Vera Troha: Futurizem
Ljubljana: Izdaja institut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU; DZS, 1993.
(Literarni leksikon; 40).

Nadalje avtorica razglablja o periodizaciji dveh obdobij italijanskega futurizma. Tezisce prvega, »herojskega« futurizma je bilo po Trohovi objava Marinettijevega Manifesta v pariskem le Figaroju (20. 2. 1909). Ob tem omenja tudi nekaj prvin njegove predfuturisticne lirike (vojna kot zanosen in lep spektakel, mitologiziranje strojev), ki se zde potrebni za razumevanje Marinettijevega kasnejsega opusa. V drugi polovici tega poglavja pa se usmeri v teorijo futuristicnih literarnih vrst in zvrsti. Najprej definira vzorec futuristicnega manifesta, ki s pretiravanjem in ironiziranjem podira dogme in kanone veljavne kulture. Temu sledi navedba dveh, po Trohovi temeljnih nacel futurizma. Prvo je antitradicionalizem ter z njim povezana nasilje in dekonstrukcija. Drugo pa je hitrost ter nanjo navezani tehnoloska tematika in poetika svobodnih besed (parole in liberta). Slednje vsebujejo tudi obrazec »novega pesniskega jezika«, ki v sinteticnem, telegrafskem stilu popisuje povnanjena, vizualna, olfaktivna in avditivna obcutja. Tovrsten epilepticni slog dopusca redukcijo skladnje in metafore ter nepredstavljenega predmeta zgolj na bistvo. Futuristicna izrazna sredstva so najveckrat analogicne verige po nacelu brezzicne analogije ter imitativno-realisticne, posredno-analogicne ali povsem abstraktne onomatopoije, ki se lahko povezujejo tudi v »onomatopoetski psihicni akord«.

Velik pomen in daljnosezne zasluge za evropsko knjizevnost pripisuje avtorica tipografski revoluciji in svobodnemu pravopisu, ki sluzita graficni dinamiki poetoloskih zapisov in podvajata izrazno moc besede.

Stevilo objavljenih gledaliskih manifestov po avtoricinem mnenju prica, kako pomembna je bila ta zvrst za futuriste. Najprej so samo napadali obrabljeno mescansko gledalisce, nato pa je Marinetti za manifestom Il teatro di varieta (1913) postavil temelje sinteticnemu gledaliscu. Zamislil si ga je kot totalno parodijo, ki unicuje Sveto, Slovesno, Resno in Sublimno.

Futuristicna proza je edina vse do leta 1939 ostajala brez ustreznega manifesta, zato so nekateri raziskovalci (De Maria) sploh dvomili o njenem obstoju, vendar Vera Troha to ustrezno zavraca. Obstajata vsaj dve vrsti taksne proze. Prvo predstavlja Marinettijev roman Mafarka Il Futurista (1910), ki ponavlja stereotipe popularnega romana, vsebuje pa vrsto futuristicnih mitov (egoizem, titanizem). Druga vrsta pa je vezana na poetiko »svobodnih besed« (Marinettijeva Zang Tumb Tumb iz leta 1914).

Prvo poglavje se koncuje z orisom »drugega futurizma«, ki vraca futurizem k redu (»ritorno all'ordine«), zapelje pa ga tudi v epigonstvo. Najpomembnejsa pesniska zvrst postane aeropoesia, katere sredisce je socasna ubranost obcutij, povezanih s poletom. V tem obdobju zaide futurizem, ki svojih politicnih ambicij nikoli ni skrival, v poudarjeno politizacijo. Avtorica zelo odkrito razkrije vse vezi med futurizmom in fasizmom, pa tudi razhajanja. Fasizem je bil po Marinettiju uresnicitev minimalnega futuristicnega politicnega programa. Hkrati pa v soglasju s sodobnimi interpretacijami dokaze, da futurizem nikoli ni mogel biti uradna umetnost fasisticne politike. S problematiko vrednotenja se Trohova srecuje tudi v nadaljevanju.

V drugem poglavju spregovori o evropski razsirjenosti futurizma. Nekateri raziskovalci so zeleli prikriti ali celo obiti futuristicni vpliv, bodisi zaradi fasisticne stigme bodisi zaradi zavarovanja pisceve narodne izvirnosti. Za trenutek se ustavimo pri socasni francoski knjizevnosti. Robert Sabatier, pisec obsezne Histoire de la Poésie Française (La Poésie du XX^e siecle. II. Révolutions et Conquetes. Paris: Éditions Albin Michel, 1982.), omenja zgolj Marinettijev popis francoskih »futuristicnih« pesnikov »sans le savoir«. Marinetti nasteje vecino avtorjev od »jazzovskega paroksista« Nicolasa Beauduina in »snemalca crnih sanj« Blaisa Cendrarsa do najmlajsega Bretona, ki jih vse po vrsti pokroviteljsko razglasi za futuriste, minimalizira Marinettijev pomen in ugled. Pricujoci ekskurz zeli samo ponazoriti zadrego raziskovalca, ki se mora odlocati med Marinettijevimi poimenovanci ter pristranskostjo nekaterih nacionalnih znanstvenikov. Vera Troha je imela tudi nalogo prevrednotiti nekatere ze uveljavljene literarnozgodovinske pojme v narodnih knjizevnostih in ugotavljati dejanske futuristicne prvine v neitalijanski evropski knjizevnosti.

V sklepnem poglavju se Vera Troha srecuje tudi s futurizmom na Slovenskem. Pri nas so bile namrec razlicne avantgardisticne pobude zdruzljive, kar govori v prid veckrat poudarjeni tezi, da so se avantgardni tokovi medsebojno oplajali in mesali. Pomembne so tudi njene ugotovitve, da slovenska zgodovinska avantgarda ne pozna manifestne produkcije in da ni sprejela radikalnega antitradicionalizma. Na Antona Podbevska je futurizem po avtoricinem mnenju vplival s tistimi poetoloskimi zapovedmi, ki so bile podobne zapovedim dela nemskega ekspresionizma, torej drugacnega obcutja sveta, prevzel pa je tudi njihovo idejo trganja vezi s preteklostjo in nacelo simultanosit. Trohova je po natancni razclembi Kosovelove poezije ugotovila, da kot celota njegova poezija ne more biti futuristicna, gre le za podobnosti v posameznostih.

Literarni leksikon Futurizem je gotovo jubilejen, saj mineva ze petnajst let, kar je Anton Ocvirk zasnoval »izhodisca in tezisca« tem publikacijam. Hkrati pa je treba reci, da je studija Vere Troha, ki je posvetila dobrsen del svojih raziskav prav futurizmu, velika obogatitev nasega vedenja o tem avantgardnem valu pa tudi natancno porocilo o slovenskih vezeh s futurizmom, do katerega smo, kot pravi, Slovenci vedno cutili afiniteto. (O tem prica vrsta izvirnih izdaj futuristicnih manifestov, ohranjenih v slovenskih knjiznicah.) Gre tudi za prvovrsten --- ze cetrti --- leksikalni prispevek k nasemu umevanju knjizevnih zgodovinskih avantgard, pri katerem ima posebno vrednost tudi avtoricino trezno in znanstveno razpravljanje o stigmatiziranih podrocjih futurizma. Zato lahko upraviceno predvidevamo, da leksikona ne bo vzela v roke samo »srecna manjsina« slovenskih retrogardistov, temvec tudi sirsi krog ljubiteljskih bralcev.