Poslovenjeni izgovor tujih imen v Enciklopediji Slovenije

Urednistvo se je pretesno omejilo ze z odlocitvijo, da izgovor tujih imen pojasnjuje samo z nasim crkopisom, ne pa tudi vsaj z nekaj dodatnimi, mednarodnimi uveljavljenimi znaki. Te sprico znanega dejstva, da ima slovenscina vec razlicnih glasov kakor znakov, s katerimi jih zapisuje, navsezadnje uporablja celo Slovenski pravopis (1990), na katerega se urednistvo ES sklicuje. Pojasniti pa bi jih bilo treba se nekaj, predvsem takih, ki se pogosto pojavljajo. Najveckrat namrec motijo navodila za izgovor nemsko zapisanih priimkov, v katerih so preglaseni soglasniki nadomesceni z »nasimi«. Ceprav tudi veliko Slovencev ve, da se npr. ö ne izgovarja kot nobena »nasa« razlicica e-jev in o-jev, ü pa niti kot i niti kot u; Löhr se npr. ne izgovarja kot ler in Müller ne kot míler --- tako se izgovarjata priimka, zapisana kot Lehr in Miller (ce ne upostevamo, da je podvojeni l treba tudi izgovarjati podvojeno in da to ni nic tezkega in tujega).

Presenecajo pa tudi zgresena navodila, ki »slovenijo« izgovor angleskih priimkov, v katerih ni nobenega tujega fonema. V sesto knjigo ES je npr. uvrsceno krajse geslo o angleskem jezikoslovcu in prevajalcu, ki je sestavil angleski del obseznega slovensko-angleskega slovarja ter prevedel v anglescino vec novejsih slovenskih romanov in dram, s cimer je veliko naredil za znanje anglescine med Slovenci in za poznanje slovenske knjizevnosti med angleskimi bralci. Pise se Leeming, navodilo za izgovor njegovega priimka pa je presenetljivo zapisano kot límink.

Na prvi pogled je videti, da je navodilo za izgovor potrebno zaradi samoglasniske skupine, zapisane kot ee, ki se v nasprotju z nasim nacinom branja ne izgovarja niti kot ee niti kot e, temvec kot i, in glede tega je tudi ustrezno. Navodilo za izgovor koncne soglasniske skupine ng ni videti potrebno, ker to skupino pozna --- z enakim izgovorom --- tudi slovenscina, vendar ga je v sklopu cele besede seveda treba zapisati; namesto ustreznega in pricakovanega ng pa je zapisano kot nk.

Ta k namesto g ni spregledana napaka ali tiskarski skrat, saj je bila redakcija nanj pri zadnji korekturi gesla pred tiskom opozorjena. Je torej stvar zavestne odlocitve, jezikovnega nazora, ki se opira na zgreseno, ceprav pri nas precej razsirjeno prepricanje, da je ugotovitve o nasih razmerjih med zapisom in izgovorom dopustno brez pridrzkov spreminjati v pravila, veljavna kar za vse jezike, ki in kakor jih govorimo Slovenci.

Seveda se v slovenscini soglasniska skupina, zapisana kot ng, samogibno, brez navodila ali celo proti vsakrsnemu navodilu, izgovarja kot nk, ce ji neposredno ne sledi samoglasnik, pred samoglasnikom pa se zapisani g razlocno izgovarja kot g. Besedo pingpong npr. lahko celo pisemo tako, kakor jo izgovorimo, namrec pinkponk (prim. Slovar slovenskega knjiznega jezika, 3. knjiga, 1979). Sicer pa je g v tem sklopu najveckrat neizrazit, skoraj zamolcan, ker se zlije v mehkonebno varianto zvocnika n. Tega mednarodna foneticna pisava zaznamuje z znakom , ki ga pri nas poznamo iz nekaterih slovarjev (npr. Grad, Skerlj, Vitorovic, Veliki anglesko-slovenski slovar, 1978, npr. king, sing --- izg. ki, si pa tudi iz Slovenskega pravopisa (1990), prim. clene 20 (Posebna jezikoslovna znamenja, str. 11), 639 (Variante, str. 77), 1069 (Glasovna vrednost crk, str. 141).

Anglo-ameriska leksikalna dela, ki informirajo tudi o izgovoru besed, se po sistemu in obsegu foneticnih znakov med seboj deloma razlikujejo, vendar za skupino ng nikoli ne navajajo izgovora nk: izgovor priimkov Browning, Fleming, Kipling je npr. v Webstrovem specialnem biografskem slovarju (Webster's Biographical dictionary, 1951) zapisan kot brouning, fleming, kipling, v splosnem (Webster's New World Dictionary of the American Language, 1952) pa brouni, flemi, kipli: ne prvo in ne drugo ne dopusca izgovora braunink, flemink, kiplink, kaj sele, da bi k takemu izgovoru navajalo. K se pri nas in na Angleskem, pa se marsikje, izgovarja v priimkih, ki se koncujejo s soglasnisko skupino nk (pisano drugod tudi nck ali se kako drugace), npr. Kink, Meaterlinck; tega tudi Angloamericani foneticno transkribirajo kot materlink. Isto velja za druge besede, ne samo za priimke: slovenscina je prevzela zivalski imeni leming in mink (prim. SSKJ II), ki se v anglescini piseta lemming in mink, izgovarjata pa lemi in mink, kar novejsi Chambersov Angleski slovar (Chambers English Dictionary, Cambridge 1988) zapisuje kot leming in mingk. Na razliko pri izgovoru je treba paziti se posebno zato, ker imajo besede, ki se razlikujejo samo po crki k ali g, lahko cisto razlicen pomen --- npr. king (kralj) in kink (zanka), sing (peti) in sink (pogrezati se), torej jih je treba tudi izgovarjati razlicno, ce nocemo, da bi nas narobe razumeli (ki/king : kink, in si/sing : sink).

Navodila tipa limink neupraviceno odpravljajo razliko med ng in nk, ki ni samo stvar zapisa, temvec tudi izgovora, poleg tega pa posredno spodbujajo k neutemeljeni, nepravilni rabi k-ja tudi v nadaljnjih sklonih, tj. k izgovoru liminka, liminku itn. namesto liminga, limingu. Posledice, ki jih ima navodilo za izgovor imenovalniske oblike priimka za njegov izgovor v drugih sklonih, zbujajo pomisleke tudi proti mogoci razlicici z »obrusenim«, tj. opuscenim g, namrec limin. Ta bi bila sama po sebi sprejemljiva, ker je pravilnemu izgovoru blizja kot limink, saj je, kot ze omenjeno, v mehkonebnem n glas g zabrisan skoraj do nezaznavnosti. (To je videti npr. iz nesklonljive onomatopoeticne besedice za zvonenje, ki se v anglescini pise ding-dong, v slovenscini dindon, izgovarja pa se v obeh jezikih enako.)

Zanimivo pa je, da se jezikovni redakciji ES ni zdelo potrebno slovenizirati navodila za izgovor priimka Marmont v marmont, temvec se je odlocila upostevati francoski izgovor marmon, medtem ko je za priimek Matthews --- spet kljub izrecnemu opozorilu --- namesto pravilnega metjuz navedla na pol »poslovenjeni« métjus.

Zakaj torej ne liming, ce celo sedanji Slovenski pravopis, v katerem je sicer vse polno neutemeljenih in nedoslednih izgovornih poslovenitev, zapisuje slovenski izgovor angleske besede meeting kot miting (str. 171), dumping kot damping (str. 173) itd.? Zakaj ne metjuz, ce SP priznava, da se beseda blues izgovarja kot bluz, ne kot blus, in sintagma united nations kot junajtid najsnz, ne kot junajtit nejsns (str. 172, 173)?

Samogibno govorjenje tujih jezikov z domaco, »materinsko« fonetiko je povsod znan pojav, brez zavestne korekcije z ucenjem natancnejse izgovarjave in nekaj drugacnih, glede na domaci jezik dodatnih glasov in pravil tudi neizogiben --- tako kakor se pisava in izgovorjava nekaterih glasov (npr. zvenecih in nezvenecih soglasnikov) celo v domacem jeziku deloma razhajata. Ugotovitev, da je prevladujoca slovenska govorna praksa taka, kakrsna je, ima seveda svojo vrednost pri spoznavanju glasovnega obsega slovenscine in specificnega povezovanja pisne in govorne podobe fonemov, besed, sintagem itd., kar je lahko zanimivo za jezikoslovce, teoretike in praktike. Cisto nekaj drugega pa je ta spoznanja spreminjati v pojasnila ali celo navodila za obvezen izgovor. »Domacenje« v strokovnih navodilih strokovnega dela je nestrokovno pocetje, saj v civiliziranem svetu velja, da pravilen izgovor svojega osebnega imena doloca vsak sam in da morajo tisti, ki hocejo o tem koga informirati, to vsekakor upostevati v prid tistim, ki hocejo biti tudi o tem pravilno pouceni. Bralcevo upostevanje ali neupostevanje pojasnil/navodil pa je seveda njegova stvar, saj za krsenje pravil zlahka poskrbi vsak sam --- kakor pravi Molierova kuharica Martina iz Ucenih zensk, v Vidmarjevem prevodu: »Nam studij ne gre v glavo kakor vam, jaz govorim tako, kot govore pri nam!« (Prim. Moliere, Izbrano delo I, Ljubljana 1947, str. 162). To velja za materinscino in za tuje jezike --- pri tem je za slovenscino, ki jo Slovenci tekoce govorimo, se pravi znamo se pred zacetkom solanja, jasno, da se je le moramo nato se dolgo uciti, preden smo zares pismeni, medtem ko se za tuje jezike in za izgovor tujih imen kdo ve zakaj tudi nekaterim izsolanim strokovnjakom zdi, naj bi se jih na slovenskem ucili po svoje, celo v nasilno in po nepotrebnem poenostavljenih razlicicah.