|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in porocila |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Zoltan Jan |
Italijanska studija Lojzke Bratuz o slovenskih predigah goriskega nadskofa1
Institut videmske univerze za vzhodnoevropske jezike je izdal ze vec publikacij, v katerih so strokovno obdelana nekatera vprasanja slovenske navzocnosti v Italiji.2 Najnovejse slovenisticno delo je prispevala goriska literarna zgodovinarka Lojzka Bratuz, je pa vzporedno s siroko zastavljenim mednarodnim raziskovalnim projektom o Karku Mihaelu Attemsu, prvem goriskem nadskofu. Pobudo je oblikoval Institut za druzbeno in versko zgodovino v Gorici konec osemdesetih let in je goriski javnosti znana tudi po vrsti drugih znanstvenih publikacij.3Morda je malo manj znano, da med obseznim gradivom, ki se hrani v goriski semeniski knjiznici, v nadskofijskem arhivu in se kje, obstaja tudi 61 slovenskih pridig, med katerimi jih je Attems lastnorocno napisal 45 (to je 34 osnutkov ter 11 cistopisov in osnutkov hkrati). Poleg teh nadskofovih rokopisov je ohranjenih se sestnajst prepisov raznih skriptorjev, kar zbuja slutnjo, da za zdaj se niso znane vse skofove pridige, saj je mogoce, da so se tako kot osnutki izgubile tudi pridige same.4 Sledi veckratne rabe rokopisov se kazejo v pregibih papirja, dopisih in kasnejsih popravkih, kar nas opozarja, da je skof uporabljal slovenscino neprimerno pogosteje, kot bi se lahko sklepalo zgolj po kolicinskem obsegu znanih pridig; zato dobivajo te listine se dodatno konotacijo, kot bomo opozorili kasneje.
Obstoj slovenskih pridig prvega goriskega nadskofa Karla Mihaela Attemsa je sicer znan ze od srede petdesetih let, vendar jih doslej razen Lojzke Bratuz ni se nihce prouceval, pa tudi v strokovni javnosti niso imele tistega mesta, ki ga nesporno zasluzijo. Nanje je najprej opozoril Rudolf Klinec, nadskofijski kancler v Gorici, ki je prvi objavil odlomek ene izmed pridig.5 Zdaj dostopno gradivo je bilo odkrito sredi osemdesetih let. Vprasanje o njegovem pomenu je razvil italijanski zgodovinar Luigi Tavano v svojem referatu na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Tolminu 1. 10. 1986 in to je Lojzko Bratuz spodbudilo, da se je spopadla z obsezno in zahtevno raziskovalno nalogo.6 Ugotovitve svojega raziskovanja je veckrat posredovala strokovni javnosti.7 Med drugim je lani izsla tudi njena kriticna izdaja teh pridig v obsezni knjigi, ki je zbudila nemajhno zanimanje v Sloveniji in tudi Italiji.8 Tokrat lahko porocamo o izidih njenih nadaljnjih raziskav, predstavljenih italijanski strokovni javnosti.9
Italijanska monografija o Attemsovih pridigah ni prevod ali priredba slovenske knjige in studije z isto tematiko. Poleg uvoda in bibliografije prinasa sest se neobjavljenih skofovih slovenskih pridig (str. 12-75), zemljevid Goriske nadskofije (str. 76-77) ter spremno studijo (str. 79-105). Ena pridiga je objavljena tudi v faksimilu. Vsaka pridiga je podana najprej v transkripciji slovenskega izvirnika, dodana pa sta se prevoda v danasnjo knjizno slovenscino ter italijanscino. Dve pridigi sta bili napisani za pastirski obisk, tri so bile namenjene verskim bratovscinam, ena pa je nastala ob posvetitvi neke cerkve. Vsaka pridiga je pospremljena s temeljitimi komentarji in opozorili na stevilna vprasanja, ki se postavljajo ob teh vecplastno pomenljivih listinah, pricah o zivljenju, misljenju in medsebojnih stikih na nekem narodnostno mesanem obmocju z dragocenim sporocilom tudi za danasnji cas.
Karl Mihael Attems, visoki cerkveni dostojanstvenik iz ene najuglednejsih goriskih plemiskih rodovin, je kot samoumevno uporabljal jezik svojih vernikov. Da je lahko izpolnjeval svoje visoke naloge, se je moral priblizati vernikom in torej v sporazumevanju z njimi uporabljati vse stiri, oziroma pet ljudskih jezikov vernikov goriske nadskofije. Pri slovenskih pridigah goriskega nadskofa torej ne gre le za upostevanje dejstva, da je bilo 75 % vernikov goriske nadskofije Slovencev, temvec za globlje razmerje in za pristno spostovanje enakopravnosti vsakega pripadnika »bozjega ljudstva«, katero tezko uresnicujemo, ce preziramo tako elementarno razseznost cloveske eksistence, kakrsna je njegov materni jezik. Se vec, gre za listine iz neke dobe, v katerih je ob upostevanju identitete vseh narodov odsoten vsakrsen nacionalizem. Na to dragoceno sporocilo opozarja poleg avtorice tudi Luigi Tavano, saj ni mogel mimo ugotovitve, da Attemsova skrb za priblizevanje vernikom v njihovem maternem jeziku kaze na njegovo neodvisnost od centralisticnih nagibov avstrijskega dvora, ki je dajal prednost nemskemu jeziku.10
Koliko dela in koliko truda je treba za nastanek knjige, kot je pricujoca kriticna izdaja Attemsovih pridig, ve le tisti, ki se je v svoji strokovni praksi moral spopasti z obdelovanjem arhivskega gradiva; to je bilo v nasem primeru resda ze odkrito, vendar je kljub temu zahtevalo vecletne raziskave. Ob tezavah z razbiranjem tezko berljivih ali celo nerazberljivih mest z gosjim peresom pisanih rokopisnih osnutkov je bilo za pripravo kriticne izdaje in dolocitev uredniskih meril, na katerih temelji izbira objavljenega gradiva, potrebno siroko strokovno znanje ter interdisciplinarna usposobljenost raziskovalke. Njeno vedenje je moralo seci od jezikoslovja do teologije. Prav tako je potrebna temeljita jezikovna in jezikoslovna opremljenost, saj mora poleg slovenscine obvladovati tudi italijanscino, furlanscino, nemscino in vsaj se latinscno v vseh zgodovinskih vidikih.
Vse to obsezno znanje se kaze v skrbnih in gostih opombah ter komentarjih objavljenih besedil, prakticno brez tiskarskih spodrsljajev. Predvsem je avtorica morala upostevati tudi naslovnika, ki pripada italijanskim krogom in mu slovenska stvarnost ter njene zgodovinske korenine praviloma niso posebno prezentne, ceprav je akademsko izobrazen. Zato je v opombah navedla vrsto opozoril in podatkov iz slovenske zgodovine. Lojzka Bratuz ob dokumentacijskih in redakcijskih opozorilih namenja precejsnjo pozornost tudi jezikovnim pojavom pa tudi navedkom in parafrazam iz obrednih besedil in biblije, uporabljenim pregovorom in rekom, daje tudi vsebinska pojasnila o tedanjem verskem zivljenju in zgodovinskih okoliscinah.
Na jezikovni ravni ugotavlja razmerja med narecnimi in zgodovinskimi prvinami Attemsove jezikovne prakse; pri tem je morala razlociti plasti, ki so jih vnesli prepisovalci, ter cisto jezikovne spodrsljaje in nedoslednosti, do katerih je prislo zaradi nadskofovega pomanjkljivega znanja slovenscine. Tako ji je uspelo ob upostevanju ze znanih virov in zapisov razloziti stevilne oblikoslovne in besedotvorne posebnosti, ki se niso bile razvidne in ki dopolnjujejo nase vedenje o zgodovinskem razvoju posameznih jezikovnih pojavov. Tovrstni komentarji so usmerjeni predvsem na tri podrocja, tako da opozarjajo na mogoce navezave na izrocilo protestantskih piscev, na tedanje narecne usedline, pri cemer je zanimivo, da presegajo zgolj goriske narecne posebnosti, ter na kalke iz italijanscine, furlanscine, latinscine, kar spet kaze na posebnosti govornega polozaja tedanje slovenske jezikovne prakse. Attems je namrec pisal pridige v petih jezikih, ki so se enakopravno uporabljali v tedanji goriski nadskofiji. V skladu z navodili tridentinskega zbora so imeli ljudski jeziki doloceno mesto v bogosluzju, vendar se zdi, da je Attems v rabi slovenscine presegal zgolj uresnicevanje nalozene mu dolznosti, ker se je s svojimi slovenskimi verniki sporazumeval v slovenscini, skrbel pa je tudi, da so bila odgovorna mesta dodeljena tudi slovenskim duhovnikom; deloma se nam kaze tudi kot spodbujevalec kulturnega razvoja.
S to analizo knjizna izdaja Attemsovih pridig presega znacilnosti kriticne izdaje. Spremna studija Lojzke Bratuz ne daje le nujnih informacij, potrebnih za uporabo knjige, temvec gradivo tudi ovrednoti in interpretira. V tej drugi razseznosti je nanizala vrsto spoznanj, med katerimi je seveda najpomembnejsa umestitev pricujocih homilij v kontekst pridigarske kulture, ki je bila ob rekatolizaciji aktualna v slovenskem prostoru. Ob opozorilih na polozaj ljudskega jezika v katoliskem bogosluzju po tridentinskem zboru in v verskem zivljenju tedanjega casa ugotavlja, da se Attemsovi pridizni osnutki navezujejo na izrocilo kapucinske pridige, kazejo pa tudi sledi jezuitskega, kar pa je za zdaj se premalo raziskano, da bi lahko postavili odlocne trditve, saj v zadnjem casu nase vedenje nenehno dopolnjujejo nova odkritja. Ceprav avtorica obzaluje, da je izostala teoloska razclemba nadskofovih homilij, ugotavlja ob dokajsnji izvirnosti in osebni ustvarjalnosti okvire splosnih pridiznih vzorcev. Njihova skupna poteza je skrb za jasnost sporocila, ki daje prednost miselni podlagi bolj kot zunanji podobi. Jasno je prizadevanje, da bi bil prepricljiv. Kljub marsikateremu zanosnemu mestu vseeno ostaja zadrzan in klasicno umirjen, skladno s svojim visokim skofovskim polozajem, zato se ne zateka k lahkotnim, humorno obarvanim zgodbicam, ki so znacilne za slovenske pridige Janeza Svetokriskega.
Umestitev teh skofovskih pridig v izrocilo slovenskega pridiznega slovstva pelje avtorico ob opozorilih na delo Miha Kastelca, Janeza Svetokriskega, oceta Rogerija in Jerneja Basarja prek prevodne, verzifikacijske ter dramske ustvarjalnosti tistega obdobja k slovenskim piscem, ki so bili povezani z goriskim nadskofom. Pomenljiva je njegova vez s komendskim zupnikom Petrom Pavlom Glavarjem, stiskim opatom baronom Tauffererjem ter pridigarjem Fraciskom Ksaverjem Gorjupom --- ta je 1779. leta posvetil svojo zbirko pridig prav goriskemu prelatu.
Posebne pozornosti je delezno izrocilo rabe slovenskega jezika na skrajnem zahodnem robu prostora slovenske naseljenosti v danasnji Italiji. Znanstveniki so sele v novejsem casu prisli vsaj do treh odkritij, ki so pomembno dopolnila nase vedenje o polozaju slovenskega jezika kot sporazumevalnega sredstva med razlicnimi plastmi prebivalstva na prostoru od Trzaskega zaliva do Alp. Ze dolgo casa znanemu Cernejskemu rokopisu (1497), ki ga hrani cedajski muzej, ter Alasijevemu slovarju in prirocniku iz leta 1607, ki je nastal na gradu devinskih grofov, smo v novejsem casu dodali Starogorski rokopis (1974), Slovenska plemiska pisma druzin Marenzi --- Coraduzzi (1980), zdaj pa smo spoznali se slovenske pridizne osnutke goriskega nadskofa grofa Attemsa (1993).11 Vsi ti spomeniki so nastajali tudi med najvisjo krajevno aristokracijo, kar dokazuje, da so tudi najvisje plasti slovenski jezik ne le poznale, temvec ga tudi samoumevno uporabljale pri sporazumevanju. To pa postavlja daljnosezna vprasanja, ki najmanj zamajejo teze o slovenscini kot jeziku samo nizjih plasti ter silijo k novemu premisleku cele vrste stereotipnih predstav o slovenski narodni biti.
Na podlagi teh opozoril prihaja do sklepa, da so Attemsove pridige dokument slovenskega jezika in besedilne kulture v drugi polovici 18. stoletja z velikim kulturnozgodovinskim pomenom.
V tej knjigi objavljena studija Lojzke Bratuz torej nikakor ni goli italijanski povzetek ze objavljenih spoznanj v slovenski knjigi z isto tematiko. Tako postavljeno delo nima vzrokov samo v kodih znanstvenega sporazumevanja, ki so v italijanskem in slovenskem strokovnem prostoru pomembno razlicne in jih je avtorica spostovala z veliko akribijo. Ob korektnem in nevsiljivem povzetku ze ugotovljenih spoznanj --- posebno pozornost namenja tezam Brede Pogorelec --- se srecujemo s preseganjem, poglabljanjem in sirjenjem spoznanj, ki so sad nadaljnjih raziskav ter proucevanja izbrane snovi.
V tej optiki so najzanimivejse tri razseznosti studije. Na eni strani gre za primerjalno razclembo ugotovljenih vezi ter merjenje moci izrocila, raztezajocega se od Dalmatinovega prevoda Biblije iz 16. stoletja do Attemsove jezikovne prakse sredi 18. stoletja. Primerjava Dalmatinovega prevoda ter ustreznega Attemsovega citata iz Biblije pokaze nekatere odmike v pravopisu pa tudi v izrazitejsi narecni plasti; s tem avtorica utemeljuje tezo, da vzrokov za ugotovljeni besedilni razvoj ni iskati zgolj pri Attemsu osebno, temvec v razvoju jezikovne prakse, ceprav je seveda mogoc tudi kak novejsi, se ne identificiran vpliv na nestandardizirano jezikovno rabo. Vsekakor po taksnem casovnem razponu izrocilo ni moglo ostati zivo in mehanicno spostovano, pri tem pa je se posebno pomembno, da imamo opraviti z zapisi zive, neposredno govorne rabe. V eni izmed pridig namrec srecamo tudi zelo izrazite narecne prvine nekega gorenjskega krajevnega govora, ki jih druga besedila nimajo --- tista pridiga pa je bila napisana prav za dolocen pastoralni obisk v dolocenem kraju. Kljub temu so najpogostejse prvine goriskega mestnega govora, vipavskega, kraskega ter briskega narecja.
Druga, se zanimivejsa razseznost novih znanstvenih raziskav Lojzke Bratuz pa je ugotavljanje razvoja slovenske jezikovne prakse znotraj Attemsovega osebnega pridigarskega opusa. Za razclembo je izbrala odlomek ene njegovih zgodnejsih pridig ter ga primerjala z zapisom, ki je datiran leto pred njegovo smrtjo, obe besedili pa je Attems napisal lastnorocno, tako da so izkljuceni posegi prepisovalcev. Na tej ravni avtorica ugotavlja, da so njegova zgodnejsa besedila zaznamovana z bistveno pogostejsimi jezikovnimi nedoslednostmi; te postajajo postopoma redkejse, dosledneje se spostuje aktualna norma knjizne rabe slovenscine. Primerjava kljub temu razkrije, da se je ob upostevanju slovenskega pisnega izrocila opiral predvsem na subjektivna merila, ki so temeljila na italijanski ter nemski normi zapisovanja posameznih glasov. Ker pa slovenscina ni bila skofova materinscina, so njegova besedila zaznamovana tudi z besednimi ter skladenjskimi kalki, ki izvirajo iz italijanscine ter nemscine in jih raziskovalka zgledno sistematizira, ceprav skromno pripominja, da so to le posamezne prvine za celotno rakonstrukcijo jezikoslovne podobe Attemsove rabe slovenscine.
Tretjo razseznost pa pomeni rezclemba Attemsovih ubeseditev iste vsebine v slovenskem, italijanskem in furlanskem jeziku. Vsebinska podobnost je toliksna, da bi lahko slo celo za prevode istega besedila v razlicne jezike, in ponuja zanimivo vprasanje, v katerem jeziku je nadskof pisal, kako jih je obvladal, katera izrazna sredstva je uporabljal itd. Lojzka Bratuz je primerjala tri besedila, napisana v navedenih jezikih in vsebinsko zelo podobna. Prvo je napisano v slovenscini in italijanscini, drugo v slovenscini in furlanscini, tretje pa v vseh treh jezikih. Primerjava kaze, da je le v delu besedila izrazitejsa ustreznost med slovensko razlicico in razlicicama v drugih jezikih, tako da je skof najverjetneje pisal v vsakem jeziku suvereno in domalo enako spretno. Podobnosti so predvsem v pridigi, ki je nastala ob posvetitvi neke cerkve ali kaksne bratovscine, medtem ko druge odsevajo krajevne posebnosti, predvsem pa piscevo sposobnost, da se prilagaja razlicnim okoliscinam ter jezikovnim kodom.
Vsekakor je upostevanje furlanske navzocnosti v teh razclembah zgodovinskih pricevanj pomemben prispevek avtorice, saj s tem uposteva posebno razseznost nasega zahodnega narodnostnega prostora, kar v slovenistiki ni ravno pogost pojav.
Ko Lojzka Bratuz predstavljeno in analizirano gradivo vrednoti, skusa uokviriti ugotovitve z novejsimi tezami Brede Pogorelec ter opozarja na razlicno stopnjo moci izrocila knjiznega jezika glede na to, ali poteka sporazumevanje pisno ali ustno, saj so se uporabniki ravnali po nacelu: Scribamus more genis, loquamur more regionis. Attemsove pridige kot zapis (oziroma priprava) govornega nastopa ne morejo obiti te zakonitosti, kar postavlja pred raziskovalce jezikovne podobe njegove slovenscine pomembna in tezavna vprasanja. Dodaten pomen pa dobijo slovenske pridige goriskega skofa ob tezi, da imamo v drugi polovici osemnajstega stoletja opraviti z vec pokrajinskimi tipi slovenskega knjiznega jezika. V luci teh tez bi bile Attemsove slovenske pridige prva jasneje dolocljiva artikulacija zahodnega tipa slovenskega knjiznega jezika.
Objava Attemsovih slovenskih pridig zaokroza podobo polozaja in razsirjenosti slovenscine med razlicnimi plastmi in v razlicnih sociolingvisticnih polozajih na zahodnem robu slovenskega prostora, to je na narodnostno mesanem obmocju, ki se razteza od Trsta prek Krasa, Goriske, Beneske Slovenije in Rezije do Kanalske doline in na katerem so poleg slovenskega ter italijanskega prebivalstva navzoci tudi Furlani; goriski nadskof jih je enakovredno uposteval, avtorica pa je to razseznost pozorno pritegnila v svojo raziskavo. Podoba polozaja slovenscine pa se nam ob trzaskih Plemiskih pismih ter beneskoslovenskem folklornem gradivu Jana Baudouina de Courtenaya izpolnjuje tudi s slovenskimi pridigami prvega goriskega nadskofa.
Opombe
