|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Jubileji |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Niko Jez |
Ob osemdesetletnici Rozke Stefan
(Bibliografija Rozke Stefan)
Profesorica Rozka Stefan je avgusta lani praznovala osemdesetletnico. Zaokrozeno zivljenjsko obdobje navadno opremimo z bibliografijo, ki --- na prvi pogled neosebna --- skriva vsebino dobrsnega dela avtorjevega zivljenja in hkrati razkriva, kako so se v posameznih obdobjih vecja ali manjsa dela nizala v sklenjeno verigo opredmetenih izrazov notranjih nagnjenj. Bibliografija Rozke Stefan je tak odsev --- morda najprej potreb in nato nagnjenj --- devetinstiridesetletnega dela v slovenski polonistiki, segajocega od tridesetletnega pedagoskega in raziskovalnega dela na slavistiki ljubljanske univerze do prevajalske in popularizatorske dejavnosti, ki jo vneto opravlja se danes.Ce smo ze zaceli razbirati zivljenjsko zgodbo prve polonistke na ljubljanski univerzi z bibliografskim aparatom, lahko priznamo se to, da je bilo njeno bibliografijo kar tezko sestaviti, kajti neulovljiva je bila na zacetku --- v graditeljskih in optimisticnih, v slovanstvo usmerjenih povojnih letih, ko se je kot sourednica pojavljala v novih izdajah Slovenskih beril za tedanje nizje razrede srednjih sol ali kot anonimna prevajalka na bralnih in feljtonisticnih straneh Ljudske pravice ali Nase zene, se zanimala tudi za bolgarscino in se ukvarjala z rusko knjizevnostjo --- in na koncu pisanega seznama, kjer je bilo treba prav do oddaje tegale rokopisa pripisati se kaksno novo enoto.
Po koncani gimnaziji v Ljubljani leta 1931 se je z odlocitvijo za slavistiko, ceprav bi lahko izbrala tudi kak drug jezik ali celo matematiko, odlocila predvsem za pedagoski poklic. Ze kot maturantka je namrec imela nekaj let pedagoske prakse, saj je bila znana in iskana instruktorica za francoscino in matematiko. Zaradi tezavnih razmer, ki so bile se posledica prve svetovne vojne --- njen oce je umrl na galiski fronti ---, si je morala ze od svojega dvanajstega leta sama omogocati solanje. Zacetek njenega spoznavanja poljskega jezika, kulture in Poljske same je bil nacrten. Kot absolventka slavistike je leta 1938 dobila stipendijo slavisticnega instituta (Studium S
owia
skie) na Jagelonski univerzi, ki ga je v tridesetih letih vodil nas veliki rojak Vojeslav Mole, in brzkone so po njegovi zaslugi skozi krakovsko univerzitetno sredisce ze pred Stefanovo spoznavali slovanski svet tudi nekateri Slovenci. Za slaviste so morali biti to pisani casi: na »slovanskih studijah« so se kresala mnenja o pradomovini Slovanov, vsakdo, ki je o tem kaj novega napisal in je dal kaj nase, je »pomaknil njene meje ali malo bolj na vzhod ali malo bolj na zahod, pri cemer pa se zadeva v celoti ni prav nic bistveno spremenila«, se je tistih let spominjal Vojeslav Mole. Kdo ve, ali blizajoca se vojna, ki je kruto razbila krakovsko slavisticno gnezdo, ni takratne absolventke se mocneje usmerila k domoljubnemu izrocilu poljskih romantikov. Po zagovoru diplomske naloge v Ljubljani o Mickiewiczu in Copu nacrti o vrnitvi na Poljsko, kjer naj bi nadaljevala ze ustanovljeni lektorat slovenscine, niso vec prisli v postev. Pa tudi doma se je morala Rozka Stefan kmalu temeljno odlociti. Ob prihodu Nemcev se je iz Murske Sobote, kjer je bila dobila prvo sluzbo na zasebni trgovski soli, vrnila v Ljubljano in se pridruzila ilegalnemu delu za Osvobodilno fronto, dokler se nekega decembrskega jutra leta 1943 ni znasla med tridesetimi zajetimi aktivisti, bila dva meseca zaprta v Ljubljani in nato odpeljana v nemsko zensko koncentracijsko taborisce Ravensbrück, od tam pa v njegovo podruznico Barth. Dozivetja petnajstmesecnega taboriscnega trpljenja in ponizevanja so se cez leta oglasila kot osebna izkusnja pri prevajanju prvih odlomkov iz Mickiewiczeve dramske pesnitve Praznik mrtvih in crtic Medaljoni Zofje Nalkowske.
Po vojni je bila dve leti upravnica Slovanske knjiznice v Ljubljani, leta 1947 pa je ob ustanovitvi novega lektorata na ljubljanski univerzi postala lektorica za poljski jezik.
V prvem desetletju dela na univerzitetni polonistiki je v sirsih obrisih ze zarisala obmocje svojega zanimanja, ki se je seveda ujemalo z najnujnejsimi pedagoskimi potrebami visokosolskega poucevanja jezika in knjizevnosti ter s pricakovanji sirsega kulturnega prostora, zeljnega informacij o poljskem literarnem in kulturnem zivljenju, kateremu je bilo na Slovenskem ze od nekdaj namenjeno precej pozornosti. Posebnost takega polozaja je zahtevala ze v temelju dvosmerno delovanje: na jezikovnem in literarnem podrocju. Danes je mogoce reci, da je za obe napisala strokovno temeljna dela, iz njih pa razvila tudi posamezne znanstvenoraziskovalne teme. Nastajati je zacel Ucbenik poljskega jezika, ki je uposteval glasoslovna, oblikoslovna ter deloma skladenjska razmerja med slovenscino in poljscino, po izidu v knjizni obliki (1969) pa so ga uporabljali tudi samouki. V lingvisticnem krozku Filozofske fakultete je nastopila s predavanji o foneticni in fonoloski podobi poljskih nosnikov, o podobnosti in razlikah med knjizno slovenscino in poljscino, s prikazi novejsih pogledov na teorijo prevajanja in jezikoslovne vidike prevajanja pa je med prvimi pri nas opozarjala na poseben pomen prevajanja pri spoznavanju, ucenju in rabi tujih jezikov.
Ob pripravah na celovit pregled poljske knjizevnosti je napisala nekaj literarnozgodovinskih razprav, ki so ostale med stalnimi referencami slovenske literarne vede. Osvetljevale so pomembna razmerja med slovensko in poljsko romantiko (Mickiewicz in Cop, NS 1955, Preseren in Mickiewicz, SR 1963, Juliusz Sowacki, JS 1959), prikazovale posebnosti poljske moderne (Zeromski --- Reymont, NS 1955, Stanisaw Wyspiaski, JS 1957, Poljski lirik Leopold Staff, JS 1967) ali obvescale o sodobnih tokovih poljske knjizevnosti (O novejsi poljski poeziji, NS 1959). Napisala je gesla o poljskih pisateljih za leksikone Cankarjeve zalozbe in porocala o sprejemu slovenskih literarnih del in piscev pri Poljakih (Slovenske pesmi in novele v poljscini, NS 1961, Cankar pri Poljakih, SR 1969). Verjetno jo je povezovanje Mickiewiczeve poezije z beloruskim folklornim izrocilom spodbudilo, da se je za hip usmerila tudi k beloruski knjizevnosti, v posebnem clanku je predstavila razvojne poteze beloruske literature, kar je pri nas prava redkost. V Minsku je imela na katedri za belorusko knjizevnost predavanje (1975) o vlogi Mickiewicza v slovenski poeziji. Zdi se, da utegnejo biti taki drobci v nasih stikih s slovanskimi narodi dragocenejsi, kot smo morda mislili doslej. Najvec pozornosti pa je Rozka Stefan vendarle posvetila posameznim vprasanjem literarnozgodovinskega procesa v obdobju predromantike in romantike ter nadrobno obdelala tudi literarnozgodovinske stike med slovensko in poljsko knjizevnostjo tistega casa. Tako je v ze omenjeni studiji o Mickiewiczu in Presernu odprla se danes zanimivo vprasanje o vplivu Mickiewiczeve poezije, zlasti epov Konrad Wallenrod na Presernovo ustvarjanje, podrobno prikazala Copovo lvovsko dobo in objavila ter analizirala dotlej pri nas neznan Copov prispevek za poljski galicijski casopis Rozmaito
ci (1985), v razpravi k akademijski izdaji Copovih galicijskih dopisnikov (1989), ki jo je uredila, pa prikazala sirok kontekst Copovega nazorskega oblikovanja v letih 1822-27. Obsirno je obdelala tudi drugega »lvovskega Slovenca«, Martina Kuralta (1990). Omenjena raziskovalna dela, ki so zahtevala dolgotrajno in zbrano preucevanje gradiva, so nastala v zadnjem desetletju, ko je tudi po upokojitvi (1977) ostala zvesta sodelavka pri skupni raziskovalni nalogi Stiki med slovensko in poljsko knjizevnostjo, vkljuceni v program Znanstvenega instituta Filozofske fakultete.
Z omenjenimi in za razvoj poljske knjizevnosti najbolj tvornimi obdobji se je ukvarjala tudi kot prevajalka. Slovencem je predstavila poleg celovite pesniske podobe Mickiewicza tudi liriko Sowackega in Staffa, v izborih pa Miosza, Gaczyskega, Szymborsko in vec kot tisoc petsto verzov vseh predstavnikov poljskih pesniskih rodov, ki so pisali poezijo med drugo svetovno vojno (antologija Alarm, Borec 1992). Njen najvecji prevajalski dosezek je bil gotovo romanticni ep Gospod Tadej (1974) --- zaradi obseznosti in zahtevnosti tenkocutnega lirsko-epskega besednega tkiva, zlasti pa zaradi verza, tujega prozodiji slovenskega jezika in nasemu romanticnemu lirskemu izrocilu. Zal je prevod izsel v casu, ki vsaj pri nas ni bil naklonjen intimnemu, rahlo melanholicnemu romanticnemu pogledu na varen, topel dom sicer izgubljene domovine. Tedaj so nam bili blize brezdomni junaki absurda, veckrat zgubljeni v resnicnosti reizma. Tudi Vojeslav Mole se ni mogel veseliti uspeha svoje nekdanje varovanke, oceniti dela, ki se ga sam ni upal lotiti, »ker se ni mogel odlociti glede Mickiewiczevega verza«, kajti umrl je leto dni prej. V svojih razclembah slovenskih prevodov Mickiewiczevega verza je Tone Pretnar posredno potrdil prevajalkino odlocitev za »melodicni princip« z ugotovitvijo, da so lahko slovenski prevajalci Mickiewiczev epski trinajsterec (7+6) »substituirali samo z jambskimi in tonicnimi ustreznicami in priblizki«.
Leta 1974 je jubilantka za svoje delo prejela od poljskega ministra drzavno priznanje »zasluzna za poljsko kulturo«, naslednje leto nagrado poljskega drustva umetnikov ZAIKS, 1977 zlato odlicje »Order Zasugi Polskiej Rzeczypospolitej«, 1979 diplomo Accademie Adamo Mickiewicz iz Bologne in 1980 domace drzavno odlikovanje red dela z rdeco zastavo. Odlikovanja so bila tudi potrditev njenega poglobljenega pedagoskega dela, zaradi katerega je bilo o poljskem lektoratu mogoce govoriti kot o ljubljanski polonistiki. Stevilni danasnji profesorji, biliotekarji, uredniki in kulturniki so se pri njej navdusili za poljscino, v njej jim je pomagala najti tisto, kar je vsak zase iskal. Da je pri takem delu prihajalo do ustvarjalnih iskric, nas prepricuje nepricakovan odmev sentence »nikt nie woa« v sonetu njenega nekdanjega slusatelja Milana Jesiha (Soneti drugi, Wieser, 1993). Z navdusenimi studenti je pripravljala odmevne literarne vecere, z recitalom iz Mickiewiczeve poezije so nastopili celo v televizijskem studiu. Iz danasnje casovne razdalje se zdi, da je poljska klasicna poezija pomenila povezavo z ozracjem nekdanjega, mocno zabrisanega »slovanskega« razpolozenja. Tako je ohranjala aktualnost poljskega jezika in kulture v letih ohlajenih stikov s Slovani iz »ugrabljenega dela Evrope«, pa v sedemdesetih letih, ko je ofenziva slovenisticnega studija na univerzi oklestila ure slovanskih lektoratov, in tako ostaja zvesta polonistiki danes, ko ima na delovni mizi poleg sodobnih pesnikov se novoromantika Leopolda Staffa, cigar izbor pripravlja za zbirko Lirika.
In tu smo pri tistem drugem, neulovljivem koncu blibliografije profesorice Rozke Stefanove, ko bi lahko z oznako »v tisku« dodali se kaj, a naj to ostane za drugo priloznost. Nic pa nam bibliografija ne razkriva tezav zaradi sibkega zdravja niti vloge kirurgov, ki so ji z operacijami vsaj desetkrat resevali zivljenje. Zelimo ji, da bi z izboljsanim vidom dozivela se veliko zadovoljstva pri svojem plemenitem delu.
A --- razprave, eseji; B --- ocene, clanki; C --- urednistva knjig; C --- ucbeniki; D --- prevodi. Samostojne knjige in studije h knjigam so uvrscene v skupino A.
tak, Stanis
aw, Fronta na Visli. (Odlomek.) --- Mladina 4 (1946), 51, 5.
yk, Adam, V dezeli sestih republik. --- Novi svet 3 (1948), 319-320.
owacki. (Ob stoletnici smrti.) --- Slovenski porocevalec 10 (1949), 82, 3.
ski, Seweryn, Poljska vojska ob odhodu iz Poljske (1831). (Pesmi.) --- Bori 1 (1955), 4, 209.
aw Prus. Spremna beseda v: Prus, Boles
aw, Lutka. Prevedel M[arijan] B[regant]. --- Ljubljana, DZS 1956, 819-828.
aw Wyspiaski. --- Jezik in slovstvo 3 (1957/58), 3, 97-102.
owacki. --- Jezik in slovstvo 5 (1959/60), 4, 97-101.
kowska, Zofia, Iz Medaljonov. --- Literarna oddaja. RTV Ljubljana, 2.3.1961.
aw Skorupka, Stylistyka polska. Varsava 1959.
kowska in njeno delo. Spremna beseda v: Nakowska, Zofia, Medaljoni, Ljubljana, CZ 1963, 91-98.ka. --- Gledaliski list Drame SNG 43 (1963/64), 4, 154-171.
kowska, Zofija, Medaljoni. --- Ljubljana, CZ 1963, 98 str.
adysawa 
aciaka). --- Ljubljana, DZS 1969, 292 str.adysawa aciaka). --- Ljubljana, DZS 1969, 91 str.
aw Le
mian (z uvodom). --- Dialogi 7 (1971), 7/8, 368-371.
owacki. Spremna beseda v: Sowacki, Ljubljana, MK 1973, 81-94.
owacki. (Prepesnila Rozka Stefanova in Dusan Ludvik. Izbrala, uredila in spremno besedo napisala Rozka Stefanova.) --- Ljubljana, MK 1973, 94 str. (Lirika 17.)
owenii. (Anketa.) --- Literatura na wiecie 10 (42), Varsava 1974, 378-381.
(1901-1970). --- Planinski vestnik 78 (1978), 12, 771-772.
, Julian, Triglav. --- Planinski vestnik 78 (1978), 12, 772.
aw, Stari pesnik (pesem). --- Nasi razgledi 29 (1980), 6, 186.osz, Czesaw, Pesmi. --- Nasi razgledi 29 (1980), 23, 695.
osz, Czesaw, Pesmi. --- Dialogi 17 (1981), 12, 974-975.
awa, Tri pesmi. --- Nasi razgledi 31 (1982), 8, 249.
cih. --- Slavisticna revija 33 (1985), 4, 107-118.
czyski, Konstanty Ildefons (z uvodom). (Pesmi.) --- Sodobnost 33 (1985), 8/9, 901-905.
osz, Czesaw, Somrak in svit (prevedli Rozka Stefan, Tone Pretnar, Lojze Krakar, Wanda Stpniakówna). --- Ljubljana, Slovenska matica, Partizanska knjiga 1987, 115 str. (Vezana beseda, 29.)
owian. --- Varsava, Wydawnictwo Uniwersytetu Warszawskiego 1991, 75-81.
awa Szymborska (uvod in prevod pesmi). --- Sodobnost 41 (1993), 8/9, 721-726.awa, Pesmi. --- Nove prevodne strani. Radio Slovenija, III, 5.12.1993.
