Svetinova Tibetanska knjiga mrtvih in postmoderna

Da bi dobili uvid v to dramo, je treba najprej na kratko opozoriti vsaj na teziscna Svetinova umetnostna besedila in pokazati, kako se odslikavajo v Tibetanski knjigi mrtvih (1992). Izpustili bomo zacetne modernisticno-ludisticne pesniske zbirke in se zadrzali pri Dissertationes (1977). Vzhodnjaski dekorativizem in erotizem tega dela postaneta prava zascitna znamka Svetinove poezije vse do Knjige ocetove smrti (1990). Pesnik s pravo eklekticno strastjo preigrava zgodovinsko izrocilo islama in kasneje v Mariji in zivalih (1986) tudi krscanstva. Péti rokopisi (1987) so se vedno zaznamovani z Orientom, vendar s svojo neizrazitostjo ze nakazujejo prihod drugacne literature. Se zadnjic se nemoc take izpovedne drze pokaze v drami Seherezada (1988), njen katarzicni finale pa naznani konec dotedanjega nacina besednega ustvarjanja. Ze pripravljeni prelom v Svetinovem opusu se udejani s Knjigo ocetove smrti (1990); ta zaradi ocitne zveze s Tibetansko knjigo mrtvih zasluzi posebno pozornost. Ce upostevamo ze samo poetiko naslova² te zbirke pesmi v prozi, se nam odpre za Svetino docela nova motivno-tematska sestava. Avtor izstopi iz evropskega antropocentrizma in svoj pesniski izraz umesti v mistiko tibetanskega budizma, kar kaze tudi prolog Knjige ocetove smrti: »Prihajam izza sebe in grem pred seboj.« (Drukpa Kunlej). Pojmi, kot so reinkarnacija, trpljenje, smrt, Nic, Praznina, Ucitelj..., sestavljajo pomensko mrezo pesmi; so zadosten razlog za ugotovitev, da je ta zbirka idejno zasnovana za kasnejso Tibetansko knjigo mrtvih.

1  Bardo Thödol

Svetinova Tibetanska knjiga mrtvih je dramska prepesnitev istoimenskega tibetanskega besedila, ki ima v izvirniku naslov Bardo Thödol ali Ravnina sprememb.³ Sestavljajo ga prakticna navodila in molitveni obrazci, namenjeni branju umrlemu na njegovi 49-dnevni poti skozi tri ravni Zasmrtja: Cikhai Bardo, Conjid Bardo in Sidpa Bardo. Cikhai Bardo je stopnja smrti, ko po pogrebu Kostolomci razsekajo telo umrlega in ga prepustijo mrhovinarjem. Conjid Bardo je stanje sanj in karmicnih videnj, prividov svetlobnih bozanstev, ki so posledica dobrih in hudih dejanj za casa njegovega zivljenja. V Sidpa Bardo vstopi, kdor skozi dve prejsnji stanji ni prepoznal vseh prividov kot pojavnih oblok svoje lastne zavesti, kar pelje v ponovno rojstvo.

K. G. Jung je v svojem Psiholoskem komentarju Tibetanske knjige mrtvih⁴ skusal to ezotericno problematiko priblizati zahodnoevropski miselnosti. To je dosegel z vzvratnim branjem tega besedila, kar pomeni, da je najprej osvetlil zadnjo fazo Zasmrtja, tj. Sidpa Bardo. Pojasni jo z aparatom freudovske psihoanalize kot projekcijo ojdipovskega kompleksa. Taka razlaga je upravicena tem bolj, ker jo dopusca celo sam Bardo Thödol, saj natancno razlozi ta pojav.⁵ Nato vzame Jung v precep Conjid Bardo in ga pojasnjuje kot arhetipsko dozivljanje nezavednega, bozanske prikazni pa so po njegovem ustreznik namenoma izzvani dusevni disociaciji oz. shizofreniji. Ne nazadnje psiholog omenjene pojave iz Zasmrtja priznava za cisto iluzijo, kar je v skladu z govorico Barda Thödola.

Tibetanska knjiga mrtvih je biblija tibetanskega budizma, katerega srediscno idejo je Svetina predstavil na zacetku svoje prepesnitve: »Ena sama resnica je, ki je nihce ne more zanikati: resnica trpljenja«. In samo odpoved temu trpljenju v smislu opustitve sleherne zelje zmore odpreti vrata Nirvane, ki jo ima Svetina v svoji avtopoetiki⁶ za soocenje s »Praznino, ki oblike nima, s cistostjo Vélikega pecata Praznine (Mhmudra), s stanjem budastva. Ker to stanje (Nirvana) je sicer bivanje izven centripetalnih sil Kolesa zivljenja, dalec, eone dalec od maternice, a je hkrati tudi stanje Absolutnega molka.«

2  Primerjava drame s tibetanskim besedilom

Pred srecanjem s tibetanskim budizmom je Svetina v svoji literaturi prosto manipuliral z zgodovinskimi snovmi, pripetimi predvsem na Orient. Tako je degradiral véliki pripovedi islama in krscanstva in po svoje sestavljal »ideolgijo« erotizma in dekorativizma ter jo (kot se bo pokazalo v nadaljevanju) vlozil v okvir eksistencionalne problematike. V Tibetanski knjigi mrtvih pa ni tako, ta je nedvoumno zvesta Bardu Thödolu. To potrjuje ze sama dramska zgradba Svetinove prepesnitve. V skladu s tibetanskim izvirnikom jo zaznamujejo tri dejanja: Smrt, Sanje in Rojstvo, kar vsebinsko ustreza trem stopnjam Zasmrtja. Tudi imena dramskih oseb kazejo tesno naslonitev na predlogo, iz nje pisec dobesedno navaja poimenovanja svetlobnih emanacij, le da je pri nekaterih opazna bolj pesniska dikcija: Tista, ki ponuja cvetje, Olepsevalec, Sestero jedkih strupov, Tisti, ki venomer gleda navzdol, Tisti, ki vonj jé itn. Protagonist Bukri je vzporednica umrlemu iz Barda Thödola, ki mu budisticni menih (ucitelj) recitira obredne obrazce.

Tibetanski izvirnik je napisan kot dialog ucitelja (lame) in umrlega, kar je spodbudilo tudi Svetinovo izbiro knjizevne vrste. Naj v ta kontekst vklopim pomenljive teze Vilija Ravnjaka: v Spoznavanju visjega jaza (1993) je knjige mrtvih (tudi Egipcansko knjigo mrtvih) razglasil za »parateater«. Ta arhaicna sveta besedila so se namrec nekdaj uprizarjala v obredne namene in Ravnjak take uprizoritve imenuje »sveto magijsko gledalisce«. Le-to naj bi imelo samansko sestavo, ker je vloga svecenika, ki bere obredno besedilo, podobna vlogi »altajskega ali goldskega samana, ki simbolicno spremlja mrtvega v posmrtna stanja«. Seveda pa dramska prepesnitev ne more imeti magijskih ucinkov, ker je pac napisana za umetnisko gledalisce⁷ in z estetskimi merili.

Bardo Thödol sestavljajo trije tipi besedil: najvec je komentarjev za svecenika, sledijo nagovori mrtvemu in molitveni obrazci. Svetinova dramska konstrukcija komentarje izpusca in jih nadomesca z govorom dramskih oseb, vecinoma svetlobnih prikazni. Da bi se bolj pojasnili besedilno tkivo drame, je treba pregledati njegovo medbesedilno mrezo. Ze Prolog je dobesedni prevod iz predloge, citat pa je tudi sklep: »Tu se konca Tibetanska knjiga mrtvih«. Ce natancneje preiscemo citatolosko sestavo drame, ugotovimo, da nekatere teh referenc celo eksplicitno izdajajo predlogo Bardo Thödol (npr. »Zasmrtje«, »Praznina«, »Vrata maternice«, medtem ko so druge nerazpoznavno vlozene v dramo, npr. molitve).

Na koncu te primerjave se osredinimo se na motivno-tematska medbesedilna razmerja Svetinove prepesnitve. Metabesedilo zvesto sledi vsebinskemu okviru Barda Thödola, vendar so v dramo vtisnjene duhovno-zgodovinske sledi evropske miselnosti. Tako Bukri simbolizira zahodnjaka, ki se ne more odpovedati svojim gmotnim zeljam, zato je zapisan trpljenju (apriorna ujetost v zakon Kolesa zivljenja, tj. Samsare). Kakor Bukri ne zmore dojeti bozanskih prividov kot projekcij svoje lastne zavesti, tako tudi evropski dualizem pelje v shizofrenicno razklanost. Ce upostevamo ze omenjeni Jungov komentar Barda Thödola, potem lahko protagonistove karmicne iluzije razumemo kot simbol za tragicno razdvojenost evropskega cloveka, ki se v skrajnosti iztece v dusevno disociacijo.

In ne nazadnje: drama vso to problematiko izraza s pesniskim jezikom, ki je skladen s poeticno dikcijo predloge, katere molitve so blizu pravi literaturi.

3  Poskus literarnosmerne dolocitve Svetinove drame

3.1   Tibetanska knjiga mrtvih in postmoderna --- nova doba (new age). Preden se lotimo umestitve drame v ustrezno literarno smer, se je treba najprej seznaniti z duhovnozgodovinskimi premisami, ki obvladujejo to besedilo. Zato nas bo predvsem zanimalo, kako se ezotericna tibetanska mistika vklaplja v sodobni evropski »zeitgeist«. Na prvi pogled se nemara zdi, da je taksna povezava vzhodne in zahodne miselnosti precej izmuzljiva. Vendarle bomo skusali dokazati, da je Svetinov literarni prenos »Barda Thödola« v nas cas upravicen, saj ustreza postmoderni dobi, ki jo drama zastopa z navezavo na novo dobo.

Svetinov knjizevni poseg v tibetanski budizem lahko uvrstimo med primere spogledovanja z gibanjem nova doba,⁸ ki je sicer zelo neenoten postmoderen pojav in ga je tezko jasno dolociti. Hubert Knoblauch ga v clanku Nevidna nova doba⁹ imenuje »nevidna religija« v obliki »narascajocega sinkretizma, pluralnosti in trzne usmeritve verskih institucij«, po drugi strani pa v njem odkriva »subjektivizacijo religioznih oblik verovanja«. Knoblauch je do »postomoderne religije« kriticen in ji ne priznava take teze kot njeni zagovorniki:

»Pod imenom nova doba se je zbirala cela vrsta zelo difuznih pojavov od moderniziranih oblik tradicionalnega okultizma prek »spiritualiziranih« psiholoskih metod in popularne parapsihologije do populariziranih razlicic neke »celostne« znanstvene teorije.«¹⁰

Hkrati je nova duhovnost naravnost fascinirana z arhaicnimi kulturami, iz katerih brez predsodkov crpa ezotericne, magijske, okultisticne in misticne prvine ter jih zliva v tezko dolocljive sinkreticne tvorbe. Tako prevzema predvsem azijska religiozna izrocila (npr. budizem in zen-budizem), ceprav spadajo v kontekst nove dobe tudi tisti iscoci posamezniki, ki so vzhodno duhovnost ohranili v izvirni obliki. In tak je Ivo Svetina. Svoje razumevanje tibetanskega budizma je v najsirsi obliki podal v Zlati kapici (1993),¹¹ njeni eseji izpricujejo njegov pravoverni vpogled v ta religiozna pojmovanja, ki se kaze tudi v dramski obdelavi Barda Thödola.

Tibetanska knjiga mrtvih svojo vpetost v novo (postmoderno) paradigmo razodeva najprej s ciklicnim pojmovanjem zgodovine v smislu reinkarnacije. Tako se je Svetina v svoji literaturi ze s Knjigo ocetove smrti odpovedal linearnemu pomanjkanju casa in se oprijel vzhodnega nacela reinkarnacije, da bi se izmaknil »grozi zgolj nica«, ki se je razpiral z vzhodnjaskim esteticizmom in erotizmom.

Osrednja ideja tako Barda Thödola kot tudi njegove dramske prepesnitve je, da po Zasmrtju potujoci dozivlja le samega sebe. To je v skladu s holisticno zavestjo, ki jo lahko v tipicnem slogu nove paradigme parafraziramo z izrekom: »Vse je eno«.

Ze ob Jungovem Psiholoskem komentarju Tibetanske knjige mrtvih sem omenil, kako je mogoce s psihoanalizo razlagati karmicne iluzije iz Zasmrtja. Dognanja globinske psihologije pa uporablja tudi nova doba, saj njene stevilne religiozne prakse in tehnike spodbujajo nezavedne dusevne procese, in to taksne, s katerimi je Jung pojasnjeval ravno tibetansko besedilo.

Novo dobo nekateri imenujejo tudi »ekoreligija«, razsirila je zavest o svetosti vsega obstojecega, kar je prevzela od budisticne in predvsem zenbudisticne doktrine. Zanimivo je, da ima sodobna evropska (in tudi druga) heideggerjevska filozofija podobno usmeritev; pri nas jo zastopa Tine Hribar s teorijo o »svetem«, s katero v razpravi Sodobna slovenska poezija (1984)¹² razlaga Svetinovo poezijo kot polje, v katerem se kaze »sveto«. In ker tudi Tibetanska knjiga mrtvih s svojim cascenjem svete besede nadaljuje izrocilo prejsnje poezije, jo lahko imamo za se enega od pojavov postmoderne dobe, ki v sebi spaja vzhodno in zahodno kulturo.

3.2   Dosedanje periodizacije Svetinove literature. Obravnavane nove dobe dopuscajo, da obravnavano dramo uvrstimo v duhovnozgodovinski okvir zahodnoevropske civilizacije (v postmoderno). To pa je temeljni pogoj za uporabo nasega literarnozgodovinskega aparata, ki je primeren le za besedne umetnine, pogojene s tem kulturno-civilizacijskim prostorom.

Kot Tibetanska knjiga mrtvih je tudi prejsnja avtorjeva literatura v nekaterih svojih prvinah (v nadaljevanju jih bomo sproti navajali) tipicno postmoderna. To je nekatere slovenske literarne zgodovinarje in kritike navedlo k misli, da gre pri Svetini za postmodernizem.

Tine Hribar je v ze citirani razpravi iz leta 1984 (op. 12) trdil, da je Svetinovo pesnistvo postmodernisticno, kar naj bi dokazovala dva razloga: na duhovnozgodovinski ravni je to »sveto«, na oblikovni pa »palimpsestni postopek«. Besedo trismegistos,¹³ ki jo je pesnik objavil kot Predgovor v zbirki Dissertationes, Hribar razglasa za enega prvih programov slovenskega postmodernizma.¹⁴ Ugovor na to tezo je podal Janko Kos v razpravi Slovenska literatura po modernizmu (Sodobnost, 1989 in 1990). Pisec »svetemu« odreka postmodernisticne atribute, saj Hribarju ta pojem pomeni »pristno, pravo in resnicno, morda celo absolutno«, kar ni zdruzljivo s postmodernizmom; po drugi strani pa pomembni teoretiki pri dolocanju postmodernizma »svetega« ne upostevajo, eksplicitno pa ne omenjajo niti »palimpsestnega postopka«, ki jo po Kosu prevec nejasno definiran, da bi z njim mogli razlagati postmodernizem.¹⁵

Tudi Boris Svetel¹⁶ v skladu s Hribarjevim filozofskim pisanjem v tem delu razbere »priklicevanje svetega« in »groznjo nica«. Potem ko nadrobno razcleni predvsem pesniske figure, ugotovi, da so te uporabljene za degradiranje krscanske zgodbe. Zato je po njegovem ta poezija brez »mitotvornih« pretenzij, kajti transcendenca je v njej navzoca le kot slutnja, skozi katero se razpira nic. Vse te posebnosti naj bi po Svetelu razodevale postmodernizem.

Pesmi v tej zbirki sicer odpravljajo mitsko vlogo predloge (sv. pisma), vendar je Svetina njene preinterpretirane motivno-tematske prvine izrabil za predstavitev »bolecine erosa«, soocenega s smrtjo¹⁷ --- torej za resno eksistencialno problematiko, kar (kot se bo pokazalo v nadaljevanju) bolj kot postmodernizmu ustreza drugim knjizevnim smerem.

Tomaz Toporisic je Svetinovo literaturo oznacil za postmodernisticno v dveh svojih objavah. V clanku Slovenska literatura 80. let?¹⁸ na kratko obravnava tri Svetinove pesniske zbirke: Dissertationes, Marijo in zivali in Péte rokopise. V tej poeziji prepoznava »predajanje nepreglednemu polju zgodovine razlicnih literatur, kultur, civilizacij [...]«; taksna »Borgesova 'obsedenost' s tradicijo« po njegovem umesca to pesnistvo v postmodernizem.

Podobno trdi tudi za Seherezado (natancneje jo razclenjuje v spisu Dramatika na poti nomadov).¹⁹ Z naslonitvijo na teorijo medbesedilnosti Marka Juvana²⁰ raziskuje, kako mreza protobesedil spleta metabesedilo drame, zanj pa ugotavlja, da »zdruzuje nezdruzljivo« in tako odpira prostor za razlicne ravni razlag. Na podlagi rizomatske sestave in tudi drugih oznak (paratakticnost, dekonstruktivnost) dramo razglasi za postmodernisticno. Ta literarnosmerna dolocitev je torej oprta zgolj na oblikovno razclembo Seherezade (medbesedilnost), ni pa opravljena duhovnozgodovinska razclemba; le-ta ne nakazuje postmodernizma.

Naj v to razpravljanje pritegnem ze navedeno razpravo Slovenska literatura po modernizmu, v kateri Janko Kos z instrumenti svoje duhovnozgodovinske metode Seherezado uvrsca v neodekadenco in jo hkrati sprico njene poudarjene eksistencialne tematike navezuje na »novejse posteksistencialisticne tokove«. Svetinova poezija po Kosu na prvi pogled sicer »spominja na postmodernisticno²¹ obnovo preteklega kulturno-umetnostnega blaga«, ker pa jo hkrati preveva vznesena cutnost, ki zadobiva religiozne razseznosti, ji Kos pripise povezavo nekdanjega modernizma z neodekadenco.

Iz povedanega je mogoce sklepati, da je Svetinova literatura do Tibetanske knjige mrtvih po svojih zunanjih oblikovnih in vsebinskih potezah res skladna s postmoderno dobo (historicni eklekticizem, rizomatskost, sveto ipd.), vendar pa duhovnozgodovinska podlaga, na katero so te prvine aplicirane, ni postmodernisticna.

4.2   Literarnosmerna dolocitev Tibetanske knjige mrtvih. Ze opravljena primerjava drame z Bardom Thödolom potrjuje, da tudi Tibetanska knjiga mrtvih ni postmodernisticna, saj zvesto ohranja véliko pripoved tibetanskega budizma.

Ceprav je Knjiga ocetove smrti (1990) v Svetinov literarni opus prinesla ociten prelom, ta le ni tako popoln, kot se zdi na prvi pogled. Najprej za to govori znacilna Svetinova usmerjenost v stare, arhaicne kulture (predvsem Orienta), s pomocjo katerih je pesnik ze prej glorificiral sveto besedo. Hkrati se v vsem njegovem poznejsem pesniskem delu ekstaticna pesniska drza ne more izmakniti eksistencialnim vsebinam, ki se kazejo na nacin »groze zgolj nica«: smrt je ena temeljnih pesnikovih preokupacij, in sicer tako v kontekstu tibetanskega budizma kot tudi islama in krscanstva. Medtem ko je ta tematika do Knjige ocetove smrti izpisana na neodekadencni podlagi, pa se ob prenosu v tibetanski budizem povezuje (kot se zdi) z neosimbolisticnimi odlomki. Iz tega sledi, da se v Tibetanski knjigi mrtvih posteksistencializem spaja z neosimbolizmom.

4.2.1   Posteksistencialnizem v drami. Se enkrat se ustavimo ob Hribarjevi obravnavi Svetinove poezije v razpravi Sodobna slovenska poezija. Resda je tam imenovana literarnosmerna uvrstitev Svetinove literature negotova (postmodernizem), vendar jo Hribar s svojim filozofskim aparatom dovolj prepricljivo utemeljuje. Smrt mu je pomembna prvina tega pesnistva, ki se po njegovem artikulira kot »zlitina nica in bolecine«. Ta oznaka ne velja samo za takratno poezijo, temvec lahko obvelja vse do Tibetanske knjige mrtvih, ki se sicer odmakne Hribarjevi filozofiji, naperjeni proti vsaki ideologiji in/ali religiji. A vendar je »groza zgolj nica« navzoca tudi v tej drami in jo lahko predstavimo z naslednjim citatom:

BUKRI

Bojim se jih! Ker nikdar ne morem biti
dom, varno zatocisce tem strasnim,
ki se hranijo z mojo grozo
in si zejo tesijo z mojo krvjo.²²

Samo ti si, ki trpis, gnan od groze
pred samim seboj!
In v tem strasnem stanju srecas brata!
Ker jaz nisem tvoj brat!
Smrt je trenutek najvisje samote,
v kateri prvic in poslednjic srecas
samega sebe! (Str. 59.)

Kot je Janko Kos trdil za Seherezado, tako tudi Tibetanska knjiga mrtvih zastopa posteksistencialisticne teznje in po tej plati v Svetinov knjizevni opus ne prinasa nic posebej novega. Pac pa precej zanimivejsa vprasanja odpira neosimbolisticnost obravnavane drame.

4.2.2   Neosimboizem Tibetanske knjige mrtvih. Medtem ko Svetinova literatura do Knjige ocetove smrti s svojo dekadencno motiviko uresnicuje tudi tej ustrezno tematiko (neodekadenca), pa se vloga teh motivov v okviru tibetanskega budizma bistveno spremeni. To je razvidno ze v Knjigi ocetove smrti in se bolj v Tibetanski knjigi mrtvih. Za ponazoritev te transformacije si poglejmo naslednji citat:

UCITELJ

Odslej zivis le se od »vonjev«,
ki so duhovno bistvo materialnega
sveta.

Zato bos sedaj, zasvojen z vonji,
a neprestano lacen v svoji zelji,
iz katere je stkano tvoje telo,
sel dlje in se globlje v poslednjem
okrozju »Zasmrtja«. (Str. 75.)

Ne nazadnje v obravnavo pritegnimo se poeticno dramo T. S. Eliota Umor v katedrali (1935), ki bi jo lahko oznacili za postsimbolisticno.²⁴ N. Eakambaram v clanku An Indian Reading of Murder in the Cathedral ²⁵ ugotavlja, da je v drami mogoce razbrati vzhodne, hinduisticne in budisticne sestavine, od katerih je osrednja ciklicno pojmovanje casa: »V 'Umoru v katedrali' je podoba kolesa v srediscu vzorca podob. Kolo simbolizira Cas v smislu cikla letnih casov in Zivljenje s svojim ciklom rojstva, rasti in smrti...«.²⁶ Eakambaram se osredini se na vzhodno razumevanje trpljenja v Eliotovi drami, kar je lepo razvidno iz tegale govora nadskofa Thomasa Becketta, njenega osrednjega lika:

Vejo in ne vejo, kaj je dejanje ali trpljenje.
Vejo in ne vejo, da dejanje je trpljenje
in trpljenje dejanje. Ne trpi tisti, ki deluje,
niti ne deluje tisti, ki je vdan. A oba imata svoje mesto
v vecnem delovanju, v vecnem potrpljenju,
v kar morajo vsi privoliti, da bi to moglo vzbuditi zeljo,
v kar morajo vsi trpeti, da bi si mogli to zeleti...²⁷

...; tu je zgolj
belo prazno oblicje Smrti, neme bozje sluzabnice,
in za oblicjem Smrti Sodba
in za Sodbo Praznota, grozotnejsa od zivih oblik pekla;
praznina, odsotnost, locenost od boga;
groza jalovega potovanja v prazno dezelo,
ki ni nobena dezela, zgolj praznina, odsotnost, Praznota, ...
... nobenih barv, nobenih oblik, ki bi motile, odvracale duso,
da bi se videla, gnusno zdruzena na veke, nic z nicem,
ne tisto, cemur pravimo smrt, temvec tisto, kar onkraj smrti ni smrt,
nas strási, nas strási... (Str. 56.)

UCITELJ

Ne odresijo te ponovnega rojstva
se tako strasne muke,
ker najstrasnejsa bo rojstvo sámo!
Razlij se preko svojega trpljenja
in vstopi, voda v vodo, v 'Praznino',
ki ni praznina 'Nica', ampak 'Praznina',
ki budi cudenje... (Str. 85.)

5  Sklep

Naj za konec se dodatno komentiram naslov tega clanka. Postmoderno paradigmo Tibetanske knjige mrtvih ni razumeti postmodernisticno, temvec v povezavi posteksistencializma z neosimbolizmom. Ceprav je drama ocitno stvaritev sodobnega casa (new age), pa vendarle zastopa predvsem tisto obmocje postmoderne, ki se vedno ohranja zvezo z moderno dobo.

Opombe

¹

Predstavitev tega tibetanskega besedila podajamo v nadaljevanju.

²

Vpliv smrti Svetinovega oceta na to pesnisko zbirko nekoliko pojasni intervju Draga Bajta s pesnikom v Novi reviji 1992, st. 129, str. 1275--1300.

³

Bardo Thödol je nastal l. 846, v anglescino sta ga 1927. leta prevedla lama Kazi Dava Samdupa in Evans-Wentz.

⁴

Branislav Miskovic, Tibetanska knjiga mrtvih, Beograd 1988.

⁵

N. d., str. 121.

⁶

Ivo Svetina, Od Seherezade do tibetanske knjige mrtvih, Nova revija 1991, st. 111/112, str. 948-962.

⁷

Svetinova drama sicer se ni bila uprizorjena.

⁸

Ze omenjeni vzorec taksne nove duhovnosti so antropoloski eseji Vilija Ravnjaka (1993).

⁹

Hubert Knoblauch, Nevidna nova doba --- 'New age', privatizirana religija in kultski milje, Casopis za kritiko znanosti 1992, st. 148/149, str. 91-101.

¹⁰

N. d., str. 93.

¹¹

Zlata kapica poleg novih esejev vecinoma vsebuje tiste, ki jih je avtor zadnja leta objavljal v Novi reviji.

¹²

Hribarjeva razprava je izsla v antologiji sln. pesnistva z istim naslovom; o Svetini se govori na str. 236-249.

¹³

Esej je bil najprej objavljen v Sodobnosti 1975, st. 12, str. 1051-1053.

¹⁴

V zvezi s tem je zanimivo Hribarjevo takratno stalisce, da se z 80. leti postmodernizem na Slovenskem ze koncuje.

¹⁵

Pojem »palimpsesta« je danes zamenjan z medbesedilnostjo.

¹⁶

Ivo Svetina: Marija in zivali --- pesniski apokrif kot izhodisce postmodernisticnega zatekanja k idealiteti, Slavisticna revija 1988, st. 1, str. 293-299.

¹⁷

Tako oznaci to poezijo Tine Hribar na zavihku Marije in zivali (1986).

¹⁸

Literatura 1989, st. 5, str. 111-121.

¹⁹

Nova revija 1989, st. 87-88, str. 930-943.

²⁰

Toporisic se pri tem sklicuje na naslednji Juvanovi objavi: Knjizevne odnosnice v poeziji Vena Tauferja, Slavisticna revija 1985, st. 1, in Dialog literature z literaturo, Problemi --- Literatura 1987, st. 1. Terminologijo medbesedilnosti Marka Juvana uporablja tudi nas clanek.

²¹

Janko Kos je v Pregledu slovenskega slovstva iz l. 1987 Svetino uvrstil med »nosilce postmodernisticne poezije na Slovenskem« (str. 347).

²²

Ivo Svetina, Tibetanska knjiga mrtvih, Ljubljana 1992, str. 56.

²³

Prim. Janko Kos, Slovenska literatura po modernizmu III, Sodobnost 1989, st. 5, str. 491.

²⁴

Anna Balakian, The symbolist movement in the literature of European languages, Budapest 1982. Tu je T. S. Eliot velikokrat omenjen v zvezi z lit. izrocilom simbolizma.

²⁵

Comparative literature studies, 29 (1991), st. 2.

²⁶

N. d., str. 180.

²⁷

T. S. Eliot, Umor v katedrali, Maribor 1967, str. 14. Citirani odlomek je tudi v ze navedenem clanku N. Eakambarama na str. 172-173.

²⁸

Vzhodno duhovnost v tem smislu je mogoce zaslediti npr. v Strindbergovi drami Sanjska igra iz l. 1902.