|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Iz moje delavnice |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Miha Vrbinc |
Knjizevna besedila pri pouku slovenscine kot drugega jezika
(Doktorska disertacija. Univerza v Celovcu, aprila 1993. Mentorja: univ. prof. dr. Rudolf Neuhäuser, univ. prof. dr. Gerhard Neweklowsky).
Na Koroskem se srecujemo z razlicnimi polozaji glede poucevanja slovenscine. Poznamo obliko dvojezicnega pouka (nemscine in slovenscine) na osnovnosolski stopnji in v poklicnoizobrazevalnih solah v Celovcu in Sentjakobu, pouk s slovenscino kot ucnim jezikom (na Zvezni gimnaziji za Slovence), fakultativni oziroma izbirni predmet slovenscino na visji stopnji osnovne sole in v srednjih solah, seveda pa tudi jezikovne tecaje za odrasle. Pouk obiskujejo ucenci z najrazlicnejsim znanjem slovenskega jezika in ucitelj mora to seveda upostevati pri svojem ucnem delu. Ker opazam, da je delo s knjizevnimi besedili ponavadi obremenjeno predvsem na ravni razumevanja besedila in iz tega izhajajocih pomanjkljivosti pri nadaljnjih vajah, je moja disertacija namenjena ucinkovitejsi uporabi knjizevnih besedil pri pouku slovenscine, prilagojene posebnim razmeram na Koroskem.
V teoreticnem poglavju upostevam predvsem gradivo o predmetu nemscine kot tujem jeziku in o knjizevni didaktiki sploh, o poucevanju slovenscine kot materinscine in solski organizaciji (predvsem na ljudskih solah in splosnoizobrazevalnih visjih solah) na Koroskem. Izbrana besedila so sestavljena antologijsko in kot predlogi za ucno delo, saj je treba po tem vzorcu izdelati ucno enoto (delovne liste, slikovni material) in pouk prilagoditi doloceni skupini ucencev in njihovemu jezikovnemu znanju. Cilj razprave je ponuditi uciteljem gradivo za poucevanje slovenscine, ucencem pa gradivo za pridobivanje jezikovnega in knjizevnega znanja.
Teoreticni del
Knjizevnost ponuja najrazlicnejse podatke o kulturnih, zgodovinskih, politicnih in druzbenih razmerah in tezavah svoje dezele; ti podatki so skriti v estetsko obliko in napisani z dolocenim pisateljevim namenom, ki ga je treba upostevati pri branju besedila.
Knjizevnost ponuja drugemu okolju jezikovno dognana besedila, jezik, drugacen od vsakdanjega govora.
Knjizevnost je slovnica; predvsem na ravni besedja, pa tudi v glasoslovju in skladnji najdemo v njej primere, ki jih ucenec lahko prenese v svojo govorno dejavnost.
Knjizevnost je zgled in podlaga za lastno jezikovno ustvarjanje v obliki spreminjanja besedila, dodajanja, iger, pogovorov o tematiki.
Knjizevnost drugega jezika vpliva tudi na ucencevo sicersnje razmerje do knjizevnosti in na njegove bralne navade, posreduje bralne tehnike in spreminja oziroma poglablja ucencevo gledanje na druge kulture.
Knjizevnost v pouku pomeni spremembo poteka ucnih enot, vpeljavo novih ucnih metod in skupinskega dela, kar pospesuje ucencevo ustvarjalnost.
Ni torej vprasanje, ali naj pri pouku sploh uporabljamo knjizevna besedila, temvec kako naj jih izbiramo in pripravljamo, da bodo za ucenca spodbudna, da bodo sirila njegovo jezikovno znanje in njegovo govorno dejavnost, ter da bodo krepila njegovo ustvarjalnost.
Pri izbiranju besedila je treba upostevati naslednja podrocja:
Najpreprostejse ogrodje za uporabo besedil je njihova razdelitev po temah, predlaganih v solskih nacrtih (npr. zivljenje v soli, otrok in njegov svet, o prometu, zimski sport, v mestu itd.). Na jezikovnih tecajih za odrasle, kjer je ucni cas omejen na nekaj enot, so v ospredju govorni polozaji kot predstavljanje (osebni podatki), druzina, delo, v trgovini, v hotelu, v restavraciji, prosti cas ipd.
Besedila, izbrana po merilih, navedenih v teoreticnem delu, imajo ostevilcene kitice ali vrstice, da je orientacija pri delu z besedilom lazja in da ucitelj lahko daje natancna navodila. Knjizevno podrocje obsega podatke o piscu in njegovem delu ter delo z besedilom: pri tem nastevam moznosti obdelave besedila (vprasanja glede razumevanja sporocila, o njegovi sestavi, o knjizevni obliki) in (po)ustvarjalnega dela (predvajanje, sprememba avtorske perspektive, pogovori, informacije). Jezikovno podrocje obsega besedje (razsirjanje in ponavljanje, razlago manj znanih besed, ki jih na podlagi besedila ni mogoce razloziti, stalne besedne zveze) in slovnico (besedne vrste, besedotvorje, skladnjo). Pri opisu besedil se upostevata ucenec in njegovo jezikovno znanje in zanimanje za doloceno temo (starostna problematika).
Tako je nastal seznam knjizevnih besedil, ki jih je mogoce uporabljati pri pouku slovenscine in s katerimi bo delo v veselje ucencem in ucitelju.
Primer
Besedilo:
Evgen Juric: Ali ni to malo prevec?
Jezikovno podrocje: Besedje: razlaga posebnosti, pogojenih s slovenskim okoljem (ciciban, pionir, neuvrsceni samoupravljalec, nakupovalec v Trstu, Olimpija). Slovnica: besedotvorne vaje ob spreminjanju v zensko obliko.
Ucenec: Besedilo je mogoce predloziti ze zacetnikom (ob ustrezni pripravi glede zivljenjskih vlog in tujk, ki so v besedilu). Pri tem spoznavajo tako satiricno ost kakor tudi nekaj podatkov iz okolja nekdanje (socialisticne) republike Slovenije.
Da je delo s knjizevnim besedilom uspesno in da ucence, ki se sele zacenjajo uciti slovensko, spodbuja k lastnemu ustvarjanju, naj pokazejo deli besedila, ki ga je sestavil udelezenec jezikovnega tecaja (po petih ucnih enotah):
Bil sem novorojencek, ciciban, nisem bil pionir.
Pobcek bil sem, pubertetnik in mladinec in student.
Moski --- ali sem? Kaj je to? Jaz ne vem tocno.
Nisem bil nezaposlen.
Zdaj sem udelezenec v prometu. Podnajemnik nisem. Tako varcevalec kakor tudi dolznik sem koroskih bank.
Porabnik sem, vcasih planinec ali smucar.
Sem niti pijanec niti abstinent, vcasih le kalilec nocnega miru.
Nakupovalec sem, pa ne v Trstu, ampak na Ljubelju.
Nikakor nisem obozevalec lambade.
Goljuf s ceki nisem, pa goljuf sem.
Ali sem karierist? Ne vse tocno vem.
Pa gotovo vem,
da sem nevzgojeni vzgojitelj.
