|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Metodicne izkusnje |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| France Zagar |
Predstavljanje in vadenje slovnicnih oblik
Ko se naravno ucimo jezika od svojega okolja, se slovnicnih oblik v njem skoraj ne zavedamo. Ko pa pod vodstvom uciteljev primerjamo govorjeni in zapisani jezik, se ucimo tujega jezika ali studiramo slovnico, cedalje bolj odkrivamo notranjo urejenost jezika: kako so v njem stalni ali spremenljivi deli (invariantni in variantni deli, oblikovni in pomenski deli).Pri nas slovnicni pouk ni na dobrem glasu. Tezko je reci, kaj je vse krivo za to; deloma pa smo morda krivi tudi ucitelji sami. Po nasih solah je premalo vznemirljivega raziskovanja jezikovne zgradbe, prevec pa prezanja na odmike od knjizne norme. Premalo je opazovanja in vadenja posameznih slovnicnih oblik, pogovarjanja in razpravljanja, prevec pa pisnega preskusanja znanja (testov) in popravljanja (korektur). To dela na ucence vtis, da smo ucitelji cezmerno pedantni in ne tako dobrohotni, kot naj bi bili.
Kadar je poucevanje slovnicnega sestava samo sebi namen, postaja to za otroke in celo za odrasle morece. Ce pa je poucitev o slovnicni obliki pomoc, da se ucinkoviteje in ustrezneje uporablja jezik, utegne biti to mikavno. V nadaljnjem se bomo omejili na prikazovanje, kako naj ucitelj poucuje slovnicne oblike.
Najprej si oglejmo, kako se slovnicne oblike predstavljajo (prezentirajo). Vzemimo za primer pogojnik v vprasalnih povedih:
Andrej, bi odprl okno?Stalni del je pomozni glagol bi in obrazilo -l [-
Matjaz, bi pobrisal tablo?
Marjana, bi mi pokazala svojo zbirko razglednic?
Petra, bi nesla tole pismo Marjetki?
Gospa, bi mi prevedli (pogovorno tudi: prevedla) tole italijansko besedilo?
Gospod, bi mi posodili (pogovorno tudi: posodil) tisoc tolarjev?
Dete, bi mi povedalo svoje ime?
], -la, -li, -lo, drugo pa je od povedi do povedi zamenjano. Kot iz tega vidimo, slovnicne oblike omogocajo, da tvorimo veliko razlicnih povedi dolocene vrste.Pri predstavljanju slovnicne oblike je treba ucencem pokazati:
Oblikovni del povedi, v nasem primeru bi in -l [-], -la, -lo, -li, lahko predstavimo tako, da ga izraziteje izgovarjamo, ali pa tako, da poved napisemo in nato pomozni glagol in obrazilo pobarvamo, podcrtamo ali damo v okvir. Ko obravnavamo oblikovno stran povedi, lahko naredimo tudi primerjavo med mogoco pogovorno in knjizno obliko: med b' in bi, med Gospa, bi mi prevedla? in Gospa, bi mi prevedli? Tako olajsujemo prehod od pogovorne oblike h knjizni in hkrati kazemo spostljivost do obeh zvrsti jezika.
Oglejmo si se vzorec primerjanja dveh slovnicnih oblik: trdilnega tozilnika in zanikanega rodilnika.
Mislimo si, da se ucenci pogovarjajo, kaj vidijo in cesa ne. Zaradi boljse preglednosti gradiva se lahko omejimo samo na primere v ednini.
Tozilnik: Vidim Matjaza/ Bredo/ peci/ jabolko.
Rodilnik: Ne vidim Matjaza/ Brede/ peci/ jabolka.
V ta stavcni okvir lahko vstavimo se veliko drugih samostalnikov:
Verjetno bodo ucenci, ki jim je slovenscina materinscina, vecinoma postavljali samostalnike v prave sklone. Samo tu in tam se bo vrinila tudi kaka napaka: Vidim Tonita. --- Vidim stolcka. --- Ne vidim sliko. Ucitelj poskrbi, da je to takoj popravljeno. (Vidim Tonija. --- Vidim stolcek. --- Ne vidim slike.). Tako zboljsuje jezikovni cut svojih ucencev.
Andrej Alenka okno Joze Nives sonce Toni Suzi berilo grafoskop slika ravnilo stolcek knjiga pero slovar radirka seme svincnik klop revse trikotnik luc dekle
Pri posplosevanju (generalizaciji) najprej ugotavljamo pomensko razliko: enkrat gre za zatrjevanje (afirmacijo), drugic za zanikanje (negacijo). Nato slusno ali s pomocjo zapisov ugotavljamo, kako se zatrjevanje in zanikanje kazeta v tozilniskih in rodilniskih koncnicah. To je mogoce natancno izvesti samo, ce so ucenci ze primerno umsko zreli.
Glede na spol se tozilniske koncnice takole zamenjujejo z rodilniskimi:
-o, -a -> -a; -o -> -e, -o -> -o, -i; -o, -e -> -a
Poleg zamenjav koncnic lahko opazamo tudi izpadanje neobstojnih samoglasnikov ali daljsanje osnov (-t-, -j-, -es-, -n-). Razlicne koncnice, izpadanje in daljsanje klicejo k razpravljanju, katera koncnica se rabi v katerem spolu, sklanjatvenem vzorcu in drugih okoliscinah (zivo --- nezivo, preglas in druge posebnosti). V slovenscini je to precej zapleteno, bolj kot v italijanscini ali anglescini. Koncnice obeh sklonov je mogoce uspesno primerjati samo zelo postopno, z veliko motiviranja in ob upostevanju zmogljivosti ucencev.
Za predstavljanjem jezikovnih oblik pride na vrsto njihovo vadenje (dril). Deloma smo nacin vadenja ze nakazali, vec nadrobnosti pa bomo se dodali.
Pri poucevanju materinscine je smiselno vaditi predvsem tiste oblike, pri katerih se pogovorni in knjizni jezik razlikujeta. Vzemimo na primer vadenje glagolske dvojine v nesedanjiku zenskega spola (pogovorno: sva sle -> knjizno: sva sli):
Z Alenko sva sli v kino.Vadenja je vec vrst. Najpreprostejse vadenje je, ce ucenci v zboru ali kot posamezniki za uciteljem ponavljajo povedi. Ta vaja je smiselna le toliko casa, da dolocena oblika pride »v usta in usesa«.
Z Marjeto sva sli v gozd nabirat borovnice.
S Tanjo sva sli v zivalski vrt.
S prijateljico sva igrali namizni tenis.
Mateja in Tadeja sta se skrivali.
Teja in Boza sta pekli piskote.
Mama in sestra sta vlagali kumarice.
Babica in mama sta vkuhavali sadje.
Tezje so vaje z zamenjavami, bodisi vaje s spodbujevalnimi besedami ali vaje s prostimi zamenjavami.
Pri vodenih zamenjevalnih vajah ucitelj pripoveduje spodbujevalne besede, ucenci pa oblikujejo povedi.
gugati se ..... S prijateljico sva se gugali.Pri tej vaji ucencem ni treba misliti na vsebino, miselno se usmerjajo samo na obliko. Ucitelj pa pri tem pridobi prav tisto obliko, ki je potrebna za izpeljavo slovnicnega pravila ali koristna za obvladovanje knjiznega jezika.
kopati se ..... S prijateljico sva se kopali.
igrati sah ..... S prijateljico sva igrali sah.
Pri prostem zamenjevanju si morajo ucenci samostojno izmisljati povedi, v katerih je dolocena oblika:
Kaj bosta s prijateljico delali v prostem casu?Ta vaja zahteva od ucencev zbranost in domiselnost. Ucencem je pred vajo treba dati nekaj casa, da si izmislijo vsak svoj primer. Vadenje najveckrat poteka v veselem razpolozenju. Prosto zamenjavanje je zelo podobno uporabi jezika v vsakdanjem zivljenju.
Z Ireno bova gledali televizijo.
Z Metko bova delali torto.
S Petro bova sestavljali dramski prizor.
Kot smo videli, pri razlicnih vrstah vaj stopa v ospredje zdaj mehanicna, zdaj pomenska stran jezika. Nacelo je, da mora ucitelj posvecati pozornost obema stranema.
Oglejmo si se nekaj primerov pomensko polnejsih vaj, tako na domisljijskih kot na resnicnih primerih.
Ucenci na primer pri vadenju uporabe nedolocnikov pripovedujejo primere, kot so tile:
Znam plezati po navpicni steni.Taki domisljijski primeri ustvarjajo veselo ozracje v razredu. Vcasih kak ucenec pove tudi nespodobno ali izzivalno poved, npr. Znam desetkrat zapovrstjo prdniti. Tega ne kaze steti za predrznost, temvec prej za sproscenost, domiselnost in teznjo po pozivljanju vaje, ker morda postaja ze enolicna.
Znam pilotirati vesoljsko ladjo.
Znam govoriti po kitajsko.
Prav pa je, da ucitelj naprosi ucence, naj pripovedujejo poleg domisljijskih tudi resnicne primere, ker je to blizje uporabi jezika v vsakdanjem zivljenju. Tako tvorijo takele povedi:
Znam plavati (pogovorno: plavat), ne pa se smucati.Tako smo na kratko pregledali, kako se predstavljajo in vadijo slovnicne oblike. Predstavljanje oblike glede na njen pomenski in tvorbeni del zagotavlja zavestno poznavanje jezika, vadenje pa tudi obvladovanje jezika v praksi. Vsako slovnicno obliko je mogoce predstavljati in vaditi ob razlicnem jezikovnem gradivu, zato ima ucitelj veliko moznosti, da si zamislja nove, izvirne nacine obdelave. Za poucevanje slovnice velja pregovor: Vec poti vodi v Rim.
Znam peci (pogovorno: pect) palacinke, ne pa plesati.
Znam plezati po drevju, ne pa sofirati.
Znam teci (pogovorno: tect) kot zajec, ne pa plesti jopico.
Res pa je tudi, da kljub velikemu stevilu moznosti za izvedbo pouka slovnicna ura velikokrat uspe le deloma. Ucitelj zasnuje zanimivo ucno uro, tako z risanjem, pevskimi vlozki in gibalnimi vajami, vendar se ucenci pri njej ne naucijo nicesar novega, nicesar koristnega. Vcasih pa ucitelj posreduje globoka jezikoslovna spoznanja, toda ucenci nimajo obcutka, da je to za vsakdanje sporazumevanje kaj pomembno, in njegovega razglabljanja ne sprejmejo tako, kot bi bilo treba. Vsako uro jezikovnega pouka je mogoce opazovati z dveh vidikov: Kako je zanimiva? Kako je produktivna? Razume se, da ucenci dozivljajo in sprejemajo predvsem veselo stran pouka, ucitelj pa mora razmisljati tudi o njegovi ucinkovitosti in koristnosti.
