Renata Zadravec-Pesec: Pragmaticno jezikoslovje
(temeljni pojmi), 1994

Knjiga je, kot pravi avtorica v Uvodu, namenjena tistim, ki jih zanima pragmaticno jezikoslovje in predmet njegovih raziskav, in sicer naj bi jim bila v pomoc »pred branjem tujih izvirnih del« (5) oz. naj bi sluzila »lazje/mu/ razumevanj/u/ domace strokovne literature« (prav tam) s tega podrocja, za katero je mdr. znacilno precej neenotno strokovno izrazje. Delo je predelani (in skrajsani) teoreticni del avtoricine magistrske naloge, ki je bila na Filozofski fakulteti v Ljubljani obranjena konec leta 1992.

Knjiga vsebuje poglavja Pragmatika, Kontekst, Teorija govornih dejanj, Govorno dejanje, Pogovorne implikacije in Nacelo vljudnosti, v katera so zajete bistvene teme tega raziskovalnega podrocja. Predvsem je predstavljeno delo J. L. Austina How to Do Things with Words (1962), ki ga imamo od leta 1990 tudi v slovenskem prevodu (Kako napravimo kaj z besedami), posebni poglavji pa pripadata H. P. Griceu (1975, 1978) in G. N. Leechu (1983). Sledi tudi slovarcek izrazja.

Pragmatika kot jezikoslovna disciplina, ki jo povezujemo s pojmovanjem rabe jezika, poudarja druzbeni/sporazumevalni/delovalni znacaj jezika; ko govorimo, delujemo oz. (z namenom) opravljamo govorna dejanja. Raba jezika poteka vedno v konkretnih okoliscinah, razumeti jo je treba kot obliko druzbene povezave med ljudmi. Rabo jezika uravnavajo tudi dolocena pravila. Jezik torej nastopa kot sredstvo delovanja/vplivanja na socloveka (iz lastnih izkusenj vemo, da je beseda lahko konj ali pa jo uporabimo za pihanje na duso).

Avtorica v zacetnem poglavju po Levinsonu (1993) predstavi razlicne poskuse definiranja pragmatike, a nazadnje tudi sama ostane pri pojmovanju le-te kot »ved/e/, ki preucuje jezikovno rabo in tudi udejanjanje sistema« (12). Pragmatiko ima v razmerju do jezikovnosistemskega jezikoslovja (slovnice) za avtonomen, dodaten nacin obravnave jezika, in sicer sprejema Leechevo stalisce, da je treba »slovnico /.../ lociti od pragmatike, hkrati pa pokazati, kako se ti dve podrocji prepletata /.../«. »Slovnica je abstraktni formalni model za tvorjenje in interpretiranje sporocil. Splosna pragmatika pa je aparat --- niz strategij in nacel za doseganje uspeha pri sporazumevanju z uporabo slovnice.« (13) Lahko bi torej rekli, da slovnico zanimajo elementarna jezikovna sredstva in pravila za tvorjenje zapletenejsih struktur ter njihov pomen (zunaj okoliscin), pragmatika pa raziskuje, kako posamezni elementi okoliscin vplivajo na izbor jezikovnih sredstev pri sporazumevanju in kaj ta pomenijo v konkretnih okoliscinah. Z naslonitvijo na J. Lyonsa (1977) avtorica posebej izpostavi razmerje pragmatike do semantike. Bistveni vprasanji, ki zanimata pragmatiko, sta namrec prav razmerje med 1) izrecenim, tj. jezikovno uresnicenim, in sporocenim (o svetu) in 2) sporocenim in dejansko misljenim (tj. kaj sporocevalec zares hoce sporociti naslovniku).

Kot izhodisce pragmatike predstavi avtorica semiotiko (Peirce in Morris), sicer pa ima korenine v filozofiji (navadnega) jezika, ki predstavlja podrocje poznega delovanja velikega filozofa 20. stoletja Ludwiga Wittgensteina, ki je v okviru t.i. »oxfordskega obdobja« postavil temelje sodobni pragmatiki. Jezik v rabi se mu kaze kot splet t.i. jezikovnih iger, v katerih se morajo sporocevalci drzati dolocenih pravil. Utemeljitelj teorije govornih dejanj pa je J. L. Austin, katerega spoznanja predstavljajo, kot je bilo ze omenjeno, tudi jedro te knjige. Skromno je prikazano tudi delo J. R. Searla, »drugega« utemeljitelja te teorije (Speech Acts, 1969; Expression and Meaning, 1979), in sicer predvsem le njegova razvrstitev govornih dejanj, ki je zrasla iz kritike Austinove.

Za Austina je poleg prvega poskusa razvrstitve govornih dejanj bistveno naslednje: prvotno locevanje t.i. performativov od konstativov in kasnejse ukinjanje te dvojnosti; locevanje treh abstraktnih delnih (pod)dejanj v okviru govornega dejanja: lokucijsko (znotraj tega t.i. fon, fem in rem), ilokucijsko in perlokucijsko, kar je Searle kasneje nadgradil tako, da je v lokucijskem dejanju osamosvojil t.i. propozicijsko (pod)dejanje, kar je imelo za posledico, da je postalo predmet raziskovanja razmerje oz. »sozitje« ilokucijskega dejanja, ki ga kot najpomembnejse poudarja ze Austin, in propozicijskega dejanja, tj. torej namena in vsebine. Avtorica knjige Pragmaticno jezikoslovje (temeljni pojmi) je predstavila tudi Austinovo tipologijo (6) pogojev za t.i. posreceni performativ (tu bi bilo verjetno treba opozoriti tudi na Searlov prikaz pogojev) in jezikovna sredstva za opravljanje govornih dejanj (razlicne neposredne in posredne moznosti); avtorica podrobneje predstavi Austinovo locevanje t.i. eksplicitnega in primarnega performativa (sem bi sodila tudi Searlova razprava o posrednih govornih dejanjih). Pac pa je predstavljena Searlova razvrstitev govornih dejanj v 5 »razredov« ob primerjavi s klasifikacijo O. Kunst-Gnamus (1984), le v opombi pa je omenjena Austinova razvrstitev.

Teorija govornih dejanj je prinesla precej novih spoznanj o sporazumevanju med ljudmi, a ni pojasnila vsega, kar se »dogaja« med rabo jezika. Tega se je zavedal tudi H. P. Grice (predstavljen v pogl. Pogovorne implikacije), ki je v poznih 60. letih predstavil koncept sporazumevalnega sodelovanja: vse, kar sogovorca pocneta med sporazumevanjem, podlega t.i. nacelu sodelovanja, ki ga je razdelil na stiri sporazumevalna (pod)nacela, tj. merila za rabo jezika. Avtorica je natancneje predstavila tudi Griceove »pogovorne implikacije«, ki presegajo razhajanje /med dobesednim in sporocenim pomenom/« (38). Avtor v originalu govori o implikaturah: kaksna je torej razlika med implikacijo, implikaturo in kje ima mesto predpostavka/presupozicija, ki jo avtorica na nekaterih mestih omeni (str. 9, 19), ne pa tudi podrobneje razlozi. Griceov model sodelovalnega nacela je kasneje nadgradil se G. N. Leech z nacelom vljudnosti (prikazane so lestvice stroska-koristi za sprocevalca/naslovnika, izbirnosti in posrednosti), ki ga tudi cleni na podnacela.

Na koncu bi se ustavili se pri nekaterih izrazih, ki jih vsebuje slovarcek osnovnih pojmov: Sporazumevanje/komunikacijo predstavlja avtorica kot nadpomenko za sporocanje (kot »dejavnost sporocevalca«; 63) in razumevanje (kot »dejavnost naslovnika«; prav tam). Vecinoma uporablja izraz (sporazumevalna) namera (sh.?) nam. namen (namen ima npr. na str. 34, 51). Prevzeto besedo kontekst sloveni v ustreznem poglavju in slovarcku z dvema izrazoma: okoliscine (»fizicn/o/, »druzben/o/« in »psihicn/o/ okolje« »sporazumevaln/ega/ polozaj/a/«; 58) in sobesedilo (»okolje ene ali vec povedi (?), ki vpliva na njeno obliko in sporocilo«; 61), drugje pa uporablja le prevzeto besedo, zaradi katere otezuje razumevanje (npr. na str. 10, 11). Zadravceva uporablja tudi izraz izrek, ki ga je verjetno povzela po B. Lesniku, prevajalcu Austinove knjige (1990) v slovenscino. Izrek v nasi strokovni literaturi, kot sama ugotavlja, se ni splosno sprejet izraz (poleg izreka se pojavlja tudi izjava ali kar poved); zdi se, da je smiselno uporabljati izraz poved, kot je definiran v Slovenski slovnici Jozeta Toporisica (1984), in izraz stavek (prav tam), a ju locevati od izreka. Toporisic pri svojem pojmovanju povedi, ki se sicer izrazno pokriva s pojmom izreka, ne izhaja iz teorije govornih dejanj oz. delovalnega znacaja jezika, zato mu poved tudi ne predstavlja niti uresnicitve govornega dejanja niti ni njen smisel razberljiv iz upostevanja okoliscin. Poved je in ostaja enota jezikovnosistemskega jezikoslovja, izrek pa je pragmaticna enota, enota rabe. (Za primer vzemimo Krstim te v imenu Oceta in Sina in Svetega Duha, s koncnim locilom je poved, o izreku pa lahko govorimo sele, ce ga izrece katoliski duhovnik v dolocenih okoliscinah; ce bi ga izrekel pri kosilu, to seveda ne bi bil izrek, prav tako pa isti primer ne bi bil enota delovanja, ce bi ga npr. izrekel eden izmed otrok pri »igranju« krsta.) Zadravceva poskusa vztrajati pri opoziciji poimenovanj stavek 'poved' -- izrek, kakor je znacilno za precej tujejezicne literature, kar pa v nekaterih primerih uide izpod kontrole (mesanje izrazov poved-stavek (npr. na str. 10, 14) oz. poved-izrek (npr. na str. 18, 61). Tudi definicija izreka (»je besedilo, ki ga izrecemo med dejanjem izrekanja z namero opraviti govorno dejanje«; 55) zamegljuje pojme, saj se izraz besedilo tako pojavlja kar v treh pojmovanjih: vec povedi tvori besedilo, besedilo je sestavljeno iz izrekov (prim. definicijo besedila v slovarcku; 52) in izrek je besedilo. --- Pri jezikovni zmoznosti, ki predstavlja del sporazumevalne zmoznosti, bi pri slovnicni povrsti kazalo dodati se besedilotvorno zmoznost.

Poskus »predrznosti«, kakor Renata Zadravec-Pesec sama imenuje svoje delo Pragmaticno jezikoslovje (temeljni pojmi), je dobrodosla »abeceda crk, ki jih je treba poznati, ce hoce/s/ brati /strokovno literaturo s tega podrocja/ s svojimi poudarki in interpretacijami« (6). Je primerno ctivo ne le za studente jezikoslovja in vse, ki jih ta smer zanima, ampak tudi za vse ucitelje slovenskega jezika, saj bo pri prenovi pouka materinscine potrebno cim prej na prvo mesto postaviti prav rabo jezika.