, zaradi diskusij v skupini, opazijo ze tudi protiargumente za svoje trditve. Zrela argumentacija visjega tipa obsega protiargument kot integralni del razpravljanja, pri drugosolcih pa se dosega le izjemoma. Tudi ce postopek protiargumentacije razlozimo, s protiargumenti vecinoma sami sebe pobijejo. Ce pa jih opazijo, je to obogatitev solskega eseja, sprejemanje stalisc drugega in sirjenje zornega kota. Dostikrat se zgodi, da se jim zaradi razlicnih stalisc teza ne zdi vec dobra in jo zato predelajo, tudi izbrani argumenti se jim kazejo v drugacni luci. Vse to kaze na zivahnost razmisljanja, pa tudi na to, koliko casa je treba za logicen in koherenten esej od osnutka do koncne izdelave.

Kot je videti iz postopka utemeljevanja, se pri obravnavanju problematike umikajo v ozadje lastna obcutja. Misljeno je predvsem neargumentirano custvovanje in moraliziranje, ki ga povzroca enostransko branje besedila. Lastno misljenje in utemeljevanje trditev se vidi v celotnem postopku oblikovanja eseja, ne pa v razcustvovanih stavkih na koncu. Lastno misljenje je vidno v tem, ali dijak sploh zna poiskati problem, ali je zmozen ob njem zavzeti lastno stalisce in oblikovati tezo, ali zna poiskati prepricljive primere in jih vklopiti v utemeljevanje, kako logicni in izpeljani so njegovi argumenti. Vrednotenje v smislu postopkov, ki jih pozna literarna aksiologija, torej iskanje spoznavnih, eticnih in estetskih prvin, ucencem na tej stopnjo ni razumljivo. Pri zelo sposobnih razredih je mogoce tu in tam do konca drugega letnika omeniti, da tako vrednotenje obstaja, in izpostaviti v posameznih knjiznih delih katero od teh prvin, vendar vecino iskanja opravi ucitelj. Pri Tolstoju bi se sirse res dalo govoriti o eticnosti tolstojanstva, vendar pa ga v obravnavanem odlomku ni in o njem lahko samo porocamo.

V eseju o Vojni in miru je tako precej odvec, ceprav se mogoce, da nam dijaki moralizirajo o Napoleonu, kako jim je v vsem vedenju zoprn in da je take ljudi zgodovina vedno povozila, ker je treba ziveti po visjih vrednotah in biti dober do drugih in ne misliti samo nase. Prav tako je odvec, ceprav razumljivo, da mu privoscijo, ker je bila Moskva prazna in jo je zato dobil po glavi zaradi svoje domisljavosti. V zgodovinskem romanu so zgodovinska dejstva nespremenljiva in strategija Kutuzova z izpraznitvijo Moskve je del sirsega koncepta ruskega bojevanja s Francozi. O tem ne moremo custvovati ali moralizirati.

Vojna in mir pa ni samo zgodovinska snov, temvec je zgodovinski roman, torej knjizevnost. Dosedanje razclembe poskusnih esejev za poskusno maturo kazejo, da je dijakom tezavno locevati med fikcijo in resnicnostjo. Tako npr. so jim manj simpaticni junaki iz realisticnih del kot pa Cankarjevi, kjer je pripovedna perspektiva avktorialna. Ce je delo napisano v nevtralnem slogu, ga nize vrednotijo kot tako, kjer je custveno poudarjenega sloga veliko. Razdalja do lastnega dozivljanja, racionalizirano opazovanje, kaj ob knjizevnem delu obcutimo in zakaj, peljeta do zavedanja, kako poseben, z besedami ustvarjen svet je knjizevnost. Ob Tolstojevem besedilu je odlicna priloznost za postavljanje razmerij med zgodovino, resnicnostjo in knjizevnostjo. Napoleon je nesporno bil zgodovinska oseba in Moskvo so Rusi dejansko zapustili, prikaz Napoleonovega dozivljanja pa je Tolstojev. Tolstojeva domisljija ga je oblikovala kot domisljavega in samovsecnega osvajalca, ki pred Moskvo vzviseno caka odposlanstva. Ce nam Napoleon ni simpaticen in se nam zdi nadut, je to zaradi Tolstojevega pisanja, stvari, o katerih Napoleon premisljuje, si je izmislil Tolstoj, in ce se nam zdijo resnicne in verjetne, pomeni, da so napisane v tako prepricljivem stilu. Ce se nam zdi Napoleonovo premisljevanje precej custveno, je to zato, ker so stavki kratki, nepovezani, veckrat nedokoncani, precej je custveno obarvanih locil, poseben poudarek custvene pristnosti dajejo tudi francoski citati v drugojezicnem besedilu. Opozarjanje na distancirano branje in razumevanje besedila je tudi mogoca pot k postopnemu uvajanju interpretativnega eseja, kjer je zavedanje, da imamo opraviti s knjizevnostjo in njenimi posebnimi zakonitostmi, se toliko pomembnejse.

Ta metodicni model priprave na pisanje eseja se da v vec razlicicah ponavljati in uporabiti tudi pri domacem branju. Resda je nekoliko zamuden, dijakom pa je v veliko pomoc. Dobijo obcutek, da solski esej ni neobvladljiva in tezavna naloga, temvec postopek z logicnim vrstnim redom in svojimi pravili. Skupinske diskusije jim pomagajo, da ne iscejo brezupno kakrsne koli teze ali argumentov, in pri rednem pisanju se pozna dvig kakovosti.

Moznosti za nadaljnje razpravljalne eseje

Ko dijaki obvladajo tehniko pisanja preprostih razpravljalnih esejev, je vec moznosti, kako se usmerjati pisanje esejev.

1.  Popolnoma samostojno delo dijakov
Pri pouku se ukvarjamo le s prvinami iz kataloga, dijakom predlagamo esej o kateri koli problematiki ob besedilu. Dolocimo jim le, ali naj bo ta tematika literarna ali le tematsko vezana na obravnavano snov. To lahko pocnemo z razredi, ki jim pisanje res lezi in ki uzivajo v samostojnosti.

2.  Vodeni eseji z navodili
Ta oblika je najbolj uporabna pri solskih nalogah in je v bistvu posnemanje maturitetnega eseja. V navodilih zajamemo vsebinske prvine in taksonomske stopnje, ki naj bi jih dijaki v nalogi upostevali. Navodila morajo biti natancna, nezavajajoca, ne smejo se ponavljati, usmerjati morajo v esej, in ne v strukturirane odgovore. Dijaki se naucijo natancnega branja navodil in dobijo obcutek, kako zdruziti razlicne zahteve v enotni besedilni vrsti.

3.  Uporaba ze predlozenih naslovov
Zbirka Klasje DZS ima na koncu knjizice tudi seznam vprasanj in esejskih tem. Zelo dobra izkusnja za vse je, ce vprasanja in teme za vse fotokopiramo in se o njih pogovorimo. Ugotovimo, ali je tema preozka, presiroka ali primerna, katere prvine domacega branja bi se pri razpisani temi lahko uporabile, katere teme so splosnejse, katere zahtevajo vec knjizevnega znanja. Pri sirsih temah za visjo raven svetujemo, katero dodatno literaturo bi bilo se mogoce upostevati in kako jo vplesti v esej.

4.  Mozganska nevihta in iskanje esejskih tem
S tokom prostega, nevrednotenega asociiranja si dijaki spontano izmislijo cim vec esejskih tem raznih kakovostnih stopenj. Teme zapisujemo, zapisane naj sami hierarhizirajo in ovrednotijo. Tako nastane simpaticna in imenitna zbirka naslovov za domace eseje, ki so razredom najljubsi in zelo uporabni.

Kako pogosto pisati eseje?
Tako pogosto, da vidimo, ali se dijaki v pisanju razvijajo. Uporabne so tudi vse oblike vaj za prvi letnik in za proste eseje, ki so bile v prirocnikih za ucitelje ze obdelane. Ce je na koncu drugega letnika dijak zmozen napisati svojim letom primerno smiselno, zaokrozeno besedilo z logicno izpeljanimi in povezanimi sestavinami, ga bo v tretjem in cetrtem letniku z lahkoto dopolnil v zahtevne eseje maturitetnega tipa.

Vaje za razpravljalne eseje po katalogu za maturo
in nekaj sugestij za predvaje za interpretativni esej (opazovanje besedila na podlagi izpostavljenih prvin)

Vaje so nivojske, torej vec tezavnostnih stopenj. Vse so bile preizkusene pri delu z ucenci Gimnazije Bezigrad v zadnjih dveh letih.

Balzac: Oce Goriot

Razvoj Rastignacovega znacaja
Zastopanost razlicnih druzbenih plasti v romanu
Najbolj moralna in najbolj nemoralna oseba v romanu
Znacajska dolocenost glavnih in stranskih oseb
Pomen obleke za druzbeno uveljavljanje oseb

Flaubert: Gospa Bovary

Dialog med Emo in Rodolphom v primerjavi z govori na trgu
Emina podoba v odlomku
Rodolphov znacaj, kot ga lahko povzamemo iz njegovega govorjenja in ravnanja
Pogostnost in mesto custveno poudarjenih izrazov v odlomku

Zola: Beznica

Opazovanje hierarhije opisa v odlomku
Miselnost oseb, kot jo lahko dolocimo iz njihovega ravnanja
Katerim predmetom je pri opisu posvecena najvecja pozornost in zakaj

Gogolj: Plasc

Plasti uradnistva, predstavljene v noveli
Temelji in vzroki birokratskega vedenja
Akakijev plasc v primerjavi z Rastignacovimi oblacilnimi problemi
Smiselnost konca v primerjavi z drugimi deli novel
Sredstva izrazanja tragikomicnosti

Dostojevski: Zlocin in kazen

Katere prvine so posebej poudarjene v sanjah Razkolnikova in zakaj
Razclemba tipov stavkov v njegovem monologu
Potek dramaticnosti odlomka. Kje so prelomi?
Podzavestno in zavestno dozivljanje sveta Razkolnikova

Ibsen: Strahovi

Kako se postopoma razkriva Osvaldov strah
Materina interpretacija druzinskih razmer
Materino in Osvaldovo razumevanje trenutnega polozaja

Stankovic': Necista kri

Pripovedna sredstva, s katerimi Stankovic' gradi dramaticnost odlomka
Sofkina in Tomceva tragicnost
Vzroki za Sofkino pasivnost
Raba casov v odlomku in njih pomen

Levstik: Popotovanje iz Litije do Cateza

Primerjava Levstikovih idej z evropskim realizmom

Jurcic: Deseti brat

Jezikovna sredstva v dvogovoru med Slemeniskima. Prepricljivost?
Manica kot klise mladega dekleta v romantiki
Pojmovanje zakonske zveze z zenskega in moskega stalisca v odlomku

Jurcic: Telecja pecenka

Ali je Bitic prikazan enostransko ali vecplastno
Biticeve prehrambne navade in realizem
Jezikovna sredstva, za katerimi cutimo avtorjevo stalisce
Prvine, po katerih sklepamo, da je Bitic tip (ce sploh je?)

Jenko: Obrazi

Tipologija petih Obrazov --- od subjektivnosti do objektivnosti
Razclemba glavnih stilnih figur vsaj v dveh pesmih
Na katerih ravneh lahko razumemo pesem o mladi brezi in zakaj

Stritar: Kriticna pisma

Primerjava Stritarjevih idej o kritiki z danasnjo vlogo kritike
Jezikovna sredstva kritike pri Stritarju in danes
Subjektivnost meril vrednotenja. Ali so mogoca objektivna merila?

Kersnik: Jara gospoda

Razclemba statusnih simbolov in vedenja jare gospode
Dokazi, v cem je jara gospoda kot »jara« ogrozena in kako se zato vede
Ancka v primerjavi z drugimi zenskami. Kako jo vrednotijo zenske in kako moski?
Opis in razclemba tipicne zakonske zveze v Jari gospodi
Razclemba strukture povesti
Kdaj se pojavljajo opisi narave in kaksno vlogo imajo

Tavcar: Visoska kronika

Vloga zgodovine v Visoski kroniki
Znacaj prvoosebnega pripovedovalca, kot se nam kaze sam
Kaj prvoosebnost zgodovinskemu romanu doda, kaj mu odvzame
Tipi zensk v romanu ob Agati
Kronikalnost in arhaizacija besedila kot vrsta stila in njuna prepricljivost

Gregorcic: Cloveka nikar

Razclemba izpovednega zaporedja v pesmi, nacela organizacije
Stilne figure, povezane z molitvijo in psalmom
Funkcija molitve na splosno v primerjavi z Gregorcicevo pesmijo

Askerc: Mejnik

Razclemba dramaticnosti balade. Kje je vrh?
Kolicina in vrsta opisa v pesmi v primerjavi z dvogovorom in samogovorom.
Problem nadnaravnosti v pesmi

Baudelaire: Sorodnosti

Izpis in klasifikacija sinestezij

Baudelaire: Harmonija vecera

Razclemba rabe izrazov, povezanih z liturgijo
Ponavljanje v pesmi. Kako se pri ponovitvi spremeni prvotni pomen verza
Katere cutne zaznave so vpletene v Harmonijo vecera, povezava in kontrastnost barv in zvokov

Rimbaud: Po vesoljnem potopu

Dijak sam napise podoben sestavek in opazuje nastajanje
Primerjava pojmov pri Rimbaudu in v lastnem sestavku. Kaj pomenijo, kaj se skriva za njimi

Wilde: Saloma

Saloma kot osrednja osebnost drame in druge osebe v povezavi z njo
Vzroki negativnosti v Salominem znacaju
Salomino razmerje do moskih, kompleksnost njenega razmerja do Janeza Krstnika
Primerjava med metaforiko Visoke pesmi in metaforiko v Salomi
Perverznost in estetika kot vsebina in forma
Motiv lune v Salomi

Kette: Na trgu

Kettejevo razmerje do Angele v primerjavi s Presernovim do Julije
Romanticnost noci na novomeskem trgu, ironija
Glavna metafora v razmerju do celotne pesmi

Kette: Na molu San Carlo

Primerjava obeh v Kettejevih pesmih omenjenih deklet
Cutne prvine v pesmi
Romanticno vzdusje v primerjavi s pesmijo Na trgu

Murn: Vlahi

Vlahi kot Murnovo videnje sveta
Katere nadrobnosti so pri opisu Vlahov poudarjene in zakaj
Od kod vse izvira zalobnost pesmi

Murn: Pesem o ajdi

Razclemba barvne lestvice pri zorenju ajde
Razlaga strukture pesmi s posebnim poudarkom na koncu
Katere cutne zaznave so vpletene v pesem

Murn: Sneg

Struktura pesmi. Kako impresionisticni vtis v prvi kitici odgovarja refleksiji v drugi?
Kaj v pesmi pomeni izpuscanje glagolov v prvi kitici? S cim so nadomesceni?
Razclemba locil in njihove vloge v drugi kitici

Cankar: Epilog

Razclemba Cankarjeve kritike. Komu je namenjena, kako prepricljiv je? Primerjava s Stritarjevo kritiko
Cankarjev osebno razmerje do umetnosti
Razclemba Cankarjeve ironije. Katera stilna sredstva uporablja?

Cankar: Na klancu

Kdaj se v poglavjih pojavlja vodilni motiv? Kako spreminja svoj pomen? Razclemba Franckine telesne in dusevne podobe v romanu
Moc Franckine ljubezni in preizkusnje, ki jih dozivlja
Razlika med uciteljem in Franckinimi otroki

Cankar: Hisa Marije Pomocnice

Zgradba odlomka. Kako se napoveduje tragicni konec? Ali lahko govorimo o dramaticnosti?
Razclemba nevarnosti, ki grozijo kanarcku
Molk kot sredstvo dialoga --- razclemba konca
Motiv rok v odlomku

Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica

Jernejevo pojmovanje lastnine v nasprotju s splosno priznanim. Logika takega pojmovanja
Idejna plat Jernejeve molitve
Primerjava biblijskega sloga v Hlapcu Jerneju z Wildovo Salomo. Katere plasti biblijskega sloga aktivira parabolicnost?

Cankar: Kralj na Betajnovi

Razclemba dramaticnosti odlomka. Kje je vrh?
Kako se spremeni Kantorjevo razmerje in nacin govora, ko ugotovi, da Maks ni nevaren
S katerimi sredstvi grozi in izsiljuje Kantor

Cankar: Podobe iz sanj --- Edina beseda

Razclemba strukture crtice --- razmerje med pripovedjo in meditativnostjo
Pripovedovalcevi obcutki pri posameznih smrtih, kateri je glavni, kateri najmocnejsi
Motiv ustnic v crtici
Konec v primerjavi z ostalo crtico. Zakaj pride konec sele po na videz ze zakljucenem premisljevanju

Cankar: Hlapci

Zgradba drame. Kateri deli so najbolj dramaticni in zakaj
Sibke in mocne osebnosti v drami in njihov vpliv na dramski potek
Jermanova ljubezen do matere v primerjavi s Cankarjevo
Tipi zensk v drami in njihovo razmerje do Jermana
Se Jerman dusevno zlomi? Bi bilo mogoce dramo koncati z njegovim samomorom?

Zupancic: Ti skrivnostni moj cvet

Razclemba stilnih, predvsem custveno poudarjenih prvin v pesmi
Simbolika roze mogote. Kako jo lahko razumemo?

Zupancic: Duma

Pozitivne in negativne plati domovine in tujine
Liricni deli Dume, pojavljanje, vloga
Primerjava idej v Dumi in Kurentu (ce je bil obravnavan)
Razlaga zakljucka. Zakaj je toliko vprasanj in kaj pomenijo?
Otroski spomini lirskega subjekta: razsiritev ali zastranitev v Dumi
Razclemba stilnih figur na omejenem odlomku

Iz. Cankar: S poti

Zgradba odlomka. Potopisne in esejske prvine
Pripovedovalcevo razmerje do slovenske knjizevnosti
Prvine intelektualnega stila. Primerjava stila v odlomku z odlomkom Ivana Cankarja.

Gradnik: Eros---Tanatos, Pisma

Primerjava pojmovanja smrti in ljubezni v besedilih
Razvoj motiva ljubezni in smrti v Pismih
Zivljenjska filozofija v Pismih. Katere kljucne metafore jo ponazarjajo?

Gradnik: Mors victrix

Smrt zmagovalka v primerjavi s smrtjo---tanatosom
Izbira podob iz narave in glavna ideja pesmi

Dosezki

Primeri spisov, ki so navedeni, so delcki v procesu ucenja pisanja eseja. Dijaki so se ucili esejske tehnike sistematicno in so za spise dobivali povratne informacije v obliki opisne ocene.

Spisi niso lektorirani.

Odnos do zenske v 19. stoletju

Status zensk lahko najbolj razberemo iz svetovne knjizevnsti iz tega casa. V 19. stoletju so moski z zenskami (zenami) ravnali kot s predmeti. Imeli so jih samo za rojevanje otrok in za okras v hisi. Pisatelji so jih v glavnem kot take tudi orisali, obstajajo pa tudi izjeme.

Flaubertova Gospa Bovary je tipicen zenski realisticni lik --- nezadovoljna mescanska zena, ki se je zaradi ocetove volje morala porociti z 20 let starejsim moskim brez ljubezni. Podobno se godi z Manico iz Jurcicevega Desetega brata, kjer se njen oce odloca, s kom se bo porocila --- vse samo zaradi premozenja in ugleda druzine, za njeno (ne)sreco pa mu ni bilo mar. Njegova zena pa se v te »moske« zadeve seveda ni smela vmesavati.

Skrajnost ravnanja z zenskami kot s predmeti je primer Zofke v Stankovic'evem romanu Necista kri. Zopet samo zaradi premozenja in ugleda druzine se je Zofka morala porociti z nekim deckom, mladim povzpetnikom, ki bi ji lahko bil sin. Ko se nekako navadita drug na drugega, pride do konflikta spet zaradi denarja in izzove ga zopet njen oce. Zaradi kulture, v kateri je bila Zofka vzgojena, je bila pri vseh teh zapletih popolnoma pasivna in se je vdala usodi. Bila je kot predmet, s katerim lahko vsakdo pocne, kar si zeli. Cisto nasprotje temu pa je Ibsenova drama Hisa lutk, kjer se Nora upre svojemu mozu Torvaldu, ki je bil zaradi tega upora cisto iz sebe ter preprosto ni mogel dojeti, kako se lahko njemu, moskemu, upre zenska in to njegova zena. Ta drama je takrat izzvala vrsto kritik in prepiranj.

Zenska v prejsnjem stoletju ni mogla oziroma se ni smela porociti s tistim, ki ga ljubi, kaj sele, da bi se porocila z nekom iz visjega stanu, kot je to primer v Kersnikovi Jari gospodi. Tu se Ancka, navadna tocajka brez izobrazbe, poroci z Andrejem Vrbanojem, lokalnim sodnikom. Tezave je imela ze s tem, da se ni znala obnasati v »visoki« druzbi in zene ostalih gospodov, kakor tudi gospodje sami, so, razen ene izjeme, nanjo gledali zviska. V tej Kersnikovi povesti postane Ancka predmet med Pavlom in Andrejem. Pavel skusa doseci nemogoce --- dobiti Ancko za zeno. Ko Andrej, ki je bil trdna osebnost in se je dokaj cudno obnasal do zensk, na koncu izve, da ga ona vara, jo enostavno zapusti, zavrze, Pavel pa se tudi ne zmeni vec zanjo. Ancka dozivi se hujsi konec kot gospa Bovary, ker se je porocila z nekom iz visjega stanu.

Zenska je ze od nekdaj v druzbi veljala za manjvredno, ceprav lahko dokaze ravno nasprotno (na primer Antigona), vendar je moski sovinizem pri tem mocnejsi. V novem in tudi v srednjem veku je bil tako mocan, da zenski sploh misliti ni pustil. Danes je le nekoliko bolje, ceprav prave enakopravnosti, na zalost, se ni videti.

Spis kaze lepo razvidno linearno esejsko strukturo s tezo in odstavki argumentacije. Dijak se drzi teme, analiza tece bolj na konkretnih primerih kot na abstrakciji. Tudi jezikovno je opazen logicen in povezan stil.

Taki solski eseji zahtevajo znanje snovi in jasne pojme o organizaciji besedila. S sistematicnim delom se jih lahko nauci pisati vecina dijakov.

Wildeova Saloma --- poosebljena necimrnost ali zrtev strasti

Wilde je biblijsko Salomo, ki se strogo ravna po navodilih svoje matere, spremenil v mocno osebnost, ki stori vse, da izpolni svoje zelje in zadovolji svoje strasti. Prav slednje pa jo nazadnje peljejo v smrt --- postane torej njihova zrtev.

Mogoc je seveda tudi drugacen pogled na Salomino obnasanje. Salomo lahko jemljemo kot necimrno zensko, ki uziva v tujih komplimentih, lastni lepoti in oblasti nad moskimi, ki jo poseduje zaradi nje. Ta je tako velika, da jih lahko pripravi do izpolnjenja vsake njene zelje, kakor to stori Herod, ali pa jih celo pelje v smrt, ki je je delezen mladi Sirijec zaradi pretirane zagledanosti vanjo. Ce sklepamo na tak nacin, pridemo do sklepa, da je Saloma pravzaprav le poosebljena necimrnost, nekaj zlega in ostudnega, kar se pac skriva za lepo zunanjostjo.

Toda taka trditev se nam podre, ko pridemo do konca. Saloma mora umreti. Bistroumnost, s katero je lahko prej obvladovala okolico, ji odpove in prevladajo strasti. Finalnega dejanja, torej zahteve po Johanaanovi smrti in poljubljanja njegove mrtve glave, kar predstavlja krsenje norm celo v moralno zelo sibki druzbi, ne izvrsi iz necimrnosti, temvec zaradi mocnih neustavljivih strasti --- te pa jo vodijo v smrt in postane njihova zrtev.

Ponovno je mozen drug pogled na razplet Wildeove drame. Saloma je kaznovana za svojo necimrnost in pohoto ter seveda za zlocin, ki ga stori s svojo zahtevo po Johanaanovi glavi.

Toda tak razplet ne bi sodil v Wildeov pogled na svet. Predstavljal bi zmago ti. morale, ki jo avtor ocitno zavraca. Njegova opredelitev do nje se jasno kaze v Johanaanovem karakterju, ki do skrajnosti zavraca vse, kar je cutnega, zaradi cesar izpade kot blaznez, ne pa kot dober clovek, ki zeli urediti svet.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da je Salomin krvnik prav tisti Herod, ki je izdal zadnji ukaz za Johanaanovo obglavljenje. Ce bi avtor zelel konec, ki bi predstavljal zmago morale, bi moral kaznovati tudi njega, ki je v zameno za en sam ples Salomi ponudil vse, kar bi si zazelela, pri cemer v svoji nepremisljenosti ni izkljucil stvari, kakrsna je clovesko zivljenje. Za svoje izrazito nemoralno vedenje bi morala biti kaznovana tudi Herodiada, ki si je zelela Johanaanovo smrt le zaradi njegovih besed, ki ji niso bile v prid.

Saloma ima za svoje dejanje mocnejsi motiv od uzitka ali strahu pred izgubo ugleda --- strasti, ki se jim ne more upreti. Herod in Herodiada lahko svojo krivdo prikrijeta --- prvi s svojim nekoliko prismuknjenim znacajem, slednja s svojo bolj ali manj stransko vlogo pri Johanaanovi usmrtitvi --- medtem ko gre Saloma pri krsenju norm do konca, pa ne zaradi hudobije, temvec zaradi neustavljivih strasti, in tako izpade kot zlocinka ne samo v oceh nenatancnega bralca, temvec tudi v oceh Heroda, ki se ob spoznanju (svoje lastne) napake znese nad njo in ukaze njeno usmrtitev.

Za modrovanje o morali pri Wildeu torej ni prostora --- obstajajo le strasti in Saloma je njihova zrtev. Bistrumnost ji sluzi za njihovo izpolnjevanje in tudi ce zahtevajo vec, kot je dovoljeno, jih mora zadovoljiti. Iti mora do konca, kar jo nazadnje pelje v smrt.

Pri tem eseju je bila dodana zahteva, naj dijaki v postopku argumentacije vkljucijo tudi protiargumente. Spis kaze, da se avtor spretno in izvirno odziva na problematiko Salominega lika.

Kersnikova Ancka in Cankarjeva Francka

Vsakdo se ne bo strinjal s tem, da beseda gore premika. Vendar pa ena sama beseda lahko spremeni marsikaj. Igra besed se se bolj razpase v zapisanih besedah, saj ljudje raje in lazje izlivajo svoja custva na papir. Kaksen tekst bo nastal, je v glavnem odvisno od avtorjevih custev. Na koncni izdelek vpliva njegovo razpolozenje, odnos do junaka in do pisanja zgodbe same. Naj se avtor se tako trudi zabrisati svoje sledi, vedno nekje pusti nekaj, po cemer ga bomo spoznali. Ali je po tem takem mogoce, da dva avtorja iz iste snovi, napiseta enak tekst ? Verjetno ne. Z vsakim stavkom puscata tekstu edinstven pecat.

Ceprav sta romana Jara gospoda in Na klancu precej razlicna, imata nekaj skupnih imenovalcev. Najbolj podobni sta dve osebi: Ancka in Francka.

Ancka ima v romanu le malo vloge. Je le orodje, po katerem Kersnik poseze, da se zgodba dramaticno razplete. Ancka je sirota, stric jo iz usmiljenja vzame k sebi. Od ranega otrostva ji za vratom cepijo tako imenovani dobrotniki, ki se jim mora ves cas ponizno zahvaljevati. Hvalezna mora biti za vse. Zbadanje pijanih gostov v krcmi nemo prenasa, saj je pac nizja od njih. Sama nima nicesar, oni pa si to, kar zapijejo, placajo s svojim, lastnim denarjem. Ko pa Ancko Vrbanoj prosi za roko, se ji prizge srecna zvezda. Srecna je, vsaj za kratek cas. Ko pa se vse v hipu konca, se zave. Odprejo se ji oci. Sprevidi, da zanjo srecne zvezde ni in je tudi nikoli ni bilo. Ne joka za dobrim zivljenjem, saj je prepricana, da je taka usoda. Sprijazni se s tem, kar ji je dano, ne obsoja ne sebe ne nikogar drugega. Umre v skrajni bedi in nikogar nima, ki bi jokal za njo.

Franckina usoda je skoraj enaka. Rodi se ze zavrzena, obsojena na propad. Zdi se kot sirota, saj ji mati in sestra ne nudita nikakrsne topline. Otrostvo prezivi pri tujih bogatih ljudeh, ves cas se ponizno uklanja njihovim zahtevam. Sprijaznjena je s svojo usodo. Edini svetli trenutek ji predstavlja najstniska ljubezen s slikarjem. Takrat se edinokrat odtrga od tal in zajadra v oblake. Prvikrat ji zasije upanje, da lahko skrene s poti, ki ji jo je zacrtala usoda. Kmalu pa skusi kruto resnicnost. Vidi, da se s te poti ne da. Edina svetla tocka so njeni otroci, a tudi ti upi ugasajo drug za drugim, ko se k njej vracajo umirat. Kot Ancka, se je nesposobna braniti.

Zgodbi se zdita enaki. Enaki usodi, enaka konca.Vendar nikakor nimamo takega obcutka pri prebiranju obeh knjig. Ko odlozis Jaro gospodo, ti ne da misliti prevec. Prislo je do konflikta med dvema dedcema, nekaj je govora o neki zenski, ki na koncu umre. Nihce ne joka za Ancko.

Cankarjeva knjiga pa nam pusti cisto druge obcutke. Francka se nam na moc smili, vzljubimo jo kot majhnega otroka, ki je nebogljen. Sovrazimo vse, ki so jo pripeljali do takega konca. Ima nas, da bi stegnili roko, jo pobrali, ko tece za vozom in pade. Vzeli bi jo v svoje okrilje.

Nobenih takih obcutkov ni pri Ancki. Ta se zdi kot puncka iz cunj in ne bitje z obcutki, ki ga je mozno tudi prizadeti. Je zasluzena kazen za Pavleta in nic drugega.

Zakaj torej zgodbi na nas tako drugace vplivata? Skrivnost je v pisanju. Tisto nepomembno obracanje besed in stavkov, vzporejanje misli. Kersnik je imel ves cas pred ocmi le konflikt med Pavletom in Andrejem, ki ga je poskusal karseda plasticno prikazati. Za to ni izbiral sredstev. Pri tem ga ne zanimajo custva. Pove nam le zgodbo, ne obremenjuje nas z globljim dozivljanjem custev.

Cankarja pa ne zanima zgodba sama. To so le skrbno izbrani dogodki, ki v nas vzbujajo tocno dolocene obcutke. Njegov namen je bil, da nas primora k temu, da nekaj cutimo. Da obcutimo bedo, da zaznamo plesniv vonj his na klancu. Njegovi dialogi se zato razlikujejo od Kesnikovih, njegovi stavki so oblikovani drugace.

Kontrast med obema tekstoma je prav gotovo dovolj velik, kot je tudi dovolj podobnosti med usodama obeh junakinj.

Esej je nastal kot vaja ob naslovu za poskusni esej pred poskusno maturo cetrtosolcev. Dijaki niso dobili lista z navodili kot cetrtosolci in se posebej na spis niso pripravljali. Obe deli so prebrali za domace branje in jih obdelali v predpisanih dvakrat dveh urah pouka.



Viri in literatura

Biet in dr. : Litterature 2, Magnard, Pariz 1990

E. de Bono: Tecaj misljenja, Ganes, Ljubljana 1992

Clanchy, Ballard: How to Write Essays, Longman, London 1991

B. Krakar: Skice za knjizevno didaktiko, ZRSS, Ljubljana 1988

Knjizevnost v prvem letniku srednje sole, ZRSS, Ljubljana 1993

D. Poniz in dr.: Esej in solski esej, ZRSS, Ljubljana 1993

Vivian, Jackson: English Composition, Barnes in Noble, ZDA, 1963

F. Zagar: Solske besedilne vrste, Obzorja, Maribor 1992

Gradiva za mednarodno maturo --- Subject Guide in seminarska gradiva

Gradiva za seminarje o knjizevnosti na maturi, RPK za slovenski jezik

Gradiva za seminarje aktiva slavistov v okviru RE Gimnazije Bezigrad

Delo v razredu in spisi dijakov Gimnazije Bezigrad zadnjih treh let

Opombe

^*

Clanek je namenjen za Knjizevnost v drugem letniku srednje sole, prirocnik za ucitelja, ki ga bo pripravila skupina za prenovo pouka slovenscine v srednji soli. Ker kaze, da bo knjiga natisnjena sele naslednjo zimo ali kasneje, vaje pa profesorji nujno potrebujejo, je poprejsnja objava v strokovni publicistiki edina moznost informiranja.